 |
| Border collie - "odvračalec mej"😃 |
»Postavljanje mej« je besedna zveza pri kateri dobim ošpice. Socialno delo je namreč veda in stroka, ki naj bi premoščala, ali celo rušila meje med ljudmi, ne pa jih postavljala. V taki preokupaciji lahko zaznamo vdor strokovnjaštva v socialno delo – torej pravzaprav pogosto ne gre za postavljanje mej kot takih, temveč za postavljanje sebe kot »strokovnjaka«, za ločevanje med »nami« in »njimi«.
Pa vendar, dileme so resnične. Ob pogovorih o vlogi načrtovalca je kolegica izpostavila takole situacijo. Na praksi je delala osebni načrt. Ko sta z načrtovanjem zaključila, si je uporabnik želel v enakem "tempu" še naprej pogovarjati, tako preko sporočil kot tudi preko Skypea (stiki so potekali med koronskim zaprtjem). V glavnem si je želel klepetati – o hrani, vsakdanjih dogodkih. Kolegica pa nima časa za to. Kakšna je zdaj vloga načrtovalke? Kako lahko peljemo odnos in kako ocenimo, kdaj je odnos postal preveč "prijateljski"? Kdaj in kako postaviti meje in na kakšen način to doseči, da ti uporabnik še vedno zaupa in se nate zanese? To so bila vprašanja, ki so se kolegici postavila.
V teh vprašanjih lahko ločimo dva različna sklopa vprašanj – splošno glede stikov in odnosov, mej in mostov med uporabniki in njihovimi pomočniki, drugo pa se nanaša konkretno na načrtovanje, kako ta problem vključiti v načrtovanje.
***
V socialnem delu klasična definicija vloge strokovnjaka kot nepristranskega, distanciranega itn. odpove. Še več, je v nasprotju z žlahtnimi vrednotami socialnega dela (tovarištvo, skupno delo, vzajemno spoznavanje itn.).
V socialnem delu moramo predvsem graditi mostove in postavljati mej. Uporabniki so že tako preveč "omejeni", imajo preveč ovir in mej in nima smisla oz. je v nasprotju s splošno funkcijo socialnega dela, postavljati meje tam, kjer jih ni treba.
Predvsem postavljati meje vnaprej, a priori. Samo zato, ker je nekdo uporabnik.
Seveda meje postavljamo tudi v vsakdanjem življenju. Toda te meje niso apriorne in so fleksibilne. Tudi tistim, ki so nam najdražji postavljamo meje - se nočemo pogovarjati, ko smo utrujeni, jih zavrnemo, ko moramo nekaj narediti.
Istega človeka enkrat sprejmemo le na vratih, ki ga spustimo drugič v predsobo, ga povabimo v dnevno sobo ali pa celo v spalnico. Torej meje v stikih z drugimi ljudmi vedno postavljamo, in vedno spreminjamo. Sogovorniki to sprejmejo (kakor sprejmemo tudi sami v nasprotno smer), navadno ne zamerijo.
Če pa nekoga a priori postavimo na distanco, pa se to zdi krivica (oz. predsodek), še zlasti, če je to zaradi tega, ker je "tak človek" (uporabnik) – s tem človeka kot takega definiramo, sebe pa kot strokovnjaka (birokrata, Weber).
Skratka apriorno postavljanje mej je nasprotno tako načelom vsakdanjih izmenjav kakor tudi postulatom socialnega dela.
Res je sicer, da so nekateri ljudje, med njimi tudi uporabniki, »lačni« stikov – bodisi zaradi tega, ker so sicer prikrajšani za tople, prijateljske in enakopravne stike, bodisi, ker nas imajo v čislih, ali preprosto radi in bi radi več časa preživeli v pogovoru z nami. To je lahko nadležno v določeni situaciji (npr. imamo veliko dela, se slabo počutimo ipd.). Toda to ni razlog, da bi se vnaprej ograjevali.
Drobno pojasnilo je navadno čisto dovolj, pa tudi takrat ko ne zaleže takoj, bomo situacijo zlahka obvladali. V vsakem primeru pa bomo z vnaprejšnjim postavljanjem mej veliko izgubili. Še zlasti, če bo razlog za postavljeno mejo neka nalepka, razlika v statusu, ne pa naši povsem osebni razlogi.[1]
Vnaprejšnje kategorično postavljanje mej torej ni potrebno. Meje lahko postavljamo sproti, refleksivno, glede na situacijo, v kateri se znajdemo. Še več, vnaprejšnje postavljanje mej je škodljivo, z njim rušimo možnosti resničnega (in vzajemnega) spoznavanja, srečanja in konec koncev tudi skupnega dela (v žargonu »vzpostavljanja delovnega odnosa« oz. »zavezništva«). Nenazadnje je tudi etično sporno – saj vpeljuje mehanizme predsodkov in stigmatiziranja.
***
V osebnem načrtovanju pa nam taka situacija, kot jo je opisala kolegica, govori, med drugim, tudi o človekovih potrebah in željah. Npr. nekdo nas po tem, ko smo že naredili in potrdili načrt, večkrat pokliče, se hoče pogovarjati o povsem banalnih stvareh. Torej je to neka želja, ki je v načrtu nismo oblikovali kot cilj.
Zadevo lahko rešimo takole. Rečemo, da očitno rabi take pogovore in predlagamo, da tudi to uvrstimo v načrt. Rečemo tudi, da se lahko tudi kdaj pa kdaj slišimo in poklepetamo. Seveda tudi to, da smo na voljo, če je kakšna stiska. V načrtu pa določimo sogovornika, klepetavca – tako ali drugače.
***
Prijateljstvo je pomembno v socialnem delu, se ga ni treba sramovati ali ogniti. Nič ni narobe, če se z uporabnikom ali uporabnico spoprijateljimo. Nasprotno, to nam gre v prid. V nekaterih situacijah in pristopih (»nežno učenje«) je to sploh glavni način, kako lahko nekaj s človekom skupaj zares naredimo. Navezanost (bond) je včasih edini način, kako človeka po letih čustvene prikrajšanosti (npr. zaradi institucionalizacije) sploh »spraviti v promet«, ga priključiti občestvu in omogočiti sodelovanje, odločanje ipd.
Je tudi treba ločiti med »prijateljstvom«, »prijateljem« kot samostalnikom in pridevnikom »prijateljski«. Je prav, da v stikih s uporabniki ravnamo prijateljsko – torej tako, kot bi ravnali s prijateljem – imamo odnos, ki vzbuja zaupanje, zanesljivost, zavezo in deloma tudi zaroto. Ne moremo pa biti prijatelji v vsemi uporabniki. Najbolj očitno takrat, ko imamo veliko uporabnikov. Pa tudi če lahko najdemo skupne vrednote skorajda z vsakim človekom – in na njih utemeljimo naše razmerje, imamo torej vsaj ščepec prijateljstva v takih odnosih – pa ne moremo z vsakim postati prijatelji, vsaj v ožjem pomenu besede ne. Morda pa smo lahko »prijatelji za ta trenutek«. Nenazadnje pojem prijateljstva obsega zelo široko paleto vzorcev, kako smo si ljudje skupaj.
[1] Tako se npr. pogosto zgodi v romantičnih stikih, da vnaprej nekomu sporočimo, da nismo na voljo za več kot pogovor. Pa se tudi tam zgodi, da vnaprej postavljena meja pade. Tudi pri osebnem načrtovanju lahko vnaprej povemo, da smo v procesu načrtovanja bolj na voljo, kot bomo pozneje, ko je načrt narejen.
