sreda, 25. oktober 2017

Kaj narediti z izpiti? – kritika in alternative[1]



Ko začnem z novim ciklusom predavanj in se predstavim novi generaciji, to navadno naredim tako, da jim rečem, da naj, namesto da se sam predstavljam, postavijo vprašanja, s katerimi me bodo spoznali. Ta vprašanja so včasih bolj osebna, včasih pa me vprašajo bolj o mojih poklicnih izkušnjah in stališčih do socialnega dela. Neizogibno pa je vprašanje, včasih ga postavijo na koncu, včasih pa kar takoj na začetku, v vsakem primeru, pa je to vprašanje, ki, se mi zdi, da jih najbolj zanima: »Kako pa je z izpitom in obveznostmi?« To je najbolj rajcig tema. Včasih se mi celo zdi, da glavna, in če tega ne bom to takoj povedal, bodo vsi vstali in odšli. Ta želja, da bi izvedeli, kakšen bo izpit, in da je močnejša od želje po znanju, ali po tem, da bi nekoga spoznali, izhaja iz tega, kakšno funkcijo ima študij in tega, da je izpit daleč najpomembnejši člen, krona študijskega procesa. (Toliko slabše za študij.)

Moj odgovor je nekaj kakor (morda precej neuspešen) judo met. Izkoristim to priložnost za kritiko izpita, za to, da izpit povežem tako z vprašanji premoči strokovnjakov nad uporabniki kakor tudi s problemi nadzorovanja in razvrščanja prebivalstva. Izpit je namreč disciplinski dispozitiv, po Foucaultu (1984) preskus. Skratka, izpit so jajca. (Beseda test (preskus) namreč izhaja iz antičnega rimskega rituala prisege, ko so se ob prisegi ljudje prijeli za jajca (tako rekoč na njih prisegli – ženske seveda niti prisegati niso smele) – glej tudi angl. testimony, it. testimonianza: pričevanje). To storim tudi hote povabiti študente, da skupaj zastavimo nek način, kako preseči zatiralske in perverzne vidike izpita in ga zastaviti tako, da bo v duhu socialnega dela in da bomo vsi skupaj pri tem ohranili človeško dostojanstvo. To včasih uspe bolje, včasih slabše (nikoli pa ni slabše od klasičnih izpitov). Vsekakor pa je to, kakor da slutiti zanimanje študentov, en od ključnih momentov študija, ki se ji je treba tudi s tako mero posvetiti.

Izpit ima namreč več funkcij. Steinar Kvale (1981), nek pameten psiholog, našteje tri funkcije izpita: izpiti so rekrutacijski postopek (cenzorska funkcija), še vedno pedagoška dejavnost in oblastno (gospostveno) orodje. Cenzorska, rekrutacijska funkcija je v tem, da z izpiti omejujemo oz. dovoljujemo dostop do privilegijev oz. do boljše štartne pozicije za trg delovne sile. Izpiti so še vedno del pedagoškega procesa, na njih se še vedno učimo, niso le meritev znanja. Oblastniška funkcija pa se kaže v tem, da je izpit sredstvo za kontroliranje vsebine in smeri prisvajanja znanja. Gospostvena funkcija izpita pa se kaže v izkazovanju premoči profesorja oz. utrjevanju obstoječe družbene hierarhije.

Od vseh treh funkcij je za socialno delo sprejemljiva le pedagoška, rekrutacijska oz. cenzorska, je taka, ki se je ne moremo izogniti, gospostvena pa je za socialno delo povsem nesprejemljiva. Zato se moramo truditi, da so izpiti še vedno učna situacija, v kateri se vsi nekaj naučimo, prilagoditi cenzorsko funkcijo tako, da v njej ostanemo ljudje in ukiniti oz. se izogniti gospostvu oz. podrejanju, ki nam ga izpit prinaša.

Glavni cilj študija je rekrutacija in pooblaščen pristop na trg delovne sile. Izpit je tu glavno orodje, način kako človeka presoditi, ali je upravičen do diplome – 'pildka', papirja, ki ga študentje upravičeno vidijo kot cilj in namen študija. Študij je pravzaprav čakanje na diplomo, ki spominja na brezciljno čakanje v totalnih ustanovah. Fakultete imajo kar nekaj značilnosti totalne ustanove. Pomembna prednost čakanja na fakultetah je, da študenti vsaj okvirno vedo kako dolgo bo trajalo. Predvsem pa je izpit 'diagnoza', ki omogoča napredek in cilj, saj smo diplomi oz. cilju z vsakim izpitom bližje. Nasprotno od diskvalifikacij ('diagnoz), ki jih v socialnem delu pogosto vidimo, je izpit kvalifikacija, ne nazadovanje. Kljub temu izpiti niso uprizorjeni kot proslave napredovanja, temveč kot ceremonija ponižanja.

Če bi nas – učitelje, postavili v podoben položaj, če bi nam Vera, kot urednica revije Socialno delo, rekla, naj napišemo članek v dveh urah, brez povezave z internetom, brez dostopa do knjig in člankov na to temo in brez posvetovanja z drugimi kolegi, bi si mislili, da se ji je zmešalo, še več, nekam bi jo poslali – od članka pa ne nič bilo. In vendar, to iz leta v leto delamo našim študentom. Poanta izpita, kot ceremonije ponižanja, da drugega naredimo neumnega, sebe pa pametne. S takimi izpiti dejansko zanikamo, kar sicer predavamo – v njih ni niti malce sledu o soustvarjanju oz. o skupnemu delu, o krepitvi in perspektivi moči, dialogu in drugih vrednotah in temeljnih konceptih socialnega dela.

Smisel ceremonije ponižanja je, da človek, tudi v trenutku, ko vstopa v nov, boljši status, ki ga krepi in veča njegovo moč, dojame, da vstopa v razmerja moči, in da mora biti tudi po tem, 'ko je zrastel', priden, ubogljiv. Pove mu tudi, katero znanje je pravo, katere vrednote sme zagovarjati in da avtoriteti, če hoče sam postati avtoriteta, ne sme oporekati.

So pa izpiti vrhunci študijskega procesa. Najbolj motivirajo študentke in študente, so najbolj intenzivna učna situacija. Problem je, da jih imamo na koncu nekega študijskega ciklusa. To, da ljudje začnejo brati gradivo za nek predmet še po tem, ko slišijo predavanja in opravijo vaje, je skrajno kontraproduktivno, po domače rečeno – neumno (in poneumljajoče). Poslušajo to, kar bodo brali (in ne nekaj novega) in berejo po tem, ko bi imeli priložnost, da s profesorjem zadevo prediskutirajo. Preverjanje, kaj so ljudje prebrali in kaj so razumeli, bi moralo biti na začetku izvedbe nekega predmeta. Izpit kot mobilizacijsko orodje pa bi morali uporabiti za učenje (ne zgolj preverjanje naučenega), saj je to priložnost, ko ob zvišani motivaciji, lahko slušatelji slišijo nekaj novega – od svojih kolegov, od profesorjev … (morda celo od sebe samega J).

En dober način 'preverjanja' znanja smo izumili pred leti skupaj s študenti dodatnega letnika oz. magisterija, ki šele spoznavajo socialno delo, potem ko so končali nek drug faks. Svoje znanje so pokazali tako, da so za zaposlene v nekem zavodu pripravili predstavitve osnovnih operacij socialnega dela in potem, na licu mesta, skupaj z osebjem in stanovalci, izdelali osebni načrt, načrt krepitve moči in analizo tveganja. S 'takim' izpitom so bili motivirani na stvaren način (predstavitev nekomu, ki nič ne ve in ne meni, ki to vem), zadeve so preskusili v stvarnosti, se pri tem dodatno naučili in usposobili in tudi skupaj z uporabniki, osebjem in mano, ustvarili nekaj novega. Skorajda popoln izpit! – vključno s tem, da smo šli na koncu nekaj spit.

Prvotni namen profesorja ne bi smel biti cenzorski, gospostvenem pa bi se moral izogniti.

Če smo torej izločili cenzorsko in gosposko vlogo izpitov kot neskladno (in neetično) z vrednotami socialnega dela, nam ostane predvsem pedagoška. Profesorji smo na fakulteti primarno zato, da ustvarjamo novo znanje (raziskovanje in razvoj v praksi). Tako širimo znanje in spoznanja, za študente in druge ustvarjamo bazo znanja, ki jo lahko vpijejo in koristno uporabljajo pozneje pri delu. Vloga profesorja ni, da študente nekaj nauči (saj s tem prevzema oblast nad znanjem in narekuje, katero znanje naj bi bilo za študente najpomembnejše). Prav tako je prisila k učenju povsem neuporaben pristop, ki študentom omogoča, da naučeno znanje pozabijo enako hitro, kot so se ga naučili. Naša vloga je, da študente povabimo k ustvarjanju skupnega znanja, in jih tako spodbujamo in podpiramo pri učenju.

Viri:
Foucault, M. (1984), Nadzorovanje in kaznovanje. Ljubljana: Delavska enotnost.
Kvale, S. (1981), Izpiti in gospostvo. Ljubljana: KRT


[1] Soavtor Anže Trček