WR je film o Wilhelmu Reichu, enemu od najbolj zanimivih in
kontroverznih figur evropske misli dvajsetega stoletja. Je pa tudi film o
tistem času, ko je nastal, o neki epohi, ki se, upam, še ni čisto končala -.o
uporu (naše) generacije, ne le proti vrednotam prejšnje, ampak tudi proti
avtoritarnosti, proti vsaki obliki fašizma. Je dokument o jugoslovanski ideji
človeškega, avtonomnega socializma. Je pa tudi film, ki je močno zaznamoval 'mojo
življenjsko pot'.
Prvič sem ga videl kot 16-letnik, ravno, ko je prišel 'iz
montaže'. Za mladega hipija je bil ta film epifanija, razodetje. Ne le to, kar
je sicer, sporočala psihoanaliza, da je 'vse v seksu'; ampak tudi to, da je
orgazem, osnovni obrazec življenja, da je povsod, in da je oblast pravzaprav
zatiranje človeka prav v njegovem (orgazmičnem) bistvu. Reich je postal, poleg
Johna Lennona in Franka Zappe, moj mladostniški idol.
Zaradi povezovanja marksizma in psihoanalize, ekonomskega in
psihičnega zatiranja, so v šestdesetih letih prejšnjega stoletja obudili s
smetišča zgodovine. Prej je bil pozabljen, izključen in izvržen (iz psihoanalitičnega
in marksističnega gibanja, zamolčan od svojih učencev, ožigosan kot nor. Eni so
se odrekali njegovim zgodnjim, marksistično obarvanim spisom, drugi njegovim
kozmičnim in orgonskim teorijam in eksperimentom.
Reich je dober primer deviantnega znanstvenika, tega, da je
treba biti nor, da res nekaj odkriješ, izumiš. Njegova norost ni bila le v tem,
da so ga zapustili, izključili, preganjali, njegova norost je bila tudi tem, da
je znanost jemal resno in dobesedno. Zanj libido, obrambni mehanizmi, niso bile
metafore ali zgolj psihološki koncepti, iskal in našel jih je tudi v resnici.
Njegova norost je bila tudi v tem, da je verjel znanosti, da je hotel zdraviti.
(Danes bi rekli, da ni pretrgal z 'medicinskim modelom' J).
Paradoksno, njegove iznajdbe tudi delujejo. Ni stvar toliko
v teoriji, ki skuša nekaj razložiti, stvar je v delovanju, pa tudi če morda teorija
ni povsem konsistentna. Einstein je zavrnil sodelovanje pri preskušanju
njegovih odkritij, saj bi, če bi dokazali, Reichovi poskusi držijo, njegove
teorije 'padle'.
V filmu slišimo pasus, v katerem Reich razglablja, ali je
rojen iz zveze Marsovca z Zemljanko. Pomemben je zadnji stavek, ki ga slišimo: »Zahtevam
zase privilegij, da postavljam taka vprašanja, ne da bi me kakšna družbena sila
zaradi tega zaprla.« Pravica do norosti je
pogoj ustvarjalne znanosti.
WR je tudi en izmed boljših jugoslovanskih filmov. Kulten.
Je kolaž dokumentarca o Reichu, posnetkov ameriških prvakov kontrakulturne
scene in igranih prizorov – ki zaigrajo poanto filma. Film je komedija. V njem
se lahko smejimo tako Stalinu kot sebi samemu. Je oda radoživosti in humorja,
čeprav je konec tragičen. A tudi osvobajajoč. Glava na forenzičnem pladnju, ki
spregovori, o tem, da se ne sramuje svoje komunistične preteklosti (baje citat
Oskarja Daviča). Je tudi poklon telesu, spolnosti in čustvom. Od tega film vre.
Je sicer film svoje dobe, a gre tudi čez. Me prav zanima,
kako ga boste doživljali na tej projekciji. V načelu je še vedno aktualen –
obsoja avtoritarnost, fašizem. Kar je zdaj nevarnost.
Film postavlja vprašanje deviantnosti sistema. Je socializem
bil le deviacija (obvoz) v zgodovini? Če je kapitalizem devianten v svojem
bistvu in počelu (kraja vrednosti, ki jo ustvarijo drugi), ali je socializem,
kot smo ga poznali deviacija od svoje plemenite izvorne ideje? Ali ga je moč
narediti danes? Ali ga je moč narediti takega, da bo res po meri človeka? Kaj
je bolj pomembno, da se spremeni družba ali človek v njej? Je mogoče
spreminjati družbo, ne da bi se spremenili ljudje, predvsem pa obratno, se
lahko spreminjajo ljudje, ne da bi ob tem spremenili družbe? Je psihoterapija
le iluzija obojega?
Projekcija filma je tudi, nenameravani poklon pravkar
preminuli Mileni Dravić (odlična igralca Zoran Radmilović in Ivica Vidović sta
umrla že prej.
Film si lahko ogledate na:
Poleg Reichovih del, poglejte moj prispevek k diskusiji.
Flaker, V. (1990), Reichov stroj deluje. Anthropos 1990, 3-4: 291-308.
