petek, 6. maj 2022

Svež pogled na stare podobe (po operaciji v srčiki pogleda 2)[1]

[Nadaljujem tam, kjer sem ostal v prejšnjem blogu. Prva dva odstavka ponavljam za kontinuiteto.]

Kljub temu, da sam poseg ni boleč in da tudi po njem ni kaj dosti bolečin, si po njem utrujen, čeprav že hitro vidiš, da bolje vidiš, raje bolj mižiš, kakor da bi gledal, pa čeprav si spregledal. Pa ne gre za to, da bi se bal tega, kar bi utegnil zdaj bolje videti – zdaj, na primer, vidim, kako umazane so šipe na mojih oknih, koliko se prahu nabralo po kotih sobe itn., oči so preprosto utrujene, boječe. Ne bojijo se podob ampak svetlobe, ne bojijo se pogleda ampak gledanja. Morda se bojijo »drznega pogleda« prav v dobesednem pomenu – hitrega obrata oči, spremembe fokusa. Po vsem, kar se jim je zgodilo, so previdne. Bolj pomembno je, kaj se v njih dogaja, občutek celjenja, blagodejnost teme in počivanja v njej. Postanejo sredstvo počitka, ne pa dejavnosti, budnosti.

Ko se odpočijejo, dobijo prejšnjo gotovost pogleda, ko se začne razkrivati svet, ki je bil prej zastrt (zdaj vidim, kaj ljudje delajo na Krimu, ki mi je prej bil pač hribna gmota), se pojavi vprašanje, kako najbolje izkoristiti novi vid, kaj iti pogledat, s čim nasladiti pogled, ki je postal bogat in požrešen. Kaj je treba v mestu in v svetu videti?

Odločil sem se za klasiko. Narodna galerija je reprezentant klasične vizualne umetnosti, ki je dovolj negibna in dovolj uokvirjena, da ne bi ogrožala nežnosti mojega novega, kristalno jasnega pogleda. Hkrati pa je bogata s podobami, barvami in odsevi, da bi ga lahko prav nagradila.

In res. V pritličju so me po očeh božale obledele barve gotskih fresk, prizori srednjeveškega vsakdanjega življenja (Crngrob) pa pritegnile možganski del pogleda. Sploh iti v to ali ono narodno galerijo je vedno vpogled v to, kako so ljudje včasih živeli in kaj jim je bilo pomembno. V tem smislu je slovenska gotika skorajda zmes socialnega realizma in ekspresionizma (kar sicer vidimo potem na koncu stalne postavitve). Ekspresivno je predvsem gotsko kiparstvo, iz lesa izrezane figure, ki izražajo trpljenje in mistiko, navadno oboje hkrati. A je v trpljenju, predvsem pa tem, da je to še vedno ljudska umetnost, socialno in realistično. Realistično ne v vernem posnetku resničnosti, temveč v posredovanju ljudske resnice. Mistični socialni realizem, ki se izrazi v najbolj irealnem prostoru – v cerkvi.


Bolj je realizem vsakdanjika izražen v freskah, sicer kot ozadje za verske motive, a ki omogoča dialektiko med nebeškim in posvetnim, med vsakdanjim in izjemnim. Omogočalo je tudi občinstvu, da je v ozadju verskih zgodb našlo tudi sebe in življenje, ki so ga živeli. Nam pa pogled v življenje občinstva in tistega časa.

Socialno realistično noto, sporočilo ima tudi mrtvaški ples. Ne le, da smo v smrti vsi enaki, temveč tudi v tem, da nas smrt združuje v solidarnosti življenja (Camus). A sama upodobitev enakost v smrti, ki jo ponazarja, tudi zanika. Prvi v vrsti stopajo veljaki, na koncu pa berač in otrok. Torej je berač imel več veljave od otroka. Za enaindvajseto stoletje presenetljivo, za dvajseto še stvar spomina. Morda pa otrok ni na koncu zaradi manjše veljave, temveč zaradi kompozicijskega zaključka podobe – na koncu je najmanjša slikica, morda z zmanjševanjem ustvari celo videz neskončnosti, ki jo taka slika potrebuje. Morda paradoks, v katerem se srečata rojstvo in smrt. V tistem času je bila smrtnost otrok velika in redna, bi rekli, da so je bili ljudje navajeni, a še vedno presunljiv spoj začetka in konca življenja. 

Skok iz pritličja v nadstropje, v slovenski narodni galeriji preskoči renesanso. Obdobje, ki je prineslo jezik, je s podobami v Sloveniji skopo. Bogat je barok, bogat z barvami, igro svetlobo svetlobe in teme, antičnih motivov in portretov slovenskih plemenitašev. Tu in tam kakšno tihožitje – zame med najbolj bizarnimi (beri dolgočasnimi) motivi v slikarstvu. Nekaj, kar se ne giblje, je najbrž zelo enostavno naslikati. Tokrat me ni pustilo povsem brezbrižnega, pa ne zaradi izbuljenih oči mrtvih živali, ki čakajo na konzumacijo, bolj zaradi tega, ker so pričala o vsakdanjem življenju tistega časa, bila kontrapunkt pompoznim zgodovinskim, verskim in drugim slikam.

Vsakdanjemu življenju nas spet približa romantika oz. umetnost devetnajstega stoletja. Predvsem meščanski portreti. Poleg mladega cesarja Franca Jožefa, ki smo ga navajeni videti bolj odebeljenega, če ne že zabuhlega, na standardnih portretih, ki jih je vse polno, me je najbolj fasciniral portret Luize Pesjakove


 

Skoraj bi rekel, da sem ga iskal, saj je zame ena od markantejših slovenskih žensk tiste dobe. Hči Prešernovega prijatelja in delodajalca Blaža Crobatha, bojda pesniku zelo ljuba in z njim v prisrčnem, celo mentorskem odnosu. Lepa ženska in lep portret. Nič čudnega, da so jo izbrali za eksperiment predstavitve slike z mediji, ki so dostopni tistim, ki slike ne morejo videti. (Predstavitev likovne umetnosti na način, ki je dostopen tistim, ki ne vidijo, je v razmahu. A je navadno na voljo v specializiranih prostorih, kakršna je galerija knjižnice slepih in slabovidnih ali pa na tako zastavljenih razstavah. Da je tako predstavljena le ena slika na razstavi, je malce bizarno. A za obiskovalca, ki ravnokar spregledal, poučno.). Poleg izvirnika, je namreč pult. Na njem je mogoče sliko otipati, slišati opis slike, zraven pa so še vzorci tkanin, ki na sliki nastopajo. Tudi za človeka, ki ima kristalno jasen vid, je to bistveno bolj kompletna predstavitev. V njej sem užival. Všeč mi je bilo se dotakniti tkanine, ki sem jo videl na sliki, besedilo pa me je opomnilo na nekatere detajle, ki jih zgolj s pogledom spregledamo. Ko me je glas opozoril na gola ramena, ki jih razkazuje izrez obleke, sem šele videl, kako mična so, njihovo lepoto in prispevek k lepoti upodobljene Luize. Prišedši k sliki sem namreč videl portret mlade ženske v opravi značilni za tisti čas. Gola ramena so bila le del tega, precej standardnega lika. 


Dvajseto stoletje v severnem krilu je gotovo najbolj dinamično. V njem sem pogosto od vizualnih vtisov kar zastokal, če ne zavzdihnil. Morda še najbolj pri Sternenu. Prav pri impresionizmu sem imel največ težav z novim pogledom. Prejšnji, ki so mi ga z operacijo popravili, je bil že tako zamegljen, da sem si moral detajle ogledati z očali (za kar sem bil dostikrat prelen). Zdaj sem jih videl jasno, so me zmedli v svojevrstnem kaosu barv in prelivajočih se oblik. Je bilo treba stopiti precej stran, da sem dojel Gestalt v celoti, da sem videl to, kar sem si poprej od blizu ogledal.

Prav v tem delu postavitve, v katerem se sklene krog, ki se začne z gotiko, dobi ime Narodne galerije svoj resnični pomen. Medtem ko je do tu galerija le zbirka artefaktov, ki so jih naslikali na tem geografskem področju, bolj zgodovinskega pomena kakor umetniškega, pa dvajseto stoletje kaže res neko strast po ustvarjanju, po spreminjanju pogleda na stvari in na svet, in po spreminjanju sveta samega.

Ljubljanska Narodna galerija je bistveno skromnejša od enako imenovanih ali po pomenu enakih postavitev v metropolah. Nihče je ne obišče, da bi videl Rembrandta, Leonarda ali Moneta. Saj jih ni. Vidi le odblesk magistralnih del v provincialnih izvedbah. V resnici gre za muzej provincialne umetnosti – tudi ko gre za dvajseto stoletje. Ko to ugotavljam, ne mislim nič slabega oz. slabšalnega. Je minorna umetnost. Vendar ne na način, ki ga za Kafko ali črnsko umetnost ugotavljata Guattari in Deleuze, ne spodkopava subverzivno dominantnih trdih obrazcev, nima takšne transformativne moči. Njena moč je bržkone zgolj translacijska, prenaša, prevaja omiko prestolnic v vsem dostopno olepšanje življenja, in kot revizor zbudi provincialno zaspanost. Kar ustvari novega, različnega pa ostane spregledano, se ne vrne v metropolo, kakor se nista ne Prešern ne Cankar, pa tudi ne Plečnik, vrnila na Dunaj. Toliko slabše za Dunaj in toliko boljše za Ljubljano. Čar provincijske kulture je, da je majhna in pregledna, da jo lahko zadosti dobro pregledamo v enem popoldnevu, ki ga preživimo v Narodni galeriji. Tam se počutimo domače, pa čeprav odkrivamo nekaj novega, nekaj česar ne vidimo vsak dan, v vsakem mediju – v tem smislu so nam dela, ki jih vidimo v Louvreu, dosti bolj domača. Domača so, kot je domač nasmeh »Kofetarice«, ki je kot Mona-Liza zaščitni znak Narodne galerije. Ali to velja tudi za slovensko sodobno umetnost, pa je treba videti na naslednji postaji prebujenega pogleda – v Moderni galeriji.  

 P. S. Za nove poglede sem hvaležen Marku Hawlini in njegovi pomočnici, socialni delavki, Petri Čelik. Hvala.



[1] Tale blog ni kaj dosti o socialnem delu. Je o eni osebni izkušnji. Se opravičujem tistim, ki so mislili drugače 😊