V seriji blogov, ki zadevajo
spremembe zakona o socialnem varstvu objavljam izvleček, sklep poglavja »Delo
in denar« iz knjige Dolgotrajna oskrba:
Očrt potreb in odgovorov nanje (Flaker et
al. 2008: 180–190).[1] V njem
povzemamo ugotovitve od delu, zaposlitvi, dohodkih in dejavnosti na področju
dolgotrajnih stisk. Ta blog je dopolnilo prejšnjemu blogu o problemu socialne aktivacije. Za diskusijo o spremembah zakona je
pomemben del, ki govori o različnih registrih dela in odgovorih, ki jih na
različnih ravneh ukrepanja lahko zagotovimo (glej sliko in tabelo spodaj).
Socialna aktivacija si namreč zastavlja za glavni cilj zaposlitev – delovno mesto,
a ne izključni, saj je za marsikoga nedosegljiv, za starostne upokojence povsem,
a vseeno ljudje, ki se ne bodo zaposlili, dobili svojega delovnega mesta,
potrebujejo aktivacijo – dejavnost, zaslužek in druga orodja za boljše življenje,
cenjen status in organizacijo izkušnje. To lahko storimo z ukrepi: storitvami,
programi, sredstvi in ureditvami odnosov, ki jih zagotavlja socialno varstvo –
v sozvočju s področji zaposlovanja, izobraževanja, socialnega zavarovanja, pa
tudi kulture, športa in drugih družbenih in družabnih dejavnosti.
Dobiti delo ali kako ga nadomestiti
Delo je potreba in sredstvo za zadovoljevanje potreb. V našem življenju se pojavlja na različne načine, v temelju pa kot želja, da smo dejavni, zaposleni, da si želimo delati in se zaposliti. Po eni strani z dejavnostjo dokazujemo sebi in drugim, da obstajamo. Izdelki, ki so produkt naše dejavnosti, so hkrati tudi dokaz našega obstoja. So elementi, na katerih gradimo lastno podobo. Delo ima za ljudi z dolgotrajnimi stiskami zdravilni učinek, za vse ostale pa je preventivne narave.
Dejavnost je proces, a tudi cilj. Delo je tudi orodje, instrument za doseganje cilja (dejavnosti). Delo kot orodje ustvarja izdelke, s katerimi dajemo vrednost lastnemu življenju in ki nam omogočijo preživeti. V sodobnem svetu z delom ne ustvarjamo produktov, ki nam neposredno omogočijo preživetje, temveč delamo zato, da zaslužimo denar, s katerim kupimo dobrine, ki nam omogočijo preživetje. Delo, ki ga opravljamo, je plačano. Ljudje, ki potrebujejo dolgotrajno oskrbo, lahko opravljajo določena plačana dela, a pogosto težko dobijo delo na trgu delovne sile, zato so večinoma zaposleni v zaščitnih delavnicah, varstveno-delovnih centrih, programih usposabljanja. Dela v teh delovnih okoljih so podcenjena, prav tako rezultati njihovega dela, izdelki, in tudi plačilo je pogosto zgolj simbolično. Kaj je sploh lahko izkupiček tovrstnega dela, navaja Albin Bubola (CSD Koper 2006: 15) ob deseti obletnici dnevnega centra Barčica: »Sestavljanje svinčnikov je delo, ki poleg uporabe računalnika najbolj vpliva na razvoj človekove inteligence.«
Vsi opravimo tudi veliko neplačanega dela. Deloma gre za delo v senci, deloma ga potrebujemo za osebno identifikacijo, tudi za preživetje. Vrsta neplačanega dela je gospodinjsko delo, ki je za mnoge tudi točka identifikacije, kar je pomembno za ljudi z dolgotrajnimi stiskami, saj ga opravljajo ne glede na to, ali imajo formalno zaposlitev ali ne.
Delitev dela na plačano in neplačano določa eden izmed osnovnih družbenih statusov; status zaposlenih imajo tisti, ki opravljajo plačano delo, nezaposlenih pa tisti, ki ne opravljajo plačanega dela. Status je vezan na pravice, dolžnosti in obveznosti. Da ne bi ljudje, ki potrebujejo dolgotrajno oskrbo, dobili status brezposelnih oseb, imajo nadomestne statuse, ki so načeloma prehodni, začasni, dejansko pa trajni in nenadomestljivi.
Delo je nepogrešljiv del družbene konstrukcije našega življenja. Prvič, ker strukturira naš čas, določa ritem posameznega dne, meseca, leta in celoten življenjski ciklus. Drugič, ker si z njim gradimo socialno mrežo, mrežo ljudi, s katerimi uresničujemo podobo socialnih bitij. Tretjič, ker nam delo omogoči identifikacijo, saj nam poklic, izdelek, spretnosti in dohodek omogočijo dostop do dobrin, s katerimi se identificiramo. Za veliko ljudi, še zlasti moškega spola, sta delo in poklic pomembni točki identifikacije, tako za sebe kot za druge.
Potrebo po delu in dejavnosti uresničujemo na delovnem mestu. Delovno mesto moramo najprej pridobiti, potem ga obdržati. Da ga pridobimo, potrebujemo ustrezne informacije. Ljudje z dolgotrajnimi stiskami pri pridobivanju delovnega mesta naletijo na različne težave. Pogosto nimajo ustreznih informacij o prostih delovnih mestih, če pa jih imajo, ne pridobijo delovnega mesta zaradi stigme.
Pridobitev delovnega mesta sama po sebi ne zagotavlja, da bomo delovno mesto obdržali za vedno. Delovna mesta ljudi z dolgotrajnimi stiskami so pogosto ogrožena, bodisi zaradi vzrokov, ki ne izhajajo iz stisk posameznika (gospodarska recesija), lahko pa pravico do delovnega mesta ogrozijo tudi stiske. Slednje je kamen spotike za delodajalce, ki stremijo k produktivnosti in dobičkonosnosti, saj domnevno zmanjšujejo uspešnost delavca. Vendar je iskanje vzrokov za izgubo delovnega mesta zgolj v posameznika, ki je v stiski, paradoksno oziroma useka po delavcu z dveh strani hkrati. Delovno mesto delavca v stiski, ki potrebuje hospitalizacijo ali institucionalizacijo, je ogroženo zaradi časovnega izpada in posledično izpada izkupička zaradi dejavnosti, ki naj bi jo opravil delavec. Če delavec ne bi bil hospitaliziran, verjetno prav tako ne bi sledil načrtovani produktivnosti in donosnosti, ki jo mora opraviti na delovnem mestu, zato je njegovo delovno mesto ogroženo, hospitalizacija pa prav tako neizogibna. Lahko pa so zahteve delodajalca po produktivnosti na delovnem mestu tako ogrožujoče za delavca, da ga sčasoma pripeljejo v stiske, zaradi katerih bo potreboval hospitalizacijo.
… Po podatkih zavoda za zaposlovanje ima približno 4% vseh zaposlenih status invalidov, kar je približno petina vseh ljudi s taki statusom v Sloveniji. Leta 2014 je bilo vsemi brezposelnimi 15,7% s statusom invalida. Delež brezposelnih med »invalidi« je približno četrtina in je v primerjavi s splošnim prebivalstvom trikraten. Približno polovica zaposlenih ljudi s statusom invalida je zaposlenih v odprtih zaposlitvah, polovica pa v zaščitenih pogojih, večinoma v invalidskih podjetjih.
Podatki niso spodbudni, a trendi zaposlovanja invalidov v zadnjih letih dajejo nekaj podlage za optimizem. Po podatkih ZPIZ-a (SURS 2014), se je število invalidski upokojencev leta 2013 zmanjšalo za več kot 1.000 v enem letu, kar potrjuje trend stalnega zmanjševanja v zadnjih nekaj letih. Po podatkih iz Zavod RS za zaposlovanje se delež »invalidov« med registriranimi brezposelnimi osebami tudi počasi zmanjšuje. Strukturni problem ljudi z ovirami je zlasti dolgotrajna brezposelnost, ki jo predvsem povzroča njihova nizka izobrazba in višja starost. Med vsemi brezposelnimi ljudmi z ovirami jih je približno 80 % dolgotrajno brezposelnih…
Dejstvo pa je, da so ljudje z dolgotrajnimi psihosocialnimi stiskami in ljudje z motnjami v telesnem razvoju v neprimerljivo slabšem položaju kot ljudje s senzoričnimi in telesnimi ovirami. Veliko bolj so izključeni iz trga delovne sile, imajo manjšo podporo v svojih združenjih, nimajo zastopnikov, iniciativ za zaposlovanje in izdelanih metod vključevanja v proces dela. Še bolj izključena skupina uporabnikov so ljudje, ki živijo v institucijah dolgotrajne namestitve. Ob uveljavljanju proces dezinstitucionalizacije bo treba razmisliti, kakšne načine in oblike pomoči so potrebne, da bi spodbudili in aktivirali njihovo zaposlovanje ali vsaj uporabno nezaposlenost.
Pogoj za vstop na trg dela je usposobljenost za delo, ki jo v osnovi omogoča ustrezna izobrazba. Različni statusi ljudem, ki potrebujejo dolgotrajno oskrbo, pogosto onemogočajo vstop v proces izobraževanja, posledično tudi v procese usposabljanja. Tudi možnosti za delovno rehabilitacijo so slabe. Izhod je beg v invalidnost in upokojitev. Status invalida in invalidskega upokojenca je pogosto edini način, kako pridobiti vsaj nekaj denarja za preživetje. Po drugi strani pa je višina teh sredstev nizka, zato ljudje z dolgotrajnimi stiskami potrebujejo način in možnosti dodatnih virov dohodkov in zaslužkov.
Uporabniki dolgotrajne oskrbe zelo težko zaslužijo denar, drugi dohodki, ki jih prejemajo, pa so izredno majhni. Hkrati so premalo seznanjeni z vsemi možnostmi in pravicami do denarnih dajatev, ki jim pripadajo (denarna pomoč, nadomestila za brezposelnost, žepnina, dodatek za pomoč in postrežbo ipd.). Prav tako so omejeni pri iskanju dodatnih virov zaslužka (delo na črno, prosjačenje, vrtiček, konjički, s katerimi lahko ustvarijo dodaten zaslužek). Še manj se zanašajo na dohodke iz socialne mreže (npr. dedovanje). Pomanjkanje denarja seveda vpliva na nizko kvaliteto življenja, ustvarja začaran krog marginalizacije in stigmatizacije ter seveda vzdržuje velik del ljudi v revščini ali v boljšem primeru na njenem pragu. Ljudem, o katerih govorimo, zmanjkuje denar za preživetje, za plačevanje uslug, za statusno in realno rehabilitacijo ter za zapolnitev družabnega življenja. Zaradi ranljivega položaja so pogosto žrtve izkoriščanja, zato potrebujejo zagovornike, skrbnike, ki jih lahko spremljajo pri sklepanju poslov in poravnavanju finančnih stroškov in jih usposabljajo za samostojno upravljanje z denarjem in premoženjem (npr. uporaba bankomata, e-banke, opravljanje preprostejših denarnih transakcij).
Če so možnosti ljudi z dolgotrajno stisko na trgu delovne sile omejene, dohodki nizki in nadomestne rešitve skromne, so omejeni tudi pri možnostih za »koristno brezposelnost«. Če jih pri vstopu na delovni trg ovirajo po eni strani formalni status in po drugi domnevna nekonkurenčnost, je teh ovir na področju koristnega neplačanega dela bistveno manj. Tu so ovire v pomanjkanju ponudbe (organizacije ponujajo manj, kot bi lahko in kot je potrebno), vključevanje pa ovirajo tudi stereotipi, ki manjšajo možnost, da bi jih drugi k temu povabili, in lastna pasivnost, ki izhaja iz dolgotrajnega obrobnega statusa.
Razpravo o delu smo začeli z razslojevanjem registrov, kamor se vpisuje delo kot temelj človeškosti. Če govorimo o »potrebah« po delu, je delo skorajda fiziološka, vsekakor pa psihosocialna potreba po aktivnosti, nujno orodje preživetja (denar, izdelki, storitve), temelj državljanstva, saj večina prebivalstva prek odnosa zaposlitve in dela uresničuje svoj formalni status, dobi pogodbeno moč in umestitev v družbeno strukturo. Delo je tudi eden od temeljnih organizatorjev naše izkušnje, saj organizira naš čas in prostor, prispeva pomemben del socialne mreže in stikov z drugimi in je prek statusa, spretnosti in izdelkov bistveni vir identifikacije. Delovno mesto in zaposlitev je organizacijski izraz in oblika, ki uresničuje potrebe na vseh štirih registrih: omogoča dejavnosti, zaslužek, status zaposlene osebe in organizacijo izkušnje. Na osnovno diskusijo o delu se vežejo še tri teme, ki smo jih obravnavali: nadomestni statusi, denar in koristna nezaposlenost. Izobrazba je pogoj in kvalifikant vstopa v svet dela, nadomestni statusi so komplement osnovnemu statusu zaposlenega pa poglavitni učinek in orodje, ki ga z delom pridelamo. Koristna brezposelnost je po eni strani antiteza plačanemu delu in zaposlitvi, po drugi strani pa je delo kot dejavnost tudi družbena vloga in način sodelovanja v skupnosti.
Ko govorimo o delu znotraj diskusije o dolgotrajnih stiskah, vidimo, da so ljudje, ki se znajdejo v dolgotrajni stiski in potrebujejo dolgotrajno oskrbo, prikrajšani na vseh štirih registrih dela. Oropani so številnih dejavnosti, primanjkuje jim denarja, statusi, ki jih zasedajo, so obrobni, manjkajo jim pomembni viri identifikacije in strukturiranja časa in gibanja v prostoru. Poglavitni razlog za to vidimo v dejstvu, da večina ljudi z dolgotrajnimi stiskami ni zaposlenih oziroma ne delajo redno. Če se bomo v prvi vrsti trudili za večjo zaposlenost ljudi z dolgotrajnimi stiskami, nikoli ne bomo dosegli njihove polne zaposlenosti. Zato moramo hkrati razmišljati o tem, kako nadomestiti učinke dela na štirih registrih, če nekdo ni zaposlen – z drugimi besedami, omogočiti dejavnost, preživetje, status vključevanja in načine organizacije izkušnje.
V zvezi s stiskami, ki jih doživljajo v zvezi z delom, lahko načrtujemo odgovore na različnih ravneh. V prvi vrsti so odgovori, ki pomenijo pridobivanje in ohranjanje delovnega mesta in zaposlenosti, drugo področje je področje usposabljanja in izobraževanja, pomembno je tudi področje zagotavljanja sredstev za življenje, državljanskega statusa, pa tudi iskanje načinov, kako zagotoviti koristno brezposelnost, in nazadnje, kako s storitvami socialnega varstva pomagati in podpreti ljudi v vsakdanjem življenju. Odgovori na različnih ravneh so po eni strani komplementarni, po drugi pa suplementarni, z njimi lahko krepimo možnosti zaposlovanja in vzdrževanja zaposlitve, lahko pa izpade primarnega odgovora (brezposelnost) blažimo in nadomeščamo.
Razpredelnica 5.2.: Odgovori dolgotrajne oskrbe na različnih registrih dela in odgovorov
Za zaposlovanje in vzdrževanje delovnega mesta lahko ukrepamo na dveh točkah pri izboljševanju možnosti zaposlitve in pa pri vzdrževanju delovnega mesta. Pomembno je zagotoviti pomoč pri iskanju zaposlitve, pri posredovanju ponudbe prostih delovnih mest in tudi pri ustvarjanju spretnosti iskanja dela (pisanja prošenj za prosta delovna mesta, predstavitev delovnih izkušenj, lastnih spretnosti in sposobnosti ipd). To lahko storijo različne organizacije z različnimi projekti, denimo, s sejemsko ponudbo prostih delovnih mest. V prvi vrsti pa morajo ljudje definirati lastne potrebe in želje o delu, najbolje na način individualnega načrtovanja. Hkrati jim je treba za to zagotoviti potrebne razmere (usposobitev, prilagoditev delovnega okolja, spremljanje in prevoz, zagotovitev osebnega pomočnika), le tako lahko uspešno in konkurenčno nastopijo na trgu delovne sile. Potrebujejo oblike podpornega zaposlovanja, ki jo lahko ponudijo socialni delavci v delovnih organizacijah, kjer so uporabniki zaposleni, saj jim lahko pomagajo odpraviti ovire in podaljšati ali obdržati delovno mesto. Prav tako v društvih, združenjih, kjer preživljajo večino svojega časa. Večja fleksibilnost nevladnega sektorja, ki zvečine sodeluje z ljudmi z dolgotrajnimi stiskami, je pri zadovoljevanju tovrstnih potreb neizogibna in nujna, saj jim prav nevladni sektor omogoča dostop do dela in zaposlitve.
…
Ohranjanje delovnega mesta je torej projekt vseh udeleženih v proces dela, tako delavca, ki zaseda delovno mesto, kot delodajalca, ki ima delovno mesto. Potrebujemo fleksibilne ureditve, s katerimi bo lahko delavec obdržal delovno mesto. Delovna mesta sestavljajo delovni kolektiv, ki lahko prav tako pripomore k ohranjanju zaposlitve, pri tem pa ima pomembno vlogo tudi delodajalec. Človeka v stiski je treba za ohranitev delovnega mesta okrepiti, kadar pa je dalj časa odsoten z dela, čim prej spet vključiti v kolektiv. Spodbudne informacije o sebi najpogosteje dobimo prav od sodelavcev. Lahko neposredno ob opravljanju dela ali ob druženjih izven delovnega časa (izleti, pikniki, zabave, praznovanja). Pomembno je tudi povezovati ljudi, ki doživljajo stisko na delovnem mestu, z notranjimi in zunanjimi zavezniki. Morda celo ustvarjanje skupin za samopomoč tistih, ki jih na delovnem mestu šikanirajo, ali kar tistih, ki doživljajo stiske, povezane z delom. Za uresničevanje teh potreb bi lahko v veliki meri skrbel socialni delavec, zaposlen v delovni organizaciji, ob podpori sindikata in seveda delovne zakonodaje. Svetovalni delavci na zavodih za zaposlovanje pa potrebujejo izobraževanja o tovrstnih potrebah uporabnikov, da bodo lahko izvajali uporabnikom prilagojeno svetovanje in povečali izbiro dela in dejavnosti.
Usposabljanje in izobraževanje vidimo kot pogoj za boljše kotiranje na trgu delovne sile, je pa tudi dejavnost, ki ponuja veliko nadomestil in koristi sama po sebi. Z udeležbo v izobraževalnih proces smo dejavni, ohranjamo stike z okoljem, pomaga nam strukturirati čas, dobiti prijatelje, hkrati pa zvečati (lastno in tržno) vrednost z znanjem in spretnostmi. Izobraževanje, ne le formalno, ampak tudi neformalno, izboljšuje status. Nekateri ukrepi aktivne politike zaposlovanja pa omogočajo tudi dohodek, saj je lahko usposabljanje plačano ali subvencionirano (štipendije).
Po drugi strani pa sta potrebna tudi izobraževanje o pomenu in vlogi dela v življenju sodobnega človeka in krepitev ozaveščanja o pomenu in vlogi dela. V delovnem okolju oz. delovnih organizacijah potrebujemo svetovanje o pomenu dela pri zadovoljevanju večplastnih človeških potreb. Svetovalci, kadrovski delavci in zaposleni potrebujejo seminarje o pomenu dela in dejavnosti, prav tako pa tudi formalni in neformalni oskrbovalci oseb z demenco. Pri delu z osebami z demenco je poznavanje poklicne kariere pomemben element za ohranjanje identitete posameznika, kar se odraža v odnosu oskrbovalcev do oseb z demenco in pri ohranjanju sposobnosti oseb z demenco. S fotografijami lahko spodbudimo asociacije o poklicu, ki ga je opravljala oseba z demenco, navežemo z njim/njo komunikacijo ter tako vzpostavimo stik, v katerem bomo ohranili identiteto osebe z demenco, kar je v praksi pogosto spregledana in zanemarjena tema.
Dohodki uporabnikov dolgotrajne oskrbe so nizki in pogosto nezadostni, poleg tega pogosto potrebujejo denar za plačevanje storitev oskrbe. Ko načrtujemo odgovore na dolgotrajno stisko, torej naletimo na problem, da uporabnikom zagotovimo storitve, ne pa dostojnega preživetja. Tisti uporabniki, ki prejemajo socialno denarno pomoč, so v drugačnem položaju kot tisti prejemniki socialne pomoči, ki so le brezposelni. Če je za slednje nizek znesek morda spodbuda za zaposlitev, pa ta sicer vprašljiva logika ne velja za tiste, ki si dela ne morejo poiskati. Hkrati pa delazmožni brezposelni lažje kaj zaslužijo po strani oziroma si na način naravne menjave zagotovijo sredstva za preživetje. Zato je treba, ko razmišljamo o novem sistemu dolgotrajne oskrbe, načrtovati višje denarne pomoči za življenje uporabnikov. Drugi odgovori so zagotoviti možnost priložnostnih zaslužkov. Strateški odgovor na vprašanje dostojnega preživetja pa je lahko – morda ne utopičen – državljanski dohodek. Uporabniki se zaradi svojega položaja pogosto zadolžijo, to pogosto poslabša njihov družbeni položaj (npr. deložacija) in hkrati poveča stisko. Zato bi tudi oni potrebovali po eni strani interventna sredstva, po drugi strani pa pomoč in podporo pri urejanju finančnih zadev.
Nadomestni statusi so lahko začasni. V tem primeru so potrebna izobraževanje in usposabljanja, s katerimi si lahko zagotovijo boljše izhodišče za pridobitev dela in zaposlitve. Pri tem lahko odigrajo pomembno vlogo že obstoječe institucije: ljudske univerze, univerza za tretje življenjsko obdobje, razvijati pa bi morali tudi nove oblike in načine izobraževanja, kot denimo medgeneracijsko izobraževanje. Status upokojencev je že začela reševati država, saj je vlada republike Slovenije s sprejetjem strategije varstva starejših do leta 2010 (2006) podala pogoje za uvajanje politike aktivnega zaposlovanja upokojencev. V sodobni družbi je prisoten prepad med generacijami, ki bi ga lahko premostili tudi tako, da bi generacije sodelovale pri izmenjavanju izkušenj poklicne identifikacije. Vlada RS je v omenjeni strategiji podala možnosti za ustanovite medgeneracijskih središč, ki bi eno od oblik delovanja namenila tudi tej temi.
Ena glavnih pomanjkljivosti sedanje ureditve bolniških in upokojenskih statusov je, da je izredno toga in onemogoča delo in vključevanje v svet dela. Ko se ljudje znajdejo v tovrstnih statusih, bi potrebovali možnosti, da obdržijo varnost svojega položaja in se hkrati začasno in fleksibilno zaposlovati. T. i. »flexicurity« velja še toliko bolj za ljudi z dolgotrajno stisko.
Koristna brezposelnost omogoča veliko različnih nadomestil zaposlitvi, a so ljudje z nalepko in dolgotrajno stisko pogosto izključeni tudi iz takega dela. Potrebujejo spodbudo za različna opravila, včasih pa tudi potrpljenje, da ga opravijo. Tisti, ki skrbijo zanje, morajo biti pozorni na to, da ne opravijo dela namesto svojih »varovancev« prepogosto, da jih spodbudijo, da naredijo čim več zase, pomembno pa je, tudi za druge, da jim omogočijo izdelavo predmetov in opravljanje opravil, ki so koristni za ljudi, s katerimi živijo ali se družijo. Ljudje z dolgotrajnimi stiskami vzpostavljajo stike z društvi, ki jim pomagajo preživeti vsakdanjik, društva pa bi lahko več pozornosti namenila tudi spoznavanju spretnosti uporabnikov pri opravljanju opravil in drugih, na prvi pogled morda nepomembnih opravil.
Pomoč in podpora, ki ju lahko zagotovi socialno varstvo, je način, kako nadomestiti tudi tiste funkcije dela in zaposlitve, ki jih ni mogoče uresničiti z drugimi odgovori. Ljudje, ki ne delajo, potrebujejo spodbudo, da ostanejo aktivni. Ta je možna sproti (npr. ob obiskih oskrbovalke) ali pa posebej, tako da se organizirajo posebne dejavnosti (npr. delavnice, delovne akcije ipd.). Storitve socialnega dela in socialne oskrbe lahko v takih primerih pomagajo tudi pri opravljanju dnevnih dejavnosti, ki jih človek potrebuje za preživetje oziroma za dostojno življenje. Z uvedbo zavarovanja za dolgotrajno oskrbo bodo uporabniki pridobili še en nadomestni status, in sicer upravičenca za dolgotrajno oskrbo. Podobno kot ostali nadomestni statusi jim bo zagotavljal večjo socialno varnost, hkrati morda tudi nekaterim povečal ugled (drugim morda zmanjšal). Socialno delo v okviru dolgotrajne oskrbe lahko zagotovi veliko podpore pri organizaciji življenja, ki lahko ostane prazno brez delovnih ali drugačnih vključitev. Ljudje potrebujejo pomoč pri organizaciji časa in prevoza, strokovnjaki in svojci pa lahko podpirajo uporabnike pri prevzemanju večjega števila družbenih vlog in tako nadomestijo izpad vlog in možnosti identifikacije z njimi.
Če delo odgovarja na različne potrebe, lahko primanjkljaje, ki jih povzroči nezaposlenost, iščemo na različnih registrih odgovorov. Ti registri so v hierarhiji glede na to, koliko odgovorov lahko zagotovijo. Prvi odgovor, če kdo nima dela in službe, je pridobiti delo, sledi izobraževanje, zagotavljanje dohodkov, nadomestni status, možnost za koristne dejavnosti, na koncu pa tudi podpora in pomoč, da se ljudje aktivirajo, dostojno živijo, imajo družbeni status in si organizirajo življenje. Ko govorimo o ljudeh, ki potrebujejo dolgotrajno oskrbo, lahko rečemo, da se ta hierarhija odgovorov uresničuje tako, da pogosto najbolj pomembni odgovori dosežejo najmanjše število ljudi – majhno število uporabnikov lahko dobi polno zaposlitev, skoraj vsi pa potrebujejo podporo in pomoč. Pomen in dosegljivost sta obratno sorazmerna. Odgovori namreč lahko deloma nadomestijo delo, so torej komplementarni, so pa tudi suplementarni, saj človek, tudi ko dela, potrebuje odgovore na teh ravneh, ki mu omogočijo boljše delo in boljše življenje.
Viri:
Barčica - bilten ob 10. obletnici (2006), Koper: CSD.
Flaker, V., Mali, J., Kodele, T., Grebenc, V., Škerjanc, J.,
Urek, M. (2008), Dolgotrajna oskrba: Očrt
potreb in odgovorov nanje. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.
Statistični portal SURS http://www.stat.si/StatWeb/
[1]
Nekatere dele besedila smo posodobili glede na novejše podatke. En del pa sem
izpustil, ker je bil odveč.
Ni komentarjev:
Objavite komentar