ponedeljek, 1. november 2021

Ovira je stanje – omogočanje je nastajanje (bržkone zadnje nadaljevanje razprave o terminologiji omogočanja)


Nekoč sem se ustavil v Regentskem parku na križišču z množico smerokazov, ki so kazali na vse strani in usmerjali mimoidočega na razne znamenitosti in izhode iz parka. Medtem ko sem se praskal po glavni, kam naj grem, se je ob meni ustavil kolesar in me vprašal, v katero smer mora iti, da pride v zoološki vrt. Na glas sem se začudil, da me sprašuje, ko pa vendar na smerokazu to jasno piše. Ne brez togote, mi je odgovoril, da pač ne zna brati, in se pritožil, da bi lahko za ljudi, kakor je on, na tablo narisali, kakšen simbol, za živalski vrt npr. pando, da bi tako ljudje bolje vedeli, kam naj gredo. In se je odpeljal v smer, ki sem mu jo pokazal.

Je bil kolesar »invalid«, »prizadet«, »oviran« ali »z oviro«, »hendikepiran« ali »onemogočan«. Bil je človek, ki je bil očitno fizično in umsko precej sposoben – super gibljiv in gibčen, kritičen do družbenih ureditev in njihove diskriminacije. Bil je manj zmeden od mene, ki nisem vedel, kam naj krenem, vedel je, kam gre, a tega ni mogel prebrati. Bil je pač človek, ki se zaradi svojega družbenega položaja, ni naučil brati. To je bil njegov »hendikep« (v tej zvezi očitno v pomenu, da je »zaostal«, da ne more dohajati tistih, ki brati znajo). Lahko tudi rečemo, da je to bila njegova »ovira«, a pri tem ne bomo določno povedali, ali je ovira to, da ne zna brati, ali to, da smerokazi nimajo piktogramov, ki bi jih lahko vsakdo razumel. 

Ovira vedno predpostavlja dialektiko med njo samo in nekom, ki jo hoče »preskočiti«. Statistični, večinski pogled na to dialektiko nas vodi k sklepu, da je ovira neprehodna, nepremagljiva, skratka objektivna, če je ne more preskočiti ali preplezati večina ljudi, ki se z njo srečajo. Če ovira ni gladek, tri metre visok zid, ampak dvajset centimetrska stopnica, rob pločnika, je to ovira samo za nekaj ljudi in jo pripišemo subjektu, ki je ne more prestopiti. Je »subjektivna«, pa čeprav objektivno obstaja.

Pri izrazu »onemogočanje« je takšen razcep med »subjektom« in »objektom«, med »oviro« in »oviranjem«, bistveno manjši, če sploh obstaja. Na povsem jezikovni ravni gre za glagolnik (onemogočanje) ali deležnik (onemogočan), tvorba samostalnika pa bi bila zelo okorna ali celo nemogoča.[1] Problem je torej v samostalniku. »Ovira« postane stvar, njeno lastnost »oviranja« pa lahko pripišemo bodisi kot esenco, bistvo stvari same bodisi kot lastnost (celo bistvo) subjekta, ki se z njo spopada. Ko uporabimo izraz »onemogočanje« te dileme, dvoumnosti ni. Ni dvoma, da napisi brez risbice ne omogočajo orientacije tistim, ki ne znajo brati angleških napisov (torej poleg nepismenim tudi turistom, pa tudi tistim, ki sploh ne vidijo brati, a tem tudi piktogram ne bi kaj dosti pomagal).[2]

Oba izraza sta v glagolskih izvedenkah skorajda enakovredna oz. delujeta na enak način. Glagol, pa naj bo to »ovirati, oviranje, oviran« ali »onemogočati, onemogočanje, onemogočan«, vedno kot prehodni glagol vpeljuje osebek, subjekt, ki »ovira« ali »onemogoča« nekoga ali nekaj; človek, ki pa je »onemogočan« ali »oviran« pa je pasivno deležen »oviranja« ali »onemogočanja«. A tudi v glagolskih oblikah se pozna, da je moč iz enega tvoriti samostalnik, iz drugega pa ne. Napeljuje nas, da je lahko »ovira« stvar v subjektu ali zunaj njega. Ko stvari ni, se človek lahko sicer sam onemogoča (v tem primeru je onemogočanje povratno), a je v trpni obliki to nemogoče, saj je »onemogočan« od nekoga ali nečesa drugega.

Prav tu se kaže ključna razlika med izrazoma, ki je v tem, da oviranje nima neposrednega nasprotja. »Ovira« ima antonim v našem primeru v »priložnosti«, »prednosti«, pri glagolu »ovirati« pa moramo za zadevo že uporabiti bolj opisen pristop – morda »dati prednost«.[3] »Oviranje« na ravni jezika ne moremo elegantno pretvoriti v nasprotno delovanje, kakor to lahko storimo s parom »onemogočanje« in »omogočanje«. S piktogrami na kažipotih lahko omogočimo ljudem, ki imajo težave z branjem, da se bolje orientirajo, pri čemer jih le besedni kažipoti bodisi ovirajo ali onemogočajo. Prav beseda »onemogočanje«, pa čeprav le besedno, omogoča dejanja v nasprotno smer. In to je bistven argument za spremembo.

Sicer pa ne vem, ali se ta trud, ki sem ga vložil v argumentiranje eksperimenta, ki ga predlagam, splača. Saj besede pri tem, ali bomo ljudi onemogočali ali pa jim bomo omogočali, da so ljudje in da delajo tisto, kar bi radi, nimajo toliko pomena, kot jih imajo dejanja, a vseeno upam, da bo to početje le omogočilo kakšno dejanje več v pravo smer. 

 



[1] Iz istega korena, ki je pravzaprav »moč«, bi lahko tvorili le samostalnik »nemoč«, »nezmožnost«, kar pa bilo, čeprav ne čisto nesmiselno, že zelo daleč o izvora »onemogočiti«. Zabavna misel: prislov bi potemtakem bil »nemogoče« 😊 – nekaj povsem nasprotnega maksimi, ki jo tukaj zasledujemo, in sicer – da je »vse mogoče« – če le hočemo in najdemo sredstva in vire, da to omogočimo.

[2] Dogodek, ki ga zgoraj opisujem, se je zgodil še pred turističnim boomom. Zdaj v turističnih krajih postavljajo table z risbicami. So nepismeni predhodnica turistov ali pa je naval turistov odprl vrata tudi tistim, ki ne berejo?

[3] »Pospeševati« je protipomenka »zaviranju«, v določenih primerih (ko gre za gibanje) tudi za »oviranje«. V kontekstu naše razprave pa ni ustrezna.