Proti zapiranju – odločno za dezinstitucionalizacijo (tri osi razvoja socialnega varstva 5)

Razlogi za dezinstitucionalizacijo

So etični, gre za akcijo, ki odpravlja zapiranje, izključevanje in segregacijo (apartheid). Izhaja iz pravic, se bori za človeško dostojanstvo.  Pravica do življenja v skupnosti je zapisana v 19. členu Konvencije združenih narodov o pravicah, pri nas napačno prevedeno, »invalidov«. To pravzaprav pomeni na eni strani pravico do navadnega, vsakdanjega življenja; na drugi strani pa tudi pravico do norosti (neumnosti, starosti …) biti drugačen, samosvoj. Je tudi dejanje proti odvzemu smisla življenja in identitete – samega sebe.

Razloge najdemo tudi na tehničnem, strokovnem registru. Že dolgo je znano, da so ustanove škodljive. V njih je večja smrtnost, kot zunaj, stanovalci doživljajo zastoj v razvoju in izpad v življenju, obsojeni so na životarjenje in ždenje (desubjektivacija). Škodljive so tudi navzven. Z delitvijo dela, ki jo vzpostavljajo, poškodujejo »socialno tkivo« (so strup za solidarnost). Ustvarjajo lažno znanje o človeku in onemogočajo strokovni odziv na resnične stiske in probleme. Vzpostavljajo (antiproduktivno) premoč strokovnjakov nad ljudmi (tam, kjer je to najmanj potrebno).[1]

Tri tarče in tri destinacije

Dezinstitucionalizacija je stroj, ki je hkrati polemičen in programski. Ima svoje tarče kritike in cilje, kam hoče priti. Glavne tarče dezinstitucionalizacije so sama institucija, a tudi družbene vloge, ki v njih pristanejo njeni (potencialni) stanovalci in medicinski model, ki institucionalizacijo podpira. Ima tudi svoje cilje, destinacije, do katerih bi hotela priti. Iz institucije si prizadeva priti v skupnost, od razvrednotenih vlog k cenjenim, vloge prevrednotiti in omogočiti vstop v nove. Od medicinskega modela (Goffman, 2019) se trudi priti v socialnega (Oliver, 1990; Zaviršek, 2000).

Medicinski in socialni model pri tem ne smemo razumeti predvsem kot zamenjavo paradigme znanosti in stroke, temveč kot prehod pri razlagalnih, obravnavnih in organizacijskih modelov. Na ravni razumevanja naj reduktivne razlagalne modele (ob medicinskem tudi  psihološki, pedagoški, pravni) zamenjajo prečni (transverzalni), kot so socialni, antropološki, vsakdanji načini povezovanja in dojemanja več dimenzij stvarnosti. Model popravljanja – zdravljenja, zdravil, psihoterapije, administracije in drugih načinov »popravljanja« človeških primanjkljajev – morajo nadomestiti modeli omogočanja (okrepitve, vključevanja, prevzemanja tveganja in vsakdanjih dejavnosti. Institucionalni model organiziranja oskrbe pa skupnostni modeli. Segregacijo, izolacijo, zapiranje, hierarhične odnose in totalnost oskrbe morajo zamenjati razpršenost storitev, povezovanje akterjev in skupnosti, demokratični odnosi in enakopravnost pa tudi storitve po osebni meri in zagotavljanje zasebnosti.

 

Slika 1: Medicinski in socialni model - členitev (Flaker idr., 2015)

 

Potek

Pri nas procesi dezinstitucionalizacije potekajo že dolgo, predolgo. Pobude za preoblikovanje ustanov so se pojavile razmeroma zgodaj (eksperiment v Logatcu; Vodopivec idr., 1973). Duh in intenca dezinstitucionalizacije so bili ključna značilnost uvajanja prostovoljnega dela, kolonij in taborov pa tudi drugih oblik skupnostnega dela v 70-tih in 80-tih (Stritih idr., 1979, 1980). Edina sistematična in celostna (a nedosledna) dezinstitucionalizacija smo izpeljali v vzgojnih zavodov v osemdesetih (Skalar, 1986). V imenu prehoda v skupnost je prišlo do rojenja velika števila skupnostnih oblik v devetdesetih; a zaresnim poskusom preselitev stanovalcev (iz posebnih zavodov) smo bili priča šele po letu 2000. To se je začelo v Hrastovcu, kjer se je v borih nekaj letih preselila skoraj polovica stanovalcev, kjer se je izpraznil in zaprl grad v Tratah (zdaj Muzej norosti). To pa je bil zgled za podobne procesi v drugih posebnih zavodih (Cizelj idr., 2004). V tem, dinamičnem obdobju smo začeli snovati sistem dolgotrajne oskrbe, izvedli kontroverzen, a uspešen eksperiment neposrednega financiranja (Flaker, Nagode, Rafaelič in Udovič, 2011), ustvarili Katalog nalog CSD. V tem času je tudi Zakon o duševnem zdravju uvedel zagovorništvo in koordinacijo obravnave v skupnosti. Ker je konec prvega desetletja tega stoletja prišlo do zastoja smo izvedli protestni pohod Iz-hod (Rafaelič in Flaker, 2012), ki je prispeval k temu, da sta dezinstitucionalizacija in dolgotrajna oskrba bili uvrščeni v načrt črpanja evropskih sredstev. Vsled tega smo izvedli dve študiji (Flaker idr., 2015; Zaviršek idr. 2015), ki pa nista imeli do pred kratkim (2020), ko se je začelo pilotiranje v dveh zavodih, praktičnih posledic. 

Dejstva

Dolg potek, nedoslednost, dvotirnost sistema in zastoji so poleg dediščine hitre industrializacije[2] prispevali k temu, da je Slovenija »prvak« v stopnji institucionaliziranosti prebivalstva – imamo čez 20.000 interniranih oz. 1,2 % prebivalstva.[3] Paradoks je, da Slovenija z denarjem iz evropskih strukturnih skladov plačuje širjenje in obnavljanje  obstoječega (socialističnega) sistema zavodskega varstva.[4] Ustvarili smo dvotirni sistem oskrbe – v njem glede na stroške in pomen prevladuje institucionalni krak. Ta porabi več denarja[5], hkrati pa podredi skupnostne službe in storitve institucionalni logiki. Kar se je začelo kot alternativa je sčasoma postalo dopolnilo institucijam. Dejstvo, ki opozarja na pogubnost prevladujočega institucionalnega sistema, je, da je polovica smrtnih žrtev covida bila v domovih za stare – z dezinstitucionalizacijo in dobro dolgotrajno oskrbo v skupnost bi lahko bilo vsaj tisoč smrtnih primerov manj.

Sklici

Cizelj, M., Ferlež, Z., Flaker, V., Lukač, J., Pogačar, M., & Švab, V. (2004). Vizija posebnih socialnih zavodov. Ljubljana: Skupnost socialnih zavodov Slovenije in Fakulteta za socialno delo.

European Expert Group on the Transition from Institutional to Community-based Care (2014). Toolkit on the Use of European Union Funds for the Transition from Institutional to Community-based Care (dopolnjena izdaja). Bruselj. Pridobljeno s https://deinstitutionalisationdotcom.files.wordpress.com/2018/04/eeg-toolkit_english.pdf  18. 8. 2022.

Flaker, V., Krstovski, V., Dukovski, I., Babnov, D., Popovska, K., & Rafaelič, A. (2018). Situation Analysis and Assesment, Evaluation Report of Implementation of National Strategy on Deinstititutionalisation 2008–2018. Skopje: Evropska unija.

Flaker, V., Nagode, M., Rafaelič, A., & Udovič, N. (2011). Nastajanje dolgotrajne oskrbe: ljudje in procesi, eksperiment in sistem. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.

Flaker, V., Rafaelič, A., Bezjak, S., Ficko, K., Grebenc, V., Mali, J., Ošlaj, A., Ramovš, J., Ratajc, S., Suhadolnik, I., Urek, M., & Žitek, N. v sodelovanju z Dimovskim, V., Kastelicem, A., & Pfeifferjem, J. (2015). Izhodišča dezinstitucionalizacije v Republiki Sloveniji (Končno poročilo, verzija 3.2). Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.

Goffman, E. (2019). Azili. Ljubljana: Založba /*cf.

Oliver, M. (1990). The Politics of Disablement. London: Macmillan.

Rafaelič, A. & Flaker, V. (ur.) (2012). Iz-hod iz totalnih ustanov med ljudi, tematska številka, Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo, 39 (250).

Skalar, V. (1986). Načrt prenove zavodov za usposabljanje v srednjeročnem obdobju 1986 –1990. Iskanja, 4 (5), str. 61–65.

Stritih, B., Adam, F., Fišer, S., Mikuš-Kos, A., Kos, S., Baskar, B., Mandič, S., Mesec, B., & Pogačnik, P. (1979). Nepoklicno prostovoljno preventivno in socialno-terapevtsko delo z otroki in mladino: I. Ljubljana: Inštitut za sociologijo in filozofijo pri Univerzi v Ljubljani.

Stritih, B., Čačinovič Vogrinčič, G., Kunič, L., Flaker, V., Kavar-Vidmar, A., Mesec, B., Miloševič-Arnold, V., Rapoša-Tajnšek, P., & Stopajnik, F. (1980). Vpliv družbenega prostora na socializacijo otrok. Ljubljana: Višja šola za socialne delavce.

Stritih, B., Čačinovič Vogrinčič, G., Flaker, V., Kavar-Vidmar, A., Mesec, B., Miloševič-Arnold, V., Rapoša-Tajnšek, P. & Stopajnik, F. (1981). Prostovoljno socialno delo: raziskava, Ljubljana: Višja šola za socialne delavce v Ljubljani.

Vodopivec, K., Bergant, M., Kobal, M., Mlinarič, F., Skaberne, B., & Skalar, V. (1973). Spreminjanje vzgojnih metod v vzgojnem zavodu v Logatcu. Ljubljana: Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti.

Zaviršek, Darja (2000). Hendikep kot kulturna travma: Historizacija podob, teles in vsakdanjih praks prizadetih ljudi. Založba /*cf., Ljubljana.

 

[V seriji blogov objavljam besedilo, ki je nastalo ob posvetu Tri osi razvoja socialnega varstva, ki ga je pripravila katedra za duševno zdravje na Fakulteti za socialno delo, 14. junija, 2022. Oblikoval sem ga sam, pri pripravi posveta in nastanku besedila pa so sodelovali še: Janko Cafuta, Vera Grebenc, Andraž Kapus, Vili Lamovšek, Lea Lebar, Juš Škraban, Mojca Urek, Marjan Vončina, Darja Zaviršek, Jelka Zorn in drugi.][6]

---

[1] Poleg naštetega ima zapiranje še eno zelo pomembno lovko in sicer zapiranje, izključevanje in poniževanje nedržavljanov oziroma oseb z negotovim (prekarnim) pravnim oz. administrativnim statusom ali sploh oseb brez statusa (iskalci mednarodne zaščite in ilegalizirane osebe). Ta vrsta zapiranja je utemeljena v varnostnizaciji, se pravi, naj bi predstavljali grožnjo za karkoli že.  

V nasprotju z drugimi varovanci ustanov je ta skupina ljudi »last«, se pravi, področje policije (od samega prihoda ali drugih okoliščin ilegalizacije in do pridobitve vključujočega statusa – če do tega sploh kdaj pride). Izključeni so iz miselnega sveta socialnega dela kot tudi iz Zakona o socialnem varstvu. Za njih je vzpostavljen vzporedni policijski skrbstveni sistem. V tem policijskem sistemu zaposlujejo tudi socialne delavke (nekatere odlične, druge rasistične), a še vedno je to policijski sistem in socialno delo oziroma socialno varstvo ni nikoli zahtevalo, da bi ljudi obravnavali kot ljudi, tudi v primerih, kadar se pravni status razlikuje od državljanstva oziroma ko nimajo nobenega statusa (kot je bil primer izbrisanih denimo). To pomeni, da socialno delo vzdržuje meje v notranjosti držav, ki jih postavi policija.

[2] Zgodovinsko gledano je rojenje institucij produkt industrializacije. Ločenost delovnega in stanovanjskega prostora onemogoča oskrbo svojcev. Pri nas se je industrializacija zgodila na mah, po drugi svetovni vojni.

[3] Podatki za Evropo in Makedonijo (Flaker idr., 2015, 2018).

[4] Paradoks je zato, ker EU kot odgovorna podpisnica konvencije, pravzaprav »prepoveduje« uporabo evropskih sredstev za utrjevanje institucionalnih oblik oskrbe (European Expert Group on the Transition from Institutional to Community-based Care, 2014).

[5] Ocenili smo (Flaker idr., 2015, str. 136), da smo v letih delovanja dvotirnega sistema zgolj za materialno vzdrževanje vzporednih struktur – torej matičnih zavodskih stavb in hkrati zunanjih enot porabili več, kot smo črpali evropskih sredstev.

[6] Lahko štejemo, da je besedilo nastalo tudi v okviru raziskovalnega programa »Socialno delo kot nosilec procesov družbenega vključevanja in socialne pravičnosti v Sloveniji – teoretske podlage, metodološke in metodične usmeritve in zgodovinski razvoj« (številka: P5-0058) pa tudi raziskovalnega projekta »Dolgotrajna oskrba ljudi z demenco v teoriji in praksi socialnega dela« (številka: J5-2567), ki ju financira ARRS.

Oviranje ali onemogočanje? (drugo nadaljevanje razprave o terminologiji omogočanja)

Odgovor je seveda na dlani. Nobeno! Če seveda govorimo o dejanjih. Ko govorimo o besedah, ki jih neradi uporabljamo (nesnovna težavna dediščina – bi rekli v Muzeju norosti), pa moramo izbirati.

Ovire

Izraz »oviranost« se je v več izpeljankah bistveno bolj uveljavil od drugih alternativ »invalidnosti«. Čeprav so »ovire« v socialnem modelu mišljene kot ovire, ki jih postavlja družba oz. jih postavljajo oviranim drugi, pa zaradi neustreznih besednih zvez vseeno pogosto izzveni kot, da bi govorili o ovirah (hibah, pomanjkljivostih) ljudi, ki to nalepko nosijo.

V slovenščini namreč nismo vzpostavili močnega razlikovanja med zmanjšano zmožnostjo človeka, da nekaj dela, opravi (ang. impairment) in družbenim onemogočanjem (disability), družbenimi ovirami, da bi to počel, kar je sicer v korenu »socialnega modela«.

Ta težava se kaže še zlasti v besednih zvezah, v katerih so »ovire« desni polstavčni prilastek, Na primer, ko hočemo uveljaviti »najprej ljudje« slog izražanja, kot v zvezi »ljudje z ovirami«, se sliši, pa čeprav to ni namen govorca, kot da bi ljudje sami imeli ovire, ne pa da bi jim jih kdo postavljal. Tovrstna skladenjska implikacija je gotovo manjša, če je prilastek »oviran« levi in deluje kot ujemalni prilastek, ki postavi pridano identiteto na prvo mesto, kot npr. »ovirani ljudje«. S tem bi sicer kršili maksimo »najprej ljudje (človek)«, a bi, še zlasti, če bi občasno omenili tudi »družbeno oviranost«, menda presegli implikacijo desnega prilastka. To pa je morda dasiravno bolj plodno, kot če bi vztrajali pri »ljudeh« na prvem mestu.[1]

Onemogočanje

Razlog, da namesto »ovir, oviranosti, oviranja in oviranih« poskušamo z »onemogočanjem, onemogočanimi« ipd., torej ni le v neustreznosti desne lege prilastka, temveč še nekaj več. Ko smo namreč razpravljali o medicinskem modelu, ki je po Goffmanu[2] različica popravljalnega storitvenega modela, smo mu v praksi dezinstitucionalizacije postavili po robu »ustvarjalni model omogočanja« –  človeka ni treba popravljati, temveč mu omogočiti (da kljub pomanjkljivosti, hibi) lahko počne, kar mu je pač pomembno (ustvarjanje novega kot nasprotje popravljanja).[3]

Izraz »omogočati« torej uvajamo, da laže vzpostavimo dialektiko med hendikepom in oviro (če naj uporabimo konjeniške izraze), med družbenim onemogočanjem (oz. omogočanjem) in človekovo zmanjšano zmožnostjo za neko dejavnost – kot imamo to v računalniških programih v gumbu »omogoči« (enable) in »onemogoči« (disable).[4]

Da bi se izognili pojmovanju, da je to nekaj, kar človek ima, ali celo, kar je, temveč poudarili, da je to nekaj, kar se mu dogaja, bomo uporabili glagolske oblike (tudi glagolnik in deležnik) in sicer v nedovršni obliki[5] (onemogočati, onemogočanje,  onemogočan – slednji, deležnik se sicer »slabo« sklanja, a se uho dokaj hitro privadi). Izogibali se bomo samostalniški izpeljanki »onemogočenost«, še zlasti v neustrezni desni legi. Govorili bomo torej o »onemogočanih«, ne pa o »ljudeh z onemogočenostjo«, raje o »ljudeh z nalepko intelektualnega onemogočanja« kakor o »ljudeh z intelektualno onemogočenostjo oz. oviranostjo, ovirami«. Sem in tja bomo dostavili tudi, da gre za »družbeno onemogočanje«, kar pa si bralec mora vedno ob rabi teh izrazov, tudi če ni tako zapisano, do-misliti. Upajmo, da eksperiment uspe, če ne pa tudi nič. Ne bomo nič na slabšem. 

---

[1] Tudi sicer se glede tega bijeta dva pogleda na poimenovanje stigmatiziranih skupin. V socialnem delu in tudi v socialni politiki, se je uveljavil pogled »najprej ljudje«; npr. »ljudje z duševno stisko«, »ljudje, ki se teže učijo« »otroci v sporu z zakonom« itn. Vendar se nekatere skupine raje poimenujejo »najprej z identiteto« npr. »istospolno usmerjeni (ljudje)«, »stari ljudje« ipd. Obe naravnanosti si prizadevata, na jezikovni ravni, prevrednotiti družbeno vlogo in položaj poimenovane skupine. Prvi rek izraža to, da smo v prvi vrsti ljudje, ki imajo med drugim tako ali drugačno značilnost. Kot desni prilastek, je ta značilnost naključna. V drugem reku, ko je na prvem mestu pa je ključna. Prva uvaja »besedni humanizem«, izražanje tega, da je bistvena naša skupna človeškost in šele nato vloge, ki jih prevzemamo. Taki plemeniti jezikovni gesti stoji nasproti, bolj izzivalna, subverzivna jezikovna taktika, ki postavi identiteto zanemarjene skupine na prvo mesto in ji s tem skuša dodati vrednost jo prevrednotiti v smislu »gay pride«, »mad pride«. Splošni humanizem zamenja partikularna identitetna politika. Slednja je legitimna, če jo vodijo ljudje, ki jih to zadeva. Je pa problematična, ko neke lastnosti tem istim ljudem pripisujejo drugi. Takrat postane subverzivni moment prevrednotenja besed in vlog problematičen. Nenazadnje se lahko ljudje poimenujejo, kakor hočejo, ko jih naslavljamo drugi, pa moramo biti pazljivi in spoštljivi, še posebej če jih naslavljamo, ali celo zgolj poimenujemo, kot strokovnjaki oz. »ljudje, ki imajo več moči«. 

[2] Erving Goffman, Azili, Založba /*cf, Ljubljana, 2019, str. 307–370.

[3] Vito Flaker, »Uvod v postinstitucionalnost (spremna beseda)«, v Erving Goffman, Azili, Založba /*cf, Ljubljana. 2019, str. 409.

[4] Presenečeni bomo, kolikokrat bomo ta izraz uporabili tudi za osebje, strokovnjake, ki jim medicinski oz. institucionalni model tudi onemogoča marsikaj. Videli bomo, da smo pogosto v istem čolnu onemogočenosti, oviranosti oz. da smo v tem sistemu tudi strokovnjaki precej invalidni.

[5] Dovršna oblika deležnika »onemogočen« je ušesu sicer bolj prijazna, smo je bolj navajeni, a bomo uporabljali nedovršno obliko, da poudarimo, da gre za proces in nedovršeno družbeno stanje, ne pa za človekov atribut, lastnost.

Preobrazba odgovornosti (Labirinti odgovornosti 10)

Dezinstitucionalizacija oz. preobrazba »odgovornosti« torej poteka na več načinov in na več ravneh. Najbolj očiten in praznovanja vreden premik je vračanje odgovornosti uporabnikom. Gre za premik od institucionalne, hierarhično stopničaste in skrbniške k civilni odgovornosti. Slednja pomeni, da je vsakdo odgovoren za svoja dejanja in da ne more odgovoren za dejanja drugih, ki so, prav tako kot on, odgovorni za svoja dejanja. Gre za premik, ki je na deklarativni ravni samoumeven, saj izhaja iz temeljev družbene ureditve, v kateri živimo. Na praktični ravni pa, vsaj na področju oskrbe, tako korenit, da ga je pogosto akterjem težko dojeti in uresničiti. Majhen korak za človeštvo in velik korak za človeka.

Glavni razlog za to težavo ni morebitna »naučena nemoč« uporabnikov, pa tudi ne »prirojena«, razlogi so na drugi strani – v klasični usmeritvi, naravnanosti strokovnjakov in drugih pomočnikov, pa tudi družbenih (navadno mikro) ureditvah, ki jo zahtevajo. Ko stopita človek na vozičku in njegov spremljevalec v ordinacijo, trgovino ali celo v srečanju na ulici, bo zdravnik, prodajalec ali mimoidoči svoja vprašanja naslovil na spremljevalca – in tako človeku na vozičku odvzel odgovornost, že na dobesedni ravni – zmožnosti odgovarjanja. Eden od problemov je namreč splošna porazdelitev, distribucija odgovornosti, ki dejansko ni taka, kakor bi jo zapovedovala temeljna načela meščanske družbe enakih – dejansko le manjši del življenja preživimo v prostorih in razmerjih, ki niso hierarhična in pokroviteljska. Ljudem, ki jih spremlja stigma, še posebej stigma bivanja v nekem zavodu, je tem obrazcem v vsakdanjih interakcijah težko uiti.

Na tej točki je odgovornost spremljevalca, da interakcijo preusmeri na pravi naslov. Bržkone je tovrstno preusmerjanje, pozornost na napačno usmerjene interakcije in njihovo popravljanje ena od bistvenih značilnosti »profesionalne odgovornosti« v razmerah prehoda v skupnost. Torej odgovornost »pomočnikov« ni le v storitvah (ali uslugah, če gre za neformalno pomoč), temveč tudi v preusmerjanju perspektive in krepitvi moči pred širšim občinstvom.

Pomočnik pa vsekakor ni več odgovoren za dejanja pomaganca, odgovoren je za to, kako on sam ravna v neki situaciji. Ob prehodu v skupnost je zapustil prostor, v katerem je nujno prevzemati odgovornost za dejanja drugega, in vlogo, ki to od njega zahteva. Čeprav se mora boriti proti refleksom prejšnjih vlog, je take vloge razbremenjen (in pomanjkanje bremena je izrazito težko). To pa ne pomeni, da je povsem razbremenjen, celo odvezan od profesionalne odgovornosti. Ta je le drugače usmerjena in drugače strukturirana.

Izhodiščna profesionalna odgovornost je zdaj kakovostno izvedena storitev. Torej, da bo oskrba čim bolj po meri uporabnika in da bo maksimalno upoštevala standarde neke stroke (hkrati pa tudi standarde prehoda v skupnost). S tem, da so se poklicni pomočniki znebili odgovornosti za dejanja uporabnikov njihovih storitev, se bistveno laže posvetijo svojemu resničnemu delu.[1] Ker ne gre več za storitev popravljanja na videz zaprtega sistema, temveč za ustvarjanje novih rešitev, ureditev ipd., oz. za omogočanje uresničevanja uporabnikovih ciljev, projektov, je skrb za kakovostno izvedeno storitev povezana s sodelovanjem večjega števila pomočnikov, ki pa v nasprotju z popravljalnim modelom niso v istem prostoru – delavnici ali ustanovi, in tudi ne služijo istemu gospodarju.[2]

»Kaj pa, ko uporabniku (zaradi lastnih dejanj) preti nevarnost?« – je zadnji adut, ki ga iz rokava povlečejo strokovnjaki, ko se poslavljajo od odgovornosti starega kova. To gotovo ni več vnaprejšnja odgovornost pomočnika.[3] Se pa mora nanjo odzvati tako, kot vsakdo, ki se znajde v taki (nevarni) situaciji – pa naj bo to naključni mimoidoči, prijatelj, sosed ali brat. Poklicni pomočniki imajo v tovrstni situaciji še razlog več, da v njej ostanejo in naredijo nekaj, kar bo odklonilo, zmanjšalo nevarnost ali pa popravilo škodo. To je poklicna dolžnost ne opuščati pomoči (zdravniki jo imajo v Hipokratovi prisegi). Gorska reševalna služba bo priskočila na pomoč vsakomur, ki se znajde v težavah, pa čeprav bodo reševalci pri sebi godrnjali glede lahkomiselnosti, neustreznosti opreme in podobnega pomanjkanja previdnosti in varnostnih ukrepov.[4] Odgovornost poklicnega pomočnika v neki nevarni situaciji je torej – situirana, refleksivno človeška, ni apriorna in skrbniška, ko gre za profesionalno pomoč pa tudi zanesljiva in na voljo. V ustanovi so stanovalci na voljo osebju, v skupnosti pa mora biti osebje na voljo uporabnikom.

 

---

[1] V pogojih, ki jih odreja skrbniška vloga pomočnika, ne gre le za čas in energijo, ki jo pomočnik porabi za opravljanje svoje nacepljene vloge skrbnika, temveč tudi za to, da vlogi skrbnika in varovanca pokvarita to, kar bi lahko bilo srečanje dveh svobodnih ljudi oz. ga že vnaprej oblikujeta v razmerje podrejanja. Zaupanje, ki ga moramo naivno imeti do naključnega srečanja, ali pa ukoreninjeno zaupanje, ki ga imamo do prijateljev, sorodnikov in drugih tovarišev, zamenja hipnotični trans podrejanja avtoriteti – SIC psihoanaliza!

[2] Kot smo pokazali zgoraj, je pomemben premik pri pojmovanju odgovornosti tudi premik poudarka z odgovornosti za stvari (ali postvarjena dejanja, situacije in razmerja) k odgovornosti za lastna dejanja. Ko odstremo tančico navidezne (in prisilne) individualnosti, postane namreč jasno, da ne moremo biti (individualno) odgovorni za razmerja, situacije in stvari (glej razpravo zgoraj). Pogojno smo lahko odgovorni le za lastna dejanja. Ta si lahko pripisujemo, pa še ta ne povsem (saj so, med drugim, odgovori na dejanja drugih). Ko gre za dejanja oskrbe, se ta skoraj vedno povezujejo z dejanji drugih v skupno delo, delovanje. Zato je odgovornost pomočnika za svoja dejanja, storitve vedno hkrati odgovornost sodelovanja, povezovanja – timskega dela. 

[3] Vnaprejšnja odgovornost, zaskrbljenost, strah paralizira dejanja – zaradi pokroviteljstva še toliko bolj. Zato tudi, ko gre za načrtovanje dejanj v prihodnosti, moramo varnost postaviti na drugo mesto v
skladnji tehtanja tveganj. Najprej načrtujemo dejanje, natančneje cilj, smoter dejanja, potem pa šele varno izvedbo.

[4] V sociali imajo tako vlogo krizni mobilni timi in intervencije. Njihovo pomanjkanje občutijo najbolj uporabniki – tako, da jim nihče ne priskoči na pomoč, ali pa tako, da jih za vsak primer zaprejo »na varno«. Gorsko reševalno službo imamo lahko za »potuho« lahkomiselnosti v hribih, a si ne moremo predstavljati, da bi jo zaradi tega ukinili, še manj pa da bi planince in alpiniste zaprli v ustanove, v katerih bi lahko varno plezali po umetnih stenah (ali pa za kazen lupili krompir). Pravzaprav je varnost, ki jo obljubljajo (a ne uresničijo) institucije, potuha poklicnim pomočnikom, da jim ni treba iti na teren, pa čeprav so razmere na terenu bistveno manj grozeče od tistih, s katerimi se srečujejo gorski reševalci.

Dezinstitucionalizacija – negacija negacije odgovornosti (Labirinti odgovornosti 7)

Malce preuranjeno bomo pohiteli k razmisleku, kaj pomeni odgovornost, ko se lotevamo dezinstitucionalizacije. Morda je prvi refleks ta, da je treba odgovornost dezinstitucionalizirati. A v isti sapi bomo zatrjevali, da dezinstitucionalizacija pomeni, da ljudje končno prevzamejo odgovornost za svoja dejanja, da jim vrnemo odgovornost, ki so jo z namestitvijo v zavod (in pogosto tudi formalnim odvzemom poslovne sposobnosti oz. prenosom odgovornosti na formalnega skrbnika) izgubili. Z drugimi besedami: Bolj ko človek ne more odločati o svojih dejanjih, razpolagati s svojimi stvarmi, biti enakovreden udeleženec situacije, izražati svoje volje, bolj ko se mu stvari dogajajo oz. manj ko jih sam dela in ustvarja, manj možnosti je, da bi bil »odgovoren« (oziroma ko gre za skupno delo ali delovanje »soodgovoren«). Emancipacija je pogoj prevzemanja odgovornosti.[1]

Pri tem, ko hočemo odgovornost afirmirati, pride do presenetljivega obrata. Moramo namreč zanikati vse pogoje odgovornosti, ki smo jih zgoraj našteli.

•       dejanje → izguba → dosežek, uspeh

•       stvar → odtujitev → ponovno prilaščanje, poudarek na uporabni vrednosti

•       situacije → postvaritev → počlovečenje

•       ljudje → odvzem volje → izraz volje

•       dogodki → pripisovanje → ? (destigmatizacija – banalizacija, zanimanje)

Izgubi (v jeziku analize tveganja »škode, nevarnosti«) moramo nasproti postaviti uspehe in dosežke (v analizi tveganja »korist in dobiček«). Odtujitvi mora nasprotovati ponovno prilaščanje ali pa vztrajanje pri uporabni vrednosti nečesa. Postvarjanju (situacije, človeka) mora kontrirati počlovečenje. Odvzem volje mora nadomestiti njen izraz. Pripisovanju pa, denimo, odpisovanje – torej destigmatizacija – banalizacija dogodka ali pa resnično zanimanje zanj – torej fenomenološki pristop.[2]

Naslednja stvar, ki jo dezinstitucionalizacija stori glede odgovornosti, je premik od virtualne odgovornosti k dejanski (od kafkovske k pujevski). Od odgovornosti virtualnim, nadrejenim instancam k odgovornosti svoji bazi. K reafirmaciji storitvenega modela tako, da se ponovno emancipira od institucionalnih shem in premakne od popravljanja k ustvarjanju in omogočanju. Prav poudarek na ustvarjalnosti strokovnjaka omogoča premik tudi k mandatu, ki ga podeli skupnost – v skupnem delu, ustvarjanju.[3] Hkrati pa je to premik od pojma odgovornosti k odzivnosti.

Afirmacija odgovornosti v okvirih dezinstitucionalizacije je sicer paradoks, a dialektičen. Je negacija pogojev odgovornosti, a je pri tem negacija negacije. Pogoji odgovornosti, ki smo jih zgoraj izluščili, so namreč transformativni, z uvajanjem pomena negativnih posledic namreč preoblikujejo dejanja, situacije in ljudi v (kvazi)telesne entitete, predmete in s tem zanikajo njihovo esenco. Intenca dezinstitucionalizacije je torej re-animacija teh lastnosti, vdihovanje duše stvarem, ki so jo izgubile, počlovečenje situacij in ponovno prilaščanje stvari, povsakdanjenje dogodkov in ustvarjanje nove, precej bolj mašinske – torej sestavljene – subjektivnosti. Je torej premik od abstraktnih postulatov k konkretnim odzivom in hkrati dialektični premik, ki konstitutivne elemente klasične odgovornosti naredi bolj vsakdanje, človeške, take, ki človeka krepijo. Tovrstna afirmacija in preoblikovanje odgovornosti jo ukinja vsaj kot disciplinski mehanizem, kot vzvod nadzora – do te mere, da je vprašljivo, ali lahko sploh govorimo o odgovornosti.

Vira:

Flaker, V. (2015), Prispevki k taksonomiji socialnega dela in varstva, 1. del. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.

Goffman, E. (2019) Azili. Ljubljana: Založba /*cf.

---

[1] Klasični (in ozek) pedagoški pogled je obrnjen. Karirano bi lahko rekli, da bi se človek najprej moral naučiti odgovornosti, da lahko samostojno odloča oz. da se emancipira, osamosvoji od skrbništva oz. odgovornosti drugih zanj. Do neke mere to sicer drži, skozi otroštvo in mladost se učimo biti odgovorni. A je to učenje pretežno situacijsko – da se naučimo prevzemati odgovornost za svoja dejanja, moramo stopiti v take situacije, ki to omogočajo. Manj gre za poučevanje (oz. moraliziranje), ki nam sicer posreduje neke vrednote, a nas ne nauči ravnati v sami situaciji, ki terja odgovornost. Nenazadnje otroci postanejo bistveno bolj odgovorni, ko gredo na svoje. Dokler živijo pri starših, jim za nekatere (včasih prav bistvene) zadeve ni treba skrbeti. Tak je tudi družbeno-pravni pogled na prevzemanje odgovornosti. Dobimo jo avtomatično – s polnoletnostjo. Ni nam treba iz odgovornosti diplomirati oz. imeti odgovornostni izpit, kakor moramo imeti vozniškega. Predpostavka, ki jo o emancipaciji imamo je torej, da gre za »zorenje«, ne pa za učenje. Za odgovornost se nam ni treba kvalificirati, lahko pa nas glede nje diskvalificirajo. Test torej ni potreben, da odgovornost pridobimo, je pa potreben, da nam jo odvzamejo. Pri tem naj pripomnimo, da inteligenčni test, sicer meri do neke mere zmožnost razumevanja  posledic svojih dejanj, a vsekakor ne meri stopnjo nekogaršnje odgovornosti.

[2] Epohé – dati predsodke in predrazumevanje v oklepaj, opisovati namesto razlagati in horizontalnost, enakovrednost opisanega.

[3] Popravlja lahko, vsaj videz je tak, strokovnjak sam. Kot pravi Goffman (2019, str. 319, 324–335) gre pri popravljalnem (medicinskem) modelu za, ko gre za človeka, napačno predpostavko »zaprtega sistema«. Pri ustvarjalnem storitvenem modelu je sistem seveda odprt in kot tak vedno vključuje druge – ustvarja tudi vsaj minimalno skupnost. Ustvarjanje je vedno skupno, kolektivno delo, z uporabo skupnih resursov oz. skupnostnih virov. Glej poglavje o blaginjskem križ- kražu v Flaker, 2015, str. 212– 240.

Operacija D: Dvojnosti mandata socialnega dela (operacije 13, odnos 2)

Da lahko delamo socialno delo potrebujemo naročilo, mandat. V socialnem delu je mandat vedno dvojen, kakor smo pokazali zgoraj. Delavec mora dobiti naročilo, pooblastilo za svoje delo od spodaj in od zgoraj. Od uporabnika in nosilcev družbene moči, navadno, še posebej na centrih za socialno delo. Na tem mestu bomo na kratko opisali procese pridobivanja mandata.

Četudi je mandat nenehno vprašanje v nekem odnosu, se moramo z njim intenzivno ukvarjati na začetku odnosa. Delavec mora biti kristalno jasen glede svojega mandata in tega, kako je povezan z uporabnikovo situacijo – torej o svojem predhodnem mandatu od zgoraj. Uporabnik je lahko zelo jasen glede tega, kaj pričakuje, da bo socialni delavec ali delavka naredila, pogosto pa ne. Ko take jasnosti primanjkuje, je treba mandat ustvariti glede na njegove želje in cilje skupnega dela. Mandat in cilji lahko sovpadajo, morajo biti skladni – ni pa treba da so identični. Za doseganje cilje utegne biti potrebnih več dejanj – ki pa jih seveda ne bo vseh izvedel delavec oz. delavka.

Uporabnikov mandat in cilje je treba razviti na temelju protislovij in napetosti v življenjskem svetu uporabnika (ne smemo jih uvoziti od zunaj). Morajo biti izraz njegove ali njene (svobodne) volje. Morajo biti na liniji drugih treh operacij – morajo odražati in odgovarjati na nuje življenjskega sveta, predvidenih koristi sprememb in okrepitve uporabnika. Eksplorativno fazo delovnega zavezništva moramo posvetiti vpogledu v situacijo, ki bo zagotovil temelj za postavljanje ciljev in za dejanja, ki jim bodo sledila.

Izražene želje in postavljeni cilji dajo dejanjem smer in okvir. Da bi jih uresničili, je treba narediti načrt ali »projekt«. Te lahko poimenujemo osebni načrti, načrti oskrbe, osebni edinstveni projekti. Lahko pa tudi zgolj naloge, ki jih je treba izvesti. Gre za isto idejo. Nekateri načrti so narejeni do potankosti, jasno določajo, kaj je treba storiti, kdo, kdaj, koliko časa, s katerimi sredstvi in katerimi viri. Drugi dajejo le splošno usmeritev in glavno idejo za delovanje. Ampak tudi pri slednjih je treba vanje vgraditi nekaj izvedbenega znanja.

Takrat se začne dejansko delo. »Delo« v socialnem delu pomeni v glavnem zagotavljanje storitev ali sredstev (in virov) ali pa ustvarjanje raznih (nematerialnih) ureditev, ki bodo izboljšale življenje. V glavnem ga oblikujemo kot storitveni model (storitve so tudi (instrumentalni del) preskrbe sredstev in ustvarjanja ureditev, pa čeprav v tem primeru niso končni namen).

Goffman (2019) razlikuje med popravljalnimi storitvami in storitvami, s katerimi ustvarjamo nekaj novega. Čeprav ima popravljalni storitveni model (preko drugih disciplin, kot je, denimo, medicina) tudi v socialnem delu velik vpliv, je socialno delo v bistvu ustvarjalen poklic. Ustvarja nove priložnosti in možnosti, nove ureditve, novo življenje. Medtem ko je v popravljalnem modelu treba oceniti oz. ugotoviti (diagnosticirati), kaj je šlo narobe, je v socialnem delu vprašanje, kaj storiti. Namesto diagnostike – načrtovanje. Namesto reakcije na prekrške, disfunkcije, uvajamo proaktivno držo – pogled v prihodnost in domišljijo. Tako modeliranje nam ne le omogoča povsem drugačen pogled, držo in pristop, temveč tudi modelira vlogi uporabnika in strokovnjaka na docela drugačen način. Uporabnik neha biti predmet poklicnega popravljalnega dejanja, predmet postane njegova stvarnost in situacija, tarča pa tisto, kar velevajo njegovi cilji. Uporabniki , skupaj s svojimi pomočniki, postanejo ustvarjalci novega dizajna in novih ureditev – izvajalci novih dejanj v svojem življenju in svetu. Poklicna vloga socialnega delavca ali delavke postane zelo podobna arhitektovi s tem, ko prispeva svoje izvedenstvo v raziskovanju življenjskega sveta, v ustvarjanju zamisli, kaj storiti, oblikovanju načrta, kako to izvesti in pri uporabi in dostopu do potrebnih sredstev in virov za delovanje. Samo ustvarjalen storitveni model omogoča razvoj resničnega delovnega odnosa.

Trdoživost in vztrajnost popravljalnega modela lahko pripisujemo, med drugim, tudi njegovi skladnosti z najpogostejšim mandatom, ki ga socialno delo dobi od zgoraj, kot varuhi družbene ureditve. Gramsci (1972) postavlja vlogo intelektualca, torej tudi strokovnjaka, v kontekst družbene moči, bodisi kot funkcionarja družbenega soglasja (konsenza) ali pa kot paznika tistih, ki se vseeno preveč upirajo. V slednjem primeru je njegova »tehnična«, »strokovna« naloga organizirati varstvo, bolje rečeno nadzor, nad ljudmi v raznih institucijah (norišnicah, zaporih, tudi v domovih za stare[1]) in tudi sicer. V prvem primeru pa je njegova naloga ustvarjati ideologijo, ki bo legitimirala obstoječo ureditev, torej jo opravičevati, utemeljevati in ljudi prepričati, da kljub težavam, ki jih doživljajo, in krivicam, ki se jim dogajajo, sistem, ki jih producira, najboljši ta hip. Če se v socialnem delu funkcija paznika kaže v napotovanju v institucije in vzdrževanju ustanov, pa se kot varuh soglasja kaže v svetovalni funkciji, ki družbena protislovja oblikuje kot osebne probleme in krivdo za družbene krivice sprevrača s sistema na ljudi. Ljudi je treba torej popravljati, prilagajati sistemu in družbeni ureditvi, če pa to ne gre, pa jih »parkirati« tja, kjer ne bodo motili drugih (in drugim zgovorno povedali, kaj se jim bo zgodilo, če se ne bodo prilagodili, upoštevali pravila, ki zagotavljajo premoč drugih).

Tak klasični izhodiščni mandat je socialnemu delu in njegovim izhodiščnim vrednotam (samodeterminacija, solidarnost, družbena pravičnost) tuja, na deklarativni ravni tudi nesprejemljiva. A jo mora sprejeti, če hoče delati socialno. Če noče zgubiti moči, ki jo lahko za uporabnike uporabi.[2] Sprejetje takega mandata mora biti torej vsaj do neke mere subverzivno – v skoraj dobesednem pomenu besede – preobrniti moramo mandat v uporabnikovo korist.

Tak mandat je povsem očiten pri tistih nalogah socialnega dela, pri katerih je, če ne intenca, pa vsaj na dnevnem redu omejevanje uporabnika – torej pri zakonskih pooblastilih, mandatu kot so npr. napotitev proti volji v zavod, odvzem poslovne sposobnosti in nastavljanje skrbnika, odvzem starševske pravice ipd. Bolj prikrit pa je pri drugih nalogah, kot so svetovanje, oskrba na domu, urejanje življenjskih razmer, razmerij s pomembnimi drugimi itn.  V slednjih mandat prilagajanja in nadzora ni ekspliciten, dasiravno pa deluje iz ozadja in je pogosto, kakor smo ugotavljali za svetovanje, impliciten v zasnovi metode, njenem dispozitivu. Vedno pa deluje tovrsten mandat tako, da ga posredujejo dominantne družbene vrednote. Moralni mandat, ki ga ima socialno delo je vedno dialektična dvojica, ki esenco socialnega dela cepi na dva dialektično povezana pola – npr. pri odvzemu starševstva – pravica do staršev in pravica do varnega otroštva. Naloga socialnega dela je, da te polarne dvojice vrednot, pa tudi nasprotje med družbenimi zahtevami in željami posameznega človeka, reši s konkretnimi sintezami. Torej, da ustvari situacijo, v kateri bo otrok varen in imel starša, v kateri človek ne bo ogrožal drugih, a obdržal svoje človeško dostojanstvo, ki izhaja iz njegove svobode. Zato je v socialnem delu nujna zagovorniška vloga in drža. Ko imamo opraviti z robustnimi zahtevami »družbe«, je zato potrebno zavezništvo, ne le delovni odnos, z uporabnikom.

Na drugem ekstremu, pa imamo situacije, kjer takega naročila ni oz. se ne manifestira. Če smo lahko veseli, da nimamo »mrcine« nad sabo, pa se kaj lahko to veselje izkaže za jalovo, ko je treba ukrepati, kaj narediti. Za kaj več kot le manjše prilagoditve, za preokvirjanje družbenega in ne osebnega okvira, namreč ni dovolj iskati vire moči v uporabniku in njegovem življenjskem svetu, saj pogosto niso zadostni in tudi pogosto lahko vodijo v izčrpavanje lastnih virov na račun krepitve virov, ki so potemtakem na voljo tistim, ki že tako imajo moč. Varnost starih ljudi, ki so v domovih, bi se, na primer, v razmerah epidemije povečala, če bi šli domov ali k svojcem, a vseeno morajo plačevati oskrbnino. Zato je treba to moč iskati drugje, tudi zunaj življenjskega sveta uporabnika. In prav tukaj je pomemben spoj ekspertize uporabnika, ki pozna svoj življenjski svet in ekspertize socialnega dela, ki naj bi poznalo vire moči in človeka z njimi povezovalo. Če za tako operacijo ni »javnega pooblastila« oz. mandata, moramo najti druge vire, pokrovitelje in »donatorje moči«. Te iščemo v strukturah, ki so potencialno zainteresirane za udeležbo v preoblikovanju družbenega okvira (zasebni in nevladni sektor) ali pa v samoorganizaciji in družbenih gibanjih, vendar v tem primeru moramo slej ko prej aktivirati tudi močnejše in bogatejše vire.[3]

Pri ustvarjanju mandata in s tem tudi delovnega odnosa gre torej za niz dvojnosti. Najprej je dvojnost podelitve mandata od uporabnika in centrov moči, potem je dvojnost protislovij družbenih vrednot in zahtev, ki jih lahko izkoristimo, pa tudi dvojnost izrecnih mandatov, družbenih zahtev in odsotnosti teh, torej preobrata mandata in iskanja naročnika.

Reference

Flaker, V. @Boj za (2012), Direktno socialno delo. Ljubljana: Založba /*cf.

Goffman, E. (2019) Azili. Ljubljana: Založba /*cf.

Gramsci, A. (1971) ‘The Intellectuals’, in Selections from the Prison Notebooks, translated and edited by Q. Hoare & G. N. Smith, International Publishers, New York. Dostopno tudi v srbskem prevodu: Gramši, A. (1973), Problemi revolucije. Beograd: BIGZ.

---

[1] Stari ljudje na prvi pogled ne motijo družbenega reda, nasprotno. Ne organizirajo se v bande »staroletnih prestopnikov« in ne ustrahujejo ljudi na cesti, ne ropajo trgovin (kot v davnem, preroškem skeču Montyja Pythona). Njihova deviantnost je v tem, da motijo družbeno organizacijo dela. Za njih je treba skrbeti, se z njimi ukvarjati. Namestitev starega človeka v dom, pred tem pa označitev kot pomoči potrebnega, nesposobnega in tudi siceršnja stigmatizacija in marginalizacija, so predvsem odgovor na to, da se morajo ljudje, ki naj bi sicer skrbeli zanje (sorodniki, prijatelji, sosedje in še kdo), imeti čas za svoje delo, se njemu posvetiti. Odklon starih ni v tem, da slabo slišijo in vidijo, težko hodijo, pozabljajo in se izgubijo – njihov odklon je, da s tem in drugimi zadevamo motijo tiste, ki delajo, producirajo.

[2] Alternativa je prestop na drugo stran. O tem več spodaj.

[3] V primeru Mija, ki ga deloma opisujemo v Direktnem socialnem delu (Flaker@Boj za, 2012: 323–328), je gibanje lahko zagotovilo z zagovorniškimi akcijami in tudi konkretno oskrbo, da se Mijo ni vrnil v zavod, ni pa moglo zagotoviti docela dostojne in učinkovite oskrbe, kakršno bi v načelu (in v delujočem sistemu dolgotrajne oskrbe) lahko imel. Sicer pa je treba pripomniti, da je izhodišče gibanj prav preokvirjanje družbenega okvira. To pa pomeni, da svoj mandat oblikujejo sama (nasproti obstoječem redu), je pa cilj tega mandata predvsem spreminjati družbeni red in ne življenje posameznika – kar je njihova prednost in pomanjkljivost.