Cilji,
projekti in načrti so povabilo uporabnika, da stopimo v njegov ali njen svet.
In jih je treba sprejeti, kot se sprejema povabila – vljudno in spoštljivo.
Vendar pa lahko povabilo velja za različne stopnje vstopa v življenjski svet,
oziroma, da smo jasni – za različne stopnje posega socialnega dela v
nekograšnji življenjski svet. Odnos se lahko začne in konča na ravni zgolj
reprezentacije življenjskega sveta v pogovornem srečanju, ki mu navadno rečemo
svetovanje. V tem primeru socialni delavec ali delavka ne stopi v stvarnost
uporabnika.
Naslednja
stopnja je, da stopi v svet, ki ga uporabnik dejansko živi tako, da uporabnika
oz. uporabnico podpremo v določenih dejavnostih s tem, da ga opogumljamo, materialno ali moralno podpiramo, a v
resničnem kontekstu življenjskega sveta, kakor to storimo pri osebni asistenci
ali pri tem, kar bi lahko poimenovali »oporno delo« (support-work). Ko gre za
kaj takega, »podpornik« stopi v uporabnikov življenjski svet in vsaj za tisti
hip postane njegov del.
Pri operaciji
»pomoči« »pomočnik« deluje iz položaja zunaj življenjskega sveta in v polje
prinese silo, ki ne le, da ne izvira iz njega, temveč je tudi usidrana v domeni
zunaj življenjskega sveta uporabnika. Ta dvojnost položajev ustvarja razmerje
moči, v katerem »pomočnik« ne prispeva le k dejavnostim »pomaganega«, ampak
tudi »naredi stvari namesto njega ali nje«, dodaja svoja lastna dejanja in iz
njegovega lastnega položaja. V tem dejanju se ustvari vmesni prostor med
navadnim življenjskim in institucionalnim svetom, v katerem je uporabnik še
vedno umeščen v svoj življenjski svet, a ga je od njega odteguje razmerje, v
katerem izgublja tisto stopnjo suverenosti, ki je sicer značilna za življenjski
svet. To intenzivnost navadno poimenujemo kot socialno delo s posameznikom oz.
primerom (casework).
»Podpora«
in »pomoč« sta zares sinonima. Tu uporabljamo ta izraza za to, da označimo
razliko, ki je v vsakdanjem govoru zanemarljiva. »Podpora« označuje dejavnost,
ki podpira, vzdržuje dejavnost akterja s tem, da ji dodaja silo, ne da bi pri
tem spreminjala smer ali namen dejavnosti. V tem kontekstu »pomoč« definiramo
kot silo v polju, ki deluje kot vektor dejavnosti, ki torej prispeva k
dejavnosti akterja, a vanjo uvaja dodatno dimenzijo in s tem vsaj malo
spreminja njeno smer in dodaja k njenemu namenu. V jeziku dinamike sil je
podpora »skalar«, pomoč pa »vektor«.
Ko zadeve
postanejo bolj zapletene, še posebej, ko je potrebno več vložka iz
institucionalnih virov, je treba tudi več organizacije in koordinacije – več je
treba »pomočnikov« in »opornikov«, intenzivnost posega se poveča in doseže novo
kvaliteto. Tako celovito oskrbo pogosto poimenujemo »koordinirana oskrba« (v
angleščini tudi »menedžment oskrbe« (care management), prenese pa dejavnost
socialnega dela na raven organizacije. Še vedno se dogaja v vmesnem prostoru
med življenjskim in institucionalnim svetom, se pa slednjega zgolj dotika, je
njuna tangenta, ki, kar se tiče življenjskega sveta, ustvarja »lok pomoči«, ki
sega od finalnosti uporabnikovih dejavnosti v življenjskem svetu do različnih
stopenj intenzivnosti pomoči.
Najbolj
intenziven poseg socialnega dela[1]
v življenjski svet je, da nekoga vzamemo iz njegovega ali njenega okolja in ga
oz. jo premaknemo v neko drugo, navadno že vnaprej pripravljeno, okolje. Temu
navadno rečemo »institucionalno varstvo« ali v post-institucionalnem okolju
»oskrba z namestitvijo«. Tu je človek povsem odkrenjen iz svojega življenjskega
sveta in prestavljen v njegov simulaker.
Tako
progresijo intenzivnosti lahko pojmujemo kot serijo netelesnih preobrazb
prostora kakor tudi odnosov, ki so v njem situirani, vključno z odgovarjajočima
vlogama strokovnjaka in uporabnika. Prostor se preoblikuje od prostora idej, ki
reprezentirajo življenjski svet, »teoretičnega konteksta« v Freirovih besedah,
ustvarjenega v človeškem srečanju, v stapljanje socialnega delavca z
življenjskim svetom uporabnika pri podpiranju njegovih dejavnosti, v
premoščanje osebnega in institucionalnega sveta, ustvarjanjem loka ali kupole,
ki se institucionalnega sveta dotika, a temelji v dejavnosti življenjskega
sveta, in na koncu v umetni, institucionalni svet. Delovni odnos torej
ustvarjamo v razponu od proste izmenjave idej, ki nimajo nobene neposredne
posledice v siceršnjem življenjskem svetu človeka in je njihov namen le njegova
refleksija, dobiti uvid in se na novo orientirati, do razmerja, v katerem
izvajalec oskrbe prevzame človeka in je v resnici, če ne celo tudi pravno,
njegov skrbnik. Med tema dvema poloma, so odnosi tovarištva pri skupnem delu v
življenjskem svetu človeka, odnos moči, ki izhaja pomaganja in odnos
posredovanja oskrbe med življenjskim in institucionalnim svetom.
|
Dejanje
|
Raven
|
izraz
|
Prostor
|
Odnos
|
popravljalno dejanje
|
|
Pogovarjanje
|
reprezentacije
|
svetovanje
|
idej
|
reflektiven
|
refleksivnost + vzajemnost,
simetrija izmenjav
|
|
Podpiranje
|
dejanja
|
osebna asistenca,
opora
|
življenjski svet
|
tovarištvo pri
skupnem delu
|
perspektiva
uporabnika
|
|
Pomoč
|
moč
|
delo s primerom
|
most med
institucionalnim in življenjskim svetom
|
moči
|
krepitev moči
|
|
Oskrbovanje
|
organizacije
|
koordinacija oskrba
|
institucionalna
kupola na življenjskim svetom
|
posredniški
|
samoupravljanje,
ponovno prilaščanje institucionalnih virov
|
|
Premeščanje
|
Premik
|
oskrba z namestitvijo
|
institucionalni
|
skrbniški
|
začasnost in
poosebljenje prostora
|
V
napredovanju intenzivnosti lahko opazujemo dve močni tendenci. Prva zadeva
usihanje moči, ki jo povzroča razlika v moči, ki jo strokovnjak vpeljuje, uvaja
pa ga tudi sama ideja in proces pomoči. Druga, ki poteka vzporedno z
izgubljanjem moči, je izgubljanje tal pod nogami, izkorenitev iz življenjskega
sveta. Taka deteritorializacija, raz-zemljitev ima lahko produktiven učinek v
tem, da poveča zmožnost spreminjanja svojega življenja – s tem, da se razširi
reflektiven pogled, manevrski prostor, in pridobi avtonomnost od vsakdanjega
življenja in z zagotavljanjem dostopa do dobrin institucionalnega prostora.
Vendar pa lahko vodi k progresivnem izključevanju iz pomembnih razmerij,
odtujitev od doma in skupnosti. Tako stopnjevanje pomoči uprizarja serijo preobrazb
– netelesnih premen, ki prenehajo biti zgolj situacijske (kot se to dogaja v
vsakdanjem življenju) in vodijo k progresivnem opredmetenju v institucionalni
predmet. Pot v pekel je tlakovana z
dobrimi nameni.
Nameni so v
socialnem delu gotovo dobri. Tudi rezultati niso nujno katastrofalni, navadno
precej benigni. Vseeno pa to ni dovolj, da bi se izničili procesi izgubljanja
moči in svojega prostora, ki jih spremljajo. Ima pa socialno delo protistrup za
te »jatrogene« poškodbe. Tako kot v vsakdanjih izmenjavah mora obstajati popravljalna dejanja za vsako grožnjo
izgube ozemlja in kapacitete moči.
Eno je
zavest, da je življenjski svet izhodiščna točka in točka povratka. Ne zgolj
zato, ker je to kriterij posega socialnega dela, kot smo opisovali zgoraj, temveč
tudi zaradi temeljnega finalizma podpore, v kateri poseg poteka. Zavedati se
moramo, da imamo opravka z dejavnostjo, ki ima po definiciji namen, ki ima svoj
cilj (vedno specifičnega, na splošno pa izboljšati življenjske pogoje) in da je
to točka, na kateri gradimo skupno delo. Torej je to, da konsistentno
prevzemamo »perspektivo uporabnika«, glavni način, kako odvračati negativne
posledice in součinke socialnega dela.
Na volj
imamo raznolike vrste popravljalnih dejanj glede na grožnje, ki jih prinašajo vsaka
stopnja intenzivnosti posebej. Celo na najmanj vsiljivem dejanju
reprezentacije, saj gre za odmik od življenjskega sveta in je dejanje
razzmeljitve, obstaja nevarnost ukrivljanja pogleda z uvozom idej s pomočjo
reprezentacije v človekov svet življenja (Freire – vsiljevanje). Moramo
vzpostaviti dialoška varovala, da bi se jim izognili s kritično in reflektivno
držo, kot tudi z vzajemnostjo in simetrijo izmenjav.
Krepitev
moči je splošni protistrup izgubljanju moči, ki je lastno v različnih merah
posegom socialnega dela. Če pomoč zmanjša moč tistega, ki mu pomagamo, moramo
na koncu uspešne operacije moč »izmeriti«, da preverimo, da le ni »operacija
uspela, pacient pa umrl« in da zasnujemo popravljalno dejanje, s katerim bomo
povrnili moč onkraj stranskih učinkov pomoči.
Pri
koordinirani oskrbi moramo biti pozorni na vse grožnje izkoreninjenosti in
pomanjkanja nadzora in vpliva v svojem življenju, ki se pojavi na spodnjih
ravneh intenzivnosti in jih integrirati v to intenziteto. Posebno pozornost
moramo nameniti simetriji, kritični misli, uporabnikovi perspektivi in krepitvi
moči v vseh fazah načrtovanja in koordiniranja oskrbe. Za to intenzivnost pa je
poseben imperativ »samoupravljanja«, vodenje svoje oskrbe in dotoka sredstev iz
institucionalnih virov, ki jih ne smemo uporabljati kot državno dobrodelnost
ali miloščino temveč kot ponovno prisvajanje javnega dobra.
Premestitvi
se moramo na vsak način izogibati (in jo zbrisati kot panergični in vseobsežen
odgovor na stisko). Ko je potrebna, kot na primer pri družinskem nasilju ali
pri potrebi po varnem zatočišču, ipd., mora biti karseda kratkotrajna in
začasna rešitev, mora ohranjati povezave z siceršnjim življenjskim svetom in
vsebovati intenzivno delo na ravneh nižje intenzivnosti, da bi z njim omogočili
povratek. Če pa povratek ni mogoč, pa je treba omogočiti največjo možno
personalizacijo novega prostora (t. j. ustvarjanje novega doma), kot se to
sicer zgodi v vsakdanjem življenju, ko se ljudje preselijo iz enega okolja v
drugo.
Petstopenjski
menjalnik prestav intenzivnosti v socialnem delu med drugim demonstrira
zmožnost in nujo socialnega dela, da preči in povezuje (konkretni) življenjski
svet in (abstraktne) institucionalne planjave. Pri tem ustvarja razpoke, niše v
to, kar bi sicer bila trdna konstrukcija brez vmesnega prostora med obema
prostoroma. »Življenjski svet« socialnega dela so ravno te razpoke družbene
zgradbe. Kritični momenti prehodov vpeljujejo nujo socialnega dela.
[1] Od vseh
drugih posegov socialnega dela je primerljiv odvzem poslovne sposobnosti.
Pogosto se ta posega – premestitev in diskvalifikacije – zgodita hkrati, kot
del ene in iste kombinirane operacije. Gre pa za dve različna delovanja. V enem
lahko »predmet« operacije ostane na svojem mestu, je pa »razzemljen«, ker se ne
more vpisati v pomembne izmenjave. V drugem je razzemljitev nujno tudi fizična.
Ne izgubi »tal pod nogami« samo v prenesenem pomenu besede.
Ni komentarjev:
Objavite komentar