Oskrba po osebni meri (dolgotrajna oskrba med vizijo in zakonom 5)

 [1]

Načela oskrbe po osebni meri pogosto ponazorimo z razliko med konfekcijskimi oblačili in tistimi, ki so skrojena posebej za določenega človeka. Dandanes obleke večinoma kupujemo. Skrojiti si jih damo takrat, ko naše mere niso standardne, ko smo previsoki, preširoki, ko imajo naša telesa nesorazmerne dimenzije, ali pa ko hočemo nekaj posebnega, kar v konfekcijski ponudbi ni na voljo, nekaj za posebne priložnosti ali pa posebne namene. Takrat se odpravimo h krojaču ali krojačici ali pa se lotimo izdelave obleke sami – po predlogi ali pa kar tako.  Tudi ko stopimo v trgovino, naša »osebna mera« ni nepomembna. Obleke pomerimo, izbiramo glede na svoj okus in namen uporabe, izbiramo tudi firmo, včasih nam jih trgovina tudi skrajša, prikroji ali pa to storimo sami, ko se vrnemo domov. 

V trgovini smo subjekt izbire, pri krojaču pa subjekt ustvarjanja. Prodajalka nam pove, kaj imajo na zalogi, nam pomaga pri izbiri, pomerjanju oblačil in nam da vedeti, da smo subjekt izbire, pa čeprav nam pod to pretvezo proda prav tisto, kar ona hoče.[2] Odnos s krojačico je drugačen. Na eni strani se srečujemo s strokovnjakinjo, znalko svoje obrti, na drugi strani pa nam prav ta strokovnost zagotavlja, da bomo dobili tisto, kar res hočemo. S strokovnjakinjo moramo torej vzpostaviti intenziven »delovni odnos«, predstaviti svoje zamisli o obleki oz. je del krojaške ekspertize tudi v tem, da dožene, kaj si želimo. Intenzivno srečevanje in sodelovanje se nadaljuje tudi po tem, ko smo obleko zasnovali. Moramo jo večkrat pomeniti, v podrobnostih dopolnjevati in biti na koncu z njo zadovoljni.[3] Pri krojaču gre za obrtniško srečanje in odnos (tudi pri njemu ali pri nas doma), v trgovini za industrijsko povpraševanje in ponudbo, ki se dogaja v nekem posebnem – hibridnem in odtujenem prostoru (Goffman, 2019; Flaker, 2022). Pri prvem gre za srečanje dveh ekspertov – enega za to, kaj želimo ustvariti, in drugega za to, kako to ustvariti. Pri drugem gre za stik med dvema le poznavalcema, ki se bolj ali manj spoznata na modo in oblačila, in ki izvršita transakcijo.  

Pri storitvah dolgotrajne oskrbe je podobno. Nekateri bodo vedeli, kakšne obstoječe oz. standardne storitve hočejo ali pa jim bo posrednik (ocenjevalec, načrtovalec) predstavil, kakšne so na voljo, in bo med njimi precej hitro izbral. Drugi bodo imeli prav posebne zahteve – objektivne, ki odražajo njihovo življenjsko situacijo, ali pa subjektivne, ki izhajajo iz njihovih osebni prepričanj ali preferenc. Med takimi bodo tudi taki, ki so že preskusili standardne, programirane storitve, pa jim niso ustrezale (ali pa, kot se pogosto zgodi, oni niso ustrezali takšnim storitvam).[4]  V prvem primeru bomo upravičencu predstavili storitve: kako potekajo, kdo jih izvaja, pod kakšnimi pogoji ipd. Njihove prednosti, in ker nismo prodajalci, tudi pomanjkljivosti. Pogovarjali se bomo o tem, kaj mu bolj ustreza, tudi s katero storitvijo bo uresničil svoje namene, tudi o tem, kako mu storitve prilagoditi. Večja bo izbira, bolje bo izbral. V drugem primeru bo načrtovalka morala bolje spoznati človeka, njegovo življenje, kaj je zanj pomembno. In potem, kako to doseči. Tako kot pri krojačici, bosta morala izbrati »štof«, material, iz katerega se da nekaj narediti – tako iz možnosti formalnih oskrbovalcev kot neformalnih. Upravičenec bo povedal, kaj bi rad, načrtovalka pa razmislila, kaj za to potrebuje. V analizi situacije in snovanju rešitev se bosta precej povezala, ustvarila intenziven »delovni odnos« oz. zavezništvo, medtem ko bodo v prvem tipu situacij dovolj civilna prijaznost in vljudnost.

Nov zakon predvideva ob vstopu v sistem in v procesu načrtovanja večjo možnost izraza upravičenčeve volje in omogoča v večji meri uveljavljanje njegovih preferenc. Hkrati pa preveč zakoliči možne rešitve in trasira postopek tako, da naj se uporabnik vključi v program že ustvarjenih storitev (oskrbe na domu, institucionalne oskrbe).  Dikcija zakonskega besedila je mestoma skrbniška[5], upravičenca postavi v položaj objekta in ne subjekta oskrbe, kar naj bi bil en od glavnih smotrov novega zakona.

Sklici

Bolwby, R. (1993). Shopping wih Freud. London: Routledge.

Brandon, D., & Brandon, A. (1994). Jin in Jang načrtovanja psihosocialne skrbi. Ljubljana: Visoka šola za socialno delo.

Castel, R. (2021). Psihiatrični red: Zlata doba alienizma. Ljubljana: Založba /*cf.

Flaker, V. (2021a). Labirinti odgovornosti 1 – Črna. Vito Flaker agenda [blog], ponedeljek, 27. september 2021. Pridobljeno 18. 05. 2023 s http://vitoflakeragenda.blogspot.com/2021/10/pogodba-s-hudicem-labirinti.html

Flaker, V. (2021b). Pogodba s hudičem? (Labirinti odgovornosti 6). Vito Flaker agenda [blog], petek, 8. oktober 2021. Pridobljeno 18. 05. 2023 s http://vitoflakeragenda.blogspot.com/2021/10/pogodba-s-hudicem-labirinti.html

Flaker, V. (2022). Oblastna inertnost totalnih ustanov. V: S. Bezjak (ur.), O skupnosti in dezinstitucionalizaciji onkraj obstoječih vrtov in vrtičkov. Trate: Muzej norosti, str. 215-240.

Flaker, V., Nagode, M., Rafaelič, A., & Udovič, N. (2011). Nastajanje dolgotrajne oskrbe: ljudje in procesi, eksperiment in sistem. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.

Goffman, E. (2019). Azili. Ljubljana: Založba /*cf.

Randall, R. & Southgate, J. (1988). Skupinska dinamika v skupnosti. Ljubljana: ZKOS in VŠSD.

 

---

[1] Lahko štejemo, da je besedilo nastalo tudi v okviru raziskovalnega programa »Socialno delo kot nosilec procesov družbenega vključevanja in socialne pravičnosti v Sloveniji – teoretske podlage, metodološke in metodične usmeritve in zgodovinski razvoj« (številka: P5-0058) pa tudi raziskovalnega projekta »Dolgotrajna oskrba ljudi z demenco v teoriji in praksi socialnega dela« (številka: J5-2567), ki ju financira ARRS.

[2] Že v začetku dvajsetega stoletja so bili prodajalci v takratnih veleblagovnicah usposabljani in imeli pisna navodila, kako uprizoriti izbiro tako, da bo kupec imel občutek, da je določeni artikel prav on izbral,, pa čeprav ga je prodajalec spretno k temu napeljal (Bowlby, 1993).

[3] Obrtniški proces krojenja in izdelave obleke dovoljuje več možnosti, da poteče kot ustvarjalni orgazmični ciklus, kakor ga opisujeta Randall in Southgate (1988).

[4] Osebno načrtovanje in osebni paket, ki je narejen povsem po meri uporabnika, je marsikdaj edina rešitev za ljudi, ki »štrlijo« iz povprečja, imajo kompleksne težave ali pa hud temperament. Cf. primer Judite (Brandon in Brandon, 1994, str. 42–54) ali nekatere udeležence eksperimenta neposrednega financiranja pri nas (Flaker, Nagode, Rafaelič in Udovič, 2011, str. 29–110).

[5] V razmerjih oskrbe se pogosto skrbniška vloga tistega, ki oskrbuje, vzpostavi samodejno, ne glede na to, koliko je »oskrbovanec« zmožen odločati o sebi. V vsakdanjih interakcijah pogosto opazimo, da navzoči naslavljajo oskrbovalca namesto oskrbovanca, podobno se dogaja tudi v formalnih razmerjih, zdravnik npr. sprašuje o počutju spremljevalca namesto bolnika. Tako delujejo tudi formalne ureditve, saj se napajajo prav v vzorcu skrbništva, na katerem temelji sploh vsa tradicionalna zgradba oskrbe (Castel, 2021; Flaker, 2021a, 2021b). Hkrati pa bi to morala biti tudi to tarča novega zakona, ki naj bi vzpostavil oskrbo, ki naj bi jo človek sam, brez skrbništva, obvladoval (z oporo drugih).

Prav prevzemanje skrbniške vloge in naravnanosti je še posebej občutljiva zanka, ko gre za družinska razmerja. Interakcijsko samodejnost vzpostavljanja pokroviteljstva, pa zakon (tudi samodejno, verjetno brez razmisleka) krepi tudi v formalnih ureditvah, npr. v zahtevi po sobivanju oskrbovalca družinskega člana (ODČ) in uporabnika (2. točka 1. odstavka 20. člena). Zakonodajalec je sicer popravil nalogo oskrbovalca, ki je v predlogu (21. člen, 4. odstavek) oskrbovalcu nalagala, da »Oskrbovalec družinskega člana sodeluje s koordinatorjem DO pri pripravi osebnega načrta.« in ki je mimogrede iz načrtovanja izključila prav človeka, ki ga načrt najbolj prizadeva. Seveda je sodelovanje oskrbovalca pri pripravi načrta pomembno, saj je glavni (če ne edini) izvajalec načrta, a mora biti osebni načrt last upravičenca, predvsem njegov izdelek. Načrtovanje se mora začeti na pobudo upravičenca in mora potekati zgolj z njegove perspektive, oskrbovalec pa je lahko le »sekundarni vir« v tem procesu in, seveda, udeležen pri snovanju načina (ne pa vsebine) izvajanja zastavljenih nalog in storitev. Zdaj zakon ustrezneje določa (20. člen, 5. odstavek): »Upravičenec v sodelovanju z oskrbovalcem družinskega člana sklene osebni načrt z izbranim koordinatorjem DO, ki je zaposlen pri izvajalcu DO na domu.« (naj opomnimo tudi tu, da je »sklene« neustrezen izraz, saj načrt ni pogodba, temveč naročilo). Še vedno pa ostane precej nejasno, kdo zaposluje oskrbovalca. Glede na duh zakona in glede na to, da je temeljni dokument, ki predvideva angažiranje oskrbovalca, osebni načrt bi to moral biti upravičenec. Vendar pa črka zakona tega ne izpelje dosledno. Rešitev z najmanj birokratskega zapletanja bi bila, da oskrbovalec potrdi osebni načrt in svojo vlogo v njem; lahko bi tudi z upravičencem sklenil poseben dogovor o svojem delu. Tako pa ob tem, da ga plačuje ZZZS, da mora poročati koordinatorju, javiti spremembe vstopni točki in tveganja osebnemu zdravniku (ne pa vstopni točki), ostane njegova obveznost do upravičenca manj jasna in je lahko predmet namenu zakona nasprotni interpretaciji oz. lahko zelo verjetno pomeni prevzem upravičenčevih prerogativov oz. postavljanja upravičenca na »stranski tir« odločanja o njemu samem oz. njegovem življenju.

Preobrazba odgovornosti (Labirinti odgovornosti 10)

Dezinstitucionalizacija oz. preobrazba »odgovornosti« torej poteka na več načinov in na več ravneh. Najbolj očiten in praznovanja vreden premik je vračanje odgovornosti uporabnikom. Gre za premik od institucionalne, hierarhično stopničaste in skrbniške k civilni odgovornosti. Slednja pomeni, da je vsakdo odgovoren za svoja dejanja in da ne more odgovoren za dejanja drugih, ki so, prav tako kot on, odgovorni za svoja dejanja. Gre za premik, ki je na deklarativni ravni samoumeven, saj izhaja iz temeljev družbene ureditve, v kateri živimo. Na praktični ravni pa, vsaj na področju oskrbe, tako korenit, da ga je pogosto akterjem težko dojeti in uresničiti. Majhen korak za človeštvo in velik korak za človeka.

Glavni razlog za to težavo ni morebitna »naučena nemoč« uporabnikov, pa tudi ne »prirojena«, razlogi so na drugi strani – v klasični usmeritvi, naravnanosti strokovnjakov in drugih pomočnikov, pa tudi družbenih (navadno mikro) ureditvah, ki jo zahtevajo. Ko stopita človek na vozičku in njegov spremljevalec v ordinacijo, trgovino ali celo v srečanju na ulici, bo zdravnik, prodajalec ali mimoidoči svoja vprašanja naslovil na spremljevalca – in tako človeku na vozičku odvzel odgovornost, že na dobesedni ravni – zmožnosti odgovarjanja. Eden od problemov je namreč splošna porazdelitev, distribucija odgovornosti, ki dejansko ni taka, kakor bi jo zapovedovala temeljna načela meščanske družbe enakih – dejansko le manjši del življenja preživimo v prostorih in razmerjih, ki niso hierarhična in pokroviteljska. Ljudem, ki jih spremlja stigma, še posebej stigma bivanja v nekem zavodu, je tem obrazcem v vsakdanjih interakcijah težko uiti.

Na tej točki je odgovornost spremljevalca, da interakcijo preusmeri na pravi naslov. Bržkone je tovrstno preusmerjanje, pozornost na napačno usmerjene interakcije in njihovo popravljanje ena od bistvenih značilnosti »profesionalne odgovornosti« v razmerah prehoda v skupnost. Torej odgovornost »pomočnikov« ni le v storitvah (ali uslugah, če gre za neformalno pomoč), temveč tudi v preusmerjanju perspektive in krepitvi moči pred širšim občinstvom.

Pomočnik pa vsekakor ni več odgovoren za dejanja pomaganca, odgovoren je za to, kako on sam ravna v neki situaciji. Ob prehodu v skupnost je zapustil prostor, v katerem je nujno prevzemati odgovornost za dejanja drugega, in vlogo, ki to od njega zahteva. Čeprav se mora boriti proti refleksom prejšnjih vlog, je take vloge razbremenjen (in pomanjkanje bremena je izrazito težko). To pa ne pomeni, da je povsem razbremenjen, celo odvezan od profesionalne odgovornosti. Ta je le drugače usmerjena in drugače strukturirana.

Izhodiščna profesionalna odgovornost je zdaj kakovostno izvedena storitev. Torej, da bo oskrba čim bolj po meri uporabnika in da bo maksimalno upoštevala standarde neke stroke (hkrati pa tudi standarde prehoda v skupnost). S tem, da so se poklicni pomočniki znebili odgovornosti za dejanja uporabnikov njihovih storitev, se bistveno laže posvetijo svojemu resničnemu delu.[1] Ker ne gre več za storitev popravljanja na videz zaprtega sistema, temveč za ustvarjanje novih rešitev, ureditev ipd., oz. za omogočanje uresničevanja uporabnikovih ciljev, projektov, je skrb za kakovostno izvedeno storitev povezana s sodelovanjem večjega števila pomočnikov, ki pa v nasprotju z popravljalnim modelom niso v istem prostoru – delavnici ali ustanovi, in tudi ne služijo istemu gospodarju.[2]

»Kaj pa, ko uporabniku (zaradi lastnih dejanj) preti nevarnost?« – je zadnji adut, ki ga iz rokava povlečejo strokovnjaki, ko se poslavljajo od odgovornosti starega kova. To gotovo ni več vnaprejšnja odgovornost pomočnika.[3] Se pa mora nanjo odzvati tako, kot vsakdo, ki se znajde v taki (nevarni) situaciji – pa naj bo to naključni mimoidoči, prijatelj, sosed ali brat. Poklicni pomočniki imajo v tovrstni situaciji še razlog več, da v njej ostanejo in naredijo nekaj, kar bo odklonilo, zmanjšalo nevarnost ali pa popravilo škodo. To je poklicna dolžnost ne opuščati pomoči (zdravniki jo imajo v Hipokratovi prisegi). Gorska reševalna služba bo priskočila na pomoč vsakomur, ki se znajde v težavah, pa čeprav bodo reševalci pri sebi godrnjali glede lahkomiselnosti, neustreznosti opreme in podobnega pomanjkanja previdnosti in varnostnih ukrepov.[4] Odgovornost poklicnega pomočnika v neki nevarni situaciji je torej – situirana, refleksivno človeška, ni apriorna in skrbniška, ko gre za profesionalno pomoč pa tudi zanesljiva in na voljo. V ustanovi so stanovalci na voljo osebju, v skupnosti pa mora biti osebje na voljo uporabnikom.

 

---

[1] V pogojih, ki jih odreja skrbniška vloga pomočnika, ne gre le za čas in energijo, ki jo pomočnik porabi za opravljanje svoje nacepljene vloge skrbnika, temveč tudi za to, da vlogi skrbnika in varovanca pokvarita to, kar bi lahko bilo srečanje dveh svobodnih ljudi oz. ga že vnaprej oblikujeta v razmerje podrejanja. Zaupanje, ki ga moramo naivno imeti do naključnega srečanja, ali pa ukoreninjeno zaupanje, ki ga imamo do prijateljev, sorodnikov in drugih tovarišev, zamenja hipnotični trans podrejanja avtoriteti – SIC psihoanaliza!

[2] Kot smo pokazali zgoraj, je pomemben premik pri pojmovanju odgovornosti tudi premik poudarka z odgovornosti za stvari (ali postvarjena dejanja, situacije in razmerja) k odgovornosti za lastna dejanja. Ko odstremo tančico navidezne (in prisilne) individualnosti, postane namreč jasno, da ne moremo biti (individualno) odgovorni za razmerja, situacije in stvari (glej razpravo zgoraj). Pogojno smo lahko odgovorni le za lastna dejanja. Ta si lahko pripisujemo, pa še ta ne povsem (saj so, med drugim, odgovori na dejanja drugih). Ko gre za dejanja oskrbe, se ta skoraj vedno povezujejo z dejanji drugih v skupno delo, delovanje. Zato je odgovornost pomočnika za svoja dejanja, storitve vedno hkrati odgovornost sodelovanja, povezovanja – timskega dela. 

[3] Vnaprejšnja odgovornost, zaskrbljenost, strah paralizira dejanja – zaradi pokroviteljstva še toliko bolj. Zato tudi, ko gre za načrtovanje dejanj v prihodnosti, moramo varnost postaviti na drugo mesto v
skladnji tehtanja tveganj. Najprej načrtujemo dejanje, natančneje cilj, smoter dejanja, potem pa šele varno izvedbo.

[4] V sociali imajo tako vlogo krizni mobilni timi in intervencije. Njihovo pomanjkanje občutijo najbolj uporabniki – tako, da jim nihče ne priskoči na pomoč, ali pa tako, da jih za vsak primer zaprejo »na varno«. Gorsko reševalno službo imamo lahko za »potuho« lahkomiselnosti v hribih, a si ne moremo predstavljati, da bi jo zaradi tega ukinili, še manj pa da bi planince in alpiniste zaprli v ustanove, v katerih bi lahko varno plezali po umetnih stenah (ali pa za kazen lupili krompir). Pravzaprav je varnost, ki jo obljubljajo (a ne uresničijo) institucije, potuha poklicnim pomočnikom, da jim ni treba iti na teren, pa čeprav so razmere na terenu bistveno manj grozeče od tistih, s katerimi se srečujejo gorski reševalci.

Odgovornost ključnega delavca 1 (Labirinti odgovornosti 8)

Za ključnega delavca velja, da je v prvi vrsti odgovoren za dobrobit, blaginjo – boljše življenje uporabnika. To, kar sicer velja za vse vloge pri delu z ljudmi, velja še toliko bolj za lik in vlogo ključnega delavca. Ta izhodiščni imperativ dela z ljudmi je sicer toliko splošen, da ga lahko strokovnjaki poljubno preoblikujejo – navadno tako, da njihova vloga in razmerje z uporabnikom postajata čedalje bolj skrbniška in čedalje manj zagovorniška, saj jim od zgoraj podeljen mandat dovoljuje svojo vlogo definirati kot tako, da bolje ve, »kaj je dobro za uporabnika« oz. da tako razume svojo odgovornost za uporabnikovo blaginjo. Tega manevrskega prostora ključni delavec nima in ne sme imeti.

Za ključnega delavca je ključen mandat uporabnika. Tega mu uporabnik podeli z osebnim načrtom. A to ni dovolj. Osebni načrt je predvsem miselna matrica, ki usmerja skupno delo, tlakuje skupno pot. Je tudi izraz uporabnikove volje, a je to le njen zapis in kot tak ostaja virtualen (vrlinski), nekaj kar je treba šele uresničiti. Dejanski mandat se mora ustvariti v dejanskem srečanju dveh ljudi. V zaupanju, spoštovanju, navezavi, celo zaroti – v tovarištvu. Praktično to pomeni iskrenost, iskanje in ustvarjanje skupnih vrednot, ki so potem lahko temelj navezave. Prav slednja je konstitutivna prvina odnosa med uporabnikom in ključnim delavcev. Pomeni tudi preskus ključnega delavca – uporabnik mora vedeti, da je njegov ključni delavec pripravljen tvegati več, kot je le njegova služba, da mu nekaj pomeni kot človek in da je zanj ali zanjo pripravljen narediti nekaj več.

Glavno delo, ki ga mora ključni delavec opraviti, je organizacija oskrbe (po osebni meri) oz. uresničevanje osebnega načrta. Načrt je pravzaprav odziv na človekovo življenjsko situacijo, a vloga ključnega delavca je tudi odzivanje na konkretne življenjske situacije, nuje, ki se dogajajo ob uresničevanju osebnega načrta in mimo njega.[1] Delo ključnega delavca – organizacija in koordinacija vseh nalog in izvajalcev, ki jih predvideva načrt, lahko pojmujemo kot storitev – delo, ki ga opravi po naročilu uporabnika.[2]  A je ta storitev zagovorniška. Kot tako jo v izhodišču definira razmerje med ključnim delavcem in uporabnikom, dejansko pa skupno premagovanje ovir, ki se ob uresničevanju pojavijo – kar je glede na vobče družbeno podrejeni položaj uporabnikov nekaj gotovega, nekaj, čemur se ne da izogniti.

Naloga ključnega delavca je torej omogočati uporabniku, da naredi, dela stvari, ki si jih v svojem življenju želi, njegova osnovna odgovornost je torej za dejanja. Predvsem za svoja, pa tudi za skupna in uporabnikova. A pri slednjih odgovornost ključnega delavca ni za dejanja, ki jih je storil uporabnik ali uporabnica, temveč je njegova odgovornost v tem, da jih omogoči. Za sama dejanja odgovarja uporabnik sam. Odgovornost ključnega delavca ni le v tem, da tovrstno uporabnikovo odgovornost prizna in jo spodbuja, temveč tudi, da njegova ali njena dejanja uzre v perspektivi vrlin (moči) in jih tudi drugim predstavi kot dosežek in uspeh.[3]

Hkrati je odgovornost ključnega delavca tudi v nenehni pozornosti in odvračanju naravnanosti, ki so nasprotne temu. V jeziku pogojev odgovornosti je še posebej pomembno boriti se proti »pripisovanju« odgovornosti za dogodke uporabniku in njegovi stigmi. Spodrsljajev, napak in drugih neželenih dogodkov namreč ne smemo pripisovati uporabnikovi stigmi. Najprej zaradi tega, ker stigma ni dejavnostna, zares predikatna kategorija, ni vzrok ne motiv za neko dejanje.[4] Potem zaradi tega, ker ne gre za hoteno dejanje, ampak za nekaj, kar se zgodi ob udejanjanju drugega namena, je nesrečni dogodek. In nenazadnje, ker tako razumevanje dejanj onemogoči potek interakcije, človeka diskvalificira in hoteno dejanje suspendira. Ključni delavec ima zase in za občinstvo dve orožji, s katerima se tovrstnim težnjam upre: negativne vidike oz. posledice dejanja lahko banalizira, jih uvrsti med dogodke, ki niso pomembni, ki se lahko vsakomur pripetijo; lahko pa, namesto, da jih pripiše stigmi, poskuša zares dojeti – tokrat kot vrlino in ne hibo – in jih tako tudi predstaviti občinstvu.[5]

Skupno delo uporabnika in ključnega delavca je ustvariti pogoje, da se uresničijo cilji osebnega načrta (pa tudi druge majhne želje in hotenja, ki vzniknejo mimogrede ob uresničevanju načrta). Je nadaljevanje dela, ki ga je uporabnik začel z načrtovalcem, je oživljanje črke na papirju. Torej vzpostaviti in vzdrževati mašinerijo, ki bo zagotavljala izide, ki jih načrt predvideva.

Vira:

Flaker, V. (2015), Prispevki k taksonomiji socialnega dela in varstva, 1. del. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.

Flaker, V., Mali, J., Kodele, T., Grebenc, V., Škerjanc, J., Urek, M. (2008), Dolgotrajna oskrba: Očrt potreb in odgovorov nanje. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.

---

[1] V tem je tudi ena ob razlik med ključnim delavcem in načrtovalcem. Načrt je celosten odziv na človekovo situacijo. Prav njegova virtualnost omogoča celostni in strateški pogled. Uresničevanje načrta, kar je naloga ključnega delavca, pomeni spoprijemanje z dejanskimi situacijami. V tem spoprijemu gre za dialektiko med zamišljenim in stvarnim, je preskušanje stvarnosti, ki vedno poraja vprašanja, ki jih (virtualni) načrt ni predvidel, pogosto tudi ni mogel predvideti.

[2] Za definicijo storitev glej Flaker, 2015, str. 33–3.

[3] Ko nekaj naredimo, to storimo zaradi koristi, veselja ali užitka, ki ga z dejanjem dobimo, imamo. Negativne posledice so vsakdanjem življenju nekaj, kar se nam utegne zgoditi, ko nekaj opravljamo, nesreča, dogodek. So sekundarna, naključna in neželena plat našega dejanja.

[4] Tudi v primeru »samoizpolnjujoče se prerokbe«, ko nekdo zaradi sekundarnega odklona stori neko dejanje – nima kaj izgubiti, ker ima že tako neko nalepko – je družbena reakcija, ki ga zaznamuje, dejavni del konstelacije, ki sproži odklonsko ravnanje.

[5] Več o tem, kako stigma prekine interakcijo in o popravljalnih manevrih, da se to izteče drugače glej poglavje o »Nelagodju v interakciji« v Dolgotrajni oskrbi (Flaker in drugi, 2008, str. 231–257).

Enačba upravičenosti do dolgotrajne oskrbe – prispevek k izdelavi metodologije vstopa v sistem DO

(izvleček iz Flaker, V., Nagode, M., Rafaelič, A., Udovič, N. (2011), Nastajanje dolgotrajne oskrbe: ljudje in procesi, eksperiment in sistem. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo; str. 189–193)

Kaj je v knjigi "Prispevki k taksonomiji socialnega dela in varstva, 1. del" (izvleček iz predgovora)

 Ne vem, ali je tale objava reklama, agit-prop, važenje, vabilo k branju ... Morda obupni poskus, da se začne diskusija o tem, kaj delamo? Da pa bežen vpogled v knjigo, ki bi rad, da jo preberete.

Knjiga je torej sestavljena tako, da v prvem delu najprej določimo osnovne okvire taksonomije, poskušamo definirati, kaj socialno delo in varstvo delata, kako je njune »produkte« moč definirati, predvsem pa, kako definirati »storitev«, še posebej socialne in socialnovarstvene storitve. Storitev je namreč osnovna organizacijska enota oziroma oblika socialnega varstva – zato jo je treba dobro definirati in razumeti, kot jo definira slovar, torej kot »nekaj, kar po naročilu nekoga drugi zanj stori, navadno za plačilo«. V socialni politiki in organizaciji socialnega varstva »storitev« uporabljajo kot metaforo za skupek storitev. Storitve socialnega varstva in socialne storitve imajo prav v socialnosti, ne zgolj v organizacijskem okvirju, specifično razliko. Socialnost določata na eni strani ogroženost uporabnika storitve, na drugi imperativ po boljši kakovosti življenja. V prvem poglavju se tudi ozremo na taksonomijo obstoječe zakonodaje in poskuse, kako bi jo spremenili. Sedanja zakonska taksonomija je toga in robustna, a čeprav je taka, je izhodišče za spremembe.

V drugem poglavju obravnavamo osnovno stopnjevanje storitev glede na intenzivnost vstopa in posega v življenjski prostor uporabnikov. Razliko intenzivnosti vstopa lahko odčitavamo na registrih dejanj: intenzivnost se stopnjuje od pogovora k podpori, potem k pomoči, koordinaciji in na koncu do namestitve. Lahko jo razumemo kot posege na hierarhičnih ravneh reprezentacij, dejanj, moči, organizacije (usklajevanja) in premestitve (dislokacije). Teh pet ravni označimo s termini: svetovanje, osebna podpora, osebna pomoč, koordinacija oskrbe in oskrba z nastanitvijo (institucionalno varstvo). Delitev na stopnje intenzivnosti vstopa v svet uporabnika je tudi podlaga za razvrščanje storitev v nadaljevanju.

Potem ko smo uvedli osnovni taksonomski red, v četrtem poglavju naredimo pregled drugih možnih klasifikacijskih določil storitev socialnega varstva. Naštejemo: trajanje, kraj, sestavljenost, izvajalce, vire, vrste situacij, uporabnikov, namenov in načinov izvajanja, registrov in prostorov delovanja, naročnike, plačnike in načine plačevanja. Te dimenzije naštejemo, jih na kratko opišemo in komentiramo glede na pomen v socialnem delu in varstvu in glede na osnovno dimenzijo razvrščanja storitev.

Na koncu poglavja na kratko opišemo možnosti taksonomije drugih elementov socialnega varstva: programov, sredstev in ureditev. S tem sklenemo prvi, v ozkem pomenu besede, taksonomski del monografije.

Sledijo tri poglavja, ki so namenjena razpravi o nekaterih pomembnejših vidikih razvrščanja storitev – kaj določa pogovor v socialnem delu, v kakšnih prostorih deluje socialno delo in kako prostor določa njegovo delovanje in kako poteka prilaščanje virov socialnega varstva in določa vrste storitev v njem.

V petem poglavju se kritično in etnometodološko lotimo umetnosti pogovarjanja in spoznavanja v socialnem delu – predvsem okvirjev, ki nas usmerijo, da uporabnike socialnih služb zaznavamo kot nemočne, stigmatizirane, nemoralne. To poglavje je morda najbolj zabavno, saj opisuje eksperiment komedije zmešnjav, ko strokovni okvir spoznavanja uporabimo v vsakdanjih situacijah, npr. pri spoznavanju ljudi na ulici. Iz eksperimenta ne izvemo samo tega, da je vsakdanji okvir spoznavanja bolj superioren od strokovnega, ampak tudi, kaj določa enega in drugega, kakšni so njuni učinki in značilnosti.

V šestem poglavju se lotimo odnosa med prostorom in socialnim delom. Socialno delo je namreč nastalo kot odpor proti institucionalni homogenizaciji prostora in je kot stroka brez svojega hrama moralo ustvariti virtualne prostore komunikacije, zapisovanja v sistem socialne varnosti in organizacije. Predvsem pa mora raziskovati dejanski prostor, v katerem ljudje živijo, in ustvarjati nove prostore, ki lahko omogočijo boljše življenje. Za ta namen je ustvarilo lastne kartografije in načine ustvarjanja novih prostorov. V procesu dezinstitucionalizacije je treba, na primer, spremeniti institucionalni prostor, ga odpreti, demokratizirati in ga narediti bolj heterogenega, stanovalce zavodov je treba preseliti v skupnost, ki jih mora sprejeti, ustvariti je treba vmesne strukture in osebne prostore oskrbe in ne nazadnje nove kolektivne prostore svobode.

Sedmo poglavje se loteva umeščenosti socialnega dela v matrico blaginje, ki jo ustvarja dinamika prilaščanja virov v družbi. To vprašanje nas je vodilo h kritiki ideologije blaginjskega trikotnika (Evers), ki blaginjo predstavlja kot področje delovanja treh različnih domen (država, trg, mreža) v razmeroma miroljubnem sožitju, pri tem pa spregleda vlogo družbenih gibanj. Alternativa, ki jo predlagamo, je matrica blaginje. To nam omogoči, da začrtamo področje blaginje bolj dinamično. Omogoči nam razpravo o lastništvu virov, procesih prilaščanja in odtujevanja in torej raziskovati logiko oblikovanja služb in storitev. Vprašanje lastništva je tudi osnova razprave v tem poglavju. Z njo lahko utemeljimo predlagani model in poskusimo razumeti razmerja in oblike na terenu – kako narava lastnine oblikuje posamezne storitve in kako te delujejo druga na drugo. Socialne službe se porajajo kot blago na trgu, kot pravica do javnega dobrega, usluga člana skupnosti, pa tudi kot skupno dejanje spremembe in emancipacije – torej gibanje.

Sklepno poglavje je epigramski povzetek, hkrati pa tudi seznam nastavkov za nadaljevanje razprave o taksonomiji, predvsem pa o tem, kar je ključna zasnova za nadaljevanje začetega dela, drugi korak – prehod od taksonomije k sintaksi. Treba je namreč – na eni strani izpiliti kategorialni aparat razvrščanja storitev in drugih elementov socialnega varstva in dela, na drugi strani pa že nastaviti načine sestavljanja potentnih strojev, ki bodo omogočili zelo praktično uporabo taksonov.

Programi – ne smejo biti storitve

Pomembna sprememba v paketu sprememb Zakona o socialnem varstvu je bolj natančna opredelitev socialnovarstvenih programov. Tudi to je dobrodošla dopolnitev, saj je ta dejavnost do zdaj bila precej pomanjkljivo zakonsko in tudi drugače konceptualno določena. Glavni prispevek k večji jasnosti je, da naj bi zdaj zakon taksativno naštel več vrst programov in jih med seboj diferenciral. Pri tem pa pogrešamo vsaj dvoje. Namreč razlikovalno definicijo med programi in storitvami, ki bi zagotovila ne le konceptualno jasnost temveč tudi preprečila uvrščanje dejavnosti, ki so po svoji naravi storitve med programe, s tem pa omogočila tudi večjo dostopnost do storitev, ki se zdaj skrivajo za programi, instituciji programov pa omogočila, da izvaja svojo funkcijo, ki je, da bodisi omogoči uvajanje storitev (razvojni in eksperimentalni programi) oz. da omogoči financiranje izrazito skupinskih ali skupnostnih dejavnosti. Pogrešamo pa tudi bolj jasno razlikovanje med posameznimi vrstami programov, še zlasti med »razvojnimi« in »eksperimentalnimi«, pa tudi večjo in bolj jasno usmerjenost v skupnostno delo (dopolnilni programi).

V predlogu zakona o spremembah Zakona o socialnem varstvu predlagatelj utemelji potrebo po bolj določni definiciji socialnovarstvenih programov s pomenom, ki so ga programi imeli za razvoj področja, tudi za »prenos izvajanja različnih oblik strokovne pomoči na področju socialnega varstva na zasebni sektor« in za vlogo nevladnih organizacij, pomena njihovih pobud in učinka, ki je pomemben (»kakovostni in uporabnikom prijazni programi«). Zaradi njihove uspešnosti in učinkovitosti jih je treba bolje zakonsko opredeliti (trajanje in način financiranja).[1]

Te ugotovitve sicer držijo – »programi« so res odigrali pomembno vlogo pri uvajanju številnih inovacij in razvoju socialnega varstva nasploh. To velja še zlasti za devetdeseta leta prejšnjega stoletja, ko se je razvilo večje število oblik socialnega varstva, ki jih prej še nismo poznali: stanovanjske skupine, dnevni centri, zagovorništvo, skupine za samopomoč, zavetišča, svetovalnice, itn. Deloma velja še vedno. A če bi bili »programi« zgolj uspešni, učinkoviti in uporabnikom prijazni, ne bi bilo treba zakona v tem delu spreminjati. Spremembo narekujejo pomanjkljivosti.

1. Prva pomanjkljivost, ki jo sicer besedilo predloga implicitno zaznava, je, da je programsko financiranje precej nestabilno in spravlja izvajalce (predvsem NVO) v zagato, saj ustvarja negotovost, koliko časa in v kakšnem obsegu, bo dejavnost, ki so jo razvili, lahko delovala. To je »prekarna« rešitev – neposredno za izvajalce (vodstvo in delavce organizacij), pa tudi za uporabnike, ki ne vedo, ali bodo še deležni podpore, ki jo imajo, še bolj pa neposredno, saj se negotovost izvajalcev prenaša tudi v njihovo neposredno delo z uporabniki. To pomanjkljivost spremenjeni zakon popravi, saj uvede stalne, javne programe, zanje pa predvidi stabilnejše financiranje. 

2. Druga pomanjkljivost je pomanjkljivo definirana razlika med storitvami in programi. Zgodovinsko gledano so namreč »programi« bili razvojna niša za uveljavljanje storitev, ki jih 1992 ob svojem nastanku zakon še ni mogel predvideti. Zakon je vzpostavil precej togo taksonomijo storitev in so »programi« pomeni fleksibilni del zakonodaje, ki ureja socialno varstvo:

Osnovni problem obstoječe taksonomije ni zgolj v nelogični klasifikaciji, temveč v povezavi med tipom storitve, izvajalcem in načinom plačevanja. Obstoječi zakon namreč definira storitve izrazito iz perspektive pooblaščenih izvajalcev javne službe, definira torej tisto, kar naj bi počeli centri za socialno delo, socialnovarstveni zavodi in druge strukture javne službe (javni sektor in koncesionarji). Vse drugo, kar se dogaja v socialnem varstvu, stlači v programe socialnega varstva in tega zato ne obravnava (definira, opiše) kot storitve (Flaker 2015: 46).

Zgodovinsko gledano je to bila takrat dobra rešitev, ki pa je po prvi fazi razvoja postala kontra-produktivna. Zgodilo se je namreč, da so se kot »programi« razvile številne storitve, a so, zaradi inertnosti in togosti klasifikacije socialnovarstvenih dejavnosti, obtičale v razvojnem stadiju in čeprav po svoji naravi storitve ostale »programi« (npr. nastanitev v stanovanjski skupini je storitev, ki je v marsičem analogna institucionalnem varstvu, dejavnost svetovalnic je prav tako storitev svetovanja, kot je svetovanje na centrih za socialno delo, ipd.).

3. Seveda to ni problem le poimenovanja in klasificiranja dejavnosti, ampak je problem predvsem, kakšen status neka dejavnosti dobi. Če je za izvajalce status povezan predvsem z stabilnostjo financiranja, pa uporabnikom status javne storitve zagotavlja dostop. Skratka, če gre za javno storitev, ta mora biti dostopna vsakomur in mimo pogojev za upravičenost do storitve brez dodatnih pogojev. To, da se storitve izvajajo kot programi, v obstoječi ureditvi pomeni, da je dostopna le pogojno, le tam, kjer so jo razvili in v omejeni količini. Storitve, ki obstajajo kot »programi«, torej niso javno dobro v polnem pomenu te besede, so le opcijski, fakultativni dodatek, dejavnosti, ki jih deloma in arbitrarno subvencionira država.[2]

Fakultativnost programov, ki so se dokazali kot potrebni in nujni, bi lahko odpravili z definicijo javnih programov, saj prilastek javni bržkone pomeni tudi, da so vsem dostopni. V tej smeri bi bilo treba dopolniti besedilo predloga sprememb zakona.

4. Problem poimenovanja se kaže v pojmovanju – na eni strani storitev, na drugi programov. Storitve bi morali tudi v zakonu definirati, kot jih definira slovar in kot jih pojmujemo sicer, torej: »naročeno delo, ki se opravi za koga navadno za plačilo«. Navadno gre za storitev posamezniku, ki jo izvaja strokovnjak (ali pa neka organizacija) (Flaker, 2015: 33–36). Gre torej za refleksivno dejavnost, ki nastane na podlagi potrebe in naročila uporabnika storitve. Na drugi strani gre pri programih, kot beseda pove, navadno za skupinsko dejavnost, ki je vnaprej zastavljena (programirana). V program se uporabnik vključi, storitev pa naroči, programu se mora človek prilagajati, medtem ko je storitev načeloma prilagojena prav njemu. Torej ne gre le za semantične finese, gre za način dela, to pa se tudi večkrat pozna pri samem izvajanju storitev na način programov. V spregi s fakultativnim značajem programov in nezmožnostjo nekaterih uporabnikov prilagoditi se določenem programu pride do višanja praga sprejema v določen program in fenomena »snemanja smetane« – uvrščanja nezahtevnih uporabnikov v program, ki je načelno mišljen za vse uporabnike ali celo prav tiste s hudimi težavami.

Zakon bi torej moral vzpostaviti konceptualno razliko med programi in storitvami, izvajanje storitev v obliki programov pa dovoliti samo v fazah razvijanja posameznih storitev. Ko se razvojna ali eksperimentalna faza uvajanja neke dejavnosti konča, bi morala ta dejavnost, če je uspešna in dokaže, da je pomemben odgovor na potrebe prebivalstva, postati bodisi javna storitev[3] (če se izvaja kot storitev) ali pa javni program, če se izvaja kolektivno po vnaprej predvidenemu načrtu (programu).

Značilnost javnih programov bi torej ne smela biti samo ta, da so stalni in stabilno financirani, temveč da jih ne izvajamo kot storitve, temveč kot programe v ožjem pomenu besede. Programe smo definirali takole (Flaker 2015: 137):

Gre bodisi za tiste dejavnosti, ki jih je treba organizirati kolektivno, in zato ni moč govoriti o storitvah, saj ne moremo identificirati posamezne uporabnike, bodisi so namenjene skupnosti ali skupini, ne pa določljivim posameznikom.[4]

To bi torej bil tudi en od verifikacijskih kriterijev javnih programov.

Besedilo predloga navaja tri manjše stopnje programov. Pri tem je zelo zabrisana oz. pomanjkljivo definirana razlika med razvojnimi in eksperimentalnimi programi. Trajanje obeh je enako dolgo, obeh nekaj preskušamo, preden postane stalno. Glede na to, da je tako stopnjevanje programov vseboval predlog izpred petih let, smo ga takrat razumeli kot razliko tako v trajanju, kot v pobudi in naravi programov. V pravkar izšli knjigi o taksonomiji socialnega varstva smo predlagali takole razumevanje razlik med programi Flaker 2015: 138–139):

Stalni (javni) programi so tisti, ki so preizkušeni, ki jih velja organizirati za območje celotne države in ki omogočijo, da je določena dejavnost dostopna vsakomur. Bili naj bi stalnega značaja in imeli stabilno financiranje. Razvojni programi so tisti, ki so namenjeni razvijanju določene dejavnosti. Razvojne programe naj bi predvidel nacionalni program. Ko se končajo, preidejo v stalne (javne) programe ali storitve, če so bili uspešni, če pa niso uspešni, jih ukinemo. Eksperimentalni programi so tisti, ki jih predlagajo akterji socialnega varstva, pa jih ni predvidel nacionalni program, kljub temu pa kažejo na potrebne odgovore, ki jih velja preizkusiti. Če so zelo uspešni, lahko po koncu prerastejo v storitve ali javne programe, lahko pa jih nacionalni program uvrsti v program razvojnih programov, če je treba še nadaljnje razvojno delo. Dopolnilne programe definiramo kot lokalne oz. parcialne. Odgovarjali naj bi lokalnim posebnim okoliščinam, potrebam, ki so značilne za ozko skupino uporabnikov ali pa so jih ugotovili na posebni lokaciji.

…

Stalni programi trajajo pet ali več let, razvojni 3–6 let, eksperimentalni pa do 3 let.

Distinkcije so torej v dosegu, trajanju, pa tudi v nastanku oz. pobudi. V primeru, da bi ugotovili, da te razlike niso toliko pomembne pa bi veljalo eksperimentalne in razvojne združiti v eno kategorijo.

Veljalo bi tudi vzpostaviti razliko med programi in projekti in vzpostaviti projekte kot organizacijsko manj zahtevno obliko začasnega (projektnega) izvajanja nekaterih socialnovarstvenih dejavnosti.

Besedilo člena

Predlagani člen bi torej morali popraviti oz. dopolniti takole (z rdečo obarvana dopolnila in popravki):

5. člen

Za poglavjem III. A) se doda novo II. B) poglavje in novi 18.s in 18.š člen, ki se glasijo:

»II. B) PROGRAMI SOCIALNEGA VARSTVA

18.s člen

Programi socialnega varstva so vnaprej zastavljene in organizirane dejavnosti socialnega varstva, ki namenjene preprečevanju in reševanju socialnih stisk posameznih ranljivih skupin prebivalstva. So dejavnosti, ki jih ni moč izvajati kot storitve socialnega varstva, ker so namenjeni skupinam oz. skupnosti, ali pa, ker so dejavnosti preskušanja in razvoja novih storitev.

Programi socialnega varstva, namenjeni preprečevanju in reševanju socialnih stisk posameznih ranljivih skupin prebivalstva, so:

1. Javni socialnovarstveni programi,
2. Razvojni programi,
3. Eksperimentalni programi,
4. Dopolnilni socialnovarstveni programi.

                Javni socialnovarstveni programi so programi, ki se izvajajo daljše časovno obdobje, na celotnem ozemlju države in so dostopni vsem, državljanom, ki tako dejavnost potrebujejo.  Izvajajo se pod pogoji, določenimi s pravilnikom, ki ga sprejme minister, pristojen za socialno varstvo ter so strokovno verificirani po postopku, določenim v pravilniku, ki ga sprejme socialna zbornica v soglasju s pristojnim ministrstvom.

Pogodba za izvajanje javnega socialnovarstvenega programa se lahko sklene za izvajanje programa, ki se je najmanj tri leta že izvajal kot razvojni program in ki ga ni mogoče izvajati kot storitev. Če je bil znesek javnih sredstev v pogodbi o izvajanju programa določen glede na predvidevanje, da sredstva proračuna, namenjena za socialno varstvo, v času veljavnosti pogodbe ne bodo manjša, kot so bila ob podpisu pogodbe, pa so se kasneje zmanjšala v takšnem obsegu, da programa ni več mogoče izpolniti v dogovorjenem obsegu, se pogodba iz tega razloga v javnem interesu spremeni.

Razvojni programi so programi, ki razvijajo dejavnosti socialnega varstva, katerih razvoj predvideva nacionalni program socialnega varstva. Ttrajajo največ tri leta z možnostjo enkratnega podaljšanja in se izvajajo strokovno v skladu z doktrino socialnega dela in še ne izpolnjujejo pogojev za pridobitev strokovne verifikacije. Program razvojnih programov glede na nacionalni program razpiše ministrstvo.  

               Eksperimentalni programi so programi, s katerimi se razvijajo nove metode in oblike in pristopi za preprečevanje in reševanje stisk posameznih ranljivih skupin. Eksperimentalni programi se lahko izvajajo največ tri leta. Eksperimentalne programe lahko predlagajo organizacije s področja socialnega varstva ali pa raziskovalno-razvojne ustanove, ki razvijajo metode dela na tem področju.

                Dopolnilni socialnovarstveni programi so programi lokalnega pomena, ki dopolnjujejo javno službo ali ji nudijo alternativo, se pa izvajajo po načelih in metodah dela v socialnovarstveni dejavnosti. Praviloma se financirajo iz sredstev občin, donacij in zasebnih virov.  

18.š

Socialna zbornica vodi evidenco o javno verificiranih socialno varstvenih programih.«.

Viri:

Flaker, V. (2015), Prispevki k taksonomiji socialnega dela in varstva, 1. del. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.

Lepoša, Š., Kovšca, M. (ur.) (2016) Predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o socialnem varstvu. Ljubljana: Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti.

---

[1] Cf. Predlog zakona: 1. Ocena stanja in razlogi za sprejem zakona, prvi odstavek.

[2] Arbitrarnost in fakultativnost tako zastavljenih storitev se kaže med drugim tudi v tem, da občinam ni treba doplačevati, denimo, nastanitve v stanovanjski skupini, medtem ko je to njihova dolžnost za nastanitev v zavodih in drugih oblikah institucionalnega varstva. Tako npr. prebivalci Ljubljane nimajo te možnosti, saj se je MOL odločil, da takih doplačil (dokler zadeve ne bodo zakonsko urejene, menda) ne bo izplačeval. 

[3] Seveda lahko postane zasebna, lahko pa tudi skupna storitev, ki jo plačujejo uporabniki, a sedanji zakonski okvir take diferenciacije ne določa. Za tako fleksibilnost je potrebna temeljita prenova zakona.

[4] V istem besedilu smo razliko ponazorili takole:

Razliko lahko ponazorimo s primerom organiziranja dnevnih zaposlitvenih dejavnosti. Dnevni center ali dnevno varstvo je storitev, jasno je namreč članstvo skupine. Ne glede na to, da so nekatere dejavnosti kolektivne, je moč definirati paket storitev, ki ga uporabnik dnevnega centra prejme. Če govorimo o popoldanskem klubu ali drop-in centru, pa ne vemo, kdo se bo oglasil, koliko časa bo ostal in tudi dejavnost sama je manj predvidljiva. Zato ne moremo govoriti o storitvah, temveč o dejavnosti, ki sicer ima svoj program in načrt izvajanja.

Eden izmed razlogov za razlikovanje med storitvami in programi, je, da programov ni moč obračunavati glede na število navzočih članov. Obstajajo pa tudi hibridne oblike storitev oz. programov. Krizni center je, denimo, storitev, saj zagotavlja krizno oskrbo povsem določenim uporabnikom, ga je pa treba vzdrževati, ne glede na število navzočih uporabnikov. Glede na to značilnost bi ga lahko označili za program. Oznaka je v tem primeru pomemba predvsem zaradi dveh različnih načinov plačevanja. Zato bi bilo v takih primerih smiselno kombinirati programe in storitve tako, da bi program plačeval delo, ki je opravljeno za kolektiv, storitve pa za posameznike.

Med programe lahko uvrstimo tudi tiste dejavnosti, ki so sicer po strukturi primerljive storitvam – imajo določeno število uporabnikov, ki zanje v določenem času nekdo opravi določeno delo, a so še v procesu razvoja in imajo zato težje določljive vrednosti. Usoda takih programov (eksperimentalnih in razvojnih) bi morala biti v tem, da prerastejo v storitve ali pa zamrejo, ugasnejo, če se ne pokaže, da zadovoljujejo določenih konkretnih potreb.

Posebna kategorija programov so projekti. Ti so manjši in manj organizacijsko zahtevni. Da bi zagotovili čim več možnosti kolektivnega vzpostavljanja odgovorov na socialne stiske in izzive, bi kazalo organiziranje in prijavljanje takih dejavnosti čim bolj poenostaviti. Morda vzpostaviti projektne pisarne, ki bodo samoorganiziranim skupinam zagotavljale podporo.