Trije vzvodi kritike normalnosti

Nekaj uvodnih opomb ob začetku ciklusa predavanj Teorije družbene deviantnosti[1]

Delitev na normalno in odklonsko je seveda družbeni konstrukt. Vendar kot tak, ni nedolžen in neaktiven. Ima aktivno vlogo v »urejanju prometa« pa naj bo ta ekonomski ali pa socialni, vsakdanji, med ljudmi. Je tudi en od glavnih virov zatiranja, razvrednotenja in izključevanja ljudi.

Nenazadnje je velika večina ljudi deviantnih – deviantna večina – saj definicijam normalnega ustreza le peščica belih moških, srednjih let, zaposlenih, poročenih z otroki, razumnih, treznih, zvestih in poštenih – pa še ti gotovo kaj prikrivajo, se česa sramujejo in občasno naredijo kaj napačnega. Še več, odklon od pričakovanih ravnanj je bistven za to, kot pravi Goffman, da občutimo sami sebe.

Če smo torej vsi deviantni, potem je precej nesmiselno deviantnosti naštevati, katalogizirati deviantne pojave, ali celo skupine ljudi, ki jim pritičejo, iskati biološke, psihološke, morda celo družbene vzroke za njihov nastanek.[2] Četudi je to morda kdajpakdaj produktivno, pa gotovo utrjuje razumevanje človeškega vedenja, lastnosti v razlikovanju med normalnim, pravilnim in odklonskim, napačnim. V tem je kontraproduktivno.[3]

Morda se ne bomo mogli izogniti rekreiranju etiketiranja, vzpostavljanja dvojiškosti normalnega in odklonskega, je pa proučevanje deviantnosti treba zastaviti drugače. Najprej je treba biti kritičen, polemičen in razgaliti mehanizme ustvarjanja deviantnosti, predvsem pa izključevanja, razvrednotenja in opredmetenja ljudi. A to ni dovolj.

Ena od vrlin naše fakultete, da med študijem študentke in študenti vsaj omehčajo, če že ne razbijejo, vsaj nekatere predsodke, ki so jih prinesli s seboj in ki prevladujejo sicer v družbenih izmenjavah. A kaj ko so stališča, in z njimi predsodki, precej lahko pokvarljiva roba, nekaj kar se lahko mimo grede spremeni. Predvsem pa niso neke prosto lebdeče misli in občutja, pač pa so usidrani v konkretne, materialne (npr. prostorske) ali pa nematerialne ureditve (npr. postopke). Tam zares živijo in čakajo na nas v zasedi. Zato ni dovolj razgaljati le ideologije, pogleda na odklone, temveč tudi prav te ureditve, ki jih porajajo. In, seveda, te ureditve spreminjati (oz. pri takem »teoretičnem« predmetu nakazati načine, kako jih lahko spremenimo).

Tri glavne teme (tarče)

Na ravni vsakdanjega življenja, konkretnih ljudi, se ureditve, o katerih govorimo, zgostijo v družbene vloge (vključno s stigmo, nalepko, kariero itn.), delujejo pa skozi sistem institucij, pravil, postopkov, ki presegajo obzorja konkretnih vlog in izmenjav. Preobraziti je treba oboje.

Jasno je, da je deviantna vloga produkt sistema, malo manj pa je očitno, da vloga služi tudi vsaj ohranjanju, vzdrževanju, če ne ustvarjanju in porajanju njega samega. To, da nekoga porinemo oz. da pristane v deviantni vlogi, ima zanj konkretne posledice, ki mu zmanjšajo družbeno moč in ga zrinejo na družbeni rob. Hkrati pa prav to ustvarja pogoje za ustvarjanje profita (npr. zdravila za duševne stiske), kapitalistično in industrijsko delitev dela (namestitev staršev v dom, da lahko v miru opravljamo svoj poklic, ustvarjanje poklicev in delovnih mest oskrbe in nadzora), red in mir, ki sta nujna za delovanje javnih in drugih družbenih prostorov, pa tudi za ubogljivo, disciplinirano delovno silo in nadzor nad gibanjem prebivalstva in še druge okoliščine delovanja sistema.

Transformacija, ali celo preobrazba (metamorfoza) mora torej zajemati tako raven vloge kakor tudi »sistema«, ali bolje rečeno družbenih ureditev. S spremembo ureditev se sicer samodejno spreminjajo tudi vloge, ki jih v takih ureditvah imamo, a sistem spreminjamo ljudje. Med drugim tudi zato, da uidemo tovrstnim vlogam, da nam jih ni treba igrati, in, nenazadnje, so prav vloge, ki jih igramo merilo delovanja sistema. Družbena moč, ki jo v neki vlogi imamo ali nimamo, je tisto, kar je res pomembno. In če ne preobrazimo tega, je vsaka sprememba, novost, reforma le lepotni popravek »več-istega«.

Ko bomo obravnavali odklonsko vlogo, se bomo ukvarjali s kariero, stigmo, nalepko, raziskovali bomo procese etiketiranja in opredmetenja, vstopa v vlogo (tudi izstopa), stigmatizacije in razvrednotenja, izključevanja, potiskanja na rob in izobčenja. Zanimalo nas bo kako delujejo družbene odklonske vloge v vsakdanjem življenju, medosebnih izmenjavah, pa tudi politična ekonomija stigme in družbena delitev dela. Pri tem nam bo v pomoč razumevanje subkultur in tega kako ljudje doživljajo odklone, kaj jim pomenijo in prinašajo, kako se v njih vživijo in jih igrajo. Videli bomo, da je sodobno pojmovanje potreb in posameznika problematično, relativno in zgodovinsko pogojeno. Da človeške potrebe na eni strani normiramo, na drugi pa kriminaliziramo.

V razpravi o družbeni produkciji odklonskosti (sistemu oz. ureditvah) se moramo najprej posvetiti institucijam, predvsem tistim totalnim (zavodi ipd.), pa tudi bolj prikritim. Ena izmed nujnih tarč emancipativnega delovanja so postopki, ki so jih uporabniki socialnega dela (in drugih strok) oz. ljudje z nalepkami (ali tisti, ki jih bodo še dobili) deležni in ki jih kot deviantne ustvarjajo. Organizacija življenja je tudi organizacija izkušnje. V konkretnih dejanjih in ureditvah bomo skušali najti splošnejše obrazce, nekateri imenujejo dispozitivi ali pa sheme. Poskušati je treba razbrati, kako se postopki, sheme in organizacija združujejo v modele (in ideologije).

Transformacija oz. preobrazba se navadno začne s kritiko in polemiko – kar hočemo spremeniti, moramo najprej razgaliti. Na takih spoznanjih temelji transformativna akcija. Ta lahko pomeni reforme sistema (dezinstitucionalizacija), skoraj nujno pa tudi družbena gibanja, pa naj bodo ta uporabniška, manjšinska ali strokovna. Izumiti in uveljaviti je treba alternativne modele in postopke. Skupna značilnost in merilo pa mora biti krepitev moči (tistih, ki je nimajo oz. je imajo premalo). Transformacija ureditev je preoblikovanje »sebe (samega)« - tako v dobesednem pomenu, kakor tudi pojmovanja tega kaj je človek in človeško.

Če ideologija odklonskosti vzpostavlja neko človeško delovanje kot »tuje«, nam po njeni kritiki in preobrazbi nič človeškega ne sme ostati tuje.

---

[1] Nekoč je predmet nosil ime »Socialna patologija«, kar jasno izraža ne le intenco po medikalizaciji družbenih pomenov in organicističnega pojmovanja družbe (Comte), temveč tudi po katalogiziranju skupin »odklonskih« pojavov in ljudi in po teoriji, ki naj bi opravičevala obstoječe ali v najboljšem primeru tako stanje popravljala, reformirala. Pri tem pa ni bilo jasno, ali gre za »bolezni družbe« - torej okvare nje kot »organizma« ali pa za »družbene bolezni« posameznikov – torej za okvare posameznikov, ki so družbenega pomena (npr. alkoholizem, samomori itn.). Ta dediščina je še precej živa tudi v novejših razpravah o deviantnosti.

[2] Res je sicer, da sta biti zapornik ali biti obsojen družbeni dejstvi. Na drugi strani pa je to, da si prisvojim nekaj tujega, ne da bi kdo (ali celo jaz sam) vedel, (med)osebno dejstvo. Razlika je v tem, da slednje v množici dogodkov spregledamo, medtem ko prvo pomeni prestavitev stvarnega dogodka na raven, ki presega naš življenjski svet. Pomeni torej premestitev, odtujitev in ustvarjanje virtualnega predmeta, s katerim lahko družbeni (u)stroj nekaj počne.

[3] Nekdo bi lahko zatrjeval, da ima tako katalogiziranje smisel, tudi če smo vsi deviantni, saj smo deviantni na različne načine, pri različnih stvareh. V tem smislu deviantnost proslavlja človeško raznolikost. Misel, da je odklon normalen, sicer ni tuja klasikom proučevanja odklonskosti (Dürkheim), a to pomeni pristajanje na »danost« normalnosti in odklonskosti – celo ustoličevanje. Etično bolj sprejemljivo je torej ugotoviti, da ni normalnega in ne odklonskega, da je vse človeško, in da moramo odstopanja od pričakovanj sprejeti kot možnost ustvarjalnosti oz. priložnost, tako kakor to storimo pri interakcijskih prekrških, da skupaj nekaj popravimo.

Urok rdeče luči

 

Užitek, ugodje poletne Ljubljane je, da je prazna. Ulice brez prometa, ljudje, ki se jim ne mudi, spominjajo na neke druge čase – v preteklosti ali v prihodnosti. Prazen, negnečni prostor, po katerem se je carsko peljati s kolesom, odkriva paradokse in absurde, ki se sicer skrivajo v gubah gužve.

Lahko vidimo ljudi, ki stojijo na obeh straneh prazne ceste in čakajo, da se jim na semaforju utrne zelena luč. Eni gledajo v svoje pametne telefone, drugi na displej na drugi strani ceste, ki odšteva sekunde do prostega prehoda. Nihče ne pogleda levo in desno, kot so nas učili, ali prihaja kakšen avto (ali pa če je kje kakšen policaj). Zatopljeni v virtualno stvarnost pravil, ki jih ponazarja semafor, čakajo na vrelem soncu na zeleno luč.

Ne živijo v dejanskem svetu prometa, saj ga ni – preselili so se v navidezni svet pravil. Pa ne zgolj zaradi tega, da bi se izognili sankcijam (saj ni ne avtomobilov ne policajev), temveč zaradi užitka, bolj lagodja. Ni se treba odločati. Pa ne gre za odločitev, ki bi bila tvegana, saj prometa ni, gre za breme samega odločanja. Varnost, ki jo dobimo kot nagrado za potrpežljivo čakanje je dvojna. Varnost pred avtomobili, ki jo že itak imamo, saj jih ni, in varnost, ki jo dobimo s tem, da nismo naredili ničesar narobe, se narobe odločili.

V odsotnosti prometa se »semafor« preobrazi iz nosilca znaka v nosilca pomena (semafor → logofor). Prav osebnega pomena, ki preobrazi udeleženca prometa, ki mu v gneči pokaže prosto pot, v udeleženca v nečem večjem. Včasih je namreč nekdo, ki je prečkal ulico ob rdeči luči, pogosto sprožil plaz posnemovalcev, eksodus, ljudski upor zoper absurd čakanja ob prazni cesti. Zdaj občinstvo čudno gleda osamljenega prestopnika (ceste). In uživa v pripadnosti razreda (ali črede) ubogajočih.

Učili so nas svoj čas, da naj bi bilo vse dovoljeno, kar ni izrecno prepovedano. Zdaj nas birokrati pogosto podučijo, da je vse, kar ni izrecno predpisano, prepovedano. Za vsako (javno ali uradno, pa tudi vsakdanjo) odločitev potrebujemo pravno podlago, zakonski okvir. Ni nam treba presojati, ali bomo storili prav, komu bo naše dejanje koristilo in ali bo komu škodilo, temveč ali je zakonito ali ne. Sodniki ne ugotavljajo, ali se je komu zgodila krivica ali je kdo nečesa kriv, temveč ali so ljudje ravnali po zakonu. Pogosto se zakon postavi nad resnico in pravico. Socialnim delavcem ni treba ugotavljati, kaj nekdo potrebuje, mora pa ugotoviti, ali je do tega upravičen. Ni se treba spraševati o etičnosti nekega ravnanja, se pogajati z udeleženci v situaciji o tem, zakaj je nekaj dobro ali slabo, treba je prepričati komisijo za etična vprašanja. S potrdilom naši postopki stopijo onkraj dobrega in zla.

Pogosto birokratske postopke utemeljujejo, češ da varujejo šibkejše, da se z njimi izenačimo pred zakonom. To je res njihova plemenita, skorajda robinhudovska značilnost. Taka pravila so potrebna. Odpravljajo krivice, preprečujejo ali popravljajo diskriminacijo. Razglasijo človekovo šibkost v spopadu z močjo, silo (Macht) sistema. In jo hkrati okrepijo.

Ko sem nekoč tako bedasto v Angliji čakal na zeleno luč na prehodu za pešce, so mi razložili, da tam prehod čez cesto ob rdeči luči za pešce ni prekršek (je pa za avtomobile). Semafor varuje pešce, jim v spopadu z jeklenimi stroji daje možnost, da pridejo čez cesto. Če prečka cesto ob rdeči luči, sta tveganje in odgovornost njegova ali njena.

Pravila, ki zagotavljajo več moči šibkim, so v srcu družbene pravičnosti in socialnega dela med glavnimi orožji in orodji za boljše življenje tistih, ki jim gre slabo, ki so jim vzeli moč. A imamo v socialnem delu vsaj tri težave pri tem, ko jih uporabljamo: kaj lahko se zgodi, da prevlada perspektiva močnejšega; pogosto prav s postopki uveljavljanja pravic šibkejših ljudi opredmetimo in postavimo v nehvaležen položaj, in ne nazadnje – človeško življenje je bolj kompleksno in nepredvidljivo, da ga ne moremo zajeti in uravnavati s še tako dognanimi pravili.

Pravila namreč uporabljajo tisti, ki imajo moč jih uporabiti. Tisti, ki imajo moč, pravila interpretirajo in selektivno uporabljajo tista, ki so jim v korist. Tako socialni delavci in delavke pogosto »nasedejo« interesom močnih in pozabijo na pravice šibkih. Prevzamejo perspektivo svojcev, sosedov, da nekoga namestijo v bolnišnico, zavod, dom za stare ali pa da nekomu odvzamejo poslovno sposobnost in vzpostavijo skrbništvo. Tudi ko gre za uveljavljanje pozitivnih pravic, denimo denarnih prejemkov, socialno delo zdaj usmerjajo v vlogo varuha državnega premoženja in ne pravic prikrajšanih. Bolje se je zmotiti v škodo uporabnikov kakor v škodo države in sistema.

S formalnimi postopki človekovo bedo (norost, odklonskost) ne le formaliziramo, pač pa tudi objektiviziramo. Še več, človeka s postopki preobrazimo v stvar, v predmet, ki ga je treba »procesirati« in na koncu tudi nekam postaviti (premestiti, vključiti). S tem ga tudi označimo kot človeka, ki ni sam sposoben poskrbeti zase. Njegova ali njena značilnost, ki je pravzaprav naključna (duševna, finančna, socialna stiska), pa postane ključna za to, kako ga ali jo dojemamo kot človeka. Sčasoma tudi zares postane bolj predmet (postopkov) kakor človek (dejanj).

Družbeni ustroj potrebuje socialno delo za delovanje v nestandardnih, novih, kompleksnih in nepredvidljivih situacijah – tam, kjer preprosta pravila ne zajamejo kompleksnosti človeškega življenja, tam, kjer je treba ustvariti nekaj novega, tam, kjer je treba kaj narediti, da se človeku izboljša življenje. V tem je socialno delo protibirokratsko, često mora tudi kršiti pravila, da bo človeku bolje, spregledati rdečo luč. V New Delhiju so semaforji samo za okras, nihče jih ne upošteva, ustvarjajo zgolj kuliso velemesta. In vendar promet teče, je varen. Udeležba v prometu sta neprekinjena komunikacija in pogajanje. Hupa ni opozorilo nekomu, da ga je polomil, temveč znak navzočnosti, prošnja za pozornost, predlog za skupno delovanje.

Socialno delo ima odgovore na te zagate – uvajanje zagovorniških funkcij in perspektive v socialno varstvo, dosledno upoštevanje perspektive uporabnikov, univerzalizacija dajatev, da so prosto dostopne in ne potrebujejo postopkov (univerzalni temeljni dohodek namesto denarnih pomoči, ne pogojevan dostop do storitev – kot na primer brezplačni prevoz, ki ga uporabi pač tisti, ki ga potrebuje), kjer so postopki nujni, jih je treba preobraziti iz ceremonij ponižanja v proslave napredovanja, vzpostaviti navzočnost v skupnosti in spodbujanje dialoga v njej, itn.

Reorganizacija centrov za socialno delo bi morala v novo organizacijsko strukturo vgraditi prav take pristope in načela. Zgodilo pa se je nasprotno. Pričujoča reorganizacija krepi postopkovno, virtualno perspektivo in onemogoča uporabniško, krepi ceremonije ponižanja in se vzpostavlja kot sistem nadzora in discipline. Daje prednost pravilom in upravnim postopkom pred pogajanji, poskusi in dialogom (krepi se tudi kadrovski pomen pravne in upravne stroke). Odločanje centralizira in ga oddaljuje od dejanskega življenja in uporabnikov, pa tudi skupnosti. Ustoličuje pogled na uporabnike kot predmete, dela socialne delavce podložne kompjuterskim programom in ne mandatu, ki jim ga podelijo uporabniki, in obema odvzema besedo. Če bo ta operacija uspela, bomo ugotovili, da je pacient mrtev. Umrlo bo socialno delo (v najboljšem primeru ga bo zamenjala socialna administracija), hirala bo dejanska solidarnost, mrtvih pa bo, neposredno zaradi tega, tudi nekaj ljudi. Živela pa bodo pravila in z njimi Krpan (kompjuterski program na centrih), ki se bo v večnosti boril z navideznimi Brdavsi.

Pravila nam sicer dajo ščepec občutka urejenosti kaosa, ki ga imenujemo življenje. Kolikor je poskus vnašanja reda v nekaj, kar nima pravil ali pa ima predvsem svoja imanentna, obsojen na neuspeh, pa nam ne daje le videza urejenosti, daje nam tudi virtualno zatočišče, varnost. Ki pa je odkrenjena od dejanskega življenja. V virtualni samoti lahko uživamo v svoji individualnosti, smo zadovoljni sami s seboj in ni nam treba občevati z drugimi (saj so to že storila pravila pred nami). Smo pa s tem odstopili moč odločanja nekomu drugemu, jo investirali v nepregleden tok prosto lebdeče družbene moči, ki samodejno upravlja z nami, seveda v dobro tistih, ki so pri koritu.  

* Blog je bil objavljen kot kolumna v oktobrski številki Kraljev ulice. Ker ima kolumna omejeni prostor, sem jo za časopis moral skrajšati. Tu objavljam nekoliko daljšo, integralno verzijo.

Dihati (p)osebno: od potreb k osebnim prioritetam: Ugotavljanje potreb je tudi njihova dekonstrukcija, 6. del

Pregled tega, kako se dihanje uresničuje na različnih ravneh, kot smo jih povzeli po Maslowu, nam je pokazal, da je dihanje, ne le kot dejavnost, ampak kot pomembna funkcija, povezano z vsemi ravnmi človeškega življenja. Pri tem ne gre le za posredne povezave, kakor je ta, da je dihanje instrumentalno, kot življenjska funkcija, nujno za izvajanje katerekoli druge dejavnosti, ali pa za metaforično vrednost dihanja, kot prispodobe, predvsem življenja, na 'višjih ravneh' delovanja. Dihanje je tudi neposredni del dogajanja na ravneh, ki niso zgolj življenjske funkcije (petje, smeh, kajenje idr.). Dihanje, ki seveda ostane življenjska (fiziološka) funkcija, preskoči na druge ravni in poleg te osnovne funkcije dobi še svojo konkretno funkcijo pri ustvarjanju varnosti, odnosov in ljubezni, samospoštovanja in samouresničevanja, pa tudi preseganja sebe. Ravno tako, kakor je dihanje avtonomna življenjska funkcija kot fiziološki proces, je dihanje avtonomna funkcija 'višjih' ravni. Avtonomna tako, da upošteva zakonitosti značilne za določeno raven in se po njih ravna. Dogajanje na drugih ravneh dihanje lahko pospešuje ali omejuje (zadržuje), predvsem pa dihanje na drugih ravneh dobi ravni lasten pomen in funkcijo.

Na vsaki ravni smo našli metaforo ali metonimijo dihanja, ki opisuje dogodke lastne neki ravni. Seveda ugotovitev glede povezanosti dihanja z drugimi ravni človeškega delovanja in obstoja, nismo utemeljevali na teh metaforah. Bile so le koristna popestritev, pokazatelj, ki nas je vodil tudi do stvarnih »dihalnih dogodkov« značilnih za to raven. Če rečemo, da »dihamo kot en mož«, je to res prispodoba in lahko tudi to ostane – ne pomeni nič drugega kot podobnost med dvema procesoma, lahko pa pomeni tudi realen proces usklajevanja dihanja in z njim gibov pri nekem skupinskem opravilu. Podobno je izraz »boriti se do zadnjega diha« predvsem metonimija, a tudi izraz resničnega namena, da je nekdo pripravljen za nekaj dejansko žrtvovati življenje in se boriti do zadnjega diha. Prav paradoks metafore, ki ni zgolj metafora, nam lahko pomaga pri boljšem konceptualiziranju potreb. V primeru »boja do zadnjega diha« metafora s svojo uresničitvijo umre, v primeru »dihanja kot en mož« pa šele zaživi. V tem je pojem potrebe podoben – nekatere potrebe po njihovi uresničitvi zamrejo, druge šele zaživijo. Dejavnost, ki izhaja iz potrebe, lahko potrebo zadovolji ali pa jo spodbudi. Prav pri dihanju, ki je, med drugim, temeljna življenjska funkcija, lahko opazujemo tak proces. S kihanjem, kašljanjem ali zehanjem lahko odpravimo neko nelagodje, s petjem, govorom in smehom pa dihanje pospešujemo, krepimo potrebo po njem. V prvem primeru je potreba po dihanju nuja, v drugem želja.

Očitno pa je, da ne gre le za delitev na homeostatične potrebe, tiste, ki nastajajo iz neravnovesja vnosa in izločanja, in na eksistencialne potrebe, ki izhajajo iz krepitve naše navzočnosti v bivanjskem svetu, temveč je potek uresničevanja na entropičen ali sintropičen način odvisen od registra dejavnosti, ki jo v okviru zadovoljevanja oz. uresničevanja potrebe ali želje izvajamo. Smeh se ne odvija po načelih homeostaze temveč duhovitosti in humorja. Gre torej za to, kako se različne ravni ali, bolje rečeno, področja, naše eksistence med seboj povezujejo in prepletajo. Prav zato jih je treba jemati v celoti in celostno.

 

Hierarhija prioritet in ne potreb

Hierarhija potreb, kot jo je zastavil Maslow ni ne absolutna ne univerzalna. Ustvarjajo jo na eni strani družbene, na drugi pa osebne ali situacijske prioritete.

Med udeleženci projekta »individualiziranega financiranja« je bil tudi Franc[1], ki je imel težave z dihanjem in zaradi tega bil prisiljen nekaj časa živeti v zavodu. Zanj je bilo svobodno življenje zunaj ustanove bolj pomembno kakor pa dihanje, pa čeprav mu je bilo jasno, da gre za osnovno življenjsko funkcijo, a svoboda je bila zanj temeljnega pomena (Flaker et al. 2011: 38–40), s tem v skladu so bili njegovi cilji oz. prioritete dobiti svoje stanovanje, imeti dohodke, se družiti s prijatelji in delati tisto, kar mu je bilo najbolj pri srcu (obisk koncertov ipd.). Ukvarjati se z dihalnimi težavami, je bil zanj obroben, morda instrumentalen cilj (ibid.: 75–92). Njegova lastna, osebna hierarhija cilje (oz. potreb) je bila jasna. Prevladali so cilji, v Maslowljevih besedah, samouresničevanja.

Če torej hierarhija obstaja je dvosmerna. Kakor fiziološke 'potrebe' – bolje rečeno funkcije – določajo oz. so podlaga, dejavnosti, ki so od njih razmeroma avtonomne, velja tudi nasprotno, da želje, cilji določajo tudi potek prvih. Če gledamo na potrebe iz perspektive človeške eksistence, torej samouresničevanja, uresničevanja naše človeškosti, potem so osnovne življenjske funkcije instrumentalnega pomena. Dihamo (jemo, pijemo, spimo, izločamo itn.) zaradi tega, da lahko v življenju naredimo to, kar se nam zdi pomembno (pa tudi iz samega užitka in veselja, ki ga s temi dejavnosti imamo) in ne prav nasprotno, da delamo v življenju vse samo zato, da bi živeli.

Tudi zato ne moremo govoriti o osnovnih življenjskih funkcijah kot temeljnih življenjskih dejavnostih, nasprotno gre za instrumentalne življenjske dejavnosti (če ne gre za užitek v njih samih). Ideologija, ki jo izraža delitev na temeljne (ADL) in instrumentalne[2] življenjske dejavnosti (IADL), namreč te dejavnosti fetišizira, jih postavi na piedestal. Res je, da živimo telesno, a uresničujemo se v največji meri zunaj telesa, navadno v stiku in sodelovanju z drugimi. Fetišizacija telesnih funkcij je bržkone kompenzacija za nezmožnosti netelesnega samouresničevanja.

Hkrati pa je telesnost oprijemljiva, ne le kot garant eksistence, temveč tudi kot nekaj, kar laže objektivno spoznamo. Telo, telesne, življenjske funkcije so dovolj konkretne, vidne in očitne – zato, ko govorimo o ugotavljanju in ocenjevanju potreb tudi bolj vabljive in priročne. V situacijah dolgotrajne oskrbe tudi navadno bolj pogoste in dostikrat tudi pereče. Zato jim moramo posvetiti dolžno pozornost in poskrbeti, da bodo potrebe ali nuje, ki iz njih izhajajo ustrezno in kvalitetno zadovoljene. A ne na račun tega, da bi zanemarili eksistencialna vprašanja, da se ne bi vprašali za kaj človek živi in kaj hoče v življenju uresničiti.

Videli smo, da dihanje, čeprav ga imamo za temeljno življenjsko funkcijo, obstaja kot pomemben del dejavnosti tudi na »višjih ravneh«. Ne le da so t. i. višje ravni tudi temeljne glede na človeško eksistenco, temveč tudi vsebujejo t. i. nižje ravni. O hierarhiji lahko pogojno govorimo le v smislu rastoče kompleksnosti in večje diskurzivne abstraktnosti. Telesne dejavnosti so bolj konkretne, medtem ko so osebnostne, socialne in eksistencialne, ko jih pojmujemo, bolj abstraktne in manj telesne, ko jih izvajamo. Prav isto lahko ugotavljamo tudi za sam pojem potreb, ki obstaja predvsem kot pojem, ki šele zahteva našo lastno dejavnost.

Potrebe se sicer lahko nanašajo na telesne dejavnosti oz. imajo, kar smo poimenovali naravni eksistenčni okvir. A imajo vedno še poleg tega družbeno normativni oz. funkcionalni register, pogosto pa tudi ohranjevalni ali obnovitveni register, ki je pomemben v primerih prikrajšanosti (kar je izrednega pomena prav pri dolgotrajni oskrbi) in inovativni register, ki ustvarja nove rešitve oz. odgovore na potrebe (in povratno nove potrebe same). Ti trije registri veljajo tudi za potrebe, ki nimajo naravnega eksistenčnega okvirja, ki so torej rezultat zgolj naše človeške, družbene eksistence in ne zgolj fizičnega obstoja (Flaker et al., 2008: 387–388) in so torej resnični registri potreb, saj je prvi register bolj okvir njihovega zaznavanja in zadovoljevanja.

Potrebe namreč lahko razdelimo na zadovoljene in nezadovoljene na eni strani, ter na zaznane in spregledane na drugi strani. Iz teh dveh dimenzij lahko sestavimo 2X2 tabelo, ki ponazarja kombinacije med naštetimi kategorijami potreb. Govorimo torej lahko o realiziranih potrebah (zaznanih in zadovoljenih), o samoumevnih (zadovoljenih, ki jih pa ne zaznavamo – kot večidel velja za dihanje), o perečih (zaznanih, a nezadovoljenih) in skritih (nezadovoljenih, ki jih ne zaznamo) (Flaker et al. 2008: 394–396).

Slika 1: Potrebe glede na zadovoljenost in izraženost Vir: Flaker et al. 2008: 395

V dolgotrajni oskrbi ne gre samo zadovoljevanje perečih, temveč tudi za konzervacijo (ohranjanje) realiziranih in samoumevnih, predvsem pa tudi odkrivanje skritih potreb. Tako kot ekologi na družbeni ravni, delavci dolgotrajne oskrbe morajo na osebni ravni iskati skrite potrebe, skupaj z uporabniki odkrivati, kaj jim še manjka, da bi resnično bolje in bolj polno živeli. Pravzaprav tu ne gre za ustvarjanje novih potreb, temveč za ustvarjanje novih dejavnosti, ki zmorejo človeka bolj uresničiti, pogosto tudi prav na telesni ravni – da bolj na polno in svobodno zadiha.

Citirani vir:

Flaker, V., Mali, J., Kodele, T., Grebenc, V., Škerjanc, J., Urek, M. (2008), Dolgotrajna oskrba: Očrt potreb in odgovorov nanje. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.

---

[1] Ime izmišljeno tudi v citiranem delu.

[2] Ali kot v slovenščino pogosto prevajamo 'podporne' življenjske dejavnosti.