Edwin M. Lemert: Paranoja in dinamika izključevanja – metodologija in definicija paranoičnega vedenja (2)

V drugem delu članka Lemert na kratko opiše vzorec in način raziskovanja, potem pa se loti izhodiščnega definiranja vedenja, ki ga raziskuje – torej paranoičnega.

Podatki in postopki

Prve preliminarne sklepe, ki jih tukaj predstavljamo, smo naredili na podlagi študije dejavnikov, ki vplivajo na odločitve o hospitalizaciji[*] duševno motenih ljudi, ki smo jo izvedli v sodelovanju z Oddelkom za zdravje Okrožja Los Angeles leta 1952. Ta je vključevala strukturirane intervjuje s člani 44 družin iz okrožja Los Angeles, ki so bili dejavni predlagatelji v postopkih hospitalizacije in proučevanje 35 spisov za hospitalizacijo uradnika za javno zdravje. V 16 primerih prve vrste in sedmih druge so bili očitno navzoči paranoidni simptomi. V teh primerih so družinski člani in drugi odkrito sprejemali ali »normalizirali« paranoično vedenje, včasih daljša obdobja, dokler druge vrste vedenja ali pritiskov niso pripeljali do kritične presoje, da »je nekaj narobe« s tem človekom in, pozneje, da je potrebna hospitalizacija. Še več, take kritične presoje so, kot kaže, signalizirale spremembe v stališčih družine in vedenja do ljudi, ki jih je to zadevalo, in ki bi jih lahko razlagali, kakor da prispevajo na razne načine k obliki in intenzivnosti paranoidnih simptomov.

Leta 1958 smo naredili bolj dodelano in s hipotezami usmerjeno študijo osmih primerov z izrazitimi paranoidnimi značilnostmi. Štiri od njih so sprejeli v državno bolnišnico v Napi, Kaliforniji, kjer so jim postavili diagnoze paranoidnih shizofrenikov. Druga dva primera sta bila locirana in preučevana v sodelovanju z okrožnim tožilcem v Martinezu, Kalifornija. Eno izmed preučevanih oseb so pred tem namestili v Kalifornijsko državno bolnišnico, drugo pa zadržali na podlagi zahtevka neprištevnosti, a so jo spustili po sodni obravnavi pred poroto. K tem se je priključil tako imenovani »primer Bele hiše«, ki je vključeval grožnje predsedniku Združenih držav, ki je imel za posledico namestitev v Bolnišnico Sv. Elizabete v Washingtonu, D. C. Zadnji primer pa je bil primer strokovnjaka, ki je imel za sabo zgodovino težav v službi, ki so ga sodelavci označevali in imela za »nadutega«, »čudnega«, »nadležnega«, »nadvse kritičnega« in »povsem odbijajočega«.

Primeri so vzpostavili grob kontinuum od nekoga z izdelanimi iluzijami, preko tistih, pri katerih je bilo težko ločiti med dejstvi in zgrešenimi interpretacijami, do zadnjega primera, ki se je približeval k temu, kar bi nekateri imenovali paranoidna motnja osebnosti. Pogoj izbora primerov je bil, da ni bilo zgodovine ali znakov halucinacij in tudi da so bili brez intelektualnih ovir. Sedem primerov je bilo moškega spola, od katerih jih je bilo pet nad 40 let. Trije so bili udeleženi v ponavljajočih se sodnih sporih. En moški je objavil kratek, neodvisen članek posvečen izpostavljanju psihiatrije in duševnih bolnišnic. Pet izmed moških je bilo, takrat ali prej, povezanih z naslednjimi organizacijami: srednja šola v malem mestu, vladni raziskovalni urad, zveza poljedelcev, univerza in gradbeno podjetje.

Primere smo preiskali izčrpno, kolikor je bilo to mogoče, stopili smo v stik s sorodniki, sodelavci, delodajalci, tožilci, policijo, zdravniki, uradniki in drugimi, ki so odigrali pomembne vloge v življenju vključenih ljudi. Za pridobivanje podatkov o posameznih primerih smo porabili tudi do 200 ur. Poleg podatkov iz intervjujev smo obdelali še zapisano gradivo, pravne dokumente, objave in psihiatrične spise. Na grobo je naš postopek zavzel interakcijsko perspektivo, ki nas je senzitirala za sociološko relevantno gradivo v ozadju ali pa v povezavi z bolj očitnimi in formalnimi konteksti duševnih motenj. Še posebej smo se usmerili v vzpostavljanje redu, v katerem se pojavljajo iluzije in družbeno izključevanje, in v določanje, ali izključevanje prevzema zarotniško obliko.

 

Relevantno vedenje

V drugem članku (Lemert 1946) smo pokazali, da psihotični simptomi, kot jih opisuje uradna psihiatrija, niso relevantna osnova za predvidevanje sprememb v družbenem položaju and družbeni udeležbi ljudi, pri katerih se pojavijo. Apatija, halucinacije, hiperaktivnost, nihanje razpoloženja, tiki, tremorji, funkcionalna paraliza ali tahikardije nimajo nobene intrinzične družbene veljave. Podobno je nimajo pripisani prilastki, kot so »pomanjkanje uvida«, »socialna nekompetentnost«, »pomanjkljiva sposobnost prevzemanja vlog«, ki jih v ospredje, kot začetne točke za analizo duševnih motenj, postavljajo nekateri sociologi. Nasprotno, vedenje je tisto, kar obremenjuje družbena razmerja, kar vodi k spremembam statusa: neformalno ali formalno izključevanje iz skupin, definiranje nekoga kot »tečnobe«, presoja neprištevnosti in namestitev v duševno bolnišnico (Lemert 1946). To velja celo, kadar so navzoče grandiozne in zelo bizarne paranoične iluzije. Opredelitev socialno obremenjujočih vidikov take motnje je bistveni minimum, če hočemo razložiti njegovo pogosto družbeno pojavnost v deloma kompenzirani ali benigni obliki, kakor tudi pojasniti njegovo bolj domačo navzočnost v svojstvu psihiatričnega problema v bolnišničnem okolju.

Je pa treba vendarle iti onkraj teh osnovnih opažanj, da bi postalo nedvomno jasno, da je obremenitev proizvod razmerja, v katerem so vedenja dveh ali več ljudi relevantni dejavniki in v katerem breme občuti tako ego kakor alter ali altri. Paranoično razmerje vključuje vzajemno delujoča vedenja s priključenimi čustvi in pomeni, ki jih moramo, da bi jih docela razumeli, opisati kubistično z vsaj njegovih dveh perspektiv. Na eni strani moramo gledati na nekogaršnje vedenje iz perspektive drugih ali skupine, in obratno, vedenje drugih je treba gledati iz perspektive udeleženega posameznika.

Z vidika drugih posameznik v paranoidnem razmerju kaže:

1. Nespoštovanje vrednot in norm primarne skupine, ki se pokaže v dajanju prednosti besedno opredeljivim vrednotam pred tistimi, ki so implicitne, in kot pomanjkanje lojalnosti v zameno za zaupnost, pa v viktimizaciji in ustrahovanju ljudi na šibkih položajih.
2. Nespoštovanje implicitnih struktur skupin, ki se odkrijejo v prevzemanju privilegijev, ki mu ne pritičejo in grožnja ali dejanska uporaba formalnih sredstev za dosego svojih ciljev.

Slednje postavke imajo višjo stopnjo relevantnosti v analizi izključevanja kot prve. Povedano bolj preprosto, pomenijo, da je skupini nekdo dvoumni lik, čigar vedenje je nepredvidljivo, na čigar lojalnost se ni zanesti. Na kratko, je človek, ki mu ni mogoče zaupati, saj grozi, da bo razkril neformalne strukture moči. To je, verjamemo, bistveni razlog za misel, ki jo pogosto srečamo, da je paranoičen človek »nevaren« (Dentler in Erikson 1959: 102).

Če prevzamemo zaznavno naravnanost ega in vidimo druge ali skupine z njegovimi očmi, postanejo relevantni naslednji vidiki njihovega vedenja:

1. Hlinjena kakovost interakcije med drugimi in njim ali med interakcijo drugih v njegovi navzočnosti;
2. Odkrito izogibanje njemu od drugih;
3. Strukturirano izključevanje njega iz interakcije.

Postavke, ki smo jih do zdaj opisali – da se človek neodgovorno in nepazljivo igra z vrednotami primarne skupine in njegova izključitev iz interakcije – same po sebi ne porajajo in vzdržujejo paranoje. Morajo se še pojaviti v razmerju medsebojne odvisnosti, ki, da bi se udejanjilo, terja zaupanje. Gre za razmerje take vrste, v katerem posameznik lahko doseže svoje cilje samo s sodelovanjem določenih drugih in v katerem se lahko namenih drugih uresničijo, če je ego pripravljen sodelovati. To sklepamo na podlagi splošne predpostavke, da sodelovanje temelji na zaznanem zaupanju, ki pa je funkcija komunikacije (Loomis 1959). Ko komunikacijo zmoti izključevanje, zmanjka vzajemno zaznanega zaupanja, razmerje pa se poruši in postane paranoično. V nadaljevanju se bomo posvetili procesu izključevanja, s katerim se taka vrsta razmerja razvije.

 

Izvirni članek

Lemert, E. (1962), Paranoia and the Dynamics of Exclusion. Sociometry 25, No. 1 (March 1962) , 1-20.

 

Navedeni viri

Dentler, R. A., in K. T. Erikson (1959) »The Functions of Deviance in Groups,« Social Problems, 7: 102.

Lemert, E., (1946) »Legal Commitment and Social Control,« Sociology and Social Research, 30: 33–338.

Loomis, J. L. (1959) »Communications, The Development of Trust, and Cooperative Behavior,« Human Relations, 12: 305–315.

---

[*] Gre za »commitment« torej hospitalizacijo proti volji.

Edwin M. Lemert: Paranoja in dinamika izključevanja – uvod (1)

Uvodna opomba: Na skupščini o reorganizaciji CSD na kongresu socialnega dela, 16. oktobra, 2019, smo se pogovarjali o težkih preizkušnjah, ki jih doživljajo nekateri kolegi na centrih. V tem, pa tudi prejšnjih pogovorih, je veliko kolegov govorilo o šikaniranju in ustvarjanju koalicij proti njim. Kar so povedali me je močno spominjalo na tale klasični članek, ki govori prav o tem, kako ljudje – ne zaradi svojega »geštela« temveč tega, kar in kako se dogaja okoli njih postanejo »paranoični«, še več dobijo tako nalepko in so na tak način izključeni.

Seveda pa gre tudi za klasiko socialnega pogleda na norost. Ne le, da pokaže, da imajo duševno stiske družbene določnice nastanka, temveč pokaže, da je situacija tista, v kateri norost nastane, pa tudi da take situacije niso le stvar zasebnega in osebnega prostora, nasprotno značilne so za delovno mesto. Kot tak je članek paradigmatske vrednosti za razumevanje duševne stiske in norosti.

Prevod članka bom v nekaj zaporednih blogih objavil. V prvem delu uvodno pasažo, v kateri Lemert postavi tezo, da paranoja in paranoidne ideje niso le namišljena zadeva, le stvar posameznika temveč posledica vzajemnega delovanja človeka, ki dobi to nalepko, in ljudi, ki mu jo dajo.

Edwin M. Lemert: Paranoja in dinamika izključevanja[1] 

Ena od redkih posplošitev glede psihotičnega vedenja, ki so jo sociologi lahko naredili s kančkom soglasja in gotovosti je, da je tovrstno vedenje posledica ali manifestacija komunikacijske[*] motnje med posameznikom in družbo. Taka posplošitev je, seveda, velikanska, in medtem ko jo zlahka ponazorimo z gradivom zgodovin primerov, pa je potreba po tem, da bi konceptualno izpilili in podrobno opisali proces, ki zmoti komunikacijo v dinamiki duševne motnje, očitna že dalj časa. Med skrbno utemeljene spopade s tem problemom sodi Cameronova formulacija paranoidne psevdo-skupnosti (Cameron 1943).

V osnovnih potezah lahko paranoidno[†] psevdo-skupnost orišemo takole:[2]

Paranoični ljudje so tisti, ki jih njihovo neustrezno socialno učenje v situacijah nenavadnega stresa usmerja v nekompetentne socialne odzive. Iz fragmentov socialnega vedenja drugih lahko paranoičen človek simbolično organizira psevdo-skupnost, njene funkcije pa zaznavna kakor, da so osredotočene nanj. Njegove reakcije na táko predpostavljeno skupnost odziva, ki jo vidi kot polnega groženj do njega samega, ga pripeljejo v odprt spor z dejansko skupnostjo in vodijo do tega, da ga ta začasno ali trajno izloči iz svojih zadev. »Resnična« skupnost, ki ne more sprejeti njegovih stališč in reakcij, ukrepa s prisiljujočim omejevanjem ali povračilom potem, ko paranoičen človek »plane v obrambno ali maščevalno dejavnost« (Cameron 1943).

Da je skupnost, na katero se paranoidni odziva »psevdo« oziroma brez eksistencialne stvarnosti, je nedvoumno, ko Cameron pravi:

»Ko (paranoični človek) začne pripisovati drugim stališča, ki jih ima do sebe samega, nenameravano organizira te druge v funkcionalno skupnost, skupino, ki jo poenotijo njihovi predpostavljeni odzivi, stališča in načrti v zvezi z njim. Na ta način organizira ljudi, med katerimi so nekateri dejanski ljudje, o drugih pa zgolj sklepa ali pa si jih domišlja, v celoto, ki vsaj začasno zadovolji njegovo neposredno potrebo, da si zadeve pojasni, a mu ne prinaša gotovosti, in mu navadno povzroča naraščajočo napetost. Skupnost, ki jo oblikuje, ne ustreza nikakršni organizaciji, ki bi jo drugi imeli, temveč dejansko nasprotuje takemu soglasju. Še več, dejanja, ki jih prisuje njenim članom, ti dejansko ne izvajajo ali opravljajo; niso združeni v nikakršnem skupnem početju proti njemu« (Cameron 1943) (poudarek E. L.).

Splošnemu vpogledu Cameronove analize ni mogoče ugovarjati in uporabnosti nekaterih njegovih pojmov zlahka pritrdimo. Hkrati pa je treba resno postaviti vprašanje, utemeljeno na empiričnem poizvedovanju, ali so v dejanskosti zavratne značilnosti skupnosti, na katere se paranoik odziva, psevdo oziroma simbolična fabrikacija. Obstaja alternativen pogled, ki je težišče tega članka, in sicer, da, medtem ko se paranoični človek odziva diferencialno na svoje socialno okolje, velja tudi da se »drugi« odzivajo nanj in da taka reakcija navadno, če že ne tipično, vključuje prikrito organizirano akcijo in zarotniško vedenje v zelo resničnem pomenu. Naslednji podaljšek naše teze je, da take diferencialne reakcije potekajo vzajemno ene z drugimi, so prepletene in verižne v vsaki in vseh fazah procesa izključevanja, ki nastopi v posebni zvrsti odnosov. Iluzije in z njimi povezano vedenje moramo razumeti v kontekstu izključevanja, ki odtujuje tak odnos in prekinja komunikacijo.

Če torej premaknemo klinični fokus stran od posameznika, k odnosu in procesu, naredimo ekspliciten prelom od pojmovanja paranoje kot bolezni, stanja, ali sindroma simptomov. Še več, ugotavljamo, da je nepotrebno postulirati travmo zgodnjega otroštva ali zaustavljenega psihoseksualnega razvoja, da bi pojasnili glavne poteze paranoje – četudi se strinjamo, da lahko taki ali drugačni dejavniki pogojujejo njen izraz.

Tako pojmovanje paranoje ni ne preprosta apriorna teorija ne lastniški proizvod sociologije. Obstaja znaten korpus besedil in empiričnega raziskovanja v psihiatriji in psihologiji, ki postavlja pod vprašaj zadostnost posameznika kot primarnega vira za raziskovanje paranoje. Tyhurst (1957), na primer, sklepa iz svojega pregleda literature, da je bilo zanašanje na notranje psihične mehanizme in »izoliran organizem« med glavnimi ovirami za plodna odkritja o tej motnji. Pomembno je, kot pokaže Milner (1949), da bolj kot je popolno raziskovanje primerov, bolj pogosto se prikažejo nevzdržne zunanje okoliščine. Bolj natančno, več študij se je končalo s sklepi, da zunanje okoliščine – spremembe v normah in vrednotah, premestitev, tuja okolja, izolacija, jezikovna ločenost – lahko ustvarijo paranoično dispozicijo ob odsotnosti kakršnekoli posebne značajske strukture (Pederson 1946). Prepoznavanje paranoičnih reakcij pri starih ljudeh, alkoholikih in pri gluhih dodaja k podatkom, ki so na splošno skladni z našo tezo. Ugotovitev, da so preseljeni ljudje, ki so prenašali visoko stopnjo stresa med vojno in v ujetništvu, razvili paranoične odzive, ko so bili izolirani v tujem okolju, zahteva posebno pozornost med podatki, ki zahtevajo drugačno pojasnilo od organskega ali psihodinamičnega (Kine 1951, Listivan 1956).

Glede na to, kar smo do tu zapisali, mora biti jasno, da se naša formulacija in analiza ukvarja predvsem s tem, kar Tyhurst (1957) imenuje paranoični obrazci vedenja, ne pa s klinično entiteto v klasičnem Kraepelinovem smislu. Paranoične reakcije, paranoična stanja, paranoične osebnostne motnje, kakor tudi redko diagnosticirana »resnična paranoja«, ki jih najdemo nacepljene ali povezane s širokim spektrom posameznih vedenj ali »simptomov«, nam priskrbijo korpus podatkov za preučevanje, v kolikor v smiselni družbeni interakciji dobijo prednost pred drugimi oblikami vedenja. Elemente vedenja, na katerih utemeljujejo paranoidne diagnoze – iluzije, sovražnost, napadalnost, sumničavost, zavist, trma, ljubosumje in nanašalne misli – lahko drugi neposredno razumejo do neke mere kot družbene reakcije, v nasprotju z bizarnim, manerističnim vedenjem shizofrenije ali s spremembami tempa in razpoloženja pri manično-depresivnih diagnozah. Iz tega ozira paranoja ponuja, bolj kot katerakoli druga oblika duševne motnje, možnost plodne sociološke analize.

 

Izvirni članek

Lemert, E. (1962), Paranoia and the Dynamics of Exclusion. Sociometry 25, No. 1 (March 1962) , 1-20.

 

Navedeni viri

Cameron, N., (1943) »The Paranoid Pseudocommunity,« American Journal of Sociology, 46: 33–38.

Cameron, N., (1959) »The Paranoid Pseudocommunity Revisited,« American Journal of Sociology, 65: 52–58.

Kine, F.F., (1951) »Aliens' Paranoid Reaction,« Journal of Mental Science, 98: 589–594.

Listivan, L., (1956) »Paranoid States: Social and Cultural Aspects,« Medical Journal of Australia: 776–778.

Milner, K. O., (1949) »The Enviroment as a Factor in the Etiology of Criminal Paranoia«, journal of Mental Science, 95: 124–132.

Pederson, S., (1946) »Psychological Reactions to Extreme Social Displacement (Refugee Neuroses),« Psychoanalytic Review, 36: 344 –354.

Tyhurst, J.S., (1957) »Paranoid Patterns,« v A.H. Leighton, J.A. Clausen in R. Wilson (ur.) Exploration in Social Pychiatry, New York: Basic Books, 2. poglavje.

---

[1] Raziskava za ta članek je bila deloma podprta s sredstvi Kalifornijskega državnega oddelka za mentalno higieno, s pomočjo dr. W. A. Oliverja, pridruženega predstojnika Državne bolnišnice v Napi, ki je tudi pomagal kot kritični svetovalec in omogočil vstop v bolnišnico.

[2] V naslednjem članku je Cameron (1959) modificiral svojo izvorno pojmovanje, a ne glede socialnih vidikov paranoje, ki je v središču našega zanimanja.

---

[*] Čeprav besedo »komunikacija« nerad uporabljam zaradi njene prevelike splošnosti in amebnosti, jo v tem prevodu ohranjam kot tudi ne prevajam s slovenskim občim izrazom »občevanje«, pa tudi ne z bolj specifičnimi, kot so »sporočanje«, »sporazumevanje« ipd.

[†] »Paranoja« izvorno, v grščini pomeni »mimo« (para) »razuma« (nous). V zgodovini psihiatričnega izrazoslovja pa je dobila pomen »preganjavice«, torej občutka preganjanosti, zarote in nanašalnosti. Čeprav se je izraz »preganjavica« v slovenskem strokovnem jeziku precej uveljavil, pa zaradi zvestobe izvirniku in ker je izraz »paranoja, paranoičen …« tudi v pogovornem jeziku uveljavljen, v tem prevodu ostanemo pri »paranoji«. Angleški pridevnik »paranoid« izmenično, glede na kontekst, prevajamo s »paranoičen« in »paranoiden«, slednjega uporabimo za izvedena stanja iz paranoje.