Samostojnost – dejavnost in vključenost (dolgotrajna oskrba med vizijo in zakonom 4)[1]

 

Zakon naj bi uresničeval imperative številnih deklaracij, konvencij in programov, na katere se tudi sklicuje. Te poudarjajo aktivno starost, aktivno državljanstvo ljudi z raznimi nalepkami, družbeno udejstvovanje, vključevanje v družbene tokove, udeležbo pri odločanju o družbenih in skupnostnih zadevah itn.[2]  Vendar pa zakonsko besedilo nič od tega ne zagotavlja izrecno in ciljano. Nasprotno, področje delovanja zakona z ozkim naborom storitev zelo omeji in uporabnike prikrajša za pomemben del njihovega življenja. To je tudi največja pomanjkljivost zakona in jo je nujno čim prej, že med uveljavljanjem zakona, odpraviti!

Z naborom storitev (člen 14) namreč zakon definira dolgotrajno oskrbo kot zgolj vzdrževalno dejavnost. Storitve, do katerih je uporabnik upravičen so omejene na telo in njegovo neposredno okolje – gospodinjstvo.  Odreče pa spremstvo že pri nujnih opravkih, kot so, denimo, obiski zdravnika, opravki na uradih, pošti, banki ipd., kaj šele, da bi zagotavljal oporo pri obiskih prijateljev, sorodnikov, udeležbi na prireditvah, sodelovanje v društvih ali oporo pri plačanem ali prostovoljnem delu. V tem smislu zakonsko besedilo z upravičencev ustvarja invalide v dobesednem pomenu besede, nevredne in nedejavne ljudi, ki so obsojeni na ždenje doma, kjer jih sicer vzdržujemo pri življenju, ki pa izgubi svoj zunanji, družbeni pomen.

Za to, kako je do take restriktivne definicije dolgotrajne oskrbe, ki ne le ne uresničuje postavke socialnega modela, temveč je celo v nasprotju z zdravstvenim pogledom, prišlo, lahko najdemo dve razlagi: da s takšnimi omejitvami predlagatelj zakona skuša omejiti stroške sistema dolgotrajne oskrbe ali pa da del javnosti dolgotrajno oskrbo pojmuje prav kot vzdrževalni segment družbenega varstva, ki ga dopolnjujejo segmenti, ki so (selektivno) namenjeni »socialni aktivaciji«. Oba sta zmotna in škodljiva – celo znotraj svoje lastne logike.

Na prvi pogled se res utegne zdeti, da širši nabor storitev pomeni tudi večje stroške dolgotrajne oskrbe. Vendar tako mehanično vnaprejšnje seštevanje spregleda dinamiko storitev. Zelo jasno je namreč, da dejavnosti in vključevanje v družbo višata povsem telesni, še zlasti pa mentalni tonus. Omogočanje dejavnosti, ki so mi pomembne, srečanja z večjim številom ljudi ipd. dajejo smisel tistim bolj orodnim dejavnostim, kot so hranjenje, umivanje, premestitev s postelje na voziček itn. Vstanem zato, da bi kaj naredil, da bi koga srečal, vstajanje in podobne dejavnosti niso same sebi namen. Dejavnosti in vključenost torej preprečujejo človekovo, tudi povsem fizično, nazadovanje, včasih celo omogočajo napredovanje, povratek ali razvoj spretnosti – tudi osebne nege in sodelovanja v gospodinjstvu.[3] Z vložkom v takšne dejavnosti na dolgi rok več prihranimo, kot pa zapravimo. Hkrati pa ima tak vložek poleg neposrednih učinkov tudi posredne. Večja vpetost v dejavnosti in z njimi povezana omrežja poraja socialni kapital oz. prijateljske ali sorodstvene usluge, ki vsaj deloma razbremenijo formalni del oskrbnega paketa.[4] Pri tem pa je treba opozoriti, da so takšni vložki v dejavnost in vključevanje uporabnika, razmeroma majhni, v primerjavi z osebno nego in gospodinjskim delom pravzaprav simbolični (nekaj ur na teden), učinek pa je glede na vložek zelo velik.

Pojmovanje dolgotrajne oskrbe kot zgolj vzdrževalne dejavnosti je bilo prisotno že od samega začetka razprave o njenem uvajanju.[5] Tudi če smo težnjo že v samem začetku zavrnili, se je v raznih izpeljavah vedno znova pojavljala.[6] Najbolj se je poglobila oz. dobila dodatno razsežnost pri prizadevanjih za uvedbo osebne asistence. Da bi hitreje prišli do te pomembne  dajatve, ki je tudi dejansko velikemu številu ljudi omogočila boljše in avtonomnejše življenje, je bilo treba ustvariti razlikovalno značilnost, ki bi jo izvzela iz dolgotrajne oskrbe. Razliko so umetno ustvarili v tem, da je osebna asistenca namenjena mlajšim in aktivnim ljudem, medtem ko naj bi dolgotrajna oskrba bila sistem za stare ljudi (in pasivne?). Tako razlikovanje je seveda zmotno in diskriminatorno[7] (hkrati pa tudi drobi materijo dolgotrajne oskrbe). Je pa, kot kaže, preplavilo razumevanje, kaj naj bi bila dolgotrajna oskrba. V uvodu predloga zakona (Mininstrstvo za solidarno prihodnost, 2023, str. 9) lahko, na primer, beremo, da imamo dnevne centre, v katerih ljudje nekaj delajo (VDC) in dnevne centre, v katerih samo preživljajo svoj čas (vrtci za stare).

Taka umestitev dolgotrajne oskrbe ni le diskriminatorna, temveč je tudi antiproduktivna. Proizvajala bo nezadovoljne uporabnike, ustvarjala pasivna bitja, povzročala več bolezenskih stanj, konfliktov z oskrbovalci, onemogočala ustvarjanja smisla v življenju, omejevala stike z drugimi in s tem tudi onemogočala več solidarnosti, vzajemnosti, tudi sintezo med formalnimi in neformalnimi viri oskrbe.  

Sklici

Flaker, V. (2017). Ugotavljanje potreb je tudi njihova dekonstrukcija. V: Lebar, L., Dremelj, P., Flaker, V., Rode, N., Mali, J., Peternelj, A., Smolej Jež, S., Rajer, C., Zadnikar, M., Krajnc, A., Galof, K., Milavec Kapun, M., Topolovec, N. Kobal Tomc Priprava podlag za izvedbo pilotnih projektov, ki bodo podpirali prehod v izvajanje sistemskega zakona o dolgotrajni oskrbi. Ljubljana: IRSSV; str. 129–144.

Lebar, L., Dremelj, P., Flaker, V., Rode, N., Mali, J., Peternelj, A., Smolej Jež, S., Rajer, C., Zadnikar, M., Krajnc, A., Galof, K., Milavec Kapun, M., Topolovec, N., & Kobal Tomc, B. (2017)  Priprava podlag za izvedbo pilotnih projektov, ki bodo podpirali prehod v izvajanje sistemskega zakona o dolgotrajni oskrbi. Ljubljana: IRSSV.

Ministrstvo za solidarno prihodnost (2023) Predlog Zakona o dolgotrajni oskrbi. (gradivo za javno razpravo.) Ljubljana: Ministrstvo za solidarno prihodnost. Pridobljeno 27. 11. 2023 s https://e-uprava.gov.si/si/drzava-in-druzba/e-demokracija/predlogi-predpisov/predlog-predpisa.html?id=15617 

Roper, N., Logan, W., & Tierney, A. J. (2001). The Roper-Logan-Tierney Model of Nursing. Edinburgh: Churchill Livingstone.

Toth M., Bagari, N. in Mlakar, T. (2004). Predlog za uvedbo zavarovanja za dolgotrajno nego v R Sloveniji. Ljubljana: Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (delovno gradivo).

 

 

---

[1] Lahko štejemo, da je besedilo nastalo tudi v okviru raziskovalnega programa »Socialno delo kot nosilec procesov družbenega vključevanja in socialne pravičnosti v Sloveniji – teoretske podlage, metodološke in metodične usmeritve in zgodovinski razvoj« (številka: P5-0058) pa tudi raziskovalnega projekta »Dolgotrajna oskrba ljudi z demenco v teoriji in praksi socialnega dela« (številka: J5-2567), ki ju financira ARRS.

[2] Konvencija o pravicah »invalidov« poleg pravice do življenja v skupnosti (19. člen), ljudem, ki potrebujejo dolgotrajno oskrbo zagotavlja tudi pravico do osebne mobilnosti (20. člen), dostop do informacij (21. člen), izobraževanja (22. člen), delo in zaposlovanje (27. člen), sodelovanje v političnem in javnem življenju (29. člen) in tudi sodelovanje v kulturnem življenju, rekreaciji, prostočasnih dejavnostih in športu (30. člen).

[3] Ocenjevalna lestvica, po kateri naj bi ocenjevali zmožnost oz. nezmožnost samooskrbe, sicer vsebuje tudi del, ki »meri« sposobnost samostojnih dejavnosti zunaj telesa in gospodinjstva, a je skladnja spraševanja oz. poizvedovanja obrnjena. Ocenjevalcu ni treba začeti z odkrivanjem tega, kar bi človek rad delal, temveč ga bolj zanima, pri kakšnih opravilih potrebuje podporo ali pomoč vobče. Zato smo tudi v predpilotni študiji (Lebar in drugi, 2017) predlagali pilotiranje, s katerim bi primerjali ugotavljanje upravičenosti z ocenjevalno lestvico s tako, ki bi izhajala iz vsebine osebnega načrta.

[4] V tem je tudi primerjalna stroškovna prednost skupnostne oskrbe v primerjavi z institucionalno. Oskrba v skupnosti namreč poteka v odprtem polju, ki poleg formalne oskrb omogoča večje število dogodkov, ki porajajo solidarne odzive drugih navzočih v polju bodisi tako, da formalni pomočniki naredijo še kaj več, kot je njihova predpisana vloga (naredijo uporabniku uslugo, saj so z njim v osebnem odnosu), bodisi tako da se v oskrbo (tudi v povsem telesno nego in gospodinjska dela) spontano vključijo sorodniki, sosedje, prijatelji. Naloga ključnega delavca je pri tem, da ta prostor odpre, da vanj nevsiljivo povabi možne udeležence in tako konstelacijo vzdržuje in razvija. Zaprti prostor ustanove takšnega angažiranja širšega nabora udeležencev ne dovoljuje, jih preprečuje. Vloga svojcev v ustanovi je poleg popestritve z obiski, da nadomestijo tisto, kar institucija ne zagotavlja – prinesejo priboljške, odpeljejo sorodnika na sprehod, obisk itn.

[5] Prvi osnutek zakona govori o »dolgotrajni negi«, kakor so avtorji (Toth, Bagari in Mlakar, 2004) pred dvajsetimi leti prevedli »long-term care« oz. »pflege«. Temu smo se na področju sociale kmalu uprli, saj ne gre le za nega temveč za celostni pristop, ki vključuje tudi socialne dimenzije. Od takrat govorimo o dolgotrajni oskrbi.

[6] Najpogosteje (in nepremagljivo) se je pojavljala prav v naboru storitev predvsem klasifikacija oz. delitev storitev na storitve »temeljnih dnevnih življenjskih dejavnosti« (ADL – activities of daily living) in na »podporne« dnevne dejavnosti (IADL – instrumental activities of daily living). Taka klasifikacija je destilat sicer precej celostne teorije zdravstvene nege, ki ne obravnava človeka kot zgolj telo, ampak ga postavi v družbeni in okolijski kontekst (Roper, Logan in Tierney, 2001). Temelji na ideologiji »hierarhije potreb«, ki se prilega zdravorazumskemu pogledu na človekovo delovanje, v resnici pa je zmotna (Flaker, 2017). 

[7] Omejitev upravičenosti za osebno asistenco za ljudi starejše od 65 let pomeni grobo kršenje človekovih pravic. Gre za eklatanten primer starizma. Ne samo, da s tem, človeka onemogočimo, invalidiziramo zgolj zaradi njegove starosti, temveč mu tudi vsilimo po vsebini storitev sicer podobno a po obliki različno oskrbo (ki je družinska, institucionalna ali agencijska).

Vsakdanje omogočanje ustvarjalnosti (ustvarjalnost in socialno delo 4: socialni model)

 

Pravzaprav je socialni pogled na ustvarjanje in umetnost na dlani. Kolegica povzema:

Ustvarjalnost posameznika je pogojena z družbenim in kulturnim kontekstom, kar lahko pojmujemo makro okolje, poleg teh dveh osnovnih pogojev ustvarjalnosti pa so zagotovo pomembni še mikro nivoji, če jih tako pojmujemo, v katere je  posameznik vsakodnevno neposredno vpet.

Če se še tako trudimo, ustvarjanja ne moremo ločiti od socialne stvarnosti. V njej nastaja in v njej biva.

 Če bi hoteli zastaviti socialni pogled na ustvarjanje, bi ta vseboval razsežnosti:

a)       Družbena vloga – ustvarjanja in ustvarjavca; 

b)       Prostorske ureditve – kam in kako je ustvarjanje v (družbenem) prostoru umeščeno, kako ga oblikuje – prostor ustvarjanje in ustvarjanje prostor; 

c)        Institucionalne ureditve – kako ustanove določajo pomen stvaritve in njeno rabo, politična ekonomija ustvarjanja; 

d)       Morda življenjski dogodki, prelomnice, ki terjajo ustvarjalnost in potem še 

e)       ustvarjalnost kot medosebni proces, kot stvar interakcije – ustvarjanje prijateljstev in prijateljstvo kot ustvarjanje.

Prostor

Ko postavimo umetnost na piedestal, banaliziramo vsakdanje prostore: »prostor, v katerem živimo, od nas morebiti ne zahteva pretirane ustvarjalnosti, saj so določene potrebe avtomatizirane.«

Iz tega sledi, da prostor, v katerem živimo omogoča ali pa onemogoča ustvarjalnost.

Ureditev stanovanja je stvar ustvarjalnosti.

Na drugi strani je poseben prostor za ustvarjanje (atelje), v njem mir, inštrumenti itd. Lasten ritem ipd.

V instituciji je drugače. Podrejeno institucionalnemu obrazcu. Umetnost postane institucionalna ceremonija. Bolje rečeno institucionalni dolgčas. Umetnosti odvzame ustvarjalnost.

Na drugi strani pa prav to, kar Goffman poimenuje »sekundarne prilagoditve«, priča o nuji ustvarjalnosti v takem okolju in o inventivnosti ljudi, ki »znajo iz nič ustvariti nekaj«.[1]

Notranja motivacija?

»Ustvarjalčeva motivacija po ustvarjanju izhaja iz njega samega« je aksiom, na katerem temelji romantično razumevanje umetnosti in klasično razumevanje posameznika. Aksiom seveda ni resničen.

Je tudi sicer tavtološki, glede na to, da v isti sapi zatrjujemo, da z ustvarjanjem pravzaprav lahko ustvarimo sebe.

Torej kaj zdaj? Ali sam sebe izhaja iz ustvarjanja ali ustvarjanje iz samega sebe? 😊

Če izhajamo iz Goffmana (ki ga je treba brati tudi ko se ukvarjamo z umetnostjo 😊), je ustvarjanje (kot sekundarna prilagoditev) pravzaprav poskus odstopanja od pričakovanj, torej s tem ločimo sebe od predpisanega jaza, persone – od pričakovanj, ki nas določajo (glede na vlogo položaj) – torej je emancipacija tako od drugih kot od tega, kar drugi morajo od nas pričakovati.

Ustvarjalnost oz. motiv zanjo potemtakem ne leži v neki metafizični sredini osebnosti, temveč zunaj – je razsrediščena. A ko rečemo zunaj, to ne pomeni v drugih, v družbenih ureditvah, temveč v odnosu in interakciji z njimi. Nekje v dejavnosti oz. v dejavnem odnosu do vsega tega.

Posameznik ima osnovno potrebo po ustvarjanju v sebi, to pa se v vsakdanjem življenju izkazuje v obliki dejavnosti, skozi različna dejanja v odnosih ali pa s samim seboj v okolju, ki omogoča udejanjanje lastnih vzgibov. Če izhajamo iz tega je že samo dejanje kuhanja obrokov ustvarjalni proces, kateri izhaja iz človeške osnovne potrebe po prehranjevanju, vendar z ustvarjalno uporabo človeških zmožnosti lahko navaden obrok pripravimo, v kolikor imamo dane osnovne materialne, prostorske pogoje, kot rezultat naše ustvarjalne kombinacije vseh lastnosti in vedenja.

Ne gre brez Fromma.[2] A je malce preveč abstrakten in metafizičen. Čeprav je kuhanje še kako konkretno.

Dejavnost

»Temeljna značilnost tega načina življenja je dejavnost, vendar ne kot zunanja dejavnost, zaposlenost, ampak notranja dejavnost, ustvarjalna uporaba človeških zmožnosti. Biti dejaven pomeni izraziti svoje sposobnosti, svojo nadarjenost, bogastvo človeških darov, ki jih ima – čeprav v različni meri – vsako človeško bitje«[3]

Kaj je notranja dejavnost? Prebava? 😊

Pri Frommovem humanizmu živcira takale metafizika.

Ko se opremo nanjo – zletimo v praznino :O

Abstraktnost okolja in interakcije z njim

Trstenjak tako meni, da je motivacija ustvarjalnosti v tem, da človek skuša čim popolneje razviti svoje potenciale v interakciji z okoljem, v katerem živi.[4]

Spet drsimo od sociale v psihologijo. Problem je prav abstraktnost. Npr. zadnji stavek tega odstavka je odličen, a je tako abstrakten, da ne pove prav ničesar.

Vsakdanjost

Vsakdanjost je konkretna, a po mnenju psiho-aktivistov tam ustvarjalnost ni potrebna.

V vsakdanjem življenju ustvarjalnost ni potrebna zaradi vsakdanje rutine in avtomatiziranih opravil in dejanj.[5]

Dihotomija med banalnim, vsakdanjim življenjem, ki ga ureja rutina, avtomatizem in med plemenitim svetom umetnosti in ustvarjalnosti, ki se dogaja nekje drugje, v posvečenem prostoru in posvečenemu namenu. Seveda je lažna. Tudi »umetniško ustvarjanje« temelji na avtomatizmih – občih form in obrazcev in tehnike njihovega skladanja.

Rutina, avtomatizem ipd. ni le antiteza ustvarjalnosti, temveč tudi njegov komplement. Izraža se v pojmu spretnosti. Za improvizacijo v jazzu rabiš biti dober prav v avtomatizmih. Ali pa avtomatizmi pri vožnji avta ali kolesa omogočajo ustvarjalno ravnanje ali pa ustvarjalno razmišljanje med vožnjo 😊

Vrt

Ali pa pri vrtnarjenju:

Ustvarjalnost nima meja, tako kot ima slikar svoje platno na katerem se izrazi, tako ima tudi vrtnar svoj košček zemlje, v katerem se zaposli s svojimi mislimi in znanjem, ter tako lahko na svoj način ustvarja produkt.

Vrt je pravzaprav kreacija. V njem ustvarjamo razmerja med rastlinami, med njimi in zemljo – je bio- instalacija 😊

Produkt (zelenjava) je drugotnega pomena. Estetski kriteriji so pomembnejši – okus zelenjave, pogled na vrt, najbolj pa prav vživljanje vanj.

Starost

Je ustvarjalnost razlog za starizem?

Različni avtorji menijo, da s starostjo moč ustvarjalnosti ali pa želja po ustvarjanju upada, zaradi enoličnih izkušenj v starostnem obdobju; vendar ustvarjalnost in motivacija upada tudi pri otrocih kateri živijo v nespodbudnih oziroma enoličnih življenjskih razmerah in dražljajih iz okolja. Tako Pečjak in Štrukelj navajata[6], da pri majhnih izkušnjah ustvarjalnost ni velika, pri prevelikih izkušnjah pa ustvarjalnost lahko postane rutinska, tako zaključujeta, da največjo ustvarjalnost daje srednja stopnja izkušenosti. Ravno tako menita, da starejšim ljudem primanjkuje motivacije za ustvarjalno delo zaradi zastarelih stališč in enoličnih izkušenj, izogibajo se novostim, manj zaupajo vase, ter da se ne ukvarjajo z novitetami in dejavnostmi, ker je njihova osebna prihodnost kratka. Navajata, da se s starostjo intenziteta ustvarjalnosti spreminja tudi glede na področje ustvarjanja.

Čeprav dobronamerno, ima, v nasprotju z intenco, priokus starizma. Moj oče npr. je umrl, ko je nehal ustvarjati, ne pa obratno, da bi nehal ustvarjati, ko je umrl.

Botwinckova študija[7] je mlajše in starejše osebe vključila v reševanje nalog z več možnimi odgovori. Mlajše osebe so pisale odgovore, v katere so bile prepričane ter tudi odgovore, za katere niso bile prepričane, medtem ko so starejši pisali le odgovore, v katere so verjeli oz. so bili vanje povsem prepričani. Na osnovi te študije Botwinck zaključuje, da je bila strategija odgovarjana manj uspešna kot pri mlajših, ter da bi se v primeru opravljanja izpita starejši zaradi te strategije slabše odrezali, navkljub enakemu ali večjemu znanju, kot mlajše osebe.

Kaj je nauk te basni? 😊

Mislim, da iz tega ne moremo sklepati, da so stari ljudje manj ustvarjalni.

Socialni model – družbenega omogočanja ustvarjalnosti – se mora ukvarjati z vlogami, družbeno delitvijo dela, (simboličnimi) interakcijami, predvsem pa s prostorskimi in institucionalnimi ureditvami ustvarjanja. Presegati mora ovire, med njimi abstrakcijo ustvarjalnega posameznika, aksiom notranje motivacije in prenašati ustvarjalnost v vsakdanje življenje in vsakdanjost v umetniško sfero. Raz-odtujitev.

---

[1] Ideja za novo postavitev v Muzeju norosti: Izumi preživetja.

[2] Kolegica citira Fromma, E. (2004): Imeti ali biti. Vale Novak, Ljubljana.

[3] Ibid.

[4] Citat po Trstenjak, A. (1981): Psihologija ustvarjalnosti. Slovenska matica, Ljubljana.

[5] Kolegica tu citira diplomsko nalogo: Labor, L. (2014): Ustvarjalnost v delovnih organizacijah. Univerza na Primorskem, Fakulteta za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije. Pridobljeno 27.2.2020 s https://core.ac.uk/download/pdf/52489854.pdf

[6] Citat po Pečjak, V. in Štrukelj, M. (2013): Ustvarjam, torej sem. Celovec, Mohorjeva založba, str. 160.

[7] Ibidem str. 162.