Odgovornost ključnega delavca 2 (Labirinti odgovornosti 9)

Odgovornost ključnega delavca za lastno delovanje je predvsem storitvena. Med drugim to pomeni, da da svoje želje, predvsem pa interese, kakor tudi naloge, ki mu jih nalaga okolje v oklepaj, jih povsem podredi naročilu uporabnika. Prav v tem se odraža profesionalizem ključnega del

To pa ne pomeni, da naj bi ključni delavec bil robot, ki naj bi svoje delo izvajal po »navodilih« osebnega načrta. Nasprotno, ustvariti mora možnosti za avtentično srečevanje z uporabnikom. To pomeni vsaj troje. Srečevanje poteka ob skupnem delu – torej ob skupnih ciljih, skupnem predmetu dela in na temelju skupnih vrednot. Skorajda v nasprotju z instrumentalno naravo storitvenega odnosa, mora tudi ključni delavec imeti resnični, avtentični interes.[1] Delovno situacijo morata oba imeti zgolj za okvir – ne le za skupno delo temveč tudi za srečanje enega z drugim. Magistralne priložnosti za tovrstno srečevanje so trenutki, ko ustvarjanje učinka, rezultata skupnega dela ni v ospredju – torej bodisi v procesu začetnega spoznavanja bodisi pri praznovanju uspehov, bodisi v trenutkih počitka, ko se kakor Camusev Sizif vračamo s hriba v dolino. Torej v človeških špranjah skupnega podviga. Narava skupnega dela ni v prvi vrsti pogodbena, je tudi zarotniška.

Ključni delavec mora dosledno upoštevati geslo uporabniških gibanj »NIČ O NAS BREZ NAS!«. Zagotoviti mora navzočnost uporabnika ali uporabnice v pogovorih, ki ga zadevajo. Če pa to ni mogoče oziroma smiselno (in to ugotovita skupaj z uporabnikom), pa mora o teh natančno poročati, obveščati in omogočiti, da uporabnik vpliva na potek dogodkov oz. da ima možnost priziva, če ne celo veta (v jeziku interakcijskega reda, da ima možnost »popravljalnih dejanj«).[2]

Osebni načrt je podoben oporoki v tem, da je dokument, ki izraža človekovo voljo. Se pa korenito od oporoke razlikuje v tem, da je človek še živ, še več, da je to orodje oživljanja – tudi njegove volje. Odgovornost oz. naloga ključnega delavca je torej afirmacija uporabnikove volje vedno in povsod. Pri tem je osebni načrt okvir in podlaga, na katero se lahko ključni delavec sklicuje. Ključni delavec je živi opomnik, spomenik uporabnikove volje. Kot svetilnik mora vse druge, ki so udeleženi v ustvarjanju oskrbe, opozarjati, da morajo pluti v smeri, ki jo določa uporabnik.

Pravzaprav je to odgovornost ključnega delavca do drugih. Ko gre za uporabnika, ki mu je ključni delavec, mora vsaj za tisti hip zapustiti vloge negovalke, oskrbovalke, sestre, habilitatorja, animatorja in druge, in biti predvsem ključni delavec. Njegova vloga v timu in odgovornost do drugih je prav v tem, da zavzame to vlogo in zagovorniško držo. Je korektiv, ki ga oskrba po osebni meri zahteva v pogojih kolektivnega izvajanja nalog, je korektiv posameznika nasproti skupini. Če se skupina odpravlja na izlet, bo ključni delavec opozoril na to, da uporabnik težko hodi, če bodo pripravljali poslastico za skupno zabavo, bo opomnil, da ima uporabnik sladkorno itn. Ko ključni delavec tako opozarja tim na tovrstne pomanjkljivosti skupinskih odločitev, da tim ne sme videti kot »špilfederberja« igre, ki naj bi jo tim igral, temveč kot uradnega »hudičevega zagovornika«, ki bo s svojim »odgovornim« početjem izboljšal delovanje tima – to mora ključnemu delavcu že od samega začetka dati vedeti in mu dati pravico, celo obvezo, da prav to počne. 

 

---

[1] Svoj interes najde ključni delavec v vsaj treh smereh. Najbolj očitna je smer strokovne, delovne emancipacije. Ključni delavec ima priložnost, prav zaradi svoje vloge in primarne pomembnosti mandata uporabnika, za osamosvojitev in kritično avtonomijo do struktur, ki sicer, od zgoraj navzdol, usmerjajo njegovo delo. Ima možnost, da res kaj opravi za človeka – in s tem afirmira svojo strokovnost in svoje delo. Druga smer je smer identifikacije, poistovetenja z uporabnikom. Delo zanj je tudi delo zase – po načelu izmenljivosti (tudi sam se (lahko) znajdem v enakem položaju). To je tudi načelo, ki je podlaga solidarnosti. Tretja smer je pa lahko prav zasebna. Številne situacije omogočajo, da ključni delavec uresniči tudi svoje povsem osebne cilje. Če spremim uporabnika v trgovino, lahko tudi sam kaj kupim.

[2] To velja tudi za pogovore, ki se zgodijo mimogrede, ki niso načrtovani in zato ni mogoče vnaprej zagotoviti uporabnikove navzočnosti in neposrednega vpliva. O teh omembah, klepetih ipd. mora ključni delavec uporabniku poročati, v sami izmenjavi to sogovorniku povedati in zagotoviti možnost popravkov, ki bi jih uporabnik želel. Približno tako, kot se zgodi, ko se z nekom pogovarjamo o svojem prijatelju. Včasih morda malce bolj okorno in eksplicitno – če nam namreč nekdo nekaj govori o našem prijatelju, govorec predpostavlja, da bomo to prijatelju prenesli. Predpostavka ostane implicitna, eksplicitna je lahko le zahteva, da tega prijatelju ne povemo. Ko smo v vlogi ključnega delavca (ali smo z nekom v zaupnem profesionalnem razmerju sploh), tako zahtevo seveda odklonimo, pogosto pa tudi izrecno damo sogovorniku vedeti, da bomo uporabniku vsebino pogovora o njem samem prenesli.

Pogodba s hudičem? (Labirinti odgovornosti 6)

V razpravi o tem, komu smo odgovorni, smo se sprehodili od odgovornosti, ki jo imamo do tistih zgoraj, do tiste, ki jo dobimo od spodaj. V slednji smo ugotavljali razliko med odgovornostjo drugim in odgovornostjo sebi. Razprava nam je razkrila dva temeljna registra odgovornosti. Odgovornost zaznavamo, predvsem pa zapišemo, v okvirih, ki jih postavlja, nek zunanji, institucionalni sistem pravil, vrednot, družbenih zahtev in odzivov (sankcije), ki obstaja avtonomno od neposrednih izmenjav med ljudmi, a jih uravnava.[ŠJ1]  Odgovornost se oblikuje tudi skorajda sama po sebi tudi na slednji ravni, kot interakcijski fenomen. Če mu ne botrujejo vmesniki prve, lahko rečemo, da gre predvsem za odzivnost (na kar kaže tudi pomenska razlika med tem, kako slovarsko definiramo »odgovor«, »odgovarjati«, in slovarskim pomenom izpeljanke iz teh pojmov – »odgovornosti«).[1]

***

Je pa odgovornost tudi konstitutivni del pogodbenega razmerja. Osnova pogodbenega razmerja je sicer quid pro quo, izmenjava dobrin in storitev – nekdo, ki nekaj da, dobi nekaj v zameno. Ker je pogodba šele virtualna izmenjava, mora vsebovati odgovornost, da se predmet pogodbe uresniči (in potem, ko je bila izmenjava uresničena, da je bila uresničena pravilno, tako, kakor sta se pogodbeni stran(k)i dogovorili).

Pogodbeno razmerje je v meščanski ureditvi temeljno. Zahteva in omogoča oz. ustvarja enakopravnost ljudi v takem razmerju.[2] Omogoča tudi postulat (aksiom), da je vsak (sam) odgovoren za svoja dejanja.

Že na shematski ravni imamo s tem vsaj dve težavi. Ena je, da niso vsa razmerja pogodbena – nasprotno večina človeških interakcij poteka zunaj takšnega okvira. Druga je, da lahko sklenemo pogodbo, ki lahko prav to pogodbeno razmerje zanika – pogodbo s hudičem.

Med razmerji, ki uhajajo okviru pogodbenih razmerij, sta za našo razpravo pomembni dve kategoriji. Vsakdanji interakcijski red (Goffman, 1963, 1983) sicer temelji na podobnih predpostavkah enakosti ljudi v javnem prostoru in dobri veri v človeka, ki ga srečamo, a ne gre za ekonomske izmenjave (blaga ali storitev), temveč izmenjave vzajemnega spoštovanja in priznavanja osebnosti. Izmenjave so ceremonialne in nimajo nujno instrumentalnega značaja.[3] Na drugi strani pa imamo kopico nesimetričnih razmerij, ki jih Tönnies postavlja kot temelj skupnosti (Gemeinschaft) nasproti družbe (Gesellschaft), ki temelji na simetričnih, pogodbenih odnosih. Paradigmatski primer za tovrstna razmerja, je razmerje med starši in otroki, v katerem načeloma eni dajejo, drugi pa prejemajo. Tovrsten, skrbniški, odnos velja v večji ali manjši meri in, za našo razpravo, nebistvenimi variacijami, pri vseh odnosih pomoči.[4]

Stigma, ki jo Goffman (2008) definira predvsem kot razkorak med virtualno in dejansko identiteto – torej med tem, kar naj bi človek bil, in tem, kar dejansko je, je pojem, ki v interakciji združuje obe zgoraj izpostavljeni kategoriji razmerij, ki uhajata pogodbenemu obrazcu. Opozarja nas, da človek, s katerim imamo opraviti, ni sposoben simetrične interakcije, kakor jo, pa čeprav ohlapno, zahteva interakcijski red. S tem pa samodejno interaktanta uvrsti v razred tistih, ki naj bi bili pod takšnim ali drugačnim pokroviteljstvom. S tem pa, vsaj deloma, tudi vzpostavi možnost za navezavo na register pogodbenih razmerij. Z diskvalifikacijo oz. diskreditacijo zavaruje bistvo pogodbenega odnosa, diskreditiranemu pa omogoča posredni vstop preko njegovega zastopnika, pokrovitelja.[5]

Druga težava, ki jo imamo, v stopanju v pogodbene odnose, je ta, da je gre večkrat ob pogodbi med načeloma dvema enakopravnima strankama tudi za pogodbo s hudičem – z nekom, oziroma bolje nečem, čemur nismo enakopravni, enakovredni. Obraz pogodbe o delovnem razmerju ali dogovora o namestitvi v zavod je sicer pogodben – za tako in tako delo bom dobil tako in tako plačilo, za plačilo dobim namestitev, streho nad glavo, pa tudi določene storitve. A smo s tem podpisali tudi preobrazbo iz načeloma svobodnega in enakopravnega subjekta v podrejenega, takšnega, ki mora upoštevati hišna pravila, se podrediti hierarhiji, ki v takšnem neegalitarnem prostoru obstaja.[6]  Obstajajo sicer v teh prostorih varovalke oz. mehanizmi, ki preprečujejo popolni odvzem pogodbene subjektivnosti, a ne morejo preprečiti vsaj »delnega odvzema pogodbene sposobnosti«, ki se z vstopom v tako strukturiran prostor avtomatično zgodi. To sposobnost lahko docela uveljavljamo samo s tem, da iz take ureditve izstopimo, se izpišemo. To pa navadno pomeni, da se gremo udinjat drugemu hudiču – ali pa da gremo »po svoje«.

Dezinstitucionalizacija je prav ena od možnosti, da kaj takega storimo, je utopija, da je možno vzpostaviti družbene prostore, v katerih sta svoboda in enakopravnost možna in izvedljiva, v katerih se ne ustavita na pragu.

Viri

Flaker, V. (1998) Odpiranje norosti: Vzpon in padec totalnih ustanov, Založba * /cf, Ljubljana.

Goffman, E. (1963), Behaviour in Public Places. New York: Free Press.

Goffman, E. (1983), Interaction Order. American Sociological Review, Vol. 48, N. 1, str. 1-17.

Goffman, E. (2008) Stigma: Zapiski o upravljanju poškodovane identitete. Maribor: Aristej.

---

[1] V vsakdanjih interakcijah se pogosto dogaja, da se udeleženci interakcije sklicujejo na svojo odgovornost ali pa jo drugemu oponašajo. V takšnih primerih gre za mešani režim, v katerem udeleženec interakcije priklicuje v neposredno interakcijo, nekaj, kar v resnici njej ni lastno, okvir interakcije, ki ga prinese od zunaj.

[2] Pogodbena razmerja seveda obstajajo tudi v drugih družbenih formacijah. A jim je, denimo v fevdalni ureditvi, predpostavljeno razmerje odgovornosti za drugega, ki izhaja iz hierarhije razmerij.

[3] Morda prav nasprotno, da, kakor denimo pri prijateljstvu (ki je bržkone višja in ustaljena oblika tovrstnih razmerij), zmoti, pokvari esenco tovrstnega razmerja. To razpoko oz. nujnost naivnosti in dobre vere v človeka, ki ga srečamo, v pojmovanju interakcije na javnem prostoru s pridom izkoriščajo berači, ulični prodajalci in tisti, ki ogovarjajo dekleta na ulici (Bizjan), pa čeprav se je meščanski javni prostor najbrž razvil iz srednjeveških bazarjev.

[4] Tej ugotovitvi bi lahko brez težav ugovarjali in trdili, da starši dobijo iz starševskega razmerja celo več kot otroci (statusno, čustveno, celo materialno), a tu ne gre za neposredno menjavo, temveč za odvod razmerja, sekundarni dobiček, ki izhaja iz statusne razlike. Tudi medgeneracijska solidarnost (ali izmenjava) vzpostavlja korekcijo asimetričnosti, a le posredno, ne gre za neposredno pogodbeno razmerje. 

[5] V samem dejanju stigmatizacije je diskvalifikacija realno dejanje in učinek, medtem ko je možnost posrednega priključevanja šele potencialni razplet. Družbena ureditev sicer poskrbi, da se to zgodi skorajda samodejno, da je skrbništvo nad diskreditiranem samodejni družbeni odgovor. V meščanski ureditvi ne morejo obstajati izobčenci, v razmerah globalnega kapitalizma ni »nikogaršnje zemlje«, na kateri bi »gobavci« lahko ustanovili svojo kolonijo. Čeprav v razpokah meščanske ureditve včasih kaj takega tudi nastane. Več o pomenu »nikogaršnje zemlje« za družbeno ravnanje z norostjo in nastanek azilov glej Flaker, 1998.

[6] Resnici na ljubo je tovrstnih družbenih prostorov bistveno več, kakor takih, v katerih smo res enakopravni in svobodni. Prostore, v katerih so možna čista pogodbena razmerja, lahko najdemo v povsem ekonomskem segmentu družbe, enakopravnost pa tudi na javnih površinah, realnih prostorih – kot rečeno, v njih ne tvorimo pogodbenih razmerij. Celo politični prostor, ki naj bi bil demokratičen, je strukturiran neenakopravno in reducira »pogodbo« na dejanje volitev.

---

Popravljanje posameznika ali ustvarjanje sveta (ustvarjalnost in socialno delo 1)

 

Ta blog je nastal na podlagi pripomb, ki sem jih zapisal ob rob magistrskega dela na temo ustvarjalnosti na področju duševnega zdravja, pravzaprav ustvarjalnih delavnic. Širše torej o norosti, umetnosti in socialnem delu.

Pomen ustvarjalnosti in umetnosti sicer ni glavna tema v socialnem delu, ni pa tudi neobdelana. V praksi socialnega dela sta navzoči dve tendenci. Prva je precej nekritični prenos praks iz psihiatrije, psihoterapije ali delovne terapije, druga pa vidi umetnost kot priložnost za socialno delo in je usmerjena v ustvarjanje (nove) sinteze med umetnostjo in socialnim delom (npr. socialno kulturno delo).

Za prvo usmeritev je značilno, da umetnost podredi »terapevtskim« ciljem[1] – jo razume ali kot simptom ali kot sredstvo popravljanja človeka (in ne kot človekov izraz oz. kot nekaj, kar ima svojo lastno vrednost). Hkrati umetnost umesti v institucionalni okvir, ki je povsem drugačen od siceršnjih okvirov, v katerih se umetnost pojavlja, včasih celo nasproten. Umetnost oblikuje po »medicinskem modelu«.

Druga tako naravnanost zanika in se vrača k izvornemu družbenemu pomenu in vlogi umetnosti. Socialno delo naj bi videlo umetnost tako, kot je, ji ne odreka njenega siceršnjega poslanstva in namena. Vidi jo kot priložnost, da si človek (oz. ljudje) z umetnostjo bistveno izboljšajo življenje, njegovo kakovost, da se prav z umetniško dejavnostjo krepijo (ne le psihološko, temveč tudi družbeno – s prevzemanjem cenjenih vlog, družbeno relevantno prezentacijo svoje stiske oz. posebnega pogleda na svet itn.). Pogosto jo organizira kot kolektivni proces in je ne vidi kot zgolj individualno storitev. Če naj uporabimo »socialni model« umetnosti, bi naj ta pomenil odpravo ovir za ustvarjanje, za umetniško udejstvovanje – za omogočanje ustvarjalnosti – predvsem v življenju samem – ne le v terapevtski delavnici.

Imamo pa še eno težavo. Težavo teorije, ki je povsem praktične narave. Ko se lotevamo umetnosti in ustvarjalnosti v socialnem delu, se moramo (ko gre za magistrsko nalogo še sploh) ukvarjati s tem, kaj sta umetnost in ustvarjalnost. Največ odgovorov na to, pa tudi najbolj relevantnih, bomo našli v estetiki (kot veji filozofije) oz. v teoriji umetnosti (zgodovini, primerjalnih študijah ipd.). A jih navadno tam ne iščemo. Morda zaradi tega, ker je filozofska oz. teoretska obravnava umetnosti preveč zapletena in težko razumljiva, morda ker se nam zdi preveč oddaljena.[2] Odgovore iščemo v psiholoških, psihiatričnih besedilih, ki so na videz sorodna, saj gre za delo z ljudmi (a morda paradigmatsko bolj oddaljena od socialnega dela, kot so etika in estetika, zgodovina umetnosti ipd.) in verjetno tudi, ker so bolj enostavna in razumljiva.[3]

Individualizacija ali kolektivnost ustvarjalnosti

Eden izmed problemov oz. zank, v katere se lahko ujamemo, je ta, da na splošno ustvarjalnost pojmujemo kot individualen proces, pa čeprav temu ni tako. Individualen je institut avtorstva, ki se je ustalil po renesansi in prevladal v času romantike (ki je sploh posameznika (strastnega ustvarjalca) postavila na piedestal). 

Ko gre za umetniško ustvarjanje (ki je paradigma ustvarjanja), si ustvarjalca navadno predstavljamo samega – kako v ateljeju ustvarja svoje delo, v sobici piše knjigo, ob klavirju sklada skladbo. Pozabimo na to, da so pa med seboj povezani v mreže, krožke, se združujejo ob revijah, skupinskih razstavah, da so vpeti v kompleksno mašino založnikov, galeristov, impresarijev; da si med seboj dopisujejo, obiskujejo, ljubijo in sovražijo. 

Umetniška avantgarda s preloma 19. in 20. stoletja je, med drugim, šla tudi onkraj individualistično zasnovane ustvarjalnosti, se postavila kot niz ustvarjalnih kolektivov (od impresionistov, do futuristov, nadrealistov, dadaistov itn., ki so s skupnimi manifesti, akcijami, ki so povezovale posamična dela in tudi ustvarjala skupna, presegala individualistično pojmovanje umetniškega dela, ustvarjanja, pa tudi avtorstva.[4]

Udarna umetnost – ustvarjalnost – preseganje obstoječega

Kolektivnost uvaja socialni pogled

Socialni realizem v nasprotju s psihološkim realizmom (Dostojevski) – kljub realistični pripovedi postavi na mesto junaka zgodbe kolektiv – ne posameznika.[5] Še več, ljudstvo je ustvarjalec. Kolegica citira Maksima Gorkega:

»Ljudstvo ni samo sila, ki ustvarja vse materialne vrednote; je tudi edini neusahljiv vrelec duhovnih vrednot; je prvi filozof in pesnik, kar zadeva čas, lepoto in genialnost njegovega ustvarjanja; je ustvarilo vse velike poeme, vse tragedije zemlje, med njimi največjo – zgodovino svetovne kulture... V otroških letih... ko se je bojevalo z golimi rokami zoper naravo, ki jim je vlivala  strah, občudovanje in navdušenje, je ustvarilo religijo; bila je njegova poezija in je vsebovala celo vrsto njegovih spoznanja naravnih sil, vso izkušnjo, ki si jo je v srečanju s sovražnimi silami nabralo.... želja po novih zmagah ga je prebijala in spodbujala, da je ustvarilo heroični epos, ki je postal zbiralnik ljudskega znanja in zahtev do samega sebe.«[6]

Materialistični obrat mitologije stvarjenja in ustvarjanja.

Prav to bi moralo biti izhodišče za razmišljanje o umetnosti in ustvarjanju v socialnem delu.

A ni. Ustvarjanje smo abstrahirali v ustvarjalca. Govorimo pretežno o družbenih okoliščinah ustvarjanja, ustvarjalec pa je posameznik. Torej še vedno psihologija, a zdaj socialna. 😊

Past oz. začaran krog, v katerem dejavnost nadomesti akter, je pri ustvarjalnosti še večja, saj je iz interakcionističnega vidika prav ustvarjalnost magistralna priložnost za izkušnjo sebe (ki je v meščanski, individualistični družbi imperativ – pogosto preoblečen v aksiom). Začarani krog je tavtologija.

Ker ustvarjalnost definira mene kot posameznika, potem je posameznik nosilec ustvarjalnosti.

Produktivnost ustvarjalnosti ni samo v tem, da ustvarja bogastvo (ali večji dobiček ali boljše življenje), ampak tudi, da ustvarja posameznika.

V tem oblast omreži človeka podobno kot bio-oblast (Foucault) to stori s spolnostjo (tudi ustvarjanje 😊) – ali pa ustvarja družbeno hegemonijo idej (Gramsci).

Post-modernizem je torej precejšen korak nazaj. Nekakšen bidermajer 20. stoletja.

Hkrati pa je individuacija – kot odstranitev – skorajda nujen pogoj ustvarjalnosti. Če hočemo ustvariti nekaj novega, moramo iti stran od starega, ustaljenega.

Pogosto se mi zgodi, da moram na sestanku iti na stranišče. Pogosto se to zgodi, ko se vrtimo v krogu in ne najdemo prave rešitve za večji ali manjši problem. Praviloma se s stranišča vrnem s kakšno dobro idejo. Oddaljitev od prizorišča omogoči ustvarjalnost.[7]  

Seveda pa pojav »straniščnega satorija« ne potrjuje Maslowljeve »hierarhije potreb«, pa čeprav bi se lahko tako tudi zdelo – »najprej odtočiti – potem odločiti«.[8]

Nekaterim so igre bolj pomembne kot kruh 😊

 

---

[1] Ne bi bilo nič narobe, če bi zdravnik, denimo, »predpisal« obisk koncerta, galerije, gledališke ali kino predstave, morda celo uro petja ali slikanja na dan. Umetnost bi v tem primeru bila sicer »zdravilo«, a bi ostala umetnost. Terapije z umetnosti pa posežejo v samo dejavnost in jo podredijo, ne le »terapevtskim« ciljem, temveč jo spremenijo v srži.

[2] Filozofije, ki je nekoč bila del učnega programa socialnega dela, tam več ni. Na žalost.

[3] Da socialno delo nima teorije umetnosti sui generis, lahko razumemo na več načinov. Eden je, da socialno delo nima interesa za kaj takega, saj ga zanima predvsem uporaba umetnosti in same umetnosti ne presprašuje. Kar je gotovo bolj plemenito, kakor poseganje v materijo s tujerodnimi miselnimi orodji. To kaže na upravičeno in prislovično skromnost in spoštljivost socialnega dela do drugih strok, kaže pa tudi na pomanjkanje interdisciplinarnosti v nekem kulturnem polju, ki je sicer disciplinam skupno.

[4] Leta 2014 je Muzej sodobne umetnosti (Bojana Piškur) pripravil razstavo o skupinskih in družbeno angažiranih umetniških praksah. Med njimi je bila tudi predstavitev produkcije Odbora za družbeno zaščito norosti iz osemdesetih let prejšnjega stoletja; cf. Ficko, Katarina in Vito Flaker, »Norost v osemdesetih: antipsihiatrično gibanje v Sloveniji«, v: Tamara Soban (ur.), Roberto Barandalla in Dario Schwarzstein, Politizacija prijateljstva [1. julij–28. september 2014], Moderna galerija, Ljubljana, 2014, str. 48–49.

[5] Ne gre za »soc-realizem«, režimsko umetnost sovjetskega bloka, socialistični realizem temveč za socialno, družbeno kritično literaturo – v Ameriki, denimo Steinbeck in Dos Passos, pri nas npr. Miško Kranjec. Trainspotting je tudi dober primer literature, v kateri je protagonist kolektiv.  

[6]Kolegica citira Trstenjak, A. (1981): Psihologija ustvarjalnosti. Slovenska matica, Ljubljana, str. 162.

[7] Razen v primeru, če kdo trpi za obstipacijo. 😊

[8] Maslowljev model potreb je v svoji preproščini nujen pojav, ko govorimo o »potrebah«. Če bi govorili o »potrebi po ustvarjanju« bi bil to paradoks, morda celo neumnost. Tako pojmovanje bi kazalo na pojmovno raztegljivost (amebnost) tudi sicer precej večznačnega in problematičnega pojma potreb. Ustvarjalnost sicer lahko začutimo kot željo, željo po ustvarjanju, morda bi pogovorno lahko rekli tudi potrebo (ki je lahko velika ali mala). A bržkone je ustvarjalnost predvsem človeška lastnost, zmožnost – kakor so človeške lastnosti mišljenje, delo, sočutje ipd. Več o kritiki »hierarhije potreb« v: Flaker, V. (2019). Breathing the Hierarchy of Needs Away. The Journal Czech and Slovak Social Work, Vol. 19, no. 1, pp 110–139. Dostopno na: https://socialniprace.cz/article/breathing-the-hierarchy-of-needs-away/

 

»Postavljanje meja« – strup za socialno delo

 

Border collie - "odvračalec mej"😃

»Postavljanje mej« je besedna zveza pri kateri dobim ošpice. Socialno delo je namreč veda in stroka, ki naj bi premoščala, ali celo rušila meje med ljudmi, ne pa jih postavljala. V taki preokupaciji lahko zaznamo vdor strokovnjaštva v socialno delo – torej pravzaprav pogosto ne gre za postavljanje mej kot takih, temveč za postavljanje sebe kot »strokovnjaka«, za ločevanje med »nami« in »njimi«.

Pa vendar, dileme so resnične. Ob pogovorih o vlogi načrtovalca je kolegica izpostavila takole situacijo. Na praksi je delala osebni načrt. Ko sta z načrtovanjem zaključila, si je uporabnik želel v enakem "tempu" še naprej pogovarjati, tako preko sporočil kot tudi preko Skypea (stiki so potekali med koronskim zaprtjem). V glavnem si je želel klepetati – o hrani, vsakdanjih dogodkih. Kolegica pa nima časa za to. Kakšna je zdaj vloga načrtovalke? Kako lahko peljemo odnos in kako ocenimo, kdaj je odnos postal preveč "prijateljski"? Kdaj in kako postaviti meje in na kakšen način to doseči, da ti uporabnik še vedno zaupa in se nate zanese? To so bila vprašanja, ki so se kolegici postavila.

V teh vprašanjih lahko ločimo dva različna sklopa vprašanj – splošno glede stikov in odnosov, mej in mostov med uporabniki in njihovimi pomočniki, drugo pa se nanaša konkretno na načrtovanje, kako ta problem vključiti v načrtovanje.

***

V socialnem delu klasična definicija vloge strokovnjaka kot nepristranskega, distanciranega itn. odpove. Še več, je v nasprotju z žlahtnimi vrednotami socialnega dela (tovarištvo, skupno delo, vzajemno spoznavanje itn.).

V socialnem delu moramo predvsem graditi mostove in postavljati mej. Uporabniki so že tako preveč "omejeni", imajo preveč ovir in mej in nima smisla oz. je v nasprotju s splošno funkcijo socialnega dela, postavljati meje tam, kjer jih ni treba.

Predvsem postavljati meje vnaprej, a priori. Samo zato, ker je nekdo uporabnik.

Seveda meje postavljamo tudi v vsakdanjem življenju. Toda te meje niso apriorne in so fleksibilne. Tudi tistim, ki so nam najdražji postavljamo meje - se nočemo pogovarjati, ko smo utrujeni, jih zavrnemo, ko moramo nekaj narediti.

Istega človeka enkrat sprejmemo le na vratih, ki ga spustimo drugič v predsobo, ga povabimo v dnevno sobo ali pa celo v spalnico. Torej meje v stikih z drugimi ljudmi vedno postavljamo, in vedno spreminjamo. Sogovorniki to sprejmejo (kakor sprejmemo tudi sami v nasprotno smer), navadno ne zamerijo.

Če pa nekoga a priori postavimo na distanco, pa se to zdi krivica (oz. predsodek), še zlasti, če je to zaradi tega, ker je "tak človek"  (uporabnik) – s tem človeka kot takega definiramo, sebe pa kot strokovnjaka (birokrata, Weber).

Skratka apriorno postavljanje mej je nasprotno tako načelom vsakdanjih izmenjav kakor tudi postulatom socialnega dela.

Res je sicer, da so nekateri ljudje, med njimi tudi uporabniki, »lačni« stikov – bodisi zaradi tega, ker so sicer prikrajšani za tople, prijateljske in enakopravne stike, bodisi, ker nas imajo v čislih, ali preprosto radi in bi radi več časa preživeli v pogovoru z nami. To je lahko nadležno v določeni situaciji (npr. imamo veliko dela, se slabo počutimo ipd.). Toda to ni razlog, da bi se vnaprej ograjevali.

Drobno pojasnilo je navadno čisto dovolj, pa tudi takrat ko ne zaleže takoj, bomo situacijo zlahka obvladali. V vsakem primeru pa bomo z vnaprejšnjim postavljanjem mej veliko izgubili. Še zlasti, če bo razlog za postavljeno mejo neka nalepka, razlika v statusu, ne pa naši povsem osebni razlogi.[1]

Vnaprejšnje kategorično postavljanje mej torej ni potrebno. Meje lahko postavljamo sproti, refleksivno, glede na situacijo, v kateri se znajdemo. Še več, vnaprejšnje postavljanje mej je škodljivo, z njim rušimo možnosti resničnega (in vzajemnega) spoznavanja, srečanja in konec koncev tudi skupnega dela (v žargonu »vzpostavljanja delovnega odnosa« oz. »zavezništva«). Nenazadnje je tudi etično sporno – saj vpeljuje mehanizme predsodkov in stigmatiziranja.

***

V osebnem načrtovanju pa nam taka situacija, kot jo je opisala kolegica, govori, med drugim, tudi o človekovih potrebah in željah. Npr. nekdo nas po tem, ko smo že naredili in potrdili načrt, večkrat pokliče, se hoče pogovarjati o povsem banalnih stvareh. Torej je to neka želja, ki je v načrtu nismo oblikovali kot cilj.

Zadevo lahko rešimo takole. Rečemo, da očitno rabi take pogovore in predlagamo, da tudi to uvrstimo v načrt. Rečemo tudi, da se lahko tudi kdaj pa kdaj slišimo in poklepetamo. Seveda tudi to, da smo na voljo, če je kakšna stiska. V načrtu pa določimo sogovornika, klepetavca – tako ali drugače.

***

Prijateljstvo je pomembno v socialnem delu, se ga ni treba sramovati ali ogniti. Nič ni narobe, če se z uporabnikom ali uporabnico spoprijateljimo. Nasprotno, to nam gre v prid. V nekaterih situacijah in pristopih (»nežno učenje«) je to sploh glavni način, kako lahko nekaj s človekom skupaj zares naredimo. Navezanost (bond) je včasih edini način, kako človeka po letih čustvene prikrajšanosti (npr. zaradi institucionalizacije) sploh »spraviti v promet«, ga priključiti občestvu in omogočiti sodelovanje, odločanje ipd.

Je tudi treba ločiti med »prijateljstvom«, »prijateljem« kot samostalnikom in pridevnikom »prijateljski«. Je prav, da v stikih s uporabniki ravnamo prijateljsko – torej tako, kot bi ravnali s prijateljem – imamo odnos, ki vzbuja zaupanje, zanesljivost, zavezo in deloma tudi zaroto. Ne moremo pa biti prijatelji v vsemi uporabniki. Najbolj očitno takrat, ko imamo veliko uporabnikov. Pa tudi če lahko najdemo skupne vrednote skorajda z vsakim človekom – in na njih utemeljimo naše razmerje, imamo torej vsaj ščepec prijateljstva v takih odnosih – pa ne moremo z vsakim postati prijatelji, vsaj v ožjem pomenu besede ne. Morda pa smo lahko »prijatelji za ta trenutek«. Nenazadnje pojem prijateljstva obsega zelo široko paleto vzorcev, kako smo si ljudje skupaj.

---

[1] Tako se npr. pogosto zgodi v romantičnih stikih, da vnaprej nekomu sporočimo, da nismo na voljo za več kot pogovor. Pa se tudi tam zgodi, da vnaprej postavljena meja pade. Tudi pri osebnem načrtovanju lahko vnaprej povemo, da smo v procesu načrtovanja bolj na voljo, kot bomo pozneje, ko je načrt narejen.