Vizija razvoja SVZ Hrastovec (Vito Flaker – ob kandidaturi za direktorja zavoda)

Uvodna opomba

Vizijo sem bil, zaradi razmeroma kratkega roka za prijavo na razpis, prisiljen napisati v zelo kratkem času. Zato se spoštovanim članom opravičujem, da ni tako kompletna, kot bi si sam želel in ko bi vi pričakovali. Marsikaj, kar sem spodaj napisal, bi, če bi bilo več časa, lahko bolje utemeljil, podprl s citati iz literature in bolj nadrobno opisal. Kljub pomoči nekaterih kolegov in kolegic (posebej se moram zahvaliti Andreji Rafaelič), mi na žalost to ni uspelo. Vseeno upam, da sem zajel bistvene točke, ki kažejo na mojo usmerjenost, poznavanje področja in usposobljenost za vodenje pomembne ustanove, kot je Hrastovec.

Zdelo se mi je pomembno, da začnem z osebno noto in potem nadaljujem na bolj strokoven in akademski način. Osebni razlogi in nagibi so, po mojem skromnem mnenju, prav tako pomembni pri izbiri direktorja.

 

Osebni razlogi in nagibi

Marsikdo se je začudil, ko sem povedal, da sem se odločil, da bom kandidiral za direktorja Hrastovca. Zakaj bi namreč zapustil varni in udobni položaj univerzitetnega profesorja in se lotil dela, ki nosi tolikšno odgovornost in tveganja? Zakaj bi se ukvarjal z birokracijo, denarjem, bil odgovoren za življenja ljudi, za socialno varnost zaposlenih, zakaj bi se moral ukvarjati s politiki – lokalnimi in nacionalnimi? Zakaj bi zapuščal Ljubljano in šel na podeželje? Res je, da so Slovenske Gorice eden od lepših delov Slovenije, prijazna pokrajina in ljudje, seveda pa to še zdaleč ni glavni razlog, da bi se potegoval za službo direktorja v Hrastovcu.

Tisti, ki me poznajo, in tisti, ki podpirajo proces dezinstitucionalizacije in si želijo sprememb v socialnem varstvu, niso bili presenečeni, ne le da so me podprli, bili so veseli in mi čestitali k pogumu. Vedo namreč, da si celo svoje delovno življenje prizadevam za take spremembe, da si želim, da bi ljudje bolje živeli, da bi imeli tiste pravice in možnosti, ki jih imajo drugi, ki ne živijo v zavodih, da bi ne bili več odloženi na rob družbe, da bi postali ljudje z vizijo in s prijatelji. Vedo, da sem nisem »foteljski« intelektualec, da sem pripravljen poprijeti za delo, da mi je pomembno, da uresničujem svoje ideje v praksi in da znam delati tisto, kar učim.

Uresničevanje življenjskega projekta

S Hrastovcem sem se srečal prav na začetku svoje kariere. S kolegom Bernardom Stritihom sva namreč v začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja tu vodila trening skupinske dinamike, ki naj bi omogočil večjo demokratičnost odnosov in večjo občutljivost za potrebe in želje stanovalcev. Že takrat je name Hrastovec naredil močan vtis – ne le mogočna zgradba zaznamovana z usodo svojih prebivalcev. Čeprav sem precej dobro poznal psihiatrijo, je koncentracija ljudi s hudimi omejitvami name naredila vtis, hkrati pa me je navdušila odprtost in neposrednost ljudi, ne le stanovalcev, temveč tudi osebja, za novosti, sodelovanje, za človeškost.

Bolj podrobno in globlje sem Hrastovec spoznal leta 1987, ko smo kot obliko prostovoljnega dela organizirali prvi tovrstni mladinski (delovni in raziskovalni) tabor.[1] S skupino prostovoljcev smo preživeli skoraj tri tedne v zavodu, namen pa je bil, da popestrimo življenje stanovalcev, da spodbudimo osebje k drugačnem razumevanju in ravnanju, da vnesemo v nek samozadosten in ločen svet nekaj novega, ga povežemo z zunanjim svetom. Tabor je bil uspeh, zato smo ga ponovili naslednje leto. Toda takrat smo spoznali, da ni dovolj popestriti monotonijo totalne ustanove, povezati ljudi, ki živijo v njej z dogodki in ljudmi zunaj, temveč da je treba ljudi peljati ven, družbo opozoriti, da tak način oskrbe ljudi ni ustrezen in ustvariti pogoje za življenje zunaj.

Ustanovili smo Odbor za družbeno zaščito norosti. Poleg tega, da je bil kamenček v mozaiku družbenih gibanj tistega časa, pa je na področju sociale deblokiral marsikaj in začel neko novo zgodbo, skupaj s kolegi iz Hrastovca. Sprva smo predvsem opozarjali na krivico, da so ljudje zaprti, hkrati pa vodili stanovalce Hrastovca ven med druge, na tabore v Ljubljani, Portorožu, Idriji.[2]

To je bila vaja za ustanovitev prve stanovanjske skupine pri nas, verjetno tudi prve v kakšni bivši socialistični državi.[3] V njej so živeli prav Franc, Boro, Kristjan in Puba (Albin) - štirje bivši stanovalci iz Hrastovca.

V Hrastovcu smo tudi imeli enega od prvih sestankov Mreže za spodbujanje duševnega zdravja Alpe Jadran.[4] Neposredna posledica tega sestanka je, da smo začeli s študijem duševnega zdravja v skupnosti, se povezali s procesi dezinstitucionalizacije po svetu in postavili Slovenijo na zemljevid takšnih dogajanj.[5] Lahko bi rekli, da se plaz vzpostavljanja skupnostnih služb sprožil prav v Hrastovcu.

Tudi Hrastovec je začel s spremembami, naredil je »Ribiško kočo«, po začetnih težavah s sosedi tudi stanovanjsko skupino v Mariboru.

Velike spremembe pa so se zares začele v prejšnjem desetletju. Izkazalo se je namreč, da, kljub temu, da so stanovanjske skupine in druge vmesne strukture, ki so jih ustanovile nevladne organizacije, ustvarile novosti in preizkusile metode dela v skupnosti, niso prav nič prispevale k zmanjševanju zavodskih kapacitet.[6] Hkrati se je v Hrastovcu zamenjalo vodstvo in Josip Lukač je obrnil ploščo in začel z velikimi spremembami.

Vesel sem bil, da me je povabil zraven, najprej skupaj s študenti na enomesečno strnjeno prakso (tabor), potem pa kot sodelavca in strokovnega vodjo. Zame, verjetno pa za večino ljudi, ki so pri tem sodelovali, je to bila življenjska izkušnja. Naredili smo veliko (vsi vemo, kaj, a vseeno naj naštejem vsaj bistvene stvari): ljudje, ki so živeli v zavodu, so dobili več pravic in priložnosti, spremenili smo organizacijo dela, vlogo posameznih strok, vzpostavili interdisciplinarno sodelovanje, spremenili pogled na usodo stanovalcev, vpeljali in ustvarili nove metode in oblike dela, zmanjšala se poraba zdravil, uporabe prisilnih sredstev pa skorajda več bilo; …

Najbolj očitni in verjetno največji dosežek je bil, da smo veliko število stanovalcev, skorajda pol, preselili ven iz zavoda – večino v stanovanjske skupine oz. dislocirane enote, nekaj pa tudi v nevladne organizacije (npr. v Ljubljani), domov z individualno oskrbo in podporo.[7] Izpraznili smo grad Trate.

Hrastovec je postal središče dogajanja v slovenski sociali, vzor in zgled za domače in tuje ustanove. Obiskovali so nas številni tuji strokovnjaki, nekateri, da bi se mi od njih učili, drugi da bi se učili od nas – vsi pa so bili navdušeni nad tem, kar smo počeli. Hrastovec je postal drevesnica idej in pobud (vsako leto smo imeli vsaj eno dobro obiskano mednarodno srečanje in več domačih seminarjev, delavnic), morda smo premalo objavljali in pisali o svojih izkušnjah, nekaj pa tudi. Kar smo začeli v Hrastovcu je bila spodbuda za več slovenskih ustanov in nekaterih v tujini (Bosna, Hrvaška), da so začeli s podobno prakso.

V borih petih letih smo naredili velik korak, če ne že skok, od institucionalnega varstva k skupnostni oskrbi. A ta korak, čeprav velik, je le prvi korak. Preselitve v dislocirane enote oziroma stanovanjske skupine, so le prehod od življenja v ustanovi k samostojnem in suverenem življenju v skupnosti.[8] Drugi korak, ki ga nismo naredili (razen v nekaterih vzorčnih primerov), je, da se ljudje, ki pridejo iz zavodov, vsak na svoj način in po svojih zmožnostih, dejansko vključijo v skupnost, dobijo svoj temelj življenja z drugimi, ki je dovolj suveren in trden. Za to pa je potrebna še bolj razpršena in filigranska organizacija storitev, opore ljudem in sodelovanje z drugimi, formalnimi in neformalnimi, akterji oskrbe v skupnosti.

Da tega, drugega, koraka nismo naredili, je bilo več razlogov. Že proti koncu mojega mandata kot strokovnega vodje je začel proces razvoja zastajati in potem, ko sem odšel, tudi dejansko zastal. Razlogi so bili subjektivni in objektivni. En objektiven razlog je bil, da smo cel proces izpeljali brez dodatnih sredstev (kar je dosežek in dokaz, da drugačne oblike dela ne stanejo več kot obstoječe, vseeno pa je potrebna dodatna injekcija za premostitveno obdobje in ustvarjanje služb in storitev, ki jih sam zavod neposredno ne more ustanoviti). Drug objektiven razlog pa je bil, da zakonodaja, ki uravnava socialno varstvo, ni sledila inovacijam na terenu. Tako smo se vedno znašli, ko smo naredili nekaj novega, v sivi coni na meji predpisanega. Manjkal je tudi nedvoumen mandat države, jasna usmeritev in zastavitev cilja dezinstitucionalizacije.

Subjektivni razlogi so bili pregorevanje pa tudi razhajanje v pogledu, kako nadaljevati. Zase lahko rečem, da sem, kot bi v žargonu sociale rekli, pregorel. Poleg te zahtevne naloge, sem bil v istem času tudi dekan fakultete, bil vključen v več drugih procesov sprememb na področju socialnega varstva (spremembe zakonodaje na področju duševnega zdravja, izdelava kataloga CSD, reorganizacija CSD, itn.), vodil pa sem tudi izredno pomemben in težaven pilotski projekt individualizacije financiranja storitev socialnega varstva.

Podobno utrujenost sem lahko opazil tudi pri svojih sodelavcih. Na krilih navdušenja, prvih uspehov, novega tovarištva in občutka, da delamo nekaj zelo pomembnega, smo namreč delali bistveno več, kot so bile naše delovne obveznosti in verjetno tudi fizične zmožnosti. Morda smo tudi temu morali plačati davek. A če bi bilo samo to, bi se lahko ustavili in spočili, pa potem nadaljevali. Šlo je tudi za razhajanja v stilu in viziji.

Josip je bil namreč ključen in ustrezen človek za začetek sprememb in za to, kar smo v tistih letih naredili, gredo zasluge predvsem njemu. Sčasoma pa mu je bilo čedalje bolj pomembno, da bi razvoj šel predvsem v smeri vzpostavljanja manjših oskrbnih domov (40-60 stanovalcev in stanovalk). Ker to sprva ni bistveno oviralo procesov sprememb in kvarilo mojega delovnega prijateljstva z Josipom, temu tudi nisem izrecno nasprotoval. Se pa je zgodilo tako, da to sčasoma postala ovira za razvoj in se je prelevilo v aktivno nasprotovanje dejanjem, ki bi pomenila napredek k drugemu koraku. Imela pa sva tudi različna stila vodenja.

Žal, kot sem že zapisal, sem bil preveč utrujen in imel premalo nedvoumne podpore »z vrha«, da bi stopil v odkrit konflikt in uveljavil svojo vizijo in način dela.  Sprejel sem predlog, da ne kandidiram za drugi mandat in se od Hrastovca (nevede) poslovil za naslednjih sedem let. Po mojem odhodu je proces nazadoval – zdaj je manj stanovalcev v okolje integriranih enotah, nekateri pristopi in metode, ki smo jih uveljavili so zamrli, obravnavna paradigma se je premaknila od usposabljalne nazaj k popravljalni in nadzorovalni, večalo se je nezadovoljstvo osebja in stanovalcev, Hrastovec pa se je iz središča dogajanja premaknil na obrobje in izolacijo.

Nadaljevanje začetega dela

Moja odločitev, da kandidiram za direktorja Hrastovca je osebna predvsem, ker si želim nadaljevati to, kar je Hrastovec dvignilo nad druge zavode, s procesi, ki smo ji začeli, pospešiti tiste, ki so vztrajali in obuditi tiste, ki so zastali. Morda Hrastovec ni ravno Trnuljčica, ki jo je treba zbuditi, sem pa prepričan, da je v Hrastovcu ogromno znanja, pa tudi pripravljenosti, da premore več kot drugi zavodi in da je vse to moč aktivirati in postaviti na novo raven. Kako bomo to naredili, bom pojasnil v nadaljevanju (z manj osebne note).

Kot kaže so tudi okoliščine bolj ugodne kot pred skoraj desetletjem in pol. Dezinstitucionalizacija je bolj jasno in nedvoumno postala platforma Evropske skupnosti in tudi Slovenije.[9] Proces dezinstitucionalizacije smo dali v program črpanja sredstev in evropskih strukturnih skladov. Imamo velik kapital in potencial znanja, ki ga, v drugih državah, kjer so proces izpeljali niso imeli. Javno mnenje in kultura sta bolj tolerantna in spremenljiva.

Osebno pa je to zame verjetno še zadnji izziv v moji delovni dobi. Morda tudi glavni. Kako ustvariti službe, ki bodo v pomoč in podporo ljudem, ne da bi jih pri tem ponižale, zapirale, onesposobile, je bila rdeča nit mojega delovanja. Pogosto povezana s Hrastovcem. Želim si dokončati, ali vsaj zaokrožiti delo. Želim si, da bi lahko vsi, ki sem jih v teh letih spoznal v Hrastovcu doživeli svobodo, hkrati pa mi je žal, da nekateri, ki sem jih v teh letih spoznal, te ne bodo nikoli. 

Da sem v »zrelih letih«, je navsezadnje tudi prednost. V triintridesetih letih dela sem se veliko naučil, dobil tudi nekaj modrosti. Vodil sem prvo društvo na področju duševnega zdravja, katedro za duševno zdravje, fakulteto, strokovni del preobrazbe Hrastovca, številne projekte. Izkušnje imam, imam pa tudi več modrosti, da bom morda manj zaletav, naiven. Ne mislim pa se odreči odločnosti in doslednosti pri izpeljavi idej dezinstitucionalizacije. Tudi ne uresničevanju demokracije na najbolj osnovni, človeški ravni.

Čeprav mi strokovnega znanja ne manjka, se zavedam in si želim, da se bom moral še marsičesa – skupaj s sodelavci – naučiti. Še bolj to velja za področje vodenja, upravljanja in organizacije. Tudi na teh področjih imam precej teoretičnega znanja, še več pa izkušenj, a vem, da je prav tu moja večja pomanjkljivost in bom primoran naučiti se novih spretnosti, saj je ravno na tem področju treba veliko storiti. Premik v skupnost je konceptualen, metodičen, v veliki meri pa tudi organizacijski in političen izziv.

Kljub temu, da mesto direktorja, še posebej v ustanovi, ki ima ambicijo spreminjati se, zahteva celega človeka, bom še vedno ohranil stik z univerzo. Namen imam ostati v dopolnilnem delovnem razmerju na fakulteti. Zato imam več razlogov. Glavni je ta, da mi bo to omogočalo bolj uspešno delo v Hrastovcu. Kombinacija učenja, raziskovanja in delovanja je vedno najbolj uspešna. Navsezadnje bomo tudi v procesih, ki so pred nami, raziskovali, se učili. Hkrati pa so študentje in študentke, pa tudi kolegice in kolegi, vir navdiha, spodbude in pa tudi ljudje, ki lahko bistveno prispevajo k boljšim rezultatom našega dela. 

Hrastovec še vedno vidim kot učno bazo, ne samo za učenje socialnega dela, tudi ne samo za učenje drugih poklicev, temveč tudi za učenje strpnosti, demokracije, organizacije in vpeljevanja sprememb. Pričakujem, da se bodo k nam hodili učit iz drugih okolij, držav, tudi delavci iz umetnosti in kulture in vseh tokov življenja. Skratka vez z univerzo mi bo omogočala dostop do več virov in sredstev, nematerialnih, pa tudi materialnih, hkrati pa omogočila večjo neodvisnost (od dnevne politike, pa tudi osebno).

Prav tako ne bom povsem opustil svojega raziskovalnega in razvojnega dela na projektih, kjer sodelujem. Mnenja sem, da se lahko učimo tudi Srbiji, Albaniji, celo na Šri Lanki in, da se oni pridejo učiti h nam v Hrastovec. Moji drugi angažmaji se bodo dopolnjevali z osnovnim in glavnim v Hrastovcu. Prispevali bodo k boljšem delu v Hrastovcu, izkušnje Hrastovca pa bodo prispevale razvoju drugod, tako v konkretnih ustanovah, kot v izboljševanju sistema in, na primer, uvajanju dolgotrajne oskrbe in drugih novosti, ki nas čakajo v prihodnosti. Pozoren pa bom moral biti, da bom našel pravo ravnotežje med enimi in drugimi dejavnostmi.

 

Konceptualna izhodišča vizije razvoja

Dezinstitucionalizacija kot evropska platforma

Razlogi za mojo kandidaturo in cilji delovanja niso zgolj osebni, le ena izmed možnih teorij in praks, ampak temeljijo tudi na smernicah, ki jih Sloveniji narekuje Evropska unija. Osnovna platforma in civilizacijski napredek Evropske unije je, da vsi njeni ukrepi temeljijo na vključevanju vseh ljudi, ne glede na njihov oviranost To pomeni, da moramo ljudem, ki so na kakršen koli način prikrajšani, zagotoviti podporo in pomoč pri vključevanju v vsakdanje življenje, delovno okolje in omogočati pogoje za dostojno družinsko življenje.

Evropska unija je, tako kot Slovenija, podpisnica Konvencije Združenih narodov o pravicah ljudi z ovirami in se je zavezala, da jo bo spoštovala in izvedla vse potrebne ukrepe. Praktično je Evropska skupnost to storila na dva načina; prvič, iz svojih sredstev ne financira več obnove ali gradnje velikih institucij, drugič, oblikovala je ekspertno skupino , ki je pripravila Evropske smernice za države članice za preoblikovanje iz institucionalnih v skupnostne oblike oskrbe.[10]

Evropska unija je smernice postavila kot osnovno vodilo držav članic pri reformi sistemov socialne varnosti. Smernice poudarjajo predvsem to, da je treba institucije, ki so dolgo veljale za utečen in edini možen način zagotavljanja oskrbe, približati uporabnikom, prilagoditi njihovim potrebam in organizirati oskrbo in službe v skupnosti. Predlagajo, da se obstoječi viri financiranja in kadri postopoma preusmerijo v zagotavljanje oskrbe v skupnosti.

Smernice ne narekujejo zgolj osnovnih načel pri razvoju skupnostnih oblik oskrbe in transformacije obstoječih institucij, ampak poudarjajo tudi pomen ohranjanja obstoječega kadra kot nosilca razvoja skupnostne oskrbe. Tem smernicam nameravam tudi sam slediti in investirati v obstoječi kader, ponovno osvežiti njihovo znanje in jih spodbuditi k aktivnemu sodelovanju pri transformaciji zavoda.

Smernice so za razvoj zavoda Hrastovec pomembne, saj poleg tega, da narekujejo državam članicam reformo v smeri skupnostne oskrbe, govorijo tudi o pilotnih projektih in učnih, pilotnih centrih, zavodih. Hrastovec je bil že v preteklosti, ko sem ga vodil,  vodilni zavod pri razvoju novih oblik in metod zagotavljanja oskrbe in organizacije storitev v skupnosti.[11] Zdaj je ob jasnih zahtevah Evropske unije to možno nadaljevati, nadgraditi in preseči.  

Stanje v Sloveniji

Kljub temu, da Evropska unija narekuje dezinstitucionalizacijo, trenutno proces dezinstitucionalizacije pri nas miruje. Imamo sicer bogato zgodovino dezinstitucionalizacije, njen pomemben del je tudi Hrastovec.[12] Od devetdesetih do danes smo na področju zagotavljanja oskrbe v skupnosti razvili paleto storitev od stanovanjskih skupin, dnevnih centrov, osebne asistence do nekaj uspešnih poskusov zagotavljanja osebnih paketov storitev.[13] 

Od leta 2000 so tudi posebni socialnovarstveni zavodi odprli številne dislocirane enote oziroma stanovanjske skupine. Po zgledu zavoda Hrastovec so do leta 2008 vsi zavodi pospešeno začeli odpirati take enote. Začetnemu zagon je sledil zastoj, če ne celo korak nazaj. V zadnjih nekaj letih so nove dislocirane enote odprli samo v Socialnovarstvenem zavodu Dutovlje. Ne samo, da drugi posebni zavodi ne odpirajo več dislociranih enot, tudi novih storitev v skupnosti v zadnjih letih ne razvijamo več.

Je pa hkrati to za Slovenijo tudi trenutek, ko je s Evropsko konferenco prehodu iz institucionalne k skupnostni oskrbi maja 2014 uradno napovedala dezinstitucionalizacijo. Četudi si lahko mislimo, da je morda bilo to zgolj simbolno dejanje, pa je na praktični ravni Slovenija uvrstila dezinstitucionalizacijo v nov operativni program za črpanje sredstev iz proračuna Evropske unije. Eden izmed razlogov za mojo kandidaturo je torej tudi ta, da je zdaj za dezinstitucionalizacijo prelomni trenutek, saj bomo imeli prvič v Sloveniji na voljo namenska sredstva za zagon in izvedbo procesa. 

Poseben položaj Hrastovca

Za kandidaturo za direktorja Zavoda Hrastovec sem se odločil tudi, zaradi posebnega položaja te ustanove. Ne samo, da je to največja med ustanovami takega tipa v Sloveniji, ampak je tudi zadnja postaja v »karieri duševnega bolnika«. Ko vse druge organizacije in zavodi ne vedo več, kaj z nekom narediti, ga pošljejo v Hrastovec in tam navadno tudi ostane. Hrastovec naj bi zagotavljal oskrbo ljudem s potrebami po najbolj intenzivnimi oskrbi. 

Prav to je hkrati prednosti in izziv Hrastovca pri dezinstitucionalizaciji. To je namreč priložnost, da razvijemo širok spekter različnih storitev v skupnosti in se naučimo, kako na drugačen, uporabniku prijazen način razviti storitve v skupnosti tudi za tiste ljudi, ki   potrebujejo največ oskrbe. Pod mojim strokovnim vodstvom smo v preteklosti že pokazali, da je možno tudi za take ljudi organizirati na drugačen način.

Drugi razlog, zakaj sem za svojo kandidaturo izbral prav Hrastovec, je tudi ta, da smo ravno tam prvi resneje lotili dezinstitucionalizacije zavodov za odrasle. Ko sem v zavodu delal kot strokovni vodja, smo bili prvi zavod, ki je uvedel ključne delavce, uveljavil metodo osebnega načrtovanja, analizo tveganja, uvedli smo politiko odprtih vrat tudi na oddelkih z stanovalci z najintenzivnejšimi potrebami, predvsem pa smo skoraj polovico stanovalcev preselili v zunanje enote.

V tistem času smo v Hrastovcu razvili tehnologijo preselitev in zelo dobro zastavili tranzicijo od institucionalnega varstva k oskrbi v skupnosti. Zaposleni v zavodu že imajo potrebna znanja za dezinstitucionalizacijo in bogate izkušnje s preselitvami. Verjamem, da zaposleni niso pozabili vsega znanja in, da so ga pripravljeni obnoviti in nadaljevati tam, kjer smo se ustavili pred sedmimi leti. 

Osnovna načela dezinstitucionalizacije

Svoje delo direktorja bom, podobno kot sem opravljal delo strokovnega vodje, temeljil na konceptih in metodah socialnega dela, etiki socialnega dela, demokratičnem vodenju in z vključevanjem vseh sodelavcev v spremembe, ki jih želim v zavodu uveljaviti. Sam proces konverzije zavoda v skupnostne službe bom skupaj s sodelavci vodil po spodnjih načelih.

i.                    Razumevanje stanovalcev kot polnopravnih državljanov

Stanovalce in uporabnike storitev dolgotrajne oskrbe moramo videti kot ljudi s svojimi življenjskimi zgodbami. Kot vsi drugi prebivalci Slovenije morajo imeti zagotovljene vse pravice, zato da lahko te pravice uveljavljajo, pa potrebujejo ustrezno pomoč in podporo.

ii.                  Sodelovanje in vključevanje uporabnikov v proces

Uporabnike je treba ponovno vključiti v sodelovanje tako v načrtovanje njihove oskrbe kot organizacijo sprememb v zavodu. Dostopati morajo do vseh informacij, ki so povezane z njihovim življenjem in spremembami, ki se bodo dogajale v zavodu. Prav tako morajo imeti pravico do tega, da z zaposlenimi sooblikujejo potek dneva in življenja na oddelkih in v dislociranih enotah.

iii.                Zagotavljanje varne zaposlitve obstoječemu kadru

Zaposleni bodo pridobili in nadgradili znanje za delo v skupnosti. Nihče od njih ne sme izgubiti zaposlitve. Z premikom v skupnost predvidevamo, da se bodo zmanjšali stroški vzdrževanja velikih starih objektov, ta sredstva pa bi namenili večjemu obsegu oskrbe, kar bi posledično pomenilo potrebo večjemu številu zaposlenih.

iv.                Pravica do samostojnega življenja v skupnosti

Za dosledno in dokončno izpeljavo dezinstitucionalizacije moramo slediti načelu, da imajo vsi, tudi ljudje z najbolj intenzivnimi potrebami, pravico, da živijo v skupnosti z manjšim številom sostanovalcev. Prav tako je treba poleg obstoječih bivalnih enot in stanovanjskih skupin razvijati tudi druge oblike oskrbe kot so, na primer, osebni paketi storitev, osebna asistenca, intenzivnejša pomoč na domu in druge.

v.                  Povezovanje in sodelovanje s skupnostjo

V procesu dezinstitucionalizacije je treba vključiti tako okolico zdajšnjega zavoda (Lenart, Maribor), kakor tudi  skupnosti, kamor se bodo stanovalci preselili. Skupnost bomo povabili tako v zavod, prav tako pa bomo z njo sodelovali, pri načrtovanju in vzpostavljanju novih storitev. Ljudje, ki živijo v lokalni skupnosti in potrebujejo dolgotrajno oskrbo, bodo lahko obenem tudi novi uporabniki storitev v primeru, da bo zavod širil svoje dejavnost in zagotavljal tudi oskrbo na domu.

vi.                Vpliv in izbira

Dezinstitucionalizacija mora temeljiti na prenosu moči iz strokovnjakov k uporabnikom. Zato morajo imeti uporabniki nadzor in vpliv nad celotnim procesom načrtovanja, zagotavljanja in izvajanja oskrbe. Morajo imeti pravico, da izbirajo med različnimi storitvami, predvsem pa da lahko izbira med oskrbo zavodu ali v skupnosti. 

vii.              Oskrba po osebni meri

Temeljna metoda, na kateri bo temeljil proces preoblikovanja zavoda Hrastovec, bo osebno načrtovanje in izvajanje oskrbe. Storitve, tako v zavodu kot izven njega, bomo prilagodili človeku tako, da bo ta dobil natančno  tisto, kar potrebuje. Na tak način bomo zagotavljali kvalitetnejše in učinkovitejše storitve, ki bodo temeljile na željah, nujah, potrebah in ciljih človeka.

viii.            Zagotavljanje kontinuirane in celovite oskrbe tudi v skupnosti

Hkrati s preseljevanjem v skupnost bomo oblikovali in vzpostavljali take storitve, ki bodo zagotavljale celovito oskrbo posamezniku in hkrati upoštevale njegovo voljo. Storitve v skupnosti morajo biti blizu uporabnikom in skupnosti in hkrati zagotavljati vso podporo, ki jo posameznik potrebuje. Nadomestiti morajo institucije tako na stanovanjskem, eksistenčnem kot storitvenem področju.

Črpanje sredstev in začetek razvoja

Prestrukturiranje zavoda Hrastovec, ki bo temeljilo na zgornjih načelih, nameravam začeti postopno vendar odločno. Seveda bom za to v prvi vrsti uporabil obstoječe vire. Hkrati pa se zavedam tudi nuje po črpanju dodatnih sredstev. Pri tem bom pozornost posvetil predvsem črpanju sredstev iz Operativnega programa, ki je trenutno v pripravi in, ki vsebuje poseben del sredstev namenjenih dezinstitucionalizaciji.

Sodelovanje s Fakulteto za socialno delo in drugimi raziskovalnimi ustanovami bo omogočilo tudi črpanje razvojno-raziskovalnih sredstev. Ta sredstva lahko omogočijo zagon ustvarjanja tako praktičnega kot teoretičnega znanja iz metod zagotavljanja oskrbe, raziskovanja potreb stanovalcev in razvijanja tehnologije dezinstitucionalizacije.

Prve korake k spremembam bo mogoče izvesti brez dodatnih sredstev. To pomeni osvežitev obstoječega znanja, ponovno uveljavljanje ključnih delavcev,  zagon osebnega načrtovanja, obuditev zamrlih projektov in predvsem ponovno zagnati preselitve.

Sočasno s tem bomo iskali dodatna Evropska sredstva, ki bodo omogočala, da naredimo korak naprej od dislociranih enot in razvoj osebnih paketov storitev. Tudi tega dela se nameravam lotiti projektno v sodelovanju tako s Fakulteto za socialno delo kot z drugimi tujimi organizacijami.

 

Zakon od dolgotrajni oskrbi

Ena od priložnosti, pa tudi izzivov, je tudi, da bo zelo verjetno v tem mandatu vlada sprejela tudi zakon o dolgotrajni oskrbi. Ta naj bi temeljito spremenil pokrajino zagotavljanja storitev dolgotrajne oskrbe, načine financiranje, pa tudi samo logiko delovanja sistema in zagotavljanja storitev. Z uveljavitvijo zakona bo laže financirati storitve v skupnosti, uporabniki bodo postali upravičenci do zavarovanja, imeli bodo vsaj nekaj več vpliva. Hrastovec, kot spreminjajoča se organizacija, bo od tega imela veliko, veliko pa bodo naše izkušnje lahko prispevale k razvoju sistema dolgotrajne oskrbe. Priložnost je tudi, da Hrastovec postane vodilni zavod za dolgotrajno oskrbo. 

Vizija

 

Vizijo razvoja bi lahko povzeli v naslednjih točkah:

·         Razselitev ljudi v skupnost

·         Moderne službe po meri človeka

·         Bogastvo organizacijskih oblik

·         Središče dolgotrajne oskrbe in dezinstitucionalizacije

·         Stičišče gibanj in tokov

Fizična osnova dezinstitucionalizacije je namreč preselitev ljudi iz velikih ustanov v skupnost. To pomeni tudi razpršitev storitev in delovanja organizacije, ki zagotavlja oskrbo. Torej tudi spremembe organizacijske sheme in dopolnitev z drugimi oblikami organizacije, kot tudi delitvijo funkcij in dodajanjem takih, ki še ne obstajajo.[14]

Razselitev ljudi v skupnost konkretno pomeni, da na lokaciji v Hrastovcu v perspektivi ne bo več stanovalcev, ki bi tam živeli (morda kakšen v kašnem od stanovanj). Pomeni tudi preselitev stanovalcev iz drugih velikih enot (Hodoš, Ščavnica, Trnovska vas), pa tudi zmanjševanje števila stanovalcev v ostalih dislociranih enotah. Idealni cilj bi bil, da bi se vrnili domov. Vemo pa, da jih veliko nima doma, ali pa se domov ne morejo vrniti. Vseeno je treba poskusiti obnoviti stike, možnosti bivanja doma. Za večino naj bi preselitev pomenila vrnitev v domače okolje, za nekatere pa ustvarjanje domačega okolja kje drugje. Glavno načelo preselitev naj bi bilo, da se človek preseli na svoj teren, v okolje, kjer bo lahko živel suvereno in domače življenje.

Da bi to dosegli je treba storitve in službe načrtovati tako, da bodo po meri človeka, posameznika. To bomo dosegli z metodami in primerno organizacijo. Temeljna metoda dolgotrajne oskrbe je osebno načrtovanje. Poleg tega je treba zagotoviti financiranje, ki ga bo spremljalo, načine kako omogočiti tveganje in varnost (ne samo v fizičnem, temveč tudi v socialnem oziru), suvereno odločanje in zmanjšati vpliv skrbništva in ga nadomestiti z drugimi oblikami pomoči pri odločanju, zagotoviti zagovorništvo v vseh situacijah, v katerih bi utegnili bivši stanovalci biti diskriminirani ali prikrajšani, dostop do sredstev, storitev in drugih virov v skupnosti, biti vključen v skupnost – dobiti prijatelje, podpornike, sodelavce v sami skupnosti.

Potrebna je tudi temu primerna organizacija oskrbe. Ta mora biti teritorialno organizirana, da se usmeri k preseljevanju v skupnost. Najprej znotraj zavoda, kot organizacije (ne stavbe) ali pa v povezavi s teritorijem ustvariti funkcije, ki bodo podpirale najprej preseljevanje potem pa še vključevanje in povezovanje s skupnostjo. Predvidevamo lahko organizacijski miks, ki bo poleg javnega zavoda zajemal še druge oblike organiziranja (zadruge, nevladne organizacije). Poleg oskrbe pa naj bi zagotavljal še nastanitev, proizvodnjo, pa tudi izobraževanje in kulturne, pa tudi rekreacijske dejavnosti.

Pomemben del vizije razvoja zavoda je tudi, da znova dobi aktivno vlogo in postane središče sprememb, dezinstitucionalizacije, raziskovanja, pa tudi siceršnje modernizacije socialnega varstva in uvajanja dolgotrajne oskrbe.

V ta namen se mora Hrastovec oziroma organizacija, ki bo nastajala v naslednjih letih povezovati navzven, ne samo z akterji socialnega varstva in duševnega zdravja, temveč tudi z raznolikimi družbenimi tokovi in gibanji. Preselitve, vključevanje v skupnost so namreč ne le tehnično organizacijski proces, temveč tudi civilizacijsko kulturni. Vsi se moramo naučiti živeti skupaj, ustvarjati novo solidarnost. Za dobro življenje ljudi v skupnosti je nadvse pomembno, da se povežemo s tem, kar se v skupnosti dogaja.

Te točke vizije si bomo v nadaljevanju podrobneje ogledali.

Dinamika preselitev

 

Kot smo že omenili so se preselitve v zadnjih sedmih letih ustavile. Pet stanovanjskih skupin kot npr. v Slovenski Bistrici so tudi zaprli, nekaj stanovalcev se je vrnilo v Hrastovec, nekateri pa so šli v novo večjo enoto Hodoš.

Največji zalogaj za preselitve bodo torej večji objekti – trije v Hrastovcu (388 stanovalcev) in Hodoš (70 stanovalcev). V klasičnih zavodskih namestitvah živi torej skupaj 458 stanovalcev. Smiselno bi bilo najprej izprazniti grad, saj je ta najmanj primeren za življenje, hkrati pa je verjetno ta ekonomsko najbolj potraten. V nadaljevanju pa depandanso, pristavo in dom v Hodošu[15].

Tudi dislocirane oziroma bivalne enote so potrebne temeljite prenove v povprečju imajo 17 stanovalcev. Največji dve 42 in 25 stanovalcev kar je bistveno preveč. Dolgoročno bi bilo mogoče ohraniti le eno dislocirano enoto v Apačah, ki ima 7 stanovalcev. Ostale bi bilo treba zmanjšati na 4 do 6 stanovalcev kot narekujejo evropske smernice.

Sočasno z zmanjševanjem velikosti dislociranih enot bomo razvijali nove oblike samostojnega življenja s podpor v skupnosti. Ključni način organizacije oskrbe bodo pri tem osebni paketi storitev. Obenem bi bilo smiselno preizkusiti tudi storitve osebne asistence za ljudi s težavami v duševnem zdravju. Veliko pozornosti pa bi bilo treba nameniti tudi podpori in izobraževanju neformalnih pomočnikov in sorodnikov.

V Hrastovcu imajo tudi dolgoletne izkušnje z namestitvami v druge družine. Tudi število ljudi, ki živijo v takih oblikah se je zmanjšalo iz leta 2007. V mojem mandatu bomo nadgradili to obliko oskrbe in poskusili nadomestnim družinam zagotoviti ustrezno podporo z namenom izboljšati kakovost življenja uporabnikom, ki pri njih živijo.

Vrnitev v domače okolje je tudi ena izmed možnosti za samostojnejše življenje. Vendar moramo pri tem biti previdni, da ne preobremenimo družinskih članov. Zato bomo razvijali nove oblike podpore neformalnim pomočnikom in sorodnikom tako z dousposbaljanjem le–teh kot z formalno pomočjo in podporo na domu.

Smiselno bi bilo tudi preizkusiti z varovanimi stanovanji za ljudi z najintenzivnejšimi potrebami. Te bi tudi organizirali razpršeno v nasprotju s sedanjo prakso domov za stare. Za tako obliko varovanih stanovanj bi potrebovali več IKT tehnologije, predvsem pa podpirati skupnost pri zagotavljanju medsosedske pomoči

V naslednjih petih letih bi lahko štiri velike enote popolnoma spraznili, ljudi iz večjih bivalnih enot preselili v manjše in 250 ljudi preselili bodisi v samostojne enote, nadomestne družine ali vrnili v domače okolje.

Konkretno bi dinamika preselitev potekala takole:[16]

Leto	Št. preselitev iz velikih objektov	Št. preselitev iz večjih DE v manjše	Št. preselitev v samostojne oblike bivanja	Preostali stanovalci v velikih objektih
1. leto (2015)	50		10	408
2. leto (2016)	100	50	30	308
3. leto (2017)	150	100	50	158
4. leto (2018)	100	35	70	58
5. leto (2019)	58	15	90	0
Skupaj	458	250	250

V začetku leta 2020 bi torej bilo stanje tako: v klasičnih oblikah institucionalnega varstva (torej oddelkih zavoda) ne bi živel več nihče, kapacitete sedanjih bivalnih enot bi zmanjšanju velikosti posameznih enot obdržali na sedanji ravni in bi v njih torej živelo 185 stanovalcev, glavnina stanovalcev pa bi živela v manjših enotah (250) oziroma na način neodvisnega življenja s podporo (250). Po letu 2020 bi pa izpraznili tudi večje dislocirane enote in tako dosegli cilj Evropskih smernic, ki predpostavlja samostojno življenje kot optimalno obliko oskrbe in dopušča enote, ki niso večje od 6 stanovalcev.

Prvo leto bi bilo preselitev nekoliko manj, saj bi v tem letu potrebovali nekaj časa za ogrevanje. V prvem letu bi večino časa posvetili ponovnemu uvajanju ključnih delavcev, obnovitvi metod dela in izobraževanju. Na novo pa bi morali zastaviti projektno delo, vzpostaviti nov način vodenja in organizacije dela na oddelkih. Veliko dela bi bilo tudi z ponovnim odpiranjem vrat varovanih oddelkov in odpravi prisile in drugih oblik kaznovanja. V toku prvega leta bi tudi uvedli moratorij za namestitve v klasično obliko institucionalnega varstva. Od takrat naprej bi veljali le sprejemi na enote v skupnosti oz. v oblike osebnega in individualnega organiziranja oskrbe, tudi za tiste uporabnike, za katere bi sodišče presodilo, da potrebujejo intenzivno varstvo varovanega oddelka.

V drugem letu bi bilo preselitev več in bi lahko izpraznili grad. V tem letu bi delali tudi na zmanjševanju velikosti bivalnih enot. Prioriteta bo zmanjšanje števila stanovalcev v enoti Ščavnica (42 stanovalcev) in Trnovska vas (25 stanovalcev). Hkrati bomo tudi več pozornosti namenili vzpostavljanju osebnih paketov storitev in bi s tem zagotovili več stanovalcem preselitev v samostojno oblike bivanja.

Tretje leto, ko bo tehnologija preselitev in postala rutinska praksa, bodo preselitve najštevilčnejše. V tem letu bomo večino bivalnih enot zmanjšali na šest ali manj stanovalcev. V tem letu lahko pričakujemo da bomo izpraznili tudi drugo večjo enoto na območju Hrastovca. Preseliti bomo dodatnih 50 stanovalcev v samostojne oblike bivanja.

Četrto leto se bo število preselitev iz večjih objektov zmanjšalo, ker bo tudi manj stanovalcev živelo v njih. Hkrati pa bomo v tem letu posvetili tudi več pozornosti pripravi za vzpostavljanje novih, inovativnih storitev v skupnosti. V tem letu bomo vse bivalne enote organizirali tako, da bodo v skladu z evropskimi smernicami in bo v njih živelo šest oseb.

V zadnjem letu mandata bomo izpraznili velike stavbe. Največ pozornosti bomo v tem letu namenili vzpostavljanju osebnih paketov storitev, razvoju oskrbe v drugi družini in podpori neformalnim pomočnikom v skupnosti. 

Organizacija

Da bi dosegli smotre in cilje dezinstitucionalizacije mora biti organizacija gibka (fleksibilna), prilagodljiva in propulzivna – usmerjena navzven, pridobivati iz raznih virov in se povezovati s skupnostjo. Kljub pomembnih inovacijam v načinu organiziranja zavoda v preteklem obdobju, je obstoječo organizacijo treba nadgraditi in dograditi, da bo bolje opravljala vse potrebne funkcije.

Spremembe organizacije si lahko predstavljamo na treh oseh: teritorialni, funkcionalni in projektni.

Za dezinstitucionalizacijo je namreč zelo pomembna teritorialna usmeritev. Če naj bi vzpostavili službe na terenu, je treba s teritorialnim načelom začeti še, ko se storitve izvajajo v zavodu. Neka delovna enota oskrbuje stanovalce z določenega ozemlja, jih tja preseli in se preoblikuje v službe na tistem teritoriju. S tem že v začetku presežemo klasifikacije oddelkov na slabe in dobre, na tiste, ki so namenjeni tej ali oni skupini stanovalcev (npr. po diagnozah, stopnji potrebne podpore) in tako preprečimo homogenizacijo storitev, ustvarimo heterogene skupine, predvsem pa je pomembno, da tim, ki deluje v taki enoti vzpostavi stike z določenim zemljepisnim področjem in dejavno sodeluje pri organizaciji raznih vrst oskrbe za stanovalce v prav določeni skupnosti, na koncu pa preseli svoje delovanje prav na to ozemlje.

Značilnost totalnih ustanov je, da na enem mestu poskrbi za vse potrebe svojih prebivalcev. Zato, pa tudi zaradi različnih logik delovanja, je treba organizacijo zastaviti tako, da bo lahko relativno avtonomno – torej posebej a povezano – zasledovala različne funkcije, ki jih moramo zagotoviti za zadovoljevanje potreb stanovalcev, kakor tudi za delovanje celotne organizacije. V procesih dezinstitucionalizacije se, denimo, zavzemamo za ločitev funkcije oskrbe in nastanitve. Prvič, združevanje teh dveh funkcij v eni službi naredi uporabnika bolj odvisnega od izvajalca storitev; drugič, poslovanje in organizacija dela sta pri vsaki funkciji različna. Podobno velja za organizacijo produkcijskih oz. zaposlovalnih dejavnosti, pa tudi drugih dejavnosti za ustvarjalno in koristno preživljanje časa , torej dejavnosti kulturnega dela in rekreacije. Funkcija, ki je nujna za dober potek procesa dezinstitucionalizacije, tako za stanovalce kakor za osebje, pa tudi za širšo javnost, je izobraževalno raziskovalna funkcija.

Osnovna funkcija zavoda je bržkone zagotavljanje oskrbe, podpore in pomoči ljudem, ki to ne zmorejo sami. Ta funkcija naj bi v celoti sledila teritorialnemu načelu in zagotavljala tovrstne storitve, praviloma na temelju osebnih načrtov in v perspektivi s terenskim delom.

Vse funkcije bodo namenjene v prvi vrsti in sprva predvsem stanovalcem zavoda, pozneje tudi drugim, torej uporabnikom, ki zdaj niso stanovalci zavoda. Bolj ko se premikamo po piramidi navzgor, bolj so funkcije namenjene tudi osebju in splošni javnosti. Še vedno pa se vanje vključujejo uporabniki, tudi v raziskovanje in izobraževanje, ki je na prvi pogled dejavnost namenjena osebju in drugim strokovnjakom na tem področju.

Te funkcije imajo svojo logiko delovanja, sprva bodo delovale znotraj zavoda, kot avtonomne funkcije enotne organizacije. Zaradi poslovnih zahtev pa se zna zgoditi, da jih bo treba organizirati posebej. Npr. funkcijo nastanitve lahko predvidevamo, da bo bolj uspešno opravljala neprofitna stanovanjska organizacija, ki bo lahko zagotavljala stanovanja za preselitve stanovalcev, pa tudi upravljala in vzdrževala nepremičnine. Za organizacijo proizvodnih dejavnosti in omogočanje zaposlovanja stanovalcem je smiselno ustanoviti delovne enote, pozneje socialna podjetja in zadruge. Kulturne dejavnosti stanovalcev zavoda, osebja in za predstavitev tematike širšemu občinstvu lahko v perspektivi opravljajo društva ali neprofitni zavodi. Raziskovalne in izobraževalne funkcije organizacije bomo gotovo sprva opravljali predvsem projektno, če pa se bo izkazalo, da je smiselno oziroma če bodo priložnosti in če bo smiselno, pa je možno ustanoviti raziskovalni in razvojni inštitut ali pa izobraževalno organizacijo.

V začetku bo zavod Hrastovec gotovo ostal enovita organizacija, ki bo opravljala vse te funkcije, nekoč v prihodnosti pa si lahko predstavljamo, da bodo glede na okoliščine in priložnosti te funkcije postale avtonomne in čez čas delovale kot med seboj povezani neodvisni pravni subjekti različnih tipov organizacij. Nekatere funkcije bo še naprej opravljal javni zavod (ali več zavodov), nekatere društva, socialna podjetja in neprofitni zavodi. Predstavljamo si lahko konzorcij, ki bo imel svojo lastno ekonomsko bazo in možnosti aktiviranja virov na različne načine, pa tudi s ponudbo, ki bo segala onkraj področja (geografskega, delovnega in ciljnih skupin), ki ga zdaj pokriva zavod. Maksimalni učinek lahko dosežemo, če bomo izkoristili značilnosti in možnosti različnih organizacijskih oblik in statusov.[17]

 

Slika 2: Organizacijski miks

Projektni način dela se je v Hrastovcu uveljavil že v prvem valu sprememb. Treba pa ga je nadgraditi in povzdigniti v osnovno načelo organizacijskega delovanja. V socialnem varstvu, še zlasti pa v javnem sektorju socialnega varstva namreč veljata dve usmeritvi, če ne principa delovanja: reaktivnost in distribucija sredstev iz javnih virov. Oba principa sta cokli razvoja in ga ovirata. Delujeta tako na ravni izvajanja storitev oz. ustvarjanja odgovorov na stiske, kot tudi na ravni organizacije dela in uporabe razpoložljivih virov. Reaktivnost kot načelo ravnanja pomeni, da je večina storitev odgovor na neko nujo, ki jo doživlja uporabnik ali njegovo neposredno okolje, na organizacijski ravni pa tromost organizacije, ki le odgovarja na zahteve okolja, nima svoje vizije in ne more ustvariti nečesa novega. Druga značilnost, ki jo je treba preseči, pa je, da je osnovni namen delovanja (re)distribucija javnih sredstev – prejemanje zgolj sredstev iz javnih proračunov, posredovanje teh sredstev kot dajatve uporabnikom. Tako logika tudi naredi tako uporabnike kot izvajalce storitev pasivne,zanemarja možnosti, ki so v okolju in ne ustvarja nič novega, ampak »troši« le tisto, kar je na voljo.

Projektni način, nasprotno, uvaja proaktivnost in ustvarjanje kot načeli delovanja. Na ravni posameznika z osebnim načrtom ustvarimo tisto, čemur Gabi Čačinovič pravi edinstveni osebni projekt. Ko zaznamo in zapišemo želje in cilje človeka, moramo poiskati ali ustvariti sredstva za njihovo uresničevanje, ne pa se zadovoljiti s tem, da le pogledamo, ali so sredstva na voljo. Podobno velja pri vzpostavljanju posameznih funkcij organizacije – treba je ugotoviti, kaj potrebujemo oziroma želimo narediti, ustvariti in nato načrtovati način, kako to vizijo in cilje uresničiti – ne pa ravnati zgolj tako, da vidimo, kaj je predpisano in za kaj so na voljo sredstva, ki jih za neko dejavnost namenja javna blagajna. Na obeh ravneh ne gre le za denarna sredstva in vire financiranja, temveč tudi za druge vire – nematerialne in neformalne.

Ugotavljanje resničnih potreb, artikulacija ciljev, njihova operacionalizacija, načrtovanje dejavnosti in zagotavljanje virov in sredstev, spremljanje dejavnosti in evaluacija, da bi ponovno lahko načrtovali in izboljšali dejavnost, morajo biti osnovni parametra dela v spreminjajoči se organizaciji. Zato bo treba vpeljati projektni način dela na vseh ravneh: na ravni razvoja posameznih storitev za konkretnega uporabnika, na ravni razvoja posameznih dejavnosti in predvsem funkcij, pa tudi na ravni celotnega zavoda, saj je sprememba zavoda tudi projekt. Na ravni zavoda bi bilo zelo smiselno ustvariti projektni svet, ki bo razvoju zavoda zagotavljal strokovno, akcijsko in politično podporo.

Teritorialna usmeritev enot

Enote oskrbe (kar so zdaj oddelki) bomo glede na zahteve dezinstitucionalizacije po preselitvah v izvorno okolje in vzpostavljanje lokalnih služb organizirali regionalno glede na zadnje stalno bivališče stanovalcev oziroma njihov izvor. Kjer bo mogoče bomo tudi osebje na oddelkih razvrstili glede na njihovo bivališče. Pri bližnji regijah kot so Podravska in Pomurska bo bomo to lahko naredili brez težav, v prihodnosti morda tudi za Koroško in Savinjsko, prav gotovo pa to ne bo mogoče za ostale regije. Tam bomo to reševali z drugačnimi mehanizmi (glej spodaj).

Vsaka enota bo imela približno 50 stanovalcev. Enota bo na začetku sestavljena iz enote v zavodu in dislocirane enote – v perspektivi pa bi vzpostavile vsaka lokalno mrežo služb na nekem teritoriju.

Glede na trenutno zasedbo v Hrastovcu predvidevamo, da bi lahko vzpostavili 13 enot. 

Regija	Št. teritorialnih enot
Podravska	4[18]
Pomurska	1
Savinjska	2
Koroška	1
Osrednja Slovenija	2
Zasavje, Posavje, Jugovzhodna Slovenija	1
Gorenjska	1
Notranjska, Goriška, Obalno kraška	1

Delovanje

Teritorialne enote bodo imele tri glavne naloge, in sicer najprej pripravo osebja in stanovalcev na preselitve in povezovanje s skupnostjo, ki jo bodo pokrivale, v naslednji fazi pa tudi vzpostavitev lokalnih služb. 

a)      priprave na preselitev  

Vsaka teritorialna enota bo pripravila svoj akcijski načrt za izvedbo preselitev in sodelovanje s skupnostjo. Na osebni ravni pa bo osebje skupaj z uporabnika za vsakega posameznika pripravilo osebni načrt preselitve.

b)      povezovanje s skupnostjo

Teritorialne enote se bodo povezale tako s formalnimi organizacijami v skupnosti kot manj formalnimi. V prvi vrsti je za vzpostavljanje oskrbe v skupnosti pomembno, da se povežemo z lokalnimi centri za socialno delo, koordinatorkami obravnave v skupnosti in občinami. Centri niso pomembni zgolj zato, ker je njihova naloga koordinacija služb v lokalnem okolju, ampak tudi zato, ker je skupaj z njimi lažje sodelovati z občinami in so bolj vpeti v lokalna dogajanja. Ti nam lahko omogočijo dostop do nevladnih organizacij in vzpostavitev stika z ljudmi v okolju, ki bi utegnili podpreti vzpostavitev skupnostnih služb.

Povezovanje s skupnostjo bo kompleksnejše za teritorialne enote, ki bodo pokrivale geografsko bolj oddaljene regije. Pri teh ne boš šlo namreč za enostavnejšo konverzijo zavoda, ampak bodo morale vzpostaviti nov način organiziranja storitev. Na območjih, kjer delujejo socialnovarstveni zavodi se bodo lahko z njimi povezali in skupaj z njimi organizirali oskrbo v skupnosti. Na območjih, kjer zavodov ni, bo moral Hrastovec v sodelovanje s centri in nevladnimi organizacijami vzpostaviti nove oddaljene enote.

Teritorialne enote bodo zadolžene za organizacijo vseh funkcij za geografsko območje, ki ga bodo pokrivale. V prvi vrsti bodo morale organizirati oskrbo in nastanitev v skupnosti. Za vzpostavitev osebnih paketov storitev bo nujno sodelovanje s CSD-ji in koordinatorji, pri nastanitvah pa bodo pomembnejšo vlogo odigrale občine. Za proizvodnjo in zaposlovanje ter rekreacijo in kulturo pa bodo pomembnejše povezave z neformalno skupnostjo in društvi, pa tudi podjetji  v lokalnem okolju. 

Organizacija bližnji enot

Za bližnje enote štejemo Podravje in Pomurje, z novimi zaposlitvami pa bi mednje lahko šteli tudi Koroško in Savinjsko.

V prvih treh letih bomo v te regije preseljevali stanovalce zavoda in se intenzivno vključevali v skupnosti. Pričakujemo lahko, da se bo del stanovalcev, ki prihajajo iz drugih regij (predvsem tisti, ki so večji del svojega življenja preživeli v zavodu) odločili, da ostanejo živeti v regijah v okolici zavoda.

Obenem bomo raziskovali potrebe na terenu med vsemi skupinami ljudi, ki potrebujejo dolgotrajno oskrbo, se pravi poleg ljudi z intelektualnimi ovirami in težavami v duševnem zdravju še stare ljudi in ljudi z telesnimi in senzornimi ovirami.

Na podlagi ugotovljenih potreb bomo vzpostavili nove storitve pomoči na domu. Na tak način bomo lahko vključili nove ljudi v storitve skupnostne oskrbe. Sprva bo bila glavna storitev pomoč na domu, kasneje pa bomo eksperimentirali tudi z drugimi storitvami. V primeru sprejema Zakona o dolgotrajni oskrbi lahko pričakujemo, da se bo število uporabnikov bistveno povečalo in tako tudi število zaposlenih v zavodu (oziroma v organizacijah, ki bodo z njim tesno sodelovale). 

Organizacija oddaljenih enot

Organizacije oddaljenih enot se nameravamo lotiti na dva načina, in sicer na način vzpostavljanja dislociranih skupnostnih enot zavoda Hrastovec in s sodelovanjem z zavodi, ki pokrivajo regije. 

a)      Vzpostavitev dislociranih skupnostnih enot v Osrednji Sloveniji in na Gorenjskem

Gorenjska in Osrednja Slovenija sta regiji, ki nimata javnih služb, ki bi zagotavljale celovito oskrbo ljudem, ki potrebujejo nekoliko več oskrbe kot jo zagotavlja pomoč na domu. V teh regijah bi lahko Hrastovec razširil svojo dejavnost. Ne le, da bi tam ustanovili dislocirane skupnostne enote, ki bi zagotavljale oskrbo stanovalcem Hrastovca, ampak bi tam lahko podobno kot v bližnjih regijah organizirali oskrbo tudi za druge ljudi v skupnosti, ki potrebujejo dolgotrajno oskrbo.

Za te regije bomo najprej naredili hitro oceno potreb in načrtovali odgovore za ljudi iz Hrastovca, v naslednji fazi pa v te storitve vključili tudi druge ljudi.

Predstavljamo si lahko, da bi bila ena dislocirana enota, ki bo zagotavljala storitve za Ljubljano in okolico. Glede na to, da ima Ljubljana široko paleto že razvitih storitev, bo za to enoto ključno tudi sodelovanje z obstoječimi službami.

Na Gorenjskem si dislocirano enoto lahko predstavljamo organizirano na dveh lokacijah, eno v Kranju in drugo na Jesenicah. Tu so storitve slabše organizirane kot v Ljubljani, zato bo ključna povezava z lokalnimi CSD in koordinatorji na področju duševnega zdravja.

b)      Sodelovanje z drugimi zavodi in nevladnimi organizacijami

Teritorialni enoti - ena za Zasavsko, Posavsko, jugovzhodno Slovenijo, druga za Notranjsko, Goriško in Obalno-kraško se bosta povezali z zavodoma v Dutovljah in Impoljci. S podporo osebja iz Hrastovca bodo skupaj z njimi za stanovalce Hrastovca organizirali stanovanjske skupine ali osebne pakete storitev.

Za uporabnike, ki živijo v teh regijah, vendar so izven teritorija delovanja zavoda, se bodo teritorialne enote povezale z nevladnimi organizacijami na tem območju in koordinatorji obravnave v skupnosti. Tudi tu bo osebje iz Hrastovca zagotovilo podporo pri zagotavljanju in organizacije oskrbe.

Razvoj ločenih funkcij delovanja zavoda 

 

Oskrba

Osnovna funkcija zavoda je zagotavljanje storitev dolgotrajne oskrbe. V prihodnosti vidimo Hrastovec kot središče razvoja in zagotavljanja dolgotrajne oskrbe. Sprva bomo storitve zagotavljali samo stanovalcem zavoda, pozneje pa bi morali dejavnosti širili tudi na druge uporabnike. Razvijali bomo od enostavnejših posamičnih storitev do kompleksnejši osebnih paketov.

Osnovna metoda pri organizaciji in zagotavljanju oskrbe bo osebno načrtovanje in izvajanje storitev. Kar pomeni, da bomo za vse stanovalce izdelali osebne načrte z izvedbenim delom oziroma jih obnovili ali revidirali. V preteklosti smo namreč v Hrastovcu že izdelali osebne načrte za vse stanovalce. Ker so ti zamrli, jih bo potrebno obnoviti, za nekatere pa morda zgolj zagnati izvajanje.

Za koordinacijo načrtov bi bili sprva zadolženi ključni delavci po teritorialnih enotah. Teritorialne enote se bodo pri izvajanju načrtov morali povezovati s skupnimi službami zavoda in zagnati sodelovanje z sorodniki, starimi prijatelji in skupnostjo, iz katere je človek prišel. Pozneje v skupnosti pa bodo oskrbo zagotavljali bodisi koordinatorji obravnave v skupnosti ali pa zaposleni, ki bodo delali na terenu. V primeru sprejema zakona o dolgotrajni oskrbi pa morda tudi koordinatorji dolgotrajne oskrbe, ki bodo, glede na zakonsko ureditev,  lahko bili bodisi zaposleni v Hrastovcu bodisi na zavodu za dolgotrajno oskrbo.

Po prvih dveh letih bomo začeli z razvojem novih oblik zagotavljanja oskrbe tako za stanovalce zavoda kot za druge uporabnike v skupnosti, ki bodo potrebovali dolgotrajno oskrbo. Pri tem predvidevamo, da bodo osnovne oblike zagotavljanja oskrbe oskrba na domu, mobilne službe in osebna asistenca. V okviru oskrbe na domu bomo razvili enostavne posamične storitve, ki jih bomo zagotavljali na domu uporabnikov. Kar bo doprinos k že obstoječi pomoči na domu, bodo storitve, ki bodo zagotavljale vključevanje uporabnikov in njihovo participacijo v skupnosti. Tako kot je pomoč na domu organizirana v tem trenutku, se izvaja samo na domu uporabnika, ne zagotavlja storitev spremstva. Oskrba na domu bi zagotavljala tudi spremstvo, družabništvu, vključevanje in podobno.

Za zagotavljanje zahtevnejših storitev dolgotrajne oskrbe v skupnosti bomo organizirali mobilne službe. Prednost Hrastovca pri tem je, da že ima in bo imel še več izkušenj z zagotavljanjem strokovnih storitev v skupnosti, saj smo morali te organizirati mobilno, ko smo ljudi preselili v dislocirane enote. Mobilne službe bi zagotavljale pomoč in podporo v kriznih situacijah, v situacijah, ko bi ljudje potrebovali zagovorništvo, pomoč in podporo socialnih delavcev, defektologov, fizioterapije ali delovne terapije na domu.

Osebna asistenca je sicer organizacijsko enostavnejša storitev, je pa namenjena tudi ljudem, ki potrebujejo veliko pomoči in podpore. Do zdaj so nevladne organizacije zagotavljale osebno asistenco predvsem ljudem s telesnimi in senzornimi ovirami. Preizkusiti je treba, predvsem pa konceptualno zasnovati, osebno asistenco tudi za ljudi s težavami v duševnem zdravju in intelektualnimi ovirami. Sprva bi to lahko poskusili za ljudi, ki bodo živeli v neodvisnih stanovanjih. 

Ob osnovnih oblikah zagotavljanja oskrbe bomo razvijali tudi druge programe oziroma ponovno zagnali tiste, ki so zamrli. Sprva bo prioriteta ponovna obuditev prostovoljstva. Prostovoljci, ki bodo prihajali v zavod in tisti, ki bodo sprejemali ljudi v skupnosti, so ključni za prestrukturiranje zavoda. Prostovoljstvo bo, zaradi sodelovanja s fakulteto, lažje zagnati. Kot profesor bom imel veliko možnosti, da vključim študente v prostovoljno delo s stanovalci. V Hrastovcu smo že imeli program občanskega zagovorništva, ki se je izkazal za izjemno učinkovitega. Tega bi bilo smiselno obuditi, a hkrati razvijati tudi druge oblike zagovorništva in samozagovorništva. Med programe, ki jih nameravamo razviti so tudi razne uporabniške iniciative, ki jih bo zavod spodbudil in podpiral. 

Nastanitev

Nastanitev je nujno ločiti od oskrbe, saj gre za dva različna organizacijska sklopa, hkrati pa sta način dela in je njuna vsebina popolnoma drugačna. Če gre pri oskrbi za predvsem za zagotavljanje socialnih in zdravstvenih storitev, sodijo nastanitve predvsem v resor gradbeništva in nepremičnin.

Sprva naj bi bila seveda tudi stanovanjska oskrba organizacijski del zavoda, a bi se postopoma morala čim bolj osamosvojiti in po petih letih pa bi morala nastati posebna neprofitna stanovanjska organizacija, ki bo primarno zagotavljala stanovanja za stanovalce zavoda, v prihodnosti pa tudi za druge ranljive skupine.

V prvem letu bi moral center za nastanitve pripraviti akcijski načrt pridobivanja nepremičnin, preučiti možnosti uporabe nepremičnin, ki so v lasti stanovalcev. V prvi fazi bi bila naloga centra iskanje stanovanj, preučevanje možnosti za nakup ali najem nepremičnin za preselitve. Nato pa bi morali začeti vzpostavljati fond stanovanj, ki bi bil namenjen dolgotrajnim stanovalcem zavodov.

Obenem bo naloga centra tudi vzdrževanje in obnova stanovanj, se pravi delo, ki ga v klasičnem tipu zavoda opravlja vzdrževalna službe. Kljub temu, da imajo v Hrastovcu že zdaj bogate izkušnje z vzdrževanjem dislociranih enot, bo treba vzdrževalno službo deloma drugače zastaviti. Samostojna stanovanja namreč zahtevajo drugačen način vzdrževanja, ne gre več za masovno nabavo opreme in obnovo. Večinoma so potrebna sprotna manjša popravila.

Že takoj na začetku pa bomo morali razmisliti, kaj narediti z velikimi nepremičninami, ki jih zdaj uporablja Hrastovec. Tako kot so neustrezna za življenje ljudi. Bi pa jih bilo mogoče obnoviti in spremeniti morda v stanovanjske ali hotelske objekte. Ti nikakor ne bi smeli biti namenjeni samo uporabnikom dolgotrajne oskrbe, ampak predvsem splošnemu prebivalstvu. Lokacija objektov v Hrastovcu bi bila lahko zanimiva za ljudi, ki delajo v Mariboru. Glavno vprašanje bi bilo, kaj narediti z objektom v Hodošu, ki je precej odročen in oddaljen večjih središč. 

Produkcija

Delo in zaposlovanje je eno izmed ključnih vprašanj pri dezinstitucionalizaciji, glede na ekonomske razmere pa je to pomembno vprašanje tudi za okoliško prebivalstvo. Center, ki se bo ukvarjal s tržno dejavnostjo oziroma produkcijo, bi moral vzpostavljati take oblike socialnega podjetništva, ki bo omogočilo zaposlovanje tudi okoliškemu prebivalstvu.

Osnovne dejavnosti, ki bi se jih v Hrastovcu lahko lotili so pralnica, kmetijstvo, različni servisi (čistilni, vzdrževalni, itd.). Smiselno  pa je razvijati tudi bolj zahtevne projekte, kot so: medijska produkcija in elektronska oskrba in pripomočki za dolgotrajno oskrbo. V prvem letu se samega vzpostavljanja socialnih podjetij ne bomo lotili, saj nas čaka veliko dela drugje. Bomo pa v tem letu pripravili načrt, kako se lotiti socialnega podjetništva in ustanavljanja socialnih zadrug. Tu se bomo zgledovali predvsem po italijanskem modelu, kjer so v socialna podjetja vključeni tako uporabniki kot tudi ljudje, ki nimajo izkušenj z duševnimi stiskami.

Sprva bomo začeli z enostavnejšimi storitvami. Za razvoj elektronske oskrbe in pripomočkov za dolgotrajno oskrbo pa se bomo morali povezati z strokovnjaki s tega področja. Pri tem bo ključno raziskati, kakšne so možnosti, da bi bile ti pripomočki in oskrba dostopni širšemu krogu ljudi. 

Znanstveno izobraževalno delo

Spremembe v Hrastovcu, ki so se zgodile do leta 2007 so spremljala redna in kontinuirana izobraževanja in razvoj metod socialnega in zdravstvenega dela. Strokovna izobraževanja bomo ponovno zagnali, sprva z namenom, da osvežimo in dopolnimo metode, ki smo jih uporabljali pri prvem valu preselitev, potem pa tudi teme, ki so pomembne za nadaljnji razvoj.

Prve pol leta bomo intenzivno delali na izobraževanju za metod dela za prehod iz institucij v skupnost. Vsak mesec bomo imeli eno dvodnevno delavnico, in sicer iz osebnega načrtovanja, analize tveganja, normalizacije, timskega dela in ustvarjanja novih storitev. Za tem pa bomo imeli enkrat mesečno razna predavanja in predstavitve projektov, ki se jih bomo lotili znotraj zavoda.

V drugem letu bomo začeli tudi sami izvajati izobraževanja, kamor bomo vabili tudi druge ustanove podobnega tipa. V izobraževanja bomo vključili tudi strokovnjake iz sosednjih držav in držav iz bivše skupne države.

Prav tako se bomo v drugem letu mandata nekoliko bolj sistematično lotili tudi izobraževanja uporabnikov in svojcev. V pripravo teh izobraževalnih programov bomo vključili tako uporabnike in svojce iz zavoda, kakor tudi nevladne uporabniške organizacije.

Sodelovanje s Fakulteto za socialno delo nam bo olajšalo vzpostavitev študija dolgotrajne oskrbe v Hrastovec. Poleg tega bi pri vzpostavljanju študija vključili tudi mariborsko zdravstveno fakulteto. Hrastovec bi bil idealen kraj za vzpostavitev takega študija in v prihodnosti tudi fakultete, saj bi imeli študentje priložnosti ne samo pridobivati teoretičnih znanj, ampak tudi preizkusiti in utrjevati svoje znanje neposredno v praksi.

Procesi, ki se jih bomo v Hrastovcu lotili bodo zahtevali veliko angažmaja in bodo doprinesli številne spremembe na področje socialnega varstva. Zato jih bomo tudi znanstveno spremljali in evalvirali. S pridobivanjem raziskovalnih sredstev bomo lahko dejavnosti, ki se jih bomo lotili v zavodu še okrepili, dodali nov pomen akcijskemu raziskovanju in znanje, ki ga bomo praktično ustvarjali pretvorili v teorijo.

Zato imam namen Hrastovec vplesti v raziskovalno delo in projekte, v katerih sodelujem in v katere bom vabljen. Moja vizija je, da Hrastovec postane regionalno središče znanja. Izobraževalna in raziskovalna ustanova, ki ne bo delala le za lastne potrebe, ki jih je tudi veliko, temveč bo ponudila znanje v akademskih, strokovnih in tudi povsem ljudskih sferah. 

Kulturno delovanje

Ker je dezinstitucionalizacija tudi družbeni proces je pomembno, da je njen del tudi kulturna dimenzija, da predstavimo tisto, s čimer se srečujemo tudi širši javnosti. Teme norosti, ustanov, stigme, izključevanja in vključevanja, solidarnosti so teme, ki so magistralnega pomena za obstoj civilizacije.

Velika priložnost je, da so na gradu Trate (Cmurek)  krajani ustanovili muzej norosti. Osebno že zdaj sodelujem z njimi. Iz tega bi lahko nastalo medijsko in kulturno središče dezinstitucionalizacije. K sodelovanju bomo pritegnili tudi Muzej sodobne umetnosti in Etnografski muzej v Ljubljani. Vsebina »Muzeja norosti« namreč naj ne bi bila zgolj shranjevanje predmetov in dokumentov v povezavi s to temo, temveč tudi žive predstavitve usod, problemov in uspehov pri preselitvah ljudi iz zavodov. V sodelovanju z Muzejem norosti in drugimi kulturnimi centri bomo v Tratah in v Hrastovcu zagnali tudi druge oblike umetnosti na temo norosti in dezinstitucionalizacije, kot so, na primer gledališke predstave, glasbeni večeri, filmska in video produkcija in reprodukcija itd..

Hrastovec lahko tudi postane center za kulturne produkcije različnih vrst (avantgardno in ljudsko, ljubiteljsko in profesionalno). Po ustanovitvi raznih umetniških skupin, kamor naj bi se vključevali tudi uporabniki, bomo lahko organizirali kulturne prireditve tudi v drugih okoliških naseljih in potem tudi širši javnosti.

Vodenje

Osnovni načeli vodenja, ki jim bom sledil, bosta demokratičnost in transparentnost. Po domače bi se reklo, da bom »igral bom z odprtimi kartami«, pa tudi skupaj z drugimi in ne proti njim.

Konkretno to pomeni ustvarjanje organizacijskih oblik skupnega odločanja in uporabo spletnih medijev ne le za sporočanje temveč tudi za razpravo o pomembnih zadevah, ki se tičejo celotne skupnosti stanovalcev in delavcev, pa tudi drugih deležnikov.

Krepitev moči stanovalcev in delavcev je namreč ena od bistvenih značilnosti dezinstitucionalizacije in zato terja, da se hierarhija odločanje karseda splošči in odločanje postane horizontalno. Odločanje o življenju uporabnika mora namreč potekati čim bližje uporabniku in z njegovo maksimalno vključenostjo. Vlogo direktorja v procesih skupnega odločanja vidim predvsem kot facilitatorja, včasih tudi iniciatorja, procesov odločanja, svetovalca drugim pri sprejemanju odločitev in tudi kot garanta pravic in zastopnika interesov uporabnikov oziroma stanovalcev.

Moj namen je, da najprej s kolektivom skupaj ustvarimo vizijo in da spodbudim znotraj koordinat skupne vizije maksimalno samoiniciativnost (demokracija direktne akcije). Vizija, ki jo namreč zdaj predstavljam, je predvsem način, kako predstaviti svoje delo, je torej njen osnutek in ne končni izdelek. V nadaljevanju, če bom seveda izvoljen, si jo morajo prilastiti tudi drugi, ki se jih tiče, kar pomeni, da jo morajo dopolniti in spremeniti. Okvir vizije so seveda osnovni postulati, zahteve Evropskih smernic, ki so hkrati tudi moji lastni. Od teh ne moremo odstopati, lahko jih samo oblikujemo tako, da bodo tem bolj izvedljivi, domišljeni in prilagojeni stvarnosti Hrastovca.

Če naj bo projektno delo ena od stalnic in vodilnih idej delovanja, morajo stanovalci in zaposleni, pa tudi drugi akterji, ki bodo z nami sodelovali, imeti možnost predlaganja, snovanja in izpeljave svojih zamisli na vseh ravneh.

Na najvišji ravni delovanja zavoda vidim mesto direktorja v tandemu s strokovno vodjo. Ta položaj poznam, kot tudi poznam sedanjo vodjo, ki je bila nekaj časa moja pomočnica. Povsem ji zaupam in sem mnenja, da bova lahko odlično sodelovala pri izvedbi vseh nalog in izzivov, ki so pred Hrastovcem. Glede na to, da so strokovna in organizacijska vprašanja pri oskrbi ljudi, še zlasti pa, ko gre za spreminjajočo se organizacijo, le dve plati iste medalje, nemogoče je povsem ločiti resorje direktorja in strokovne vodje. Morata delovati v tesnem sodelovanju, imeti zaupanje tako v strokovne delavce, kot druge strokovnjake v ustanovi, kot tudi v to, da stanovalci najbolje vedo, kaj si želijo in kaj hočejo.

Glede na to, da je Hrastovec velika in kompleksna ustanova, da bo kompleksnost z leti in spremembami rastla, je nujno, da se ustvari tim, ki bo zavod vodil. Kolegij direktorja morajo sestavljati resorni pomočniki direktorja, ljudje, ki se najbolje spoznajo na določena vprašanja, segmente delovanja zavoda. Za začetek vidim potrebo po posebnih pomočnikih direktorja in strokovne vodje za finančne in administrativne zadeve, za tehnične zadeve in za razvoj. V nadaljevanju jih bo verjetno treba dopolniti še s pomočniki, ki bodo zagotavljali razvoj posameznih funkcij, ki jih zavod potrebuje – pozneje bodo ti vodje oz. direktorji samostojnih enot eventualnega konzorcija organizacij, ki bo izpolnjeval poslanstvo Hrastovca. V vodstvu zavoda morajo dobiti svojega predstavnika tudi stanovalci in njihovi svojci.

Kolegij direktorja ne more biti le posvetovalni organ, njegovi člani – resorni pomočniki – morajo imeti pristojnosti avtonomnega odločanja in vodenja procesov odločanja glede vprašanj, ki so jim poverjena. Organigram vodenja, ki zdaj velja, je dobra osnova, ki jo je treba popraviti, da bo bolj do izraza prišlo sodelovanje med različnimi sektorji delovanja organizacije in skupno odločanje. Za osnovo organizacije lahko uporabimo shemo, ki smo jo v Hrastovcu zastavili pred leti, ki dopušča na eni strani posebne kompetence posameznim službam, na drugi pa jih skozi projektno delo in razvoj integrira v skupno celoto.[19]

Ker bo transformacija zavoda zahtevno delo, bomo potrebovali tudi zunanje svetovalce za posamezna področja (npr. za razvoj področja stanovanjske oskrbe, socialnih podjetij, ipd.), pa tudi veliko podpore in sodelovanja pri vprašanjih, ki jih kolektiv sicer dobro obvlada, denimo, vprašanja metod dela, pravnega statusa uporabnikov, procesov inovacij itn. Zato se bomo morali povezati s posamezniki, ki so res vrhunski strokovnjaki v svetovnem merilu. V priporočilnih pismih so mi nekateri že zagotovili pomoč in podporo pri vodenju sprememb v zavodu.

To podporo bo treba tudi organizacijsko povezati z delovanjem zavoda. V mislih imam poseben svet, denimo, projektni svet, ki bo lahko poleg obstoječih teles, generiral podporo v strokovnem, moralnem, operacionalnem in političnem smislu.

Glede na večjo dinamiko dogajanja v naslednjem obdobju predvidevam, da se bo spremenil način delovanja sveta zavoda. Svet zavoda bo moral biti sproti obveščen o dogajanju v zavodu, o sprememba razpravljati in jih podpirati. Najmanj, kar si mislim, je, da se bo gotovo sestal večkrat, kot je bilo v navadi doslej.

Seveda pa kolegialno vodenje procesa transformacije ne bo uspešno, če kolegij ne bo imel sogovornikov v bazi. Odločanje o ciljih in načinih uresničevanja ciljev ne more biti domena samo vodstva. Celotno vodstvo, vključno z direktorjem in strokovno vodjo, bo moralo najprej prisluhniti, potem pa tudi delavce in stanovalce, pa tudi druge akterje, okrepiti, da bodo lahko sodelovali pri odločanju in odločali samostojno.

Organizacijska podlaga za to so skupščine in sveti. Že zdaj delujejo po enotah skupnosti, ki odločajo o življenju in delu na neki enoti. Z večanjem propulzivnosti in ko bodo enote teritorializirane bodo te odločitve še toliko bolj pomembne in skupščine in zbori toliko bolj merodajni. Poleg tega pa imajo, zaradi krepitve moči sodelujočih, tudi »terapevtski« učinek. Oddelčne skupščine morajo postati osnovne celice – ne samo delovanja temveč tudi odločanja o življenju in delu v zavodu.

Poleg tega je treba premisliti tudi o bolj pogostih zborih delavcev in vzporedno z njimi tudi zbori stanovalcev in uporabnikov. Smiselno je, da zbor stanovalcev dobi svoje stalno izvršno telo, kot je bil svoj čas svet stanovalcev, ki bo kontinuirano iz dneva v dan delovalo za interese uporabnikov. Ta dva osnovna plenuma pa morajo v prihodnosti dopolniti tudi skupščine ali zbori svojcev in pa podpornikov zavoda in procesa dezinstitucionalizacije. Hrastovec mora biti namreč del gibanja za spremembe in tudi eden izmed glavnih nosilcev.

Organizacijske spremembe v strukturi vodenja in odločanja bomo najprej preizkusili in šele potem kodirali v spremembah statuta. V začetku bodo to torej posvetovalni organi, pozneje, kakor se bo izkazalo pa lahko dobijo tudi statutarno moč odločanja.

Kadri

Kadrovska zasedba v zavodu Hrastovcu je dobra in je dobra osnova za vzpostavitev novih služb. Zaposlene poznam in oni poznajo mene. Glede na izkušnje se gotov, da gre za dobro ekipo, ki ima največ znanja in spretnosti potrebnih za uspešno izvedbo preselitev in procesa dezinstitucionalizacije v naši državi.

Med največjimi nevarnostmi dezinstitucionalizacije je odpor zaposlenih do novosti in strah pred negotovostjo. Ta nevarnost je v Hrastovcu bistveno manjša, kot kje drugje, saj imajo zaposleni že izkušnje s spremembami. V prvem valu sprememb je namreč direktor zatrdil, da odpuščanj zaradi sprememb ne bo in jih res ni bilo. Tako so zelo kmalu spoznali, da spremembe niso nevarnost temveč priložnost.

To, isto, je treba spet ponoviti. Nihče ne bo odpuščen zaradi dezinstitucionalizacije. Prej nasprotno, izkušnje takih procesov po svetu kažejo namreč, da se osvobodi del sredstev, ki je potreben za vzdrževanje fizične institucije, da pa je potrebno več delovne sile. Po tej logiki bo treba kadrovsko zasedbo okrepiti. Če bodo še veljale omejitve zaposlovanja v javnem sektorju, bo treba najti druge možnosti zaposlovanja, kar bo možno v novih enotah oz. organizacijah, ki jih za posamezne funkcije moramo vzpostaviti. Za nova delovna mesta in zaposlitve bodo na voljo tudi namenska evropska sredstva, projektna organiziranost pa pomeni tudi večjo stopnjo pridobivanja sredstev na raznih natečajih in razpis, možnost, ki jo je Hrastovec do zdaj premalo izkoriščal. 

Kljub temu, da imamo v Hrastovcu dober in visoko usposobljen kader, bo treba dodatno vložiti v dodatno usposabljanje in izobraževanje. Izkušnje iz preteklosti kažejo tudi na to, da je, glede na zahtevnost naloge, treba omogočiti zaposlenim, da se spočijejo, razbremenijo in osmislijo svoje delo. Poleg timskega dela in krepitve timov, naprednih oblik supervizije in še zlasti intervizije, sem mnenja, da delavci na tem področju potrebujejo tudi oblike kulturnega in strokovnega udejstvovanja. S širjenjem obzorij onkraj ozkih strokovnih mej bodo delavci bolje opremljeni za spopadanje s stiskami, ki jih delo prinaša, bolje bodo razumeli pomen svojega dela in napredovali v osebnem razvoju.

Glavna oblika izobraževanja bo seveda ob delu in razvoju. Ob tem je smiselno, da zaposleni tudi karierno napredujejo, da pridobijo višje stopnje izobrazbe, nekateri tudi doktorate znanosti. Eden od glavnih stranskih učinkov procesa dezinstitucionalizacije bodo vsekakor – višje usposobljeni kadri.

Ena od pomembnih nalog bodočega vodstva, če naj izpeljemo proces sprememb, je vsekakor krepitev moči manj izobraženih delavcev, ki delajo neposredno z uporabniki. Izkušnje usposabljanj za ključne delavce in potem samo uvajanje ključnih delavcev, so pokazale, da je to ne le možno, ampak tudi zaželeno ali celo nujno. Tudi negovalke, oskrbovalke, animatorke in drugi kadri s srednjo ali celo nižjo izobrazbo morajo biti kompetentni delavci in zmožni suverenega odločanja. Recept za emancipacijo ljudi, ki delajo konkretno z ljudmi je možna z okrepitvijo njihovega položaja, zaupanjem v njihove zmožnosti in z izobraževanjem in usposabljanjem za tako delo.

V svojem mandatu imam namen povečati pomen prostovoljnega dela, ki ima sicer v Hrastovcu dolgo in bogato tradicijo. V nadaljnjem razprševanju služb in storitev možnosti za angažiranje prostovoljcev več (urbana središča, povezovanje s skupnostjo) in tudi bolj potrebno. Pri tem bomo posvetili pozornost, da prostovoljci ne bodo poceni delovna sila, temveč da bomo uporabili njihovo motivacijo, zagnanost in avtentični altruizem za izboljšanje možnosti stanovalcev (druženje, občansko zagovorništvo, ipd.), dela osebja (prostovoljci so dobri sodelavci in dodatno motivirajo za delo in zagon novih dejavnosti) in vzdušja v zavodu. Poleg novačenja prostovoljcev med študenti in upokojenci, bo treba privabiti tiste, ki so zaposleni, pa tudi nezaposlenim je to lahko primeren izziv in potrditev.

V delo zavoda imam namen vključevati tudi uporabnike, ne le kot pomočnike pri tehničnih delih in storitvah temveč tudi kot sodelavce pri izvajanju osnovne dejavnosti zavoda, torej oskrbe. To se je izkazalo kot zelo učinkovito v več državah, saj gre za požrtvovalne delavce, ki ob dodatnem usposabljanju lahko uporabijo svoje lastne izkušnje za to, da zagotovijo odlične storitve.

Nekaj opazk glede finančnega poslovanja

 

Osnovno vodilo pri preselitvah je navadno, da denar, ki ga uporabnik prejme za oskrbo v zavodu, ga spremlja tudi po preselitvi. Tako smo v Hrastovcu izvedli tudi vse preselitve do zdaj, vendar smo denar za oskrbo in namestitve črpali iz celotnega proračuna zavoda.

Ob preselitvah v samostojna stanovanja bo ta del moral postati še bolj transparenten. Jasno mora biti koliko sredstev gre določenemu uporabniku in katere storitve za to prejme.

Za zagon ponovnih preselitev bodo obstoječe finance zadoščale. Kljub temu pa bomo potrebovali nekaj zagonskega denarja, da naredimo še drugi korak k oskrbi v samostojnih stanovanjih. V te namen nameravamo črpati sredstva za dezinstitucionalizacijo iz operativnega programa. Poleg operativnega programa so na voljo tudi druga evropska sredstva za razvoj storitev.  V prvem letu bomo posvetili več časa prijavljanju na omenjene razpise in povezovanju v mednarodne projektne konzorcije kar bo povečalo možnosti, da so uspešni pri prijavljanju na razpise.

Prav tako bomo morali v prvem letu narediti finančni načrt za objekte, ki jih bomo izpraznili. Že Trate, ki jih še vedno ima Hrastovec v upravljanju, so potratne. Ko bomo izpraznili več objektov, bodo ti stroški še večji. Po eni strani je tu smiselno premisliti, kako jih uporabiti, kako tem bolj znižati njihove stroške, hkrati pa tudi za nekatere narediti načrt, kako se jih znebiti. S tem bo tudi več denarja na voljo za razvojne dejavnosti in intenzivnejšo oskrbo v skupnosti.

Povezovanje z družbenimi tokovi in skupnostjo

Kot smo že napisali, je naš namen privabiti ljudi v Hrastovec, da se pridejo h nam učit, da pridejo h nam na kulturne dogodke, hkrati pa želimo, da se stanovalci Hrastovca vključijo v okolje. Hrastovec se mora začeti povezovati tako z lokalno, regijsko, nacionalno kot mednarodno skupnostjo.

Na lokalni ravni se moramo povezati v prvi vrsti z lastno lokalno skupnostjo v Lenartu in drugih občinah Slovenskih goric in Mariborom. Za zagotavljanje in organizacijo oskrbe predvsem z centroma za socialno delo in nevladnimi organizacijami. Za vključevanje uporabnikov v skupnost je nujno, da se povežemo s kulturnimi in alternativnimi organizacijami in mariborskimi četrtnimi skupnostmi.

Za razvoj znanstveno raziskovalne dejavnosti se bomo povezali z Univerzo v Mariboru. Morda bi lahko tudi njim ponudili uporabo izpraznjenih velikih objektov za študijske in raziskovalne namene.

Na regionalni ravni bi bilo smiselno ustvariti tesne povezave s sorodnimi ustanovami. Najprej z zavodom v Lukavcih in tudi njih spodbuditi k transformaciji zavoda. Dolgoročno bi se lahko zavoda celo združila in skupaj zagotavljala posebno dolgotrajno oskrbo v pomurski in podravski regiji. Prav tako bi se lahko povezali z zavodom v Dornavi in jim pomagali pri razvoju oskrbe v skupnosti tudi za otroke z intelektualnimi ovirami.

Ostale sorodne ustanove v državi bomo poleg vabljenja na izobraževanja, povabili tudi k tesnejšemu sodelovanju pri izmenjavi osebja in stanovalcev. Prizadevali si bomo povabiti tudi ostale direktorje in strokovne vodje k oblikovanju skupine, ki si bo prizadevala za prehod iz institucionalnih k skupnostnim oblikam oskrbe.

Na razvojni ravni si bomo v zavodu prizadevali k spodbujanju dezinstitucionalizacije v Sloveniji in sodelovali k napovedanemu nacionalnemu projektu dezinstitucionalizacije. Prav tako si bomo prizadevali za sodelovanje pri vzpostavljanju sistema dolgotrajne oskrbe in spremembam v celotnem sistemu socialnega varstva.

Na raziskovalni ravni se ne bomo povezovali samo s Fakulteto za socialno delo, ampak želimo k sodelovanju povabiti tudi Inštitut za socialno varstvo, Mirovni inštitut, Pedagoško fakulteto, Zdravstvene fakultete in druge. Prizadevali si bomo za izboljšanje sodelovanja s Socialno zbornico, Skupnostjo socialni zavodov, Skupnostjo organizacij za usposabljanje in Skupnostjo centrov za socialno delo. Vsi ti so pomembni akterji za dezinstitucionalizacijo in je nujno, da ta proces vzamejo za svojega.

Za izpeljavo sprememb v zavodu bomo potrebovali veliko podpore tudi s strani ministrstva. Z njimi bi bilo smiselno oblikovati prehodni zakon, ki bo olajšal uvajanje sprememb v zavodu in omogočal eksperimentiranje.

Pozicija Hrastovca omogoča tesno sodelovanje z Avstrijo (Gradec), Hrvaško (Varaždin in Zagreb) in Madžarsko (Monošter). Tu bi lahko oblikovali močen mednarodni konzorcij, ki bi si prizadeval za oskrbo v skupnosti. Sam imam zelo tesne povezave tudi z Italijansko psihiatrijo. S kolegi iz Trsta se bomo povezali v prizadevanjih za demokratično duševno zdravje.

Sodeloval sem v različnih projektih pri vzpostavljanju socialnega varstva in oskrbe v skupnosti tudi na področju republik bivše Jugoslavije. Tako bi lahko učinkovito sodelovanje vzpostavili s Srbijo, Bosno in Hercegovino in Črno Goro. Pričakujemo lahko, da se bodo zavodi iz teh držav hodili učiti v Hrastovec, hkrati pa bi bil to tudi za nas dobra učna priložnost, saj se v teh državah šele lotevajo procesa in nam lahko dajo dodatnega zagona ter začetniških idej.

Pri kandidaturi me je podprl tudi Jan Pfeifer, ki je član vodstva Evropske mreže za dezinstitucionalizacijo. Z njihovo podporo in sodelovanjem si bomo prizadevali za sodelovanje tudi z Evropsko unijo in številnimi evropskimi organizacijami na tem področju. 

Časovna dinamika sprememb

 

Na tem mestu bomo na kratko povzeli časovno dinamiko izvajanja sprememb v zavodu. V prvem mesecu mandata pa bomo časovnico dopolnili in izkristalizirali.

Po petih letih mojega mandata bi naj bila slika v zavodu tako, da bi bili veliki objekti izpraznjeni oziroma uporabljeni za druge namene, 250 stanovalcev bi živelo v oblikah samostojnega življenja, 250 pa v stanovanjskih skupinah z štirimi do šestimi stanovalci.

Organizacija bi bila demokratična, ki bi temeljila na samoiniciativnosti osebja in stanovalcev. Organizacija delovanja bi bila razdeljena glede na funkcije, ki bi delovale samostojno, a vendar povezano in v sodelovanju ena z drugo.

Za prvo leto načrtujemo spodnje aktivnosti:

a)      Diagnoza stanja

V prvem mesecu bova s strokovno vodjo pogledala, kakšna je trenutna situacija na strokovnem področju. Predvsem bomo pregledali, kako je s ključnimi delavci, osebnimi načrti in življenjem v dislociranih enotah. Pregledala bova, katera znanja osebje najbolj potrebuje in hitro popisala strukturo in značilnosti stanovalcev. 

b)      Teritorialna organizacija oddelkov

V začetku 2015 bomo oddelke reorganizirali glede na teritorialno pripadnost. Zagnali bomo prve skupščine na oddelkih in spodbudili uporabnike in osebje k samoorganizaciji dela in življenja na oddelkih.

c)      Ustvarjanje in prilaščanje vizije

Sočasno s teritorialno organizacijo oddelkov bom sodelavcem in stanovalcem predstavil vizijo delovanja. Na skupščinah bomo o viziji diskutirali in jo dopolnjevali.

d)     Skupno ustvarjanje načrta preoblikovanja

Vizijo bomo dopolnili z akcijskim načrtom in natančnejšo dinamiko preselitev. V njem bomo natančneje predvideli delovanje različnih funkcij in načine vzpostavljanja novih storitev in služb v skupnosti.

e)      Zagon preselitev

Pomladi 2015 bomo ponovno zagnali preselitve, najprej v manjše bivalne enote. Začeli bomo z eno manjšo enoto štirih stanovalcev, nato pospeševali iz meseca v mesec.

f)       Preoblikovanje varovanih oddelkov v skupnostne oblike

Sočasno s preselitvami bomo začeli z odpiranje varovanih oddelkov. Zapiranje bomo nadomestili z dialoškim pristopom. Pri varovanju pa bomo uporabili tudi elektronske pripomočke, ki sicer tudi deloma omejujejo svobodo posameznika, vendar lahko s dialoško uporabo bistveno večjo možnosti posameznika.

g)      Pilotiranje s samostojnim življenjem v skupnosti na podlagi osebnih paketov storitev

Poleg zagona preselitev bomo v prvem letu začeli z pilotiranjem samostojnega življenja v skupnosti na podlagi osebnega paketa storitev. Začetek s tem bo sicer velik izziv, ampak nam delo nekoliko olajša 8. člen pravilnika o standardih in normativih, ki omogoča tako vrsto storitev za omejeno število oseb.

h)      Vzpostavljanje novih funkcij

V začetku leta 2015 bomo začeli z ločevanjem dela na različne funkcije. Za vsako funkcijo bo odgovorna oseba pripravila načrt dela na naslednjih pet let.

i)        Demokratizacija vodenja

Prvi korak k demokratizaciji vodenja bodo skupščine na oddelkih. Večjo avtonomijo bom predal tudi na dislocirane enote. Z oddelčnimi skupščinami pa bomo okrepili moč tudi kadra, ki je običajno v hierarhiji delovanja najnižje.

---

[1] Urek, M. in Flaker, V. (ur.) (1989), Hrastovški anali za leto 1987. Ljubljana: RK ZSMS.

[2] Flaker, V. (1992), Hrastovec v Ljubljani. Subpsihiatrične študije - Hrastovški anali za leto 1989 Časopis za kritiko znanosti, 138-139: 47-97.

[3] Jerman, D. (1991), Dezinstitucionalizacija in nova psihiatrija - o stanovanjskih skupinah. Časopis za kritiko znanosti, 138/39: 103-112.

[4] Flaker, V. (1991), Predlog programa Društva za spodbujanje duševnega zdravja Alpe - Jadran. Bilten Odbora za družbeno zaščito norosti: 15.

[5] Flaker, V. (1995), Študij duševnega zdravja v skupnosti - Usposabljanje za psihosocialne službe: Poročilo o projektu. Socialno delo 34 6: 437-444.

[6] Flaker, V. in sodelavci (1999), Oblike bivanja za odrasle ljudi, ki potrebujejo organizirano pomoč in podporo: Analiza in predlog ukrepov. Ljubljana: Visoka šola za socialno delo.

[7] Več o tem v: Cizelj, M., Ferlež, Z., Flaker, V., Lukač, J., Pogačar, M., Švab, V. (2004), Vizija posebnih socialnih zavodov. Ljubljana: Skupnost socialnih zavodov Slovenije in Fakulteta za socialno delo; FLAKER, Vito, ŽAKELJ, Magdalena. Social care home Hrastovec, Trate : dislocated residential units. IUC Journal of social work, no 11, 2004/2005. http://www.bemidjistate.edu/sw_journal. [COBISS.SI-ID 2451045]

[8] KODELE, Tadeja, FLAKER, Vito. "Da iz številke postanem človek" : stanovanjske skupine 16 let pozneje - ob okrogli mizi o stanovanjskih skupinah. Pet (Ljubl.), jul. 2008, let. 20, št. 93, str. 5-8. [COBISS.SI-ID 2979941]

[9] European Expert Group on the Transition from Institutional to Community-based Care (2012) Common European Guidelines on the Transition from Institutional to Community-based Care (Guidance on implementing and supporting a sustained transition from institutional care to family-based and community-based alternatives for children, persons with disabilities, persons with mental health problems and older persons in Europe), Brussels. [On line] Available at: deinstitutionalisationguide.eu/wp-content/uploads/2012/12/2012-12-07-Guidelines-11-123-2012-FINAL-WEB-VERSION.pdf

[10] Common guidelines, Op. cit., pa tudi European Expert Group on the Transition from Institutional to Community-based Care (2012) Toolkit on the Use of European Union Funds for the Transition from Institutional to Community-based Care, Brussels. [On line] Available at: deinstitutionalisationguide.eu/wp-content/uploads/2012/11/Toolkit-11-02-2012-final-WEB.pdf; World Health Organisation (2005) Mental Health Declaration for Europe: Facing the Challenges, Building Solutions,  WHO European Ministerial Conference on Mental Health, Helsinki, Finland, 12–15 January 2005, EUR/04/5047810/6. [On line] Available at: www.euro.who.int/__data/assets/pdf_file/0008/88595/E85445.pdf ; Directorate-General for Employment, Social Affairs and Equal Opportunities (2009) Report of the Ad Hoc Expert Group on the Transition from Institutional to Community-based Care, European Commission, Brussels. [On line] Available at: ec.europa.eu/social/BlobServlet?docId=4017&langId=en

[11] Cizelj in sodelavci, op. cit.

[12] Flaker, Vito. Kratka zgodovina dezinstitucionalizacije v Sloveniji : v spomin Katje Vodopivec. Čas. krit. znan., 2012, letn. 39, št. 250, str. 13-30.

[13] Škerjanc, J. (1997), Načrtovanje neodvisnega življenja v sistemu neposrednega financiranja. V Neodvisno življenje najtežje gibalno oviranih. Ljubljana: Inštitut Republike Slovenije za rehabilitacijo; Flaker, V., Nagode, M., Rafaelič, A., Udovič, N. (2011), Nastajanje dolgotrajne oskrbe: ljudje in procesi, eksperiment in sistem. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.

[14] Ramon, S. (ed.) (1992), Psychiatric Hospital Closure: Myths and Realities. London: Chapman Hall; McCourt-Perring, C. (1993), The Experience of Psychiatric Hospital Closure Aldershot: Avebury.

[15] Preselitve iz varovanih oddelkov so poseben izziv. Zakon o duševnem zdravju sicer eksplicitno ne navaja, da mora biti oddelek zaprt in lociran v zavodu, temveč govori o tem, da »je oddelek v socialno varstvenem zavodu, kjer so osebe zaradi svojih potreb nepretrgoma deležne posebne zaščite in varstva ter zavoda ne morejo zapustiti po lastni volji.«. V duhu Evropskih smernic in Konvencije Združenih narodov o pravicah ljudi z ovirami, lahko torej predvidimo, da je »varovani oddelek« tudi skupnostna oblika oskrbe, kjer ima človek zagotovljeno posebno zaščito in varstvo in je v svojem gibanju omejen. To pa lahko zagotovimo z intenzivno podporo in, če je treba, z uporabo elektronskih sredstev spremljanja, seveda na način, ki bo omogočal dialog kot temelj strokovnega dela in ne bo kratil pravic, ki jih imajo stanovalci varovanih oddelkov zagotovljene po zakonu in na način, ki bo najmanj posegal v njihovo zasebnost in zmožnost odločanja. V najslabšem primeru pa je tak oddelek, vsaj za začetek lociran v skupnosti. Preoblikovanje varovanih oddelkov bo gotovo eden od prvih projektov, ki se jih bo treba lotiti, da bi lahko dosledno izvedli proces dezinstitucionalizacije.

[16] Tabela ima namen ponazoritve – da si lahko proces bolje predstavljamo. Seveda bomo naredili podrobnejše in bolj utemeljene projekcije v prvem letu in ustvarili akcijski načrt preselitev.

[17] Glej J. Mandiberg: Economy of community care. Referat na simpoziju v Trstu, oktober 2013

[18] Dve enoti za Maribor z okolico, ena za Slovenske gorice in četrta za Dravsko polje (Ptuj in Slovenska Bistrica).

[19] Glej npr. Letno poročilo o delu za leto 2007.