Omogočati! Ne pa onemogočati
Medtem ko je bilo omogočanje dostopa do sredstev
ena od glavnih nalog socialnega dela v razmerah obilja socialne države, pa so
pod vplivom ideologije in režima zategovanja pasu socialne delavke in delavci
potisnjeni v vlogo »varuha javnih sredstev«, psa čuvaja javne porabe,
omejevanja, če že ne odrekanja dostopa do dajatev blaginje. Socialni delavci in
delavke imajo več načinov, kako se upreti tovrstnim pritiskom kakor tudi kako
se prilagoditi novim razmeram, ne da bi bistveno redefinirali svoje poslanstvo.
Predvsem pa ne smemo videti mobilizacije
neaktivnih sredstev v nekogaršnjem življenjskem svetu kot varčevanje javnih
sredstev, temveč vrednost sama po sebi. Skupnostni odgovori so navadno bolj
ustrezni, uporaba skupnostnih virov krepi sodelovanje, mobilizacija skupnostnih
virov je lahko prispevek (navadno obrobnih članov) skupnemu dobru. Mobilizacija
lastnih sredstev, njihovo ponovno prilaščanje in ustvarjanje skupnih temeljev
tudi poveča avtonomnost ljudi do oblasti in zmanjša odvisnost of javni, a
odtujenih virov.
Spodbujanje želja, ne obkljukanje postavk
Ta operacija je dialektična celota, ki sestavlja
dva precej raznorodna dela – enega zelo človeškega, dejanskega, drugega
abstraktnega, mehaničnega. Umetnost je, ne le kako ju povezati, ne da bi pri
tem robustnejši in močnejši kolonializiral bolj prefinjene in subjektivne
dejanskosti, ampak tudi kako ne zanemariti enega na račun drugega. V socialnem
delu se zna zgoditi, da se delavec ali delavka usmeri na raziskovanje življenjskega
sveta, ob tem pa zanemarja dostop do sredstev drugod. Raziskovanje
življenjskega sveta, ne da bi uporabili pri tem pridobljena spoznanja za
uveljavljanje pravic ni le voajersko, temveč je tudi neproduktivno, jalovo
(četudi morda zanimivo). V resnici tak spregled prikrajša človeka za njegove
pravice, hkrati pa vzdržuje nadzorne mehanizme psihološke vrste. Na drugi
strani, poudarek na zgolj postopkovnih, birokratskih operacijah, odreka ljudem
subjektivnost, njihovo dejansko življenje, še več, je sredstvo njegove
kolonializacije.
Uporaba ček list in obkljukanje kvadratkov po
vnaprej določenih kategorijah ni raziskovanje življenjskega sveta, ampak je
vsiljevanje zunanje (birokratske) logike in tujih idej (o tem, kaj človek
potrebuje, kaj so osnove potrebe itd.) določenemu življenjskemu svetu, in torej
ubijanje pomenov, ki so mu lastna, osebnih in skupinskih prioritet in hierarhij
želja.
Podobno, vnaprej postavljene kategorije dajatev
lahko določijo želje in cilje zgolj s tem, da jih močno ponujamo. »Logiko
frižiderja«, pa kateri si želimo jesti prav tisto, kar je v hladilniku, lahko
(in moramo) preseči s tem, da željo trdno usidramo v življenjskem svetu in šele
potem pogledamo, kaj je na voljo, kako se sklada z željo in če se ne, da
ustvarimo odgovore po osebni meri, tudi z uporabo virov zunaj življenjskega
sveta, če je treba.
Perspektiva uporabnika
Usmerjenost v življenjski svet, ko se ukvarjamo z
vprašanji sredstev, pa tudi v drugih operacijah, uvaja to, kar pogosto
poimenujemo »perspektiva uporabnika«. Treba je namreč videti situacijo in njeno
spreminjanje z očmi človeka, ki mu je dejanje namenjeno. Aktivno in namenoma
prevzeti pogled drugega je pomembno, saj bo v nasprotnem primeru storitev ali
kakšna druga dajatev neustrezna in napačno razumljena na obeh straneh. Pogled
izvajalca storitve je v temelju drugačen od prejemnikovega. Definicija
situacije osebja v neki namestitveni ustanovi, ko streže kosilo stanovalcu, ki
je priklenjen na posteljo, je sprazniti mizico, postreči obrok in pospraviti posodo
z mizice. Postaviti stvari, ki jih stanovalec potrebuje nazaj na mizico, je
preprosto onkraj take definicije situacije – kar lahko povzroči, da stanovalec
ostane ure brez očal, pijače, telefona ali daljinskega upravljalca.
Refleksivnost in reflektivnost
V socialnem delu moramo ločiti med dvema podobnima
a hkrati tudi povsem različnima načinoma delovanja – med »reflektivnimi«
dejanji in »refleksivnimi« odgovori. Pri prvih gre za razmislek o tem, kar smo
naredili oz. o tem, kar se je zgodilo, pri slednjih za to, da se odzivamo na
življenjske situacije uporabnikov. Pri tem nam ni treba dogodkov in dejanj
interpretirati, jih pa moramo videti kot celoto, v kontekstu in medsebojnih
povezavah. Poleg odseva v zrcalu kontemplacije, nas zanima dejanski in dejaven
odziv na dejanja in dogodke. Dejanja v povratni spregi kažejo na imanenco
interakcije in ne odsevajo v nekakšnem transcendentalnem zrcalu. Socialno delo
deluje v vsakdanjem, navadnem in banalnem. Večino človeških izmenjav ne ureja
Pravo, božje zapovedi ali sanitarna pravila. Urejajo jih fleksibilna, samo
vzpostavljajoča majhna pravila in načini upoštevanja, pogovora, dotikanja in
vabljenja drug drugega, s pomočjo pravil, ki jih hkrati prinaša kultura in jih
ustvarjamo na mestu dogodkov z ozirom na namene, smisle in nagnjenja ljudi, ki
so v situacijah navzoči.
Tovrstna pravila in njim lastni pomeni so vezani
na kontekst, v katerem se nekaj zgodi. Ker nimamo vedno na voljo natančnih
zemljevidov za ta, stalno se spreminjajoča ozemlja, jih moramo skoraj vedno raziskovati
v sodelovanju z drugimi sodelujočimi. S transcendentalnimi bližnjicami in
aksiomatsko stenografijo vedno tvegamo nenatančnost in to da zgrešimo poanto.
Zgodbe kot zemljevidi
V socialnem delu slišimo mnogo zgodb. Čeprav
vsakršen potek življenja lahko povemo kot »žalostno pripoved« (Goffman, 2019: 67,
148–160) ali pa »zgodbo o uspehu«, glede na to kako pripovedovalec poveže
posamezne dogodke svojega življenja v pripovedno celoto, pa v socialnem delu
prevladujejo žalostne zgodbe. Uporabniki socialnega dela se nagibajo
pripovedovanju žalostnih zgodb, ne toliko zaradi velike količine žalostnih
doživetij kot zaradi upravičevanja posega strokovnjakov in zahtevkov
uporabnikov.
Ne glede na to, koliko so te zgodbe osebne, se
opirajo na standardne pripovedne obrazce, ki jih prinaša popularna kultura.
Nekatere zgodbe so prvič povedali že pred več sto leti in imajo trdne
pripovedne obrazce in literarno strukturo, kot je na primer v »pripovedi
džankija«, ki jo je pred dvesto leti (1821) zložil Thomas de Quincey in so jo,
v številni variantah od Dostojevskega (Kockar) do Otrok s postaje ZOO,
neštetokrat ponovili tako v literaturi, še večkrat pa v pisarnah socialnih in
zdravstvenih delavcev po celem svetu. Pri tem pa ne gre za pomanjkanje
domišljije ali plagiatorstvo, temveč le za način kako organizirati pripoved,
način kako povedati zgodbo.
So pa zgodbe tudi način, kako organizirati
dejansko izkušnjo, scenarij, ki mu je slediti v dejanskem življenju, lahko celo
trdimo, da se ljudje »ujamejo v svojih biografijah« (Grebenc, 2001). Socialno
delo ima torej tri naloge: omogočiti ljudem, da povejo svoje lastne zgodbe,
opogumiti jih, da si jih znova prilastijo, predvsem pa preoblikovati žalostne
pripovedi v zgodbe o uspehu in izumiti načine, kako uiti biografijam, kako jih preoblikovati,
kako jim spremeniti konec, jim dati boljša nadaljevanja. Dejanska življenja
niso kot romani s njim lastnim zapletom, junaki (navadno tragičnimi), razpleti
ipd. Človeška življenja so bolj kot niz povezanih novel, v katerih pogosto
spregledamo obrate in zgrešimo povezavo z nečim, kar do zdaj še ni obstajalo.
Spregledamo tudi to, da so človeška življenja bolj komična kot pa tragična.
Prečnost (transverzalnost)
Socialno delo povezuje mnogo niti v številne
vozle. Pozna jezik in snov mnogih drugih disciplin, jih uporablja na svoj
način, preči mnogo ravnin delovanja, jih povezuje v enkratna, singularna
družbena dejanja in se ravna po številnih različnih ravninah človeške
eksistence. V socialnem delu je torej nemogoče zvesti več različnih zvrsti
pomenov in funkcij na eno dimenzijo, na homogen prostor redukcionistične
stroke.
Ko starega človeka namestimo v dom za stare, vemo,
da ne moremo tega dejanja namestitve pripisati samo enemu kriteriju, na primer:
telesni oslabljenosti, ali njihovi osebni nezmožnosti, da bi poskrbeli zase. Na
delu je več raznorodnih zgodb: gre tudi za to, da je nečak dobil novo službo,
za mačko, ki bo ostala doma, odnose s sosedi itn. Seveda gre tudi za dostopnost
in razpoložljivost storitev in kako posamezne službe delujejo – ali je na voljo
oskrba na domu, ali ima na volj strokovnjake, ki bodo prisluhnili njegovim ali
njenim hotenjem in potrebam, ali obstaja služba, ki lahko poveže formalne in neformalne
vire podpore v skupno delovanje, kakšna so pravila porabe sredstev na voljo
(npr. ali so sredstva namenjena za institucionalno oskrbo na voljo za oskrbo na
domu) itd. Vse te sile in dogodki delujejo ena na drugo in ustvarijo vektorje
in tenzorje, ki bodo potisnile starega človeka v oskrbo ali pa mu omogočile, da
ostane doma.
Prečna akcija išče pomen in pomen, ki ga more najti
še na drugi ravni, s tem, da se povezuje z drugostjo in ojačuje resonanco.
Socialno delo razume in uporablja dogodke,
okoliščine in snovi tako, da jih povezuje z drugimi ravnmi. Prav tam je mogoče
najti drug pomen, rabo ali funkcijo, tako, ki bo drugačna od tiste v čisti, homogeni
coni bivanja (kot so, zdravje/ bolezen, prav/ narobe, pametno/ neumno itd.). Ravno
s tem, da nekje drugje najde nekaj drugega, ali celo tretjega, nekaj, kar je
radikalno različno od samega sebe, lahko ojači izhodiščno akcijo, ki takrat
preči različne ravni.
Ponošena oblačila in zanemarjen videz »duševnega
bolnika« so v okviru duševnega zdravja videti kot znamenja bolezni in
poslabšanja; lahko pa to beremo kot znamenje tega, da človek nima veliko
razlogov za vzdrževanje svojega videza ali kot znamenje izgube zanimanja za
samopodobo, zaradi izključenosti iz vsakdanjega življenja. Ko se ta človek
zaljubi, se lepo obleče, obrije in uredi. Ali je ne biti (za)ljubljen razlog za
njegovo stanje?
Reference
Grebenc, V. (2001) Ponesrečeni pobegi ujetnikov biografij. Socialno
delo. letn. 40, št. 2-4, str. 151-158.
Goffman, E. (2019) Azili.
Ljubljana: Založba /*cf.
Ni komentarjev:
Objavite komentar