Potrebe
Tovrstno ustvarjanje zemljevidov v kontekstu
dostopa do sredstev pogosto imenujemo ocena
potreb.
Potrebe so en od najbolj razširjenih in pomembnih pojmov
v socialnem delu in socialni politiki, kakor tudi v splošnem govoru. Je pa to
pojem, ki ni le nejasen ampak tudi problematičen zaradi svoje normativne
narave. Ker izhaja iz biološke podmene o homeostazi, vpeljuje predpostavko
primanjkljaja, deficita, ki ga zlahka pripišemo človeku, skupini ali skupnosti
ne pa situaciji, družbenim razmerjem ali sistemu. S tem postane mehanizem
razvrednotenja in zavajajoče delovno orodje. Poleg tega je normativen v tem, da
predpisuje tako naravo tega, kar naj bi ljudje potrebovali kakor tudi količino,
do katere so upravičeni. Hkrati pa tudi izražajo pravico do neke socialne
dajatve. Pravzaprav termin »potreb« zamaskira pravice v socio-biološko danost
oz. dejstvo.
Ilič (1992) potrebe zgodovinsko dekonstruira v
želje na eni strani in nuje na drugi. Ko govorimo o željah, gre za to, kar
nekdo hoče ali si želi storiti oz. da bi se zgodilo, medtem ko nam nuje
govorijo o družbenih ali stvarnih okoliščinah tega, kar bi morali storiti oz.
kar bi se moralo zgoditi. Raje kot, da uporabimo pojem »potreb«, da združimo
tako dialektično dvojico, lahko kot tak integrativen izraz uporabimo »cilje« v
alternaciji z »željami« in s tem poudarimo voljo in obilje namesto določenost
in primanjkljaj. »Potrebe« bodo sicer, vsaj za zdaj, ostale v rabi, a jih
moramo imeti za zgolj tehnični termin.
Cilje in želje lahko uvrstimo na zemljevid neposredno
ali pa jih izvedemo prav iz spleta značilnosti nekega zemljevida – iz
protislovij, napetosti itn. vsakdanjega življenja. Ko jih zaznamo in jih
artikuliramo, jih preoblikujemo v zahtevke (prošnje, zaprosila), ki naj bi jih
potem vložili v sistem in ki naj bi se sčasoma vrnile k prosilcu kot
upravičenost do nečesa. Zahtevke oziroma prošnje pa morajo oceniti oz.
presoditi – navadno izvedenci po vnaprej določenih pravilih. Ko zahtevek oz.
prošnjo odobrijo, prosilec postane upravičenec oz. prejemnik. Sredstvo pa se
lahko integrira v njegov ali njen življenjski svet.
Ko gre pri tej operaciji za mobilizacijo (spečih)
virov v lastnem življenjskem svetu, gre še vedno lahko za zahteve do drugih, ki
so del tega istega življenjskega sveta, gre pa tudi za sodelovanje, članstvo in
prispevek skupini, mreži ali skupnosti. Gre tudi za zavzemanje svojega mesta in
spodbujanje ustvarjanja nečesa za skupno dobro.
Na zahteve
ne smemo gledati kot na sebično, egoistično dejanje le za svoje lastno korist.
Ko gre za zahtevo po javnih sredstvih, gre za dejanje »redistribucije« in
»ponovnega prilaščanja« javnih virov in njihovo preoblikovanje v skupno dobro,
ki temelji na pravicah ne pa na potrebah. Ko gre za zahteve do drugih v
skupnosti, pa jih moramo pojmovati kot ustvarjanje nečesa, kar bo prispevalo
oz. delovalo za skupno dobro.
Ko zahtevek odobrijo, včasih formalno včasih
neformalno, je treba zahtevano izročiti, izvesti. Ko gre za preproste zadeve,
kot so preproste denarne dajatve, je izročanje tudi preprosto. Ko pa gre za
kompleksne dajatve storitev in prejemkov, izročanje vključuje poleg neposrednih
dajatev tudi usklajevanje (koordinacijo), skrb za kontinuiranost in za
spremljanje učinkov. Ko gre za neformalne dajatve, pa je treba biti pozoren na
stabilnost in vzdržnost na novo mobiliziranih sredstev, npr. z zagotavljanjem
podpore udeležencem, pa tudi s koordinacijo in podporo skupnim interesom.
Pozornost je treba nameniti tudi vmesnim povezavam med življenjskim svetom in
»drugimi svetovi«, in sicer tako, da slednji ne prevladajo nad prvimi in da
»kolonializacijske« učinke abstraktnih shem zmanjšamo na karseda majhno mero.
Najboljši primer te osnovne operacije je oskrba po
osebni meri (osebno načrtovanje in izvajanje storitev oz. osebna koordinacija
storitev). Ta temelji na osebnem načrtu, ki predstavi in analizira človekovo
življenjsko situacijo, postavi osebne cilje in jih operacionalizira tako, da
določi izvajalce, potrebna sredstva in dostopne vire in, ko gre za neposredno
financiranje, izračuna stroške izvajanja paketa. Začne se s posameznikom,
ustvari povezave z vsem udeleženci pri izvajanju, potrdi pa ga timska
konferenca sodelujočih. Potem se načrt začne izvajati s podporo koordinatorja
oskrbe. (Za več: Brandon 1994; Flaker in sodelavke 2013).
Reference:
Brandon D. (1994), Jin in Jang
načrtovanja psihosocialne skrbi. Ljubljana: Visoka šola za socialno delo.
Flaker, V., Mali, J., Rafaelič, A.,
Ratajc, S. (2013) Osebno načrtovanje in
izvajanje storitev. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.
Illich, I. (1992), Needs. V: Sachs
W., (ed.) The Development Dictionary.
London: Zed
Books: 88-101.
Ni komentarjev:
Objavite komentar