V iskanju besed, ki omogočajo 1

Že več desetletij, pri nas vsaj tri, poteka terminološka vojna o tem, kako poimenovati ljudi, ki so jim včasih pravili »pohabljenec« ali »kripelj«. Eni se bojujejo proti človeka nevrednemu izrazu »invalid«, drugi ga hočejo ohraniti. V resnici pa najbolj verjetno ne gre za besede temveč za položaje. Prvi se bojujejo za spremembe, drugi hočejo ohraniti obstoječe stanje, s tem pa tudi privilegije, ki so jih pridobili – kot organizacije in kot posamezniki. Slednji svoje občinstvo prepričujejo, pravzaprav strašijo, da bodo izgubili pravice, ki jim ga status »invalida« prinaša, češ da bi sprememba poimenovanja, ki ga uradni dokumenti, zakoni uporabljajo, zbrisala tudi dajatve, ki so jih v tem imenu deležni.[1] Prvi poudarjajo, da če bomo drugače govorili, bomo tudi drugače ravnali, da če bomo spremenili ime, da se bosta spremenila tudi družbeni položaj in vloga poimenovanega. Niti eno niti drugo ni povsem iz trte zvito, a tudi »ne pije vode«.

Besede imajo do neke mere performativno moč, a nam zgodovina poimenovanja odklonskih, obrobnih skupin zelo dobro ilustrira, da nasprotno še bolj drži. Če se ne spremenita družbeni položaj in funkcija označevanja poimenovanih skupin, potem bo še tako domišljen, pravičen in fer naziv, postal psovka.[2] V tej vojni so besede bolj kot prapori, pod katerimi se zbirajo somišljeniki, simboli, ki ponazarjajo idejo, za katero se je vredno boriti. Kot da bi izguba prapora pomenila, da smo izgubili bitko.

Ta tridesetletna vojna se še zdaleč ni končala in ni prinesla zmagovalca. Obe strani sta ostali vkopani, vsaka na svojem bregu. »Invalid« je še vedno uradni označevalec, »hendikep«, predvsem pa »oviranost« pa sta postali alternativna označevalca, ki ju uporablja, slednjega bolj, velik del stroke, ki se usmerja k »socialnemu modelu« razumevanja tega pojava.

Tudi če mislimo, da je bolj pomembno, da spremenimo družbeno ureditev, v tem primeru položaj ljudi z nalepko, da je bolj pomembno kašo jesti, kakor kako jo bomo zapisali, moramo, ko o tem razpravljamo, uporabiti to ali ono besedo, ki bo odsevala našo intenco.

Meni osebno je slabšalni izraz »invalid« odvraten, nespoštljiv, a tudi izraza »hendikep« in »oviranost« se mi ne zdita povsem ustrezna. Zato sem sčasoma prišel do tega, da pravzaprav najboljši prevod mednarodno uveljavljenega angleškega izraza »disability« ni »oviranost«. Ta je seveda boljši, kot če bi bili zvesti izvirniku in rekli »nesposobnost«. A je še bolje, da v smislu nasprotja računalniških ukazov »disable« in »enable« uporabimo neposredni prevod »onemogočanje«, ki nam omogoči, da govorimo (in delujemo) v smeri »omogočanja«, kar je pravzaprav smisel našega početja. 

Ta izrazoslovni eksperiment sva z Andrejo uveljavila v knjigi o dezinstitucionalizaciji, ki prav zdaj čaka na izid in se je, kljub začetnem vtisu okornosti, kar dobro obnesel.

Invalidnost – človeka nevreden izraz

Invalid je tujka, ki jo morda marsikdo, ko jo izgovori, ne razume v izvornem pomenu ali celo več pomenih, ki jih lahko zaznamo, če si jo prevedemo. Podobno kot, ko rečemo »televizija« ne pomislimo na daljnogled.

»Valeo« v latinskem korenu pomeni predvsem biti močan, pa tudi biti zdrav (»invalid« potem pomeni »bolehen«, »nemočen«, kar v prvi vrsti naštejejo slovarji). Pomeni pa tudi biti spoštovan, imeti veljavo, vpliv, biti vreden, zmožen. Torej invalid pomeni biti »nevreden«, »nezmožen« ali celo »neveljaven« (kakor v angleščini »invalid ticket«). Kaj takega se preprosto ne spodobi reči kateremu koli človeku. Pa četudi mu to rečemo v latinščini. »Diareja« še vedno pomeni »driska«, pa četudi se ne sliši tako grdo.[3]

(nadaljevanje bloga kmalu – verjetno že jutri)

---

[1] Seveda je res, da bi uradno preimenovanje povzročilo bistveno več preglavic, kakor ga sem in tja povzroči preimenovanje neke ulice, ko morajo ljudje zamenjati osebne izkaznice in hišne številke. A bi breme takšnega preimenovanja nosili predvsem birokrati, ki bi morali spreminjati besedila uradnih dokumentov.

[2] To je še posebej očitno pri ljudeh, ki danes nosijo uradno nalepko »duševne manjrazvitosti« oz. »intelektualnih ovir« oz. v duhu tega zapisa so »intelektualno onemogočani«. Strokovnjaki so od začetka »znanstvene« in »strokovne« obravnave ljudi, ki so jim ljudsko rekli »bebci«, poimenovali z latinsko-grškimi izrazi, ki sodijo danes med bolj sočne psovke. »Kreten«, »idiot«, »debil«, »imbecil« so izrazi, ki naj bi oznanjali boljši družbeni odnos do ljudi, ki so jih tako začeli označevati. Več o tem v Flaker, V. (1992), Priročnik vsakdanjosti nevsakdanjega. spremna beseda k David in Althea Brandon: Praktični priročnik za osebje v službah za ljudi s posebnimi potrebami. VŠSD, Ljubljana, str. 3–8 in Flaker, V. (1997), Preoblikovanje jezika duševnega zdravja. Altra 2, 1: 3–5.

[3] Kakor tudi »anus« vseeno pomeni »rit«, pa čeprav psihoanaliza ne govori o »ritnih« in »kurčevih« fazah in karakterjih 😊.

Operacija D: Brez besed ali s preveč (operacije 15, odnos 4)

Četudi je namen te operacije delo, nekaj narediti, ustvariti, pa zgleda, kot da vsebuje veliko govorjenja. Ne le da so besede, govor in jezik pomemben, celo bistven del človeškega bivanja[1], izredno pomembne so pri vzpostavljanju stikov, medsebojnem spoznavanju, oblikovanju ciljev, načrtovanju, spremljanju, vrednotenju in oziru na delo.

Delati brez besed

Med uporabniki socialnega so ljudje, ki nimajo povsem nobene zmožnosti jezika. Pri tem ne mislimo na tiste, ki govorijo drug jezik, ali na ljudi, ki ne slišijo ali ne vokalizirajo besed, ampak na tiste, ki ne razumejo besed v nobenem jeziku, ki nimajo te umske sposobnosti. V takih situacijah lahko ustvarimo stik na ravni telesa, giba, zaznave, spoznavamo se lahko tako, da smo skupaj z njimi, da opazujemo kaj delajo, kako se počutijo in tako, da preskušamo stvari v akciji, da se učimo z delovanjem. Seveda lahko začutimo njihove želje in njihovo voljo. Lahko vstopimo v njihov življenjski svet, ga začutimo in ga celo odražamo, reflektiramo -  v skupnem plesu (ples je tudi pogovor). Lahko jih podpiramo v svetu, v katerem živijo brez besed.

Izostanek besed je ključen v premoščanju sveta ljudi brez besed z drugimi svetovi, še posebej pri premoščanju njihovega življenjskega sveta z institucionalnimi – pri izrekanju upravičenosti, načrtov, ciljev, ureditev in razmerij. Te besede imajo materialno moč delovanja. Vloga socialnega delavca ali delavke je podobna prevajalcu ali zvočniku, posredovati občutene želje občinstvu, ki nima zmožnosti neposredne navzočnosti, ki je nujna za tovrstne izraze oz. izjave. To pomeni preoblikovanje ali prestavitev občutkov in materialnih vidikov situacije v besed z uporabo logičnega, deduktivnega in induktivnega, sklepanja, ki mora temeljiti na skupni izkušnji, vživljanju (empatiji) ali celo s tem, da postanemo drugi (glej spodaj) oziroma s poznavanjem situacije in človeka kot praksisa.

Kar smo pravkar zapisali, ne velja le za situacije brez besed; tako spoznavanje in skupno bivanje je splošni proces, ki je podlaga socialnega dela v tej in v drugih operacijah. V socialnem delu, celo v fazi spoznavanja, ne gre zgolj za besede in jezik, ampak tudi za to, da »smo tam«, gre za opazovanje in eksperimentiranje – poskušanje. Na drugi strani pa vedno obstaja potreba po prevajanju takega nebesedno pridobljenega znanja in uvida v performativne besede, v jezik upravičenosti in druge formalne jezike, ki prevladujejo v (skrbniških) poklicih pomoči in njihovem delovanju.

Fetišizem besed in odnosov

Glede na pomen besed nasploh, v operaciji vzpostavljanja delovnega odnosa pa še posebej, obstaja velika možnost, da se ujamemo v prazne besede – v besede, ki nimajo nobenega praktičnega pomena, besede, iz katerih ne izhajajo dejanja, ki, vsaj neposredno, nimajo performativne lastnosti. Prazne besede so tudi tiste, ki so preveč abstraktne, da bi imele operativni pomen. Še bolj pogubne pa so besede, oz. besedna dejanja, ki jih imamo za resnična in dejanska dejanja – ki enačijo nekaj, kar smo rekli, z nečim, kar smo zares naredili.

Če socialne delavke in delavce vprašamo, katera spretnost je najpomembnejša med temeljnimi spretnostmi socialnega dela, bodo najpogosteje odgovorile, da je to spretnost pogovarjanja. Uporabniki, na drugi strani pa bodo odgovorili drugače – od socialnih delavk ali delavcev pričakujejo, da bodo jih pomagali kaj urediti, da jim bodo omogočili dostop do sredstev, ki jih potrebujejo, »da mi bo zrihtala stanovanje, službo … Morda je ta razcep posledica velika vpliva, ki sta ga imeli psihologija in psihoterapija na socialno delo, zgodovinska okoliščina, da so v obdobju akademizacije socialnega dela, psihologi, ki so v velikem številu prihajali učit socialno delo, učili predvsem metodiko socialnega dela, ki se je potem usmerila predvsem v svetovanje. Morda zaradi tega, ker na najmanjši stopnji posega v življenjski svet, pri svetovanju, ostanemo zgolj na ravni besed, morda tudi zato, ker je virtualni svet besed varnejši od sveta dejanj in dogodkov, ali pa zaradi tega, ker je pravzaprav ideološka, indoktrinacijska funkcija socialnega dela za delavce bolj pomembna kot pa operativna, akcijska. Vsekakor pa zaradi tega, ker besede omogočijo, da dejanja in dogodke ujamemo[2], kar je bolj pomembno iz vidika strokovnjaka kot pa uporabnika. Predvsem iz nadzornega in oblastnega vidika socialnega dela. Tudi zaradi tega je pomembno »prepustiti besedo« uporabnikom in uporabnicam in jih skupaj dekodirati v dejanja in tudi pri njihovem zapisu ohraniti ta akcijski naboj, ki izhaja prav iz njihovih življenjskih situacij.

Biti »realističen«

Ko uporabniki izražajo svoje želje oz. zastavljajo svoje cilje, pogosto od strokovnjakov slišimo bojazen, da ti cilji ne bodo preveč »nerealni« (kot da bi bili strokovnjaki »Čuvarji realnosti«). Gre pa za oblastno neumnost. Cilji in želje so po definiciji nerealni, saj jih, ko jih uresničimo, ni več. Pri njih gre vedno za nekaj, kar realno, v resnici še ne obstaja oz. kar bo šele nastalo. Realno gledano se stvarnosti lotimo šele z dejanji. Če stvarnost s pojmi ujamemo v misli, se ji šele z dejanji približamo in z njimi preskušamo stvarnost. Delo in dejanja so opna, vmesnik (interface) med tem, kar si mislimo in med stvarmi. V njih se realiziramo, uresničujemo (med tem ko nas nekatere besede postvarijo – iz nas naredijo reči, s katerimi lahko drugi delajo). Stvarnost je zelo močna, vsekakor pa dovolj močna, da ne potrebuje zagovornika, zagovornika, oporo potrebuje tisti, ki se z njo spopada.

Konkretno v socialnem delu, denimo pri osebnem načrtovanju, ta zaplet rešujemo z »metodo prvih korakov«. Ni pomembno, koliko se nam nek cilj zdi uresničljiv ali pa ne, pomembno je, da vemo, kaj bo prvi korak v uresničevanju cilja. S koraki, ki jih delamo do cilja, preskušamo stvarnost. V akcijskem smislu, nam želje in cilji dajo smer in energijo (motivacijo), resnično delo pa je vrsta dejanj, ki ji dejansko storimo in s katerimi preoblikujemo stvarnost. Geslo iz uporov konec šestdesetih let prejšnjega stoletja: »Bodimo realistični in zahtevajmo nemogoče« ima v socialnem delu še vedno svoj pomen.

---

[1] V tej razpravi je pomembno opozoriti, da nekateri misleci postavijo delo, nekateri pa jezik, za bistveno razlikovalno značilnost človeškosti.

[2] Etimologija korena besed “pojem in koncept ne izhaja iz »po-imenovanja« nečesa, temveč iz »jeti, jemati« oz. »capere« - »vzeti, ujeti«.

Demokratsko je socijalno (grupa 12. dio, komentar 7)

 

 Verzija 2 (23. 12. 19)

Najpoznatije razlikovanje stilova vođenja grupa je između autoritarnog, laissez-faire i demokratskog vođenja. Kao što nazivi stilova govore u prvom vođa odlučuje o svemu, daje naređenja koja članovi izvršavaju, u drugom vođa je prije svega facilitator dogovaranja, odlučuje grupa u cjelini, odgovornost za odluke i njihovo provođenje raspoređuje se po cijelom kolektivu; u  trećem polazi se od aksioma da ljudima ne treba vođa, da sami znaju što treba raditi te da se ne treba dogovoriti – svaki član je odgovoran za sebe, nitko za grupu. Te stilove vođenja su isprobali u eksperimentu koji su pred drugi svjetski rad izveli Lewin i njegovi suradnici (Lewin, Lippitt i White 1939). Eksperiment je, mogli bi reći, postao konstitutivni mit grupnog rada i grupne dinamike.

Na logorovanju su djecu podijelili u tri grupe. Svaki od voditelja imao je upute da vodi grupu na svoj način. Jedan autoritarno, drugi da ih pusti da rade što hoće i treći da vodi grupu tako da grupa demokratski odlučuje što i kako će raditi.

Nakon nekoliko dana mjerili su učinak grupa i zadovoljstvo njihovih članova. Najbolje rezultate postigla je autoritarna grupa. Ispunili su sve zadatke i bili zadovoljni – ne samo zbog svoje produktivnosti nego i osjećaja da su dobro organizirani. U grupi u kojoj je bilo sve prepušteno djeci i vođa nije mario za ono što djeca rade djeca su bila vrlo zadovoljna jer su mogla raditi što su htjela, no učinak grupe je bio na nuli. Najlošije rezultate postigla je demokratski vođena grupa. U njoj su potrošili puno vremena na dogovaranje što se odrazilo na učincima i dostignućima njihovog rada, ali i na njihovom zadovoljstvu odnosno nezadovoljstvu nad maratonskim sastancima i pregovaranjima.

Na kraju logorovanja rezultati su bili pak suprotni. Autoritarno vođena grupa našla se u čestim konfliktima – glasnim i tihim pobunama, djeca su bila nezadovoljna i često se dešavalo da grupa nije obavila svojih zadataka – najviše jer djecu nije bilo briga ali i zbog toga što su naređenja i upute često bile pogrešne.

Laissez-faire grupa nastavila je neradom međutim djeca nisu više uživala u lagodnoj besposlici – uspostavila se „spontana“ hijerarhija djece koja je bila možda čak okrutnija od one u autoritarno vođenoj grupi, učestale su svađe i u grupi se javljalo puno negativnih emocija.

Demokratski vođena grupa je međutim postala organizirana ali i veoma učinkovita u svom radu. Djeca su uživala u zajedničkom odlučivanju i radu i atmosfera među njima bila je na vrhuncu.

To je bio dakako legendarni eksperiment koji se možda više prenosio usmeno, često kao obavezno predavanje na seminarima grupne dinamike. No i kad pročitamo izvještaj bitni naglasci ostaju isti.[1]

Fabula nam daje dvije pouke. Prva je da je demokratski stil vođenja grupa bolji i učinkovitiji. Drugi da demokratsko vođenje zahtjeva strpljenje, proces i da nas početne frustracije ne smiju obeshrabriti već ih moramo smatrati kao nužan ulog u buduće bolje funkcioniranje grupe. Grupna dinamika nije linearan proces već teće u njihanjima tako učinka kao i atmosfere.

Uzevši u obzir povijesni kontekst ovog eksperimenta jasno je da je on kritika ne samo autoritarnog pristupa grupama već i liberalnog.[2] Intencija i poruka eksperimenta, a i cijelog pokreta „grupne dinamike“ koji je uslijedio, je da ukaže na treći put koji nadilazi podjelu na autoritarni i liberalni pristup. U eksperimentu i brojnim radionicama širom svijeta to su uspjeli i pokazati. Međutim manji je bio uspjeh pri uvođenju tog principa u realne grupe i stvarni život. I tu je doduše bilo pomaka, pokušavalo se na puno mjesta i na puno načina uvoditi demokratski stil vođenja u industriju, politiku, u život organizacija, u školstvo, zdravstvo, socijalu itd. Međutim već s prostim okom možemo vidjeti da je autoritaran stil još uvijek dominantan, da je liberalan više-manje privid i ograničen na ne-naj-bitnije vidike našega života (npr. na dokolicu) dok se demokratski uvodi samo uvjetno.[3]

Uz naglašavanje demokracije kao vodećeg principa on u prvi plan daje grupu i s time socijalnu dimenziju našega života. S drugim riječima – grupa doduše može biti socijalna a da nije demokratska (s time da je socijalnost ograničeno na skrbništvo i temelji na isključivanju drugih)[4] ali ne može biti demokratska a da nije socijalna – jer demokracija treba da znači bezuvjetno prihvaćanje drugoga i njegovih ili njezinih ljudski prava – a da neko bude čovjek potrebna mu je materijalna supstanca koju može ostvariti samo solidarnošću drugih ljudi.

Referencije

Lewin, K.; Lippitt, R.; White, R.K. (1939). "Patterns of aggressive behavior in experimentally created social climates". Journal of Social Psychology 10 (2): 271–301. doi:10.1080/00224545.1939.9713366.

Götz A. (2012) Hitlerova socijalna država. Zagreb: Fraktura.

---

[1] Pisani, znanstveni rad je dakako detaljniji i puno više informacija. Po mom sjećanju shema legende možda je malo pristrana do laissez-faire načina vođenja koji je na kraju ipak imao neke prednosti pred autoritarnim vođenjem.

[2] U sedamdesetim godinama prošloga stoljeća laissez-faire prilika značila je kritiku anarhizma. Danas vidimo da se u njoj odražavaju principi liberalizma kao ideologije (dok u stvarnosti baš taj liberalizam pribjegava autoritarnim zahvatima upravljanja ljudima).

[3] Ti uvjeti su da ostane lokaliziran, da ne ugrožava ni ekonomski ni politički poredak. Treba naglasiti da se teorija i praksa grupne dinamike prilično ukorijenila u teoriju i praksu organizacija i menedžmenta, ona je tamo čak prisutnija i važnija nego u socijalnom radu. Demokratsko funkcioniranje grupa promatra se i unapređuje jer polučuje bolje radne rezultate, više stvaralaštva, odgovornosti do radnog procesa i bolju radnu atmosferu i etos. No još uvijek gro vođenja i našeg iskustva u grupama svodi se na autoritarni stil. Pogotovo u granama u kojim za kapital i političku moć korisni učinci nisu bitni ili presudni (jednostavni manualni rad, industrija koja temelji na taylorizmu i tekućem traku, vojska, policija …). Ili je takva radna i politička demokracija ograničena s jedne strane s time da unatoč demokratskim procesima na razini grupe ipak strateške odluke donose oni koji imaju moć (i „demokracija na toj razini ima samo konzultativno svojstvo), a s druge strne s time što je unaprijed dozvoljeno ili zabranjeno (rastuća birokratizacija života). A bitno mijenjati odnose pak nije dozvoljeno. 😀

[4] Kao što je slučaj u feudalnim ili klanovsko-mafijaškim uređenjima u kojima kum dobro brine o svojim kl Kao što nazivi stilova govore u prvom vođa odlučuje o svemu, daje naređenja koja članovi izvršavaju, u drugom vođa je prije svega facilitator dogovaranja, odlučuje grupa u cjelini, odgovornost za odluke i njihovo provođenje raspoređuje se po cijelom kolektivu; u  trećem polazi se od aksioma da ljudima ne treba vođa, da sami znaju što treba raditi te da se ne treba dogovoriti – svaki član je odgovoran za sebe, nitko za grupu. Te stilove vođenja su isprobali u eijentima, ili u nacističkim ili fašističkim uređenjima gdje su bili pripadnici jedne nacije ili partije vrlo dobro zbrinuti i živjeli čak u ratu u blagostanju – dok su oni drugi crkavali od gladi ili završavali u plinskim komorama. Za potonje čitati Götz A. 2012.