Četudi je
namen te operacije delo, nekaj narediti, ustvariti, pa zgleda, kot da vsebuje
veliko govorjenja. Ne le da so besede, govor in jezik pomemben, celo bistven
del človeškega bivanja[1],
izredno pomembne so pri vzpostavljanju stikov, medsebojnem spoznavanju,
oblikovanju ciljev, načrtovanju, spremljanju, vrednotenju in oziru na delo.
Delati brez besed
Med
uporabniki socialnega so ljudje, ki nimajo povsem nobene zmožnosti jezika. Pri
tem ne mislimo na tiste, ki govorijo drug jezik, ali na ljudi, ki ne slišijo
ali ne vokalizirajo besed, ampak na tiste, ki ne razumejo besed v nobenem
jeziku, ki nimajo te umske sposobnosti. V takih situacijah lahko ustvarimo stik
na ravni telesa, giba, zaznave, spoznavamo se lahko tako, da smo skupaj z
njimi, da opazujemo kaj delajo, kako se počutijo in tako, da preskušamo stvari
v akciji, da se učimo z delovanjem. Seveda lahko začutimo njihove želje in
njihovo voljo. Lahko vstopimo v njihov življenjski svet, ga začutimo in ga celo
odražamo, reflektiramo - v skupnem plesu
(ples je tudi pogovor). Lahko jih podpiramo
v svetu, v katerem živijo brez besed.
Izostanek
besed je ključen v premoščanju sveta ljudi brez besed z drugimi svetovi, še
posebej pri premoščanju njihovega življenjskega sveta z institucionalnimi – pri
izrekanju upravičenosti, načrtov, ciljev, ureditev in razmerij. Te besede imajo
materialno moč delovanja. Vloga socialnega delavca ali delavke je podobna
prevajalcu ali zvočniku, posredovati občutene želje občinstvu, ki nima
zmožnosti neposredne navzočnosti, ki je nujna za tovrstne izraze oz. izjave. To
pomeni preoblikovanje ali prestavitev občutkov in materialnih vidikov situacije
v besed z uporabo logičnega, deduktivnega in induktivnega, sklepanja, ki mora temeljiti
na skupni izkušnji, vživljanju (empatiji) ali celo s tem, da postanemo drugi
(glej spodaj) oziroma s poznavanjem situacije in človeka kot praksisa.
Kar smo
pravkar zapisali, ne velja le za situacije brez besed; tako spoznavanje in
skupno bivanje je splošni proces, ki je podlaga socialnega dela v tej in v
drugih operacijah. V socialnem delu, celo v fazi spoznavanja, ne gre zgolj za
besede in jezik, ampak tudi za to, da »smo tam«, gre za opazovanje in
eksperimentiranje – poskušanje. Na drugi strani pa vedno obstaja potreba po
prevajanju takega nebesedno pridobljenega znanja in uvida v performativne
besede, v jezik upravičenosti in druge formalne jezike, ki prevladujejo v
(skrbniških) poklicih pomoči in njihovem delovanju.
Fetišizem besed in odnosov
Glede na
pomen besed nasploh, v operaciji vzpostavljanja delovnega odnosa pa še posebej,
obstaja velika možnost, da se ujamemo v prazne besede – v besede, ki nimajo
nobenega praktičnega pomena, besede, iz katerih ne izhajajo dejanja, ki, vsaj
neposredno, nimajo performativne lastnosti. Prazne besede so tudi tiste, ki so
preveč abstraktne, da bi imele operativni pomen. Še bolj pogubne pa so besede,
oz. besedna dejanja, ki jih imamo za resnična in dejanska dejanja – ki enačijo
nekaj, kar smo rekli, z nečim, kar smo zares naredili.
Če socialne
delavke in delavce vprašamo, katera spretnost je najpomembnejša med temeljnimi
spretnostmi socialnega dela, bodo najpogosteje odgovorile, da je to spretnost
pogovarjanja. Uporabniki, na drugi strani pa bodo odgovorili drugače – od socialnih
delavk ali delavcev pričakujejo, da bodo jih pomagali kaj urediti, da jim bodo
omogočili dostop do sredstev, ki jih potrebujejo, »da mi bo zrihtala
stanovanje, službo … Morda je ta razcep posledica velika vpliva, ki sta ga
imeli psihologija in psihoterapija na socialno delo, zgodovinska okoliščina, da
so v obdobju akademizacije socialnega dela, psihologi, ki so v velikem številu prihajali
učit socialno delo, učili predvsem metodiko socialnega dela, ki se je potem
usmerila predvsem v svetovanje. Morda zaradi tega, ker na najmanjši stopnji
posega v življenjski svet, pri svetovanju, ostanemo zgolj na ravni besed, morda
tudi zato, ker je virtualni svet besed varnejši od sveta dejanj in dogodkov,
ali pa zaradi tega, ker je pravzaprav ideološka, indoktrinacijska funkcija
socialnega dela za delavce bolj pomembna kot pa operativna, akcijska. Vsekakor
pa zaradi tega, ker besede omogočijo, da dejanja in dogodke ujamemo[2],
kar je bolj pomembno iz vidika strokovnjaka kot pa uporabnika. Predvsem iz
nadzornega in oblastnega vidika socialnega dela. Tudi zaradi tega je pomembno
»prepustiti besedo« uporabnikom in uporabnicam in jih skupaj dekodirati v
dejanja in tudi pri njihovem zapisu ohraniti ta akcijski naboj, ki izhaja prav
iz njihovih življenjskih situacij.
Biti »realističen«
Ko
uporabniki izražajo svoje želje oz. zastavljajo svoje cilje, pogosto od
strokovnjakov slišimo bojazen, da ti cilji ne bodo preveč »nerealni« (kot da bi
bili strokovnjaki »Čuvarji realnosti«). Gre pa za oblastno neumnost. Cilji in želje so po definiciji nerealni, saj
jih, ko jih uresničimo, ni več. Pri njih gre vedno za nekaj, kar realno, v
resnici še ne obstaja oz. kar bo šele nastalo. Realno gledano se stvarnosti
lotimo šele z dejanji. Če stvarnost s pojmi ujamemo v misli, se ji šele z dejanji
približamo in z njimi preskušamo stvarnost. Delo in dejanja so opna, vmesnik
(interface) med tem, kar si mislimo in med stvarmi. V njih se realiziramo,
uresničujemo (med tem ko nas nekatere besede postvarijo – iz nas naredijo reči,
s katerimi lahko drugi delajo). Stvarnost je zelo močna, vsekakor pa dovolj
močna, da ne potrebuje zagovornika, zagovornika, oporo potrebuje tisti, ki se z
njo spopada.
Konkretno
v socialnem delu, denimo pri osebnem načrtovanju, ta zaplet rešujemo z »metodo
prvih korakov«. Ni pomembno, koliko se nam nek cilj zdi uresničljiv ali pa ne,
pomembno je, da vemo, kaj bo prvi korak v uresničevanju cilja. S koraki, ki jih
delamo do cilja, preskušamo stvarnost. V akcijskem smislu, nam želje in cilji
dajo smer in energijo (motivacijo), resnično delo pa je vrsta dejanj, ki ji
dejansko storimo in s katerimi preoblikujemo stvarnost. Geslo iz uporov konec
šestdesetih let prejšnjega stoletja: »Bodimo realistični in zahtevajmo nemogoče«
ima v socialnem delu še vedno svoj pomen.
Ni komentarjev:
Objavite komentar