Na žalost se
je tragedija v naši civilizaciji ustalila kot paradigma razumevanja človeške narave in usode. Komedija pa je le zato, da jo
laže prenašamo. Velja za umetnost zabave, pozabe in pobega. Tragedija je prav zares
naprava spominjanja (pa čeprav lažnih spominov), humor pa je način pozabljanja
(etimološko so anekdote utrinki, ki se jih ne sme objaviti). S humorjem ujamemo
situacijo na prefinjen način, se ji nasmejemo in gremo dalje. Si je zato težko
zapomniti šale? Ali se jim zato najbolj smejijo tisti, ki jih pripovedujejo?
Smeh ne le
preoblikuje situacijo v znosno, omogoča nam jo razbrati. Brati med vrsticami
izjav in dejanj. Nerazrešljiva (tragična) protislovja se spremenijo v duhovite
paradokse. Morda je treba biti neumen, da si pameten, ali pa pameten, da si
neumen (težko bi rekli), vsekakor pa ni treba biti duhoven, da si duhovit.
Humor
situacijo spodnese, a pri tem ostanemo pokonci in stopamo naprej. Preobrne
miselni in situacijski okvir. Omogoča nam, da v situaciji ostanemo, ko iz nje
izstopimo. Presenečenje je dobrodošlica.
To je dober
model za socialno delo. Humor ni le ventil, s katerim laže prebrodimo težave.
Je tudi dober način, kako priti in biti skupaj, kako stvari narediti na
drugačen način, kako se imeti fajn, medtem ko resno delamo. Ni le talent, je
tudi spretnost – ki jo je treba negovati. Ni le uporaben, da situacijo razrahljamo,
»prebijemo led«, se premaknemo naprej in deblokiramo delo na in v situaciji; je
tudi, sam po sebi, etična deklaracija.
Pomembno je biti Ernest
Klasična
profesionalna (tudi znanstvena) drža je biti nevtralen. Ne le z vidika socialnega
dela vemo, da temu ne more biti tako. Ne glede na to, koliko si strokovnjaki
prizadevajo uprizoriti, ali celo uresničiti, kaj takega, bodo na koncu, v
ključnih momentih, na strani močnejših.[1] Nasprotno pa je socialno delo odkrito na
strani najšibkejših. Tako jasna pozicija in vokacija (klic) sta v poklicnem
svetu redkost in luksuz. Ni le nujna, da lahko prevzamemo perspektivo
uporabnika, podpiramo okrepitev in zagovarjamo uporabnike – socialnemu delu
omogoča, da svoje vrednote jasno in odločno razglasi, in da v skladu z njimi
deluje. Vseeno pa, moramo kot strokovni delavci ohraniti nepristranskost in
negovati poklicno disciplino, ki nam daje kredibilnost, zaupanje, da ne
delujemo zaradi svojih zasebnih razlogov.[2]
Obstaja
veliko orodij in načinov, kako delati socialno na pristranski način. Vendar pa
zgolj empatija[3],
perspektiva uporabnika in vrlin, pa tudi upoštevanje etičnega imperativa, da
smo na strani najšibkejšega niso dovolj. Ne le v antropologiji[4], ampak
tudi v socialnem delu, poznamo celo vrsto prestopov na drugo stran, nenapisano zgodovino,
kako so strokovnjaki postali »domorodci«, se odrekli podeljeni vlogi in mandatu
oblasti in se pridružili uporabnicam in uporabnikom. Ne gre samo za prestop v
mladinske subkulture, ki je pogost med socialnimi delavci, ki so delali z
mladimi, ampak tudi za pristop k sindikatom, skupinam aktivistov in družbenim
gibanjem. Pa pri tem ne gre le za bežne izlete, preskoke, temveč za vozovnico v
eno smer, brez povratka (s porušenimi mostovi, zažganimi ladjami). Postati
nekdo drug ni zgolj biti sposoben se vživeti, kako je v koži nekoga drugega, ni
le začasni izstop iz vloge, je tudi opuščanje moči, ki je investirana vanjo. Princ
mora zares postati berač, da pridemo do izvirne sinteze.
[1] Čeprav
vemo, da to ni mogoče, pa od strokovnjakov nepristranskost vseeno pričakujemo.
Če jo je nemogoče doseči do absolutne mere, pričakujemo, da bodo, denimo,
sodniki nepristranski, kolikor je le mogoče, da se bodo asimptotično
približevali temu idealu. Pa čeprav bodo njihove sodbe nasploh in v povprečju
razredno, spolno, rasno in na več drugih načinov pristranske. Hkrati pa obstaja
splošno pristranska usmeritev v presojanju, saj je aksiom, da je treba soditi
posamezniku, presoditi njegovo krivdo, pa četudi je zločin strukturne narave.
Ni le vprašanje, ali naj bo pravica retributivna
ali restitutivna – lahko je tudi transformativna (kakor mi je prišepnila
Asja, ko smo se o tem pogovarjali v Dubrovniku). Sodišče bi lahko nalagalo tudi
družbene spremembe – ne le spremembe posameznikov.
[2] Klasična
definicija profesije, poklica navadno enači osebno in zasebno. V socialnem delu
je treba med njima vzpostaviti razliko. Mora biti docela jasno in povsem
očitno, da iz situacije socialnega dela ne črpamo, razen plače, nobenega drugega
zasebnega dobitka, oz. da se kaj takega zgodi le naključno in nenameravano.
Socialna delavka ali delavec, ki pelje otroke na poletni tabor, sicer mora v
tem tudi sam ali sama uživati, motivirati ga mora tudi njegova ali njena osebna
izkušnja, hkrati pa ne sme biti nobenega dvoma glede glavnega namena tega
»podjetja«, o tem, da je za skupno dobro udeležencev in da tabora nismo
organizirali v korist socialnega delavca (npr. da ima hkrati počitnice in je
zato plačan).
[3] V
socialnem delu sta pomembni dve vrsti empatije – medosebna, v pogovoru, zato, da ustvarimo čustveno mostišče med
dvema, in pa socialna oz. situacijska, s katero se vživljamo v
družbeno situacijo, v kateri se je nekdo znašel. Vendar pa se pojem in tehnike
empatije pogosto uporabljajo kot trik, ki nam omogoča, da ostanemo neprizadeti,
da se obranimo intenzivnega povezovanja z uporabniki, da dojamemo in razumemo
njihova čustva in situacijo, ne da bi nas čustva preplavila in situacija
prevzela. Empatija je na tak način lahko uporabna kot bližnjica v prepoznavanju
situacije in istovetenju z ljudmi v njej, ko ni časa ali nuje, da bi v samo
situacijo tudi docela stopili. Da pa iz tega ustvarimo načelo, ni niti nujno
niti produktivno. Obstaja namreč mnogo načinov, kako ustvariti reflektivno distanco
do neke situacije (npr. pisanje dnevnika, pesmi, blogov; skupni reflektivni
pogovori skupine, ki doživlja situacijo, itn.), obstaja pa tudi mnogo situacij,
v katerih ni dovolj situacijo le razumeti, ampak je treba v njej delovati,
pogosto delovati osebno in gajstno. Pogosto je treba zavezništvo izkazati z
dejanji, zaupanje ustvarjati z intenzivno angažiranostjo, osebnim tveganjem, ki
potrjuje, da smo zares na strani uporabnikov.
[4] Lahko bi
celo rekli, da antropologi postanejo socialni delavci, ko prestopijo na drugo
stran.
Ni komentarjev:
Objavite komentar