Dezinstitucionalizacija – negacija negacije odgovornosti (Labirinti odgovornosti 7)

Malce preuranjeno bomo pohiteli k razmisleku, kaj pomeni odgovornost, ko se lotevamo dezinstitucionalizacije. Morda je prvi refleks ta, da je treba odgovornost dezinstitucionalizirati. A v isti sapi bomo zatrjevali, da dezinstitucionalizacija pomeni, da ljudje končno prevzamejo odgovornost za svoja dejanja, da jim vrnemo odgovornost, ki so jo z namestitvijo v zavod (in pogosto tudi formalnim odvzemom poslovne sposobnosti oz. prenosom odgovornosti na formalnega skrbnika) izgubili. Z drugimi besedami: Bolj ko človek ne more odločati o svojih dejanjih, razpolagati s svojimi stvarmi, biti enakovreden udeleženec situacije, izražati svoje volje, bolj ko se mu stvari dogajajo oz. manj ko jih sam dela in ustvarja, manj možnosti je, da bi bil »odgovoren« (oziroma ko gre za skupno delo ali delovanje »soodgovoren«). Emancipacija je pogoj prevzemanja odgovornosti.[1]

Pri tem, ko hočemo odgovornost afirmirati, pride do presenetljivega obrata. Moramo namreč zanikati vse pogoje odgovornosti, ki smo jih zgoraj našteli.

•       dejanje → izguba → dosežek, uspeh

•       stvar → odtujitev → ponovno prilaščanje, poudarek na uporabni vrednosti

•       situacije → postvaritev → počlovečenje

•       ljudje → odvzem volje → izraz volje

•       dogodki → pripisovanje → ? (destigmatizacija – banalizacija, zanimanje)

Izgubi (v jeziku analize tveganja »škode, nevarnosti«) moramo nasproti postaviti uspehe in dosežke (v analizi tveganja »korist in dobiček«). Odtujitvi mora nasprotovati ponovno prilaščanje ali pa vztrajanje pri uporabni vrednosti nečesa. Postvarjanju (situacije, človeka) mora kontrirati počlovečenje. Odvzem volje mora nadomestiti njen izraz. Pripisovanju pa, denimo, odpisovanje – torej destigmatizacija – banalizacija dogodka ali pa resnično zanimanje zanj – torej fenomenološki pristop.[2]

Naslednja stvar, ki jo dezinstitucionalizacija stori glede odgovornosti, je premik od virtualne odgovornosti k dejanski (od kafkovske k pujevski). Od odgovornosti virtualnim, nadrejenim instancam k odgovornosti svoji bazi. K reafirmaciji storitvenega modela tako, da se ponovno emancipira od institucionalnih shem in premakne od popravljanja k ustvarjanju in omogočanju. Prav poudarek na ustvarjalnosti strokovnjaka omogoča premik tudi k mandatu, ki ga podeli skupnost – v skupnem delu, ustvarjanju.[3] Hkrati pa je to premik od pojma odgovornosti k odzivnosti.

Afirmacija odgovornosti v okvirih dezinstitucionalizacije je sicer paradoks, a dialektičen. Je negacija pogojev odgovornosti, a je pri tem negacija negacije. Pogoji odgovornosti, ki smo jih zgoraj izluščili, so namreč transformativni, z uvajanjem pomena negativnih posledic namreč preoblikujejo dejanja, situacije in ljudi v (kvazi)telesne entitete, predmete in s tem zanikajo njihovo esenco. Intenca dezinstitucionalizacije je torej re-animacija teh lastnosti, vdihovanje duše stvarem, ki so jo izgubile, počlovečenje situacij in ponovno prilaščanje stvari, povsakdanjenje dogodkov in ustvarjanje nove, precej bolj mašinske – torej sestavljene – subjektivnosti. Je torej premik od abstraktnih postulatov k konkretnim odzivom in hkrati dialektični premik, ki konstitutivne elemente klasične odgovornosti naredi bolj vsakdanje, človeške, take, ki človeka krepijo. Tovrstna afirmacija in preoblikovanje odgovornosti jo ukinja vsaj kot disciplinski mehanizem, kot vzvod nadzora – do te mere, da je vprašljivo, ali lahko sploh govorimo o odgovornosti.

Vira:

Flaker, V. (2015), Prispevki k taksonomiji socialnega dela in varstva, 1. del. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.

Goffman, E. (2019) Azili. Ljubljana: Založba /*cf.

---

[1] Klasični (in ozek) pedagoški pogled je obrnjen. Karirano bi lahko rekli, da bi se človek najprej moral naučiti odgovornosti, da lahko samostojno odloča oz. da se emancipira, osamosvoji od skrbništva oz. odgovornosti drugih zanj. Do neke mere to sicer drži, skozi otroštvo in mladost se učimo biti odgovorni. A je to učenje pretežno situacijsko – da se naučimo prevzemati odgovornost za svoja dejanja, moramo stopiti v take situacije, ki to omogočajo. Manj gre za poučevanje (oz. moraliziranje), ki nam sicer posreduje neke vrednote, a nas ne nauči ravnati v sami situaciji, ki terja odgovornost. Nenazadnje otroci postanejo bistveno bolj odgovorni, ko gredo na svoje. Dokler živijo pri starših, jim za nekatere (včasih prav bistvene) zadeve ni treba skrbeti. Tak je tudi družbeno-pravni pogled na prevzemanje odgovornosti. Dobimo jo avtomatično – s polnoletnostjo. Ni nam treba iz odgovornosti diplomirati oz. imeti odgovornostni izpit, kakor moramo imeti vozniškega. Predpostavka, ki jo o emancipaciji imamo je torej, da gre za »zorenje«, ne pa za učenje. Za odgovornost se nam ni treba kvalificirati, lahko pa nas glede nje diskvalificirajo. Test torej ni potreben, da odgovornost pridobimo, je pa potreben, da nam jo odvzamejo. Pri tem naj pripomnimo, da inteligenčni test, sicer meri do neke mere zmožnost razumevanja  posledic svojih dejanj, a vsekakor ne meri stopnjo nekogaršnje odgovornosti.

[2] Epohé – dati predsodke in predrazumevanje v oklepaj, opisovati namesto razlagati in horizontalnost, enakovrednost opisanega.

[3] Popravlja lahko, vsaj videz je tak, strokovnjak sam. Kot pravi Goffman (2019, str. 319, 324–335) gre pri popravljalnem (medicinskem) modelu za, ko gre za človeka, napačno predpostavko »zaprtega sistema«. Pri ustvarjalnem storitvenem modelu je sistem seveda odprt in kot tak vedno vključuje druge – ustvarja tudi vsaj minimalno skupnost. Ustvarjanje je vedno skupno, kolektivno delo, z uporabo skupnih resursov oz. skupnostnih virov. Glej poglavje o blaginjskem križ- kražu v Flaker, 2015, str. 212– 240.

Za kaj ali koga smo odgovorni? (Labirinti odgovornosti 3)

Ko se vprašamo o tem, za kaj smo odgovorni, v vsakdanji miselnosti navadno pomislimo na svoja dejanja.[1] Praviloma naj bi ta dejanja bila plod zavestne odločitve.[2] Vsaj taka, za katera smo odgovorni. Če kolikor-toliko zavestne odločitve ni, gre bolj za dogodke kakor dejanja. Značilnost dogodkov je, da se zgodijo, jih ne delamo, naredimo (jih pa lahko ustvarimo?).[3] Običajno pa se pojem odgovornosti veže na naloge in obveznosti – torej na dejanja, ki so nam naročena, torej dejanja, katerih subjekt nismo, smo pa njihov izvajalec oz. agens. Kar nas pripelje do drugega vprašanja, ki določa odgovornost – komu smo odgovorni (o tem malo pozneje).

Drug razred oz. register tega, za kar smo lahko odgovorni so stvari in ljudje. Na eni strani gre tudi pri teh za odgovornost, kaj s stvarmi in ljudmi počnemo, torej dejanja v zvezi z njimi. Na drugi strani pa gre pri predmetih, ki imajo telesno eksistenco (ki obstajajo kot v prostoru določljiva in končna telesa), za možnost manipulacije z njimi, še bolj pomembno za razpravo o odgovornosti, pa tudi za njihovo lastninjenje oz. prilaščanje. Lastnost lastninjenja je bržkone tudi eden izmed konstitutivnih elementov odgovornosti. A konstituira jo prvenstveno odgovornost do drugega.[4] Zunanja odgovornost do drugega nastane takrat, ko uporabljamo, upravljamo ali kako drugače razpolagamo z lastnino drugega. Za nastanek kategorije odgovornosti sta torej nujna pogoja odtujitev in lastnina.

Ko gre za zadeve, ki ne obstajajo telesno, poleg dejanj denimo: stanja, situacije, razmerja, se glede odgovornosti zanje znajdemo v zagati. Na eni strani ni dvoma, da smo za situacije in razmerja, v katerih smo udeleženi, vsaj deloma odgovorni, na drugi strani pa netelesnost teh »stvari« onemogoča razpolaganje z njimi in njihovo določno prilaščanje. Da bi to lahko storili, jih moramo tako ali drugače postvariti, opredmetiti. Postvaritev oz. opredmetenje je torej drugi pogoj za porajanje odgovornosti (ko gre za breztelesne predmete). Opredmetimo jih predvsem z besedami, a tudi drugimi zaznamki in oznakami, ki omogočajo metonimijo dejanja, konstelacije ali odnosa. Prevoz ni stvar, a ga za potrebe ustvarjanja menjalne vrednosti opredmetimo s prevoženimi kilometri – ali kako drugače, da lahko izdamo vozovnico, ki ga potem ponazarja ali celo izmeri.

Odgovornost za dejanja, pa tudi za situacije, razmerja in stanja, ne vpeljujejo dejanja sama po sebi, temveč njihovi učinki. A je odgovornost mera negativnih učinkov oz. posledic naših dejanj. Negativnih – bodisi v njihovi vrednosti, ki jih imajo za nas, predvsem pa za druge, bodisi v izostanku pričakovanih dejanj in njihovih učinkov. Za izdelke, zmage, dosežke, uspehe smo zaslužni, za neuspehe, izgube, poraze pa smo odgovorni. Odgovornost je torej anti-produktivna kategorija, »luzerska« kategorija poraza – izguba (oz. grožnja izgube)[5] pa je njen naslednji pogoj.

Ko gre za odgovornost za ljudi, so potrebne vse te premene, ki smo jih našteli – postvaritev, odtujitev in lastnina, izguba oz. negativne posledice. Ljudje sicer imajo telo, a imajo voljo. Redukcija ljudi na stvari torej pomeni odvzem volje oz. podrejanje njihove volje volji tistega, ki je odgovoren za njih. To je tudi pogoj odgovornosti.[6]

Ko smo analizirali podlago odgovornosti oz. za kaj ali koga smo lahko odgovorni smo pri vsakem možnem elementu ugotavljali pogoj odgovornosti. Pri dejanjih smo prišli do izgube (negativne posledice), pri stvareh do odtujitve, pri situacijah in razmerjih do postvaritve, pri odgovornosti za ljudi do odvzema volje, dogodki pa so nas opozorili na fenomen pripisovanja.[7]

Čeprav smo naštete pogoje izluščili pri posameznih elementih, lahko, vsaj poskusno, trdimo, da so ti pogoji splošni in nujni za vzpostavljanje odgovornosti za karkoli (in kogarkoli). Z drugimi besedami: da vzpostavimo odgovornost mora pretiti izguba oz. negativna posledica, zadeva mora biti vsaj toliko odtujena, da zadeva tudi druge, mora dobiti značaj stvari, ki z njo lahko razpolagamo in ki jih vzame voljo in ima možnost pripisovanja.

 

---

[1] Tako nam pravijo – od novega veka naprej v duhu protestantizma in kapitalizma.

[2] Odločitev je sicer dejanje – odločanja. Ni pa še dejanje, ki bi spreminjalo zunanjo stvarnost (ko se odločamo, da bomo nekaj storili). Je torej virtualno, vrlinsko dejanje, ki mu sledi dejansko ravnanje. Odločitev za nakup, še ni nakup, odločitev za obisk nekoga, še ni obisk.

Podobno velja za postavljanje ciljev, ki je osnovna značilnost osebnega načrtovanja. Gre pa med tema dvema dejanjema za pomembno razliko v tem, da je odločanje reaktivno dejanje, da če prav je odločanje lahko kot proces ustvarjalno, ne ustvarja nečesa novega, je bolj odzivanje na obstoječe možnosti, izbor vsaj dveh alternativ – od katerih je lahko v nekem trenutku ena bolj privlačna od drugih. Postavljanje ciljev je proaktivno dejanje, je več kot izbiranje alternativ, je njihovo ustvarjanje. Je produkt želje in ne predvsem razuma. Pri tem ne smemo želje razumeti kot nekaj, kar a priori obstaja v posamezniku, temveč v mašinskem povezovanju z drugim(i).

Seveda se odločanje in postavljanje ciljev v resničnem življenju prepletata – tudi tam navsezadnje nista eno in isto. Razmerje med odločanjem in postavljanjem ciljev, je treba še raziskati oz. dobro premisliti. Je pa jasno, da se pri postavljanju ciljev (in osebnem načrtovanju) vprašanje odgovornosti (akterja) ne postavlja, vsaj ne na tako zelo pereč način. Nosilec načrta sicer prav z dejanjem načrtovanja, prevzema odgovornost za svoje življenje in njegov potek, a je ta odgovornost eksistencialna, dejanska odgovornost je pri tistih, ki prevzemajo naloge, ki jih človek v načrt zapiše.

[3] Za naravne dogodke ne verjamemo, da jih ustvarijo božanstva in zanje ni nihče odgovoren. (Zdaj sicer vidimo, da so nekateri naravni dogodki pač posledica globalnega segrevanja, ki je človekova odgovornost, ta odgovornost pa je kolektivna.) Podoben status naravnega dobi tudi nehotno dejanje v stanju neprisebnosti. V kazenski zakonodaji velja, da ni zločina, če ni subjekta. Ker subjekt manjka, ga mora (v klasičnih shemi) ustvariti psihiatrija. V novem pojmovanju, ki se trudi, da človeku ne bi vzeli subjektivnosti, gre za novo kvalifikacijo odgovornosti oz. za oporo, da človek odgovornost obdrži. Na ravni vsakdanjih manjših »naravnih dogodkov, kakor so kolcanje, kihanje, prdenje ipd. sicer nimamo težav pripisati dogodka konkretnemu človeku, a se ta lahko opraviči in se s tem distancira od svojega dejanja, vzpostavi razliko med (naravnim) dogodkom in njegovo osebo, celo osebnostjo. Lahko pa tudi svoje dejanje poskuša prikriti in ustvari v svetu otrok igro »kdor ga zvoha, ta ga spoha«.

[4] Na ravni uporabne vrednosti, nas paradoksno, če gre za zares osebno lastnino, lastniško razmerje do predmeta, lastnina načeloma odveže odgovornosti do drugih in tudi do predmeta. Kako ravnamo s predmetom, ki je izključno naš in namenjen izključno lastni uporabi, se zares nikogar ne tiče. V potrošniški, hiperprodukcijski družbi smo postali odgovorni sicer za predmete, ki si jih ne lastimo več – za odpadke in odplake.

Odgovornost za nek predmet nastane, ko mu pripišemo menjalno vrednost. Proizvajalec in prodajalec morata, denimo, dati garancije za predmet, ki ga ponudita na trgu. V tem primeru je kupčeva odgovornost pravilna uporaba predmeta – če naj garancijo hoče kdaj uveljaviti – ali pa če mu tako veleva neka zunanja instanca – avto mora biti tehnično brezhiben, če naj ga uporabljamo na javnih cestah.

[5] Odgovornost nas, če je postavljena pred neželenim dogodkov, svari pred izgubo, jo torej preprečuje, s tem pa tudi, da bi zares postali »luzerji«. Dasiravno pa možnost izgube vpelje. Antiproduktivna nota kategorije odgovornosti je v defenzivnosti – toliko se bojimo poraza, da nas zmaga več ne zanima. 

[6] Ta pogoj seveda velja za ljudi, a velja do neke mere tudi v drugih zadevah, ki smo jih zgoraj našteli kot take, da se zanje vzpostavlja odgovornost. V situacijah in razmerjih obstaja volja, a je ta volja sestavljena – ne le iz kombinacije volj udeležencev, temveč tudi iz okoliščin, materialov, shem, ki v njih delujejo. Celo za stvari, ki imajo svojo težo in potencialno silo pa moč, lahko ugotavljamo, da v stiku s človekom, še posebej, če jih je človek ustvaril, imajo nekaj podobnega volji, svoj namen, pa tudi moč, kar je posebej očitno pri strojih. Avto ima namen in moč hitrega premikanja. Kot naprava je tudi odgovoren za nesrečo, ki se zgodi zaradi prevelike hitrosti, a mu te odgovornosti ne pripisujemo, pripisujemo jo človeku za volanom. V mašinskih sestavah, ko pride do vprašanja odgovornosti, pravni diskurz išče odgovornega subjekta (navadno človeka, najraje posameznika), če ga ne najde gre za dogodek in ne za dejanje. Še bolj natančno – ne gre za kaznivo, krivdno dejanje ali za prekršek, temveč za nesrečo.

[7] Česar nismo natančneje obdelali.