Ko se vprašamo o tem, za kaj smo odgovorni, v vsakdanji miselnosti navadno pomislimo na svoja dejanja.[1] Praviloma naj bi ta dejanja bila plod zavestne odločitve.[2] Vsaj taka, za katera smo odgovorni. Če kolikor-toliko zavestne odločitve ni, gre bolj za dogodke kakor dejanja. Značilnost dogodkov je, da se zgodijo, jih ne delamo, naredimo (jih pa lahko ustvarimo?).[3] Običajno pa se pojem odgovornosti veže na naloge in obveznosti – torej na dejanja, ki so nam naročena, torej dejanja, katerih subjekt nismo, smo pa njihov izvajalec oz. agens. Kar nas pripelje do drugega vprašanja, ki določa odgovornost – komu smo odgovorni (o tem malo pozneje).
Drug razred oz. register tega, za kar smo lahko odgovorni so stvari in ljudje. Na eni strani gre tudi pri teh za odgovornost, kaj s stvarmi in ljudmi počnemo, torej dejanja v zvezi z njimi. Na drugi strani pa gre pri predmetih, ki imajo telesno eksistenco (ki obstajajo kot v prostoru določljiva in končna telesa), za možnost manipulacije z njimi, še bolj pomembno za razpravo o odgovornosti, pa tudi za njihovo lastninjenje oz. prilaščanje. Lastnost lastninjenja je bržkone tudi eden izmed konstitutivnih elementov odgovornosti. A konstituira jo prvenstveno odgovornost do drugega.[4] Zunanja odgovornost do drugega nastane takrat, ko uporabljamo, upravljamo ali kako drugače razpolagamo z lastnino drugega. Za nastanek kategorije odgovornosti sta torej nujna pogoja odtujitev in lastnina.
Ko gre za zadeve, ki ne obstajajo telesno, poleg dejanj denimo: stanja, situacije, razmerja, se glede odgovornosti zanje znajdemo v zagati. Na eni strani ni dvoma, da smo za situacije in razmerja, v katerih smo udeleženi, vsaj deloma odgovorni, na drugi strani pa netelesnost teh »stvari« onemogoča razpolaganje z njimi in njihovo določno prilaščanje. Da bi to lahko storili, jih moramo tako ali drugače postvariti, opredmetiti. Postvaritev oz. opredmetenje je torej drugi pogoj za porajanje odgovornosti (ko gre za breztelesne predmete). Opredmetimo jih predvsem z besedami, a tudi drugimi zaznamki in oznakami, ki omogočajo metonimijo dejanja, konstelacije ali odnosa. Prevoz ni stvar, a ga za potrebe ustvarjanja menjalne vrednosti opredmetimo s prevoženimi kilometri – ali kako drugače, da lahko izdamo vozovnico, ki ga potem ponazarja ali celo izmeri.
Odgovornost za dejanja, pa tudi za situacije, razmerja in stanja, ne vpeljujejo dejanja sama po sebi, temveč njihovi učinki. A je odgovornost mera negativnih učinkov oz. posledic naših dejanj. Negativnih – bodisi v njihovi vrednosti, ki jih imajo za nas, predvsem pa za druge, bodisi v izostanku pričakovanih dejanj in njihovih učinkov. Za izdelke, zmage, dosežke, uspehe smo zaslužni, za neuspehe, izgube, poraze pa smo odgovorni. Odgovornost je torej anti-produktivna kategorija, »luzerska« kategorija poraza – izguba (oz. grožnja izgube)[5] pa je njen naslednji pogoj.
Ko gre za odgovornost za ljudi, so potrebne vse te premene, ki smo jih našteli – postvaritev, odtujitev in lastnina, izguba oz. negativne posledice. Ljudje sicer imajo telo, a imajo voljo. Redukcija ljudi na stvari torej pomeni odvzem volje oz. podrejanje njihove volje volji tistega, ki je odgovoren za njih. To je tudi pogoj odgovornosti.[6]
Ko smo analizirali podlago odgovornosti oz. za kaj ali koga smo lahko odgovorni smo pri vsakem možnem elementu ugotavljali pogoj odgovornosti. Pri dejanjih smo prišli do izgube (negativne posledice), pri stvareh do odtujitve, pri situacijah in razmerjih do postvaritve, pri odgovornosti za ljudi do odvzema volje, dogodki pa so nas opozorili na fenomen pripisovanja.[7]
Čeprav smo naštete pogoje izluščili pri posameznih elementih, lahko, vsaj poskusno, trdimo, da so ti pogoji splošni in nujni za vzpostavljanje odgovornosti za karkoli (in kogarkoli). Z drugimi besedami: da vzpostavimo odgovornost mora pretiti izguba oz. negativna posledica, zadeva mora biti vsaj toliko odtujena, da zadeva tudi druge, mora dobiti značaj stvari, ki z njo lahko razpolagamo in ki jih vzame voljo in ima možnost pripisovanja.
[1] Tako nam pravijo – od novega veka naprej v duhu protestantizma in kapitalizma.
[2] Odločitev je sicer dejanje – odločanja. Ni pa še dejanje, ki bi spreminjalo zunanjo stvarnost (ko se odločamo, da bomo nekaj storili). Je torej virtualno, vrlinsko dejanje, ki mu sledi dejansko ravnanje. Odločitev za nakup, še ni nakup, odločitev za obisk nekoga, še ni obisk.
Podobno velja za postavljanje ciljev, ki je osnovna značilnost osebnega načrtovanja. Gre pa med tema dvema dejanjema za pomembno razliko v tem, da je odločanje reaktivno dejanje, da če prav je odločanje lahko kot proces ustvarjalno, ne ustvarja nečesa novega, je bolj odzivanje na obstoječe možnosti, izbor vsaj dveh alternativ – od katerih je lahko v nekem trenutku ena bolj privlačna od drugih. Postavljanje ciljev je proaktivno dejanje, je več kot izbiranje alternativ, je njihovo ustvarjanje. Je produkt želje in ne predvsem razuma. Pri tem ne smemo želje razumeti kot nekaj, kar a priori obstaja v posamezniku, temveč v mašinskem povezovanju z drugim(i).
Seveda se odločanje in postavljanje ciljev v resničnem življenju prepletata – tudi tam navsezadnje nista eno in isto. Razmerje med odločanjem in postavljanjem ciljev, je treba še raziskati oz. dobro premisliti. Je pa jasno, da se pri postavljanju ciljev (in osebnem načrtovanju) vprašanje odgovornosti (akterja) ne postavlja, vsaj ne na tako zelo pereč način. Nosilec načrta sicer prav z dejanjem načrtovanja, prevzema odgovornost za svoje življenje in njegov potek, a je ta odgovornost eksistencialna, dejanska odgovornost je pri tistih, ki prevzemajo naloge, ki jih človek v načrt zapiše.
[3] Za naravne dogodke ne verjamemo, da jih ustvarijo božanstva in zanje ni nihče odgovoren. (Zdaj sicer vidimo, da so nekateri naravni dogodki pač posledica globalnega segrevanja, ki je človekova odgovornost, ta odgovornost pa je kolektivna.) Podoben status naravnega dobi tudi nehotno dejanje v stanju neprisebnosti. V kazenski zakonodaji velja, da ni zločina, če ni subjekta. Ker subjekt manjka, ga mora (v klasičnih shemi) ustvariti psihiatrija. V novem pojmovanju, ki se trudi, da človeku ne bi vzeli subjektivnosti, gre za novo kvalifikacijo odgovornosti oz. za oporo, da človek odgovornost obdrži. Na ravni vsakdanjih manjših »naravnih dogodkov, kakor so kolcanje, kihanje, prdenje ipd. sicer nimamo težav pripisati dogodka konkretnemu človeku, a se ta lahko opraviči in se s tem distancira od svojega dejanja, vzpostavi razliko med (naravnim) dogodkom in njegovo osebo, celo osebnostjo. Lahko pa tudi svoje dejanje poskuša prikriti in ustvari v svetu otrok igro »kdor ga zvoha, ta ga spoha«.
[4] Na ravni uporabne vrednosti, nas paradoksno, če gre za zares osebno lastnino, lastniško razmerje do predmeta, lastnina načeloma odveže odgovornosti do drugih in tudi do predmeta. Kako ravnamo s predmetom, ki je izključno naš in namenjen izključno lastni uporabi, se zares nikogar ne tiče. V potrošniški, hiperprodukcijski družbi smo postali odgovorni sicer za predmete, ki si jih ne lastimo več – za odpadke in odplake.
Odgovornost za nek predmet nastane, ko mu pripišemo menjalno vrednost. Proizvajalec in prodajalec morata, denimo, dati garancije za predmet, ki ga ponudita na trgu. V tem primeru je kupčeva odgovornost pravilna uporaba predmeta – če naj garancijo hoče kdaj uveljaviti – ali pa če mu tako veleva neka zunanja instanca – avto mora biti tehnično brezhiben, če naj ga uporabljamo na javnih cestah.
[5] Odgovornost nas, če je postavljena pred neželenim dogodkov, svari pred izgubo, jo torej preprečuje, s tem pa tudi, da bi zares postali »luzerji«. Dasiravno pa možnost izgube vpelje. Antiproduktivna nota kategorije odgovornosti je v defenzivnosti – toliko se bojimo poraza, da nas zmaga več ne zanima.
[6] Ta pogoj seveda velja za ljudi, a velja do neke mere tudi v drugih zadevah, ki smo jih zgoraj našteli kot take, da se zanje vzpostavlja odgovornost. V situacijah in razmerjih obstaja volja, a je ta volja sestavljena – ne le iz kombinacije volj udeležencev, temveč tudi iz okoliščin, materialov, shem, ki v njih delujejo. Celo za stvari, ki imajo svojo težo in potencialno silo pa moč, lahko ugotavljamo, da v stiku s človekom, še posebej, če jih je človek ustvaril, imajo nekaj podobnega volji, svoj namen, pa tudi moč, kar je posebej očitno pri strojih. Avto ima namen in moč hitrega premikanja. Kot naprava je tudi odgovoren za nesrečo, ki se zgodi zaradi prevelike hitrosti, a mu te odgovornosti ne pripisujemo, pripisujemo jo človeku za volanom. V mašinskih sestavah, ko pride do vprašanja odgovornosti, pravni diskurz išče odgovornega subjekta (navadno človeka, najraje posameznika), če ga ne najde gre za dogodek in ne za dejanje. Še bolj natančno – ne gre za kaznivo, krivdno dejanje ali za prekršek, temveč za nesrečo.
[7] Česar nismo natančneje obdelali.
Ni komentarjev:
Objavite komentar