Odgovornost je v prvi vrsti funkcija formalne organizacije, je pa tudi pojem, ki se pojavlja v vsakdanjih interakcijah. V prvem primeru govori o nalogah, vlogah, pristojnosti itn., ki jih v neki organizaciji prevzamemo. V vsakdanjem življenju pa to besedo slišimo pogosto kot očitek, da nečesa nismo (prav) naredili, da smo izneverili pričakovanja, kot jih sicer implicitno definira nek sorodniški, partnerski, tovariški, delovni odnos. Izrečemo jo tudi kot opozorilo – navadno o tem, da se je v interakciji treba ozirati še na kaj drugega, kot zgolj na to, kar se v njej neposredno dogaja. Ko žena, denimo, možu očita, da ni »odgovoren oče«, ga ne opozarja zgolj na konkretni spodrsljaj, ki se mu je pripetil, temveč priklicuje, sicer nedefinirano, splošno podobo tega, kaj naj bi oče bil.
Vedno, ko se s pojmom odgovornosti srečamo, nastane težava kafkovske sorte. Odgovornost je namreč izredno kompleksen pojem, z množico možnih pomenov, večinoma takšne vrste, ki predpostavlja neko virtualno instanco, navadno célo vrsto njih, po katerih se moramo ravnati. Vemo, da nekdo od nas nekaj v neki situaciji pričakuje, a ne vemo pravzaprav kdo (komu smo zares odgovorni), pogosto pa tudi ne, kaj od nas pričakujejo.
***
Napačno bi bilo domnevati, da odgovornost pomeni, kakor naj bi beseda sama pravila, »zmožnost ali sposobnost odgovoriti (odgovarjanja)«.[1] Glagol »odgovarjati« sicer razumemo predvsem, kot govorno dejanje, ko nam nekdo postavi vprašanje, ali kot dejanje, potezo, ki se sledi dejanju ali potezi drugega (npr. odgovoriti na pismo), celo kot uporniško besedičenje podrejenega.[2] Šele potem kot dolžnost ali obvezo »odgovarjati« za nekoga ali nekaj oz. pred nekom ali nečim. Samostalnik »odgovornost« pa slovar definira povsem brez ozira na osnovni pomen glagola »odgovarjati« oz. samostalnika »odgovor«.
***
SSKJ pojasnjuje »odgovornost« na pet načinov. Morda se prav odsotnost dejanja odgovarjanja (odziva na vprašanje, potezo) kaže kot skupni imenovalec slovarskih razlag. Ta osnovni pomen nadomestijo razlage, ki temeljijo na odnosu do norm, na dolžnosti, obveznosti, na posledicah (predvsem negativnih), pojasnjevanju, utemeljevanju, skrbnosti, slovar jo navaja kot sopomenko, sinonim za »nalogo«, »obveznost«. Slovenski jezik (kakor mnogi drugi) vzame v pojmu odgovornosti dejanju odgovarjanja prav bistvo tega početja, njeno neposredno in dejansko refleksivnost – odzivnost na konkretna dejanja, dogodke. Refleksivnost kategorije odgovornosti, če temu lahko še tako rečemo, je posredna in virtualna. Nanaša se na norme, na zahteve in, tudi če je lastna oz. osebna, na možne posledice, ki lahko šele pridejo. Je lastni odziv na nekaj, kar (še) ne obstaja (posledice) oziroma na neoprijemljive in netelesne instance, ki glede na norme (ne pa na lastna dejanja) nekaj pričakujejo, navadno celo zahtevajo. Poleg (predpisanih) dejanj zahteva od svojega subjekta (tega, ki ji je podvržen) odziv opravičevanja, utemeljevanja, skrbnosti in skrbi.[3]
Pojem odgovornosti, kot ga definira slovar, torej vzpostavlja virtualno sfero (ki priključuje nosilca odgovornosti na abstraktne dispozitive podrejanja) in postavlja človeka v a priori podrejen položaj do njih. Kot tak, pojem odgovornosti ni v prvi vrsti interakcijska – psihološka, sociološka ali socialna kategorija, temveč je predvsem politična, pravna oz. pravno-ekonomska kategorija.
Odgovornost je predikatna kategorija v smislu, da določa dejanja oziroma kvalificira dogodke. Tako jo določata njena posvečena predmeta – kot smo ugotavljali je subjekt odgovornosti le simulaker osebka – predvsem komu smo odgovorni, pa tudi za kaj smo odgovorni. Starševske odgovornosti ni, če ni otrok oz. če niso zanje odgovorni. Odgovornosti ključnega delavca ni, če ni odgovornosti za uresničevanje uporabnikovih ciljev, za njegovo splošno blaginjo in za to, da bodo drugi upoštevali njegovo ali njeno voljo. A predmet tega, za koga ali kaj smo odgovorni, vzpostavi le osnovo vrste odgovornosti, dokončno jo oblikuje tisti ali tisto, komur smo odgovorni. Ta določa predikatno vrednost odgovornosti. Če smo kot starši odgovorni predvsem otrokom (in povratno sebi kot staršem), smo pa tudi hkrati odgovorni zdravstveni oblasti, da otroke cepimo, šolski, da se otroci naučijo pesmico in naredijo domačo nalogo itn. Kot ključni delavci smo odgovorni predvsem uporabnikom, čigar ključni delavci smo, smo pa tudi odgovorni timu, v katerem sodelujemo – in sicer ne tako, da prilagajamo ravnanje uporabnika zahtevam tima, temveč je naša odgovornost, ne le do uporabnika, temveč tudi do članov tima, da zagovarjamo uporabnikovo voljo, ojačamo njegov ali njen glas, da ga drugi slišijo. Če nam prvi predmet – za koga ali kaj smo odgovorni – daje podlago odgovornosti, nam jo drugi – komu ali čemu smo odgovorni – oblikuje in usmerja.
Viri
Adorján, András (1989). Black is OK!. Batsford.
Adorján, A. (1993). The way it all started … Black is OK! – A quaterly that fights against dogmas, superstition and prejudices of ALL KINDS. Zero – complementary issue, marec 1993, str. 2–5.
[1] Tako so poskušali redefinirati pojem odgovornosti v humanistični psihologiji, konkretneje Fritz Perls v Gestalt terapiji. V angleščini je videz, da je temu tako, še bolj zavajajoče očiten – »respons(e)-ability«. Gre predvsem za poskus subverzije pojma, ki je pravzaprav pojem gospodovalnosti, je upor zoper nedoločno avtoritarnost. Gre pa tudi za psihologizacijo te sicer družbene kategorije. Kot domislica in psihološki eksperiment je za našo razpravo, čeprav ponesrečen, lahko tudi produktiven. Upira se namreč »razosebljanju«, ki jo ta pojem predpostavlja – predvsem prelaganju, nalaganju, prevzemanju in veriženju odgovornosti za drugega, na drugega in od drugega. Pojem, ki je kafkovsko brez osebka (subjekta), vsaj za hip vrne akterju subjektiviteto, v dejanju pa ga, pa čeprav gre le za utvaro, osvobodi jarma, podrejenosti volji drugega.
[2] Dejanje odgovarjanja oz. pojem odgovornosti avtomatično vpeljujeta sintakso podrejanja. Tisti, ki nekaj vpraša, ima pobudo, kakor jo ima tisti, ki dobi pri šahu bele figure. Hkrati pa v tem primeru, pomeni, da podrejeni »ne sme odgovarjati«, kar pomeni imeti svojega mnenja, nasprotovati avtoriteti. »Odgovarjati« je prekršek zoper odgovornost. A biti črn, je u redu, pravi András Adorján (1989, 1993), znani madžarski šahist, velemojster, ki je zmagoval s črnimi figurami, hkrati pa to zanj pomeni tudi borbo proti vsem vrstam dogmatike in apartheida, vključno s tistim, ki ga je tudi sam doživljal in se kot aktivist za pravice uporabnikov psihiatrije proti njemu boril.
[3] Slednji del pričakovanega ali zahtevanega navadno poteka na način notranjega dialoga z instanco gospostva. Glasno postane bodisi kot upor zoper instanco, ugovor – ki postane resnično odgovarjanje – ali pa ko pride do sankcije, ko speča oblast pošlje svoje sle oz. biriče in zahteva – odgovor. V tistem hipu odgovornost še vedno ostane virtualna, se pa, kot je primer pri obsodbi na zaporsko kazen ali namestitvi v zavod, dejanske okoliščine radikalno spremenijo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar