Z delom mi je lažje diplomirat[1]

Začela se je sezona pisanja diplomskih nalog. Včeraj sem odstopil del predavanja, da so kolegice iz referata, knjižnice in prodekanica Mojca dale nekaj koristnih informacij za pisanje diplomski. Tem sem potem, na koncu, dodal še jaz nekaj nekoristnih :).

Glavni point je bil, kar tudi vedno rečem, ko me kdo prosi za mentorstvo, da je treba premisliti o uporabnosti svojega dela. Dostikrat namreč ljudje bolj razmišljajo o »zanimivosti« in všečnosti teme, pozabijo pa na ta pomembni vidik. 

Večina diplomskih nalog je na našem faksu zelo dobrih in se ljudje zelo potrudijo. Nič čudnega – diplomske naloge so »krona« štiri ali več letnega študija. So tudi, za večino, prvo večje delo, prvi kompletni tekst, ki ga naredimo. Ker je končni preskus naše usposobljenosti, je tudi neke vrste osebno spričevalo o tem, kaj smo se naučili – več kot le diplomska listina, ki jo dobimo. 

Zato je treba razmisliti, kakšna bo uporabna vrednost tega dela. Brez veze je namreč, da bi diploma bila samo okras ali, še slabše, nekaj kar ostane le na policah in predalih. Fajn je, da od nje nekdo nekaj ima. Tudi če je še tako dobra, domišljena, metodološko neoporečna ali teoretično briljantna, pa ostane neuporabljena in je neuporabna, je škoda in je le prispevek k dolgemu nizu družboslovnih del, ki ne služijo ničemer. 

Uporabna vrednost diplome je lahko različna. O njej lahko razmišljamo na več načinov. Lahko je uporabna za konkretnega posameznika, uporabnika, lahko za skupino uporabnikov, lahko za konkretne ljudi, ki delajo v socialnem varstvu ali pa socialno delo kje drugje. Lahko je uporabna za neko manjšo ali večjo organizacijo, da izboljša (vsaj za malo) svoje delovanje. Načeloma lahko prispeva tudi k spremembi sistema, aktivaciji neke skupnosti, mobilizaciji akterjev na področju socialnega dela. Uporabnost je lahko tudi povsem sebična – a zelo koristna: lahko nam pomaga dobiti službo – z njo lahko pokažemo, da nekaj znamo delati, da obvladamo neko področje, metodo, postopek; lahko pa tudi naredimo nekaj, kar v organizaciji, ki se ji udinjamo potrebujejo, kar bo izboljšalo njihovo delovanje. 

Za uporabnost diplomskih del so zato primerne diplomske naloge (ali bolje rečeno dela!), ki so akcijsko naravnane (akcijske raziskave, eksperimenti), ali evaluacijske, ki ovrednotijo, ocenijo neko dejavnost, storitev, način dela, postopek. Lahko so analize načinov dela v neki službi, analize postopkov, prikazi ali preskusi novih metod. Lahko so načrti in preskusi inovacij, ugotavljanje potreb po storitvah – lahko so poskusi združevanja ljudi, da nekaj naredijo zase ali za skupno dobro.

Fajn je, če diplomsko delo prikaže naše delo in če je delo resnično in res nekomu namenjeno. S tem pokažemo, da znamo delati (diploma kot preskus), ampak od tega tudi nekdo nekaj ima.

Pri diplomskih nalogah socialnega DELA, se ne smemo bati akcije, dejanj, delovanja, ne smemo imeti sterilne, nevtralne in odmaknjene drže, ki je pogosto značilno za akademsko družboslovje. Nasprotno v socialnem delu je prav delo z ljudmi in za skupno dobro vrednota. Študentom, ki se lotevajo diplomskega dela, pa se pogosto zdi, da je to premalo znanstveno, premalo nobel. Morda zaradi tega, ker so prebrali preveč knjig v klasični maniri socialne politike, sociologije, antropologije ali prava. Ali pa zato, ker smo napisali premalo knjig v maniri socialnega dela :)

***

Ko boste pisali diplomo, kakršnakoli že bo (empirična, teoretična, akcija ali evaluacijska), imate poleg referenc, virov, ki jih dobite v literaturi in ob podatkih, ki jih boste namensko in sistematično zbirali na voljo tudi svoje lastne izkušnje, ki ste jih nabirali ta štiri leta. Tudi to je vir in referenca. V tem imate študentke in študenti socialnega dela bistveno prednost pred drugimi študenti družboslovja ali humanistike, ki se morajo boriti samo s knjigami in raziskovalnimi podatki. Oboje je lahko zelo abstraktno in brez resnične povezave s tem, kar se ljudem v resnici dogaja. Vaše praktične izkušnje so pomemben del vašega znanja in je primerno, morda celo nujno, da ga v diplomskem delu, ne glede na to, kašne vrste diploma ali raziskava je, uporabite.

Če boste delali kvalitativno raziskavo, kjer ni toliko pomembno, da so podatki standardizirani, je to pač eno od gradiv, ki ga lahko kodirate, analizirate na način kvalitativne analize. Vaši dnevniki so lahko tudi primarni vir analize. Zastavite temo, postavite raziskovalna vprašanja, nastavite mrežo senzitivirajočih pojmov in potem po njej analizirate svoje dnevniške zapiske. In to je to. Lahko pa nastavite raziskavo, ki temelji na analizi intervjujev, ki jih boste posebej za diplomo naredili. V tem primeru, so lahko vaši dnevniki, pa tudi zgolj spomini, utrinki, dodatno, primerjalno gradivo, ki tudi nekaj pove o temi, ki jo boste obdelali.

Tudi v teoretičnih in kvantitativno zastavljenih naloga, pri katerih je sicer manj prostora za uvoz svojih izkušenj, je nujna možnost za povezovanje v sklepnih poglavjih, predvsem v razpravi (o konceptih, o rezultatih). Med drugim morate ugotoviti, kako se raziskovana tema in ugotovitve raziskave povezujejo s stvarnostjo socialnega dela. Eden od virov poznavanja te stvarnosti je, seveda, vaša izkušnja, vaša praksa. Če je ne boste uporabili, bo diplomska naloga bistveno bolj brez veze. :)

***

 Pri tem boste citirali svojo izkušnjo, med vire lahko uvrstite tudi svoj dnevnik prakse, lahko pa poročate o dogodkih, ki ste jim bili priča ali pa navedete svoja razmišljanja, ki vam jih je sprožilo vaše delo. 

Martina (iz knjižnice) je rekla, da bo večji del vaše diplomske nekaj, kar boste prevzeli od drugih avtorjev. Preganjanje plagiariatorstva je potrebno, a po drugi strani nesmiselno, saj kultura temelji na plagiatu. Še več, jezik temelji na ponavljanju besed, ki jih je izreklo že milijarde ljudi. Jezik, kultura in znanost je v veliki meri ponavljanje (tudi ko tole pišem, ponavljam, kar so večkrat rekli že drugi). Tisto, kar je izvirno je naša sinteza – kako stvari, ki smo jih pobrali od drugih skupaj povežemo in iz njih naredimo novo celoto. Pa tudi v tem je zelo malo prostora za originalnost. Mogoče 1 %.

Dejanja so, nasprotno, vedno izvirna, enkratna. Tudi če je dejanje besedno, je enkratno, je rezultat povsem enkratne situacije, določenega odnosa, konkretnega filinga, ki ga imamo v neki situaciji, ob nekem dejanju, konkretnega učinka, ki ga ima in vrednosti za nas in za druge.

Če nekomu rečemo: »Rad te imam!«, je to totalni plagiat. Kolikokrat smo to že rekli in kolikokrat še bomo. Kolikokrat so to v človeški zgodovini ljudje rekli en drugemu!! (pa pri tem ne citiramo Shakespearjevo Julijo ne Romea). In vendar, ko to zares izrečemo, imamo totalen občutek avtentičnosti, enkratnosti. Da nam jo strast tistega trenutka. Fluid, ki steče med dvema človekoma, čustva, ki jih prvič prav na ta način občutimo, odziv, ki ga dobimo, objem v katerem začutimo sebe in drugega kot vladarja vesolja. Taka je tudi enkratnost socialnega dela – etična, estetska in učinkovita.

Zato je tudi pomembna uporabnost diplomskega DELA, kot dejanja, besede bodo ostale na papirju, dejanja pa bodo potovala v vesolju :) – z njimi se vpišemo v stvarnost.

---

[1] Parafraza naslova knjige, ki smo jo izdali ob 50. obletnici šole. Zaviršek, Darja, Flaker, Vito, Rapoša Tajnšek, Pavla. Z diplomo mi je bilo lažje delat: znanstveni zbornik ob 50-letnici izobraževanja za socialno delo v Sloveniji. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo, 2005.

O reguliranju socialnega varstva

V zakonu o socialnem varstvu naj bi prišlo še do nekaterih sprememb. Te niso tako zelo strateškega pomena. Spremembe odvzamejo  nekaj malega zakonskih pooblastil Socialni zbornici, razširijo pojem organizacij, ki opravljajo dejavnosti v javnem interesu na področju socialnega varstva, in uvedejo drobne spremembe glede delovanja centrov – regijsko delovanje in delovanje zunaj delovnega časa. Vsebuje tudi nekaj sprememb določil glede delovanja socialne inšpekcije. Razen na zadnjo, se bom na kratko nanje ozrl.

 

Vloga zbornice in potreba po razvojnem subjektu

Prenos nekaterih pooblastil Socialne zbornice na ministrstvo je za nas navadne smrtnike precej nepomembna zadeva. Ali zbornica predlaga člane strokovnega sveta ministrstva ali pa si jih izbere ministrica kar sama, ali »pogoje in način opravljanja pripravništva in strokovnega izpita« določi zbornica ali ministrstvo, je bržkone za vse, ki delamo v socialnem varstvu precej vseeno, še bolj pa je, verjetno, vseeno uporabnikom oz. nima kakšnega večjega vpliva neposredno na storitve in druge dajatve, ki jih dobijo. Hkrati pa ta sprememba kaže na nejasnost glede tega, kdo je regulator in kakšna je narava reguliranja socialnega varstva. Verjetno kaže tudi na nezadovoljstvo predlagatelja nad prakso in razmerji moči v preteklem obdobju (predlagatelj sicer pojasnjuje spremembe z odpravo nepotrebnih administrativnih postopkov).[1]

Čeprav sem načelno pristaš avtonomije stroke, se mi zdijo predlagane spremembe u redu. Strokovni svet je namreč posvetovalni organ ministrice in zato je povsem legitimno, da ga ministrica tudi imenuje. Ministrica sicer lahko sprejme ali pa tudi ne predlog socialne zbornice, a je vseeno s predlogom omejena in če bi hotela bistveno drugačno sestavo od predlagane, bi tvegala zamero ali škandal. Na drugi strani ima Socialna zbornica že svoj strokovni svet, torej vrhunsko strokovno telo, ki ga sama izbere.

Ko sem sam bil član sveta, je bil svet precej uravnoteženo sestavljen. Slabo polovico so sestavljali priznani znanstveniki tega področja (v zakonu je zapisano socialne politike, kar bi bilo vredno spremeniti v socialnega dela in varstva) in pa predstavniki stroke – priznani praktiki, pa tudi predstavniki raznih akterjev na tem področju. V zadnjih sestavah se je ta uravnoteženost spremenila, predstavnikov akademskega, znanstvenega kraka stroke je bilo manj, med njimi pa zelo malo reprezentacije prav socialnega dela. Predlagal bi, da bi v zakon jasno zapisali, da mora svet vsebovati uravnoteženo sestavo praktikov in znanstvenikov, predvsem pa bi moral vsebovati predstavnike uporabnikov.  Sem namreč mnenja, da če je v svetu več praktikov, pa še tistih, ki predstavljajo vodilne strukture, da bo svet imel manj poguma za spremembe, manj podlage za ustvarjanje vizije socialnega varstva.

Te spremembe, kot rečeno, kažejo na nejasnosti regulacije socialnega varstva. Predlagatelj pa je s temi sicer majhnimi spremembami, morda nehote, začel diskusijo o tem. Postavljata se dve vprašanji. Prvo je o funkcijah regulacije, drugi pa pomenu in naravi socialne zbornice. Zdaj imamo tri splošna nacionalna telesa in več skupnosti na nacionalni ravni. Kakšna je njihova vloga je morda premalo jasno. Ministrstvo je politično upravni regulator, imamo inštitut, ki je analitsko telo, hkrati pa ni jasno, ali je služba ministrstva ali pa neodvisni znanstveno raziskovalni inštitut. Prav tako ni povsem jasno, kakšna je zares vloga Zbornice in skupnosti raznih izvajalcev. Slednji delujejo na eni strani kot gremiji izvajalcev, ki zastopajo lastne interese, hkrati pa naj bi urejali, manj pa razvijali strokov. Tisto, kar slovenski sociali krvavo manjka, je telo z jasnim razvojnim mandatom. Ne glede na druge nejasnosti in igrice moči med akterji v socialnem varstvu, je prav to, kar zdaj, ko se končno lotevamo večjih sprememb, zares potrebujemo.

 

Problem društev

Da se bolje definira društva v javnem interesu, se zdi dobra poteza. Tudi da se status »javnega interesa« podeli tudi drugim organizacijam (zavodom, ustanovam) tudi. Slednje med drugim tudi zaradi tega, ker so se v preteklosti ustanavljala društva, ne zaradi potreb članstva, ljudi, ki naj bi se zaradi svojih interesov v društva združevali, temveč zato, da bi lahko opravljali neke dejavnosti, ki jih financira država. V teh primerih bi bila verjetno bolj primerna organizacijska oblika zavod.

Hkrati pa smo v diskusiji zasledili zadržke glede te spremembe. Prva je, da javni interes država izkazuje ne za delovanje društev per se, ampak za določene dejavnosti društev. Tak interes pa lahko izkaže z naročanjem storitev ali drugih dejavnosti, koncesijami za storitve ali podeljevanjem (s predvidenimi spremembami javnih) programov ipd. Praksa tudi kaže, da tak status ne doprinese kakovosti storitev in programov. Drug zadržek je bil glede širitve na druge organizacije, kar naj bi kazalo na intenco nadaljnje (nekontrolirane) privatizacije socialnega varstva.

Da bi slednje vsaj deloma preprečili, bi morali v zakon izrazito napisati, da gre za neprofitne organizacije.[2] Morali pa bi razmisliti, o tem ali je institut organizacije v javnem interesu sploh potreben, glede na druge instrumente izražanja dejavnosti. Bi pa veljalo postaviti vseeno bolj določena pravila delovanja društev na področju socialnega varstva. Med njimi ne bi smelo biti določilo, da imajo usposobljen kader (s strokovnim izpitom) – to je lahko pogoj za izvajanje določenih dejavnosti, bi pa diskriminiral prav samorasla uporabniška in občanska združenja, ki ne temeljijo na delu strokovnjakov. Moralo pa biti določilo, da društvo ima aktivno članstvo in demokratične načine delovanja, delovanje pobud, ki tega nimajo, pa vseeno zagotavljajo pomembne storitve ali izvajajo pomembne dejavnosti v javno dobro oz. v korist uporabnikov, pa bi morali preusmeriti v druge neprofitne organizacijske oblike, denimo, zadruge ali zavode. Morala pa bi biti zakonska varovalka proti dvigovanju praga. Če namreč društvo deluje v javnem interesu, še zlasti pa če izvaja javne storitve ali javno financirane programe, bi ne smela zavračati uporabnikov, s katerimi je težko delati, ki imajo večje in več vrst težav (dvojne nalepke, kombinirane težave, izzivalno vedenje itn.). To je ena izmed težav pri nekaterih dejavnosti društev, včasih celo javnih služb.[3]

 

Kdaj naj delajo centri za socialno delo

Dobrodošla je tudi sprememba, ki govori o možnosti dela centrov za socialno delo zunaj predvidenega delovnega časa. Morda si lahko mislimo, da to ni snov, ki naj bi jo urejal zakon, lahko bi zadostovala odredba. Očitno pa izkušnje z naravnimi nesrečami, kakor tudi z drugimi izjemnimi situacijami kažejo, da je treba to urediti zakonsko.

Ob tem se spomnim, da je to bil problem že pred tridesetimi leti. Pa ne ob kakšni katastrofi, ampak ko smo razmišljali o terenskem delu, o dežurstvih za nujne primere, o dejavnostih prilagojenih življenjskem ritmu uporabnikov (mladi so, na primer, dopoldne v šoli). Nefleksibilnost in neprilagodljivost delovnega časa uporabnikom je en izmed elementov, da uporabniki dojemajo centre kot birokratske, uporabnikom neprijazne ustanove. Zato bi določbo o delovnem času bilo primerno razširiti tudi na bolj vsakdanje razmere in jo formulirati tudi tako, da mora center svoj delovni čas prilagoditi potrebam, ki izhajajo iz dela, in potrebam uporabnikov.

---

[1] Dosti bolj bi bilo potrebno odpravljati preveliko število in preveč zapletene postopke v konkretnem delu z uporabniki, saj je ravno tam birokratizacija rak rana socialnega varstva.

[2] Pa še to ne bo preprečilo, da bi kdo na račun sociale koval dobiček. Bo pa vsaj omejilo take namene in učinke.

[3] Seveda te težave ne bomo rešili le s kakšnim zakonskim določilom. Reševati jo je treba predvsem s spremenjeni načini financiranja, možnostjo naročanja storitev in bolj propulzivno organizacijo dela.

Ukinitev pripravništva?

Spremembe zakona odpravljajo obvezno pripravništvo v socialnem varstvu. To me je zelo razveselilo. Pripravništvo je namreč ostanek nekih starih, cehovskih časov, pravzaprav vajeništva. Marsikje so ga ukinili in evropska tendenca, kakor tudi namen bolonjske reforme visokega šolstva je, da ga sploh ne bi bilo več. Človek naj bi se naučil osnovnih spretnosti in znanj za opravljanje poklica že med študijem oz. študij bi moral zagotoviti, da človek na osnovni ravni obvlada poklic in se ga ni treba še dodatno učiti. S tem bi se vsaj malo omilil neki predpostavljeni razcep med »teorijo« in »prakso«, razgradilo pojmovanje, da na univerzi šolamo za teorijo nekega poklica, človek pa mora potem opraviti še »vajeniški« staž, da se nauči, kako se nekaj »zares« dela.

Na žalost spremembe zakona ne odpravijo pripravništva docela in povsem. Pripravništvo ostane inštitut, a ni več predpogoj, da nekdo postane »strokovni delavec« v socialnem varstvu. Strokovni izpit – kot krona pripravništva in njegov zadnji preskus pa ostane trdno na svojem mestu. Torej je odprava le delna. Bolje nič kot nekaj in upajmo, da je to prvi korak, kot je nekoč ministrica napovedala in kot napoveduje tudi spremno besedilo, k temeljiti reformi upravljanja s kadri v socialnem varstvu in v njej popolni odpravi – tako pripravništva kakor tudi strokovnega izpita.

Kaj taka delna oz. postopna ukinitev pripravništva pomeni, iz besedila spremenjenih členov ni povsem jasno. Ker pripravništvo ni več pogoj za opravljanje del in nalog strokovnih delavcev (in sodelavcev,[1] si lahko predstavljamo, da se človek z ustrezno izobrazbo lahko prijavi na strokovni izpit, ga opravi in postane strokovni delavec. Pika. Tako bi lahko sklepali iz besedila členov.

Obstaja pa še člen, ki zdaj na novo ureja pripravništvo. Torej pripravništvo še vedno obstaja, a ni več obvezno. Iz tega bi lahko sklepali, da ga bi opravljali tisti, ki bi tako hoteli, ki bi menili, da jim njihova izobrazba ne zagotavlja dovolj praktičnega znanja za opravljanje del in nalog na področju socialnega varstva. To pa seveda ne bo prepuščeno svobodni presoji posameznika, najmanj, kar se utegne zgoditi, da bo o tem presojala komisija na strokovnem izpitu, saj bo morala oceniti, ali ima kandidat zadostne kompetence, da začne delati samostojno na področju socialnega varstva.

Predstavljamo si lahko, da bo izpitna komisija preverila izkušnje, ki jih kandidat ima – posredno preko dokazil, npr. o praktičnem pouku, prostovoljnem in študentskem delu, morda celo neformalnih pomoči (denimo uporabniške ali pomočniške izkušnje – izkustvena strokovnost) in neposredno preko praktičnih nalog in vprašanj o praktičnih postopkih, opravilih in metodah dela. Večina diplomantov socialnega dela, morda socialne pedagogike, bi to glede na zbrane kredite in učni načrt zlahka dokazala. Podobno bi lahko dokazali tudi diplomanti drugih smeri, tudi denimo zelo akademskih usmeritev, npr. pravniki, sociologi, psihologi, ki so v času študija intenzivno delali kot prostovoljci, pomočniki ali kot kakšen pomožen profil v socialnem varstvu ali pa z osebno izkušnjo hendikepa, dolgotrajne stiske ipd. 

A glede na spremno besedilo sprememb zakona se lahko bojimo, da to še ni vse. Besedilo namreč omenja »uvedbo bodisi neobveznega pripravništva bodisi uvajanja v delo z mentorjem na področju socialnega varstva«. Nadalje napoveduje: »Dolžina enega ali drugega je odvisna od vrste izobrazbe - za vse tiste, ki so imajo pridobljeno izobrazbo s področja socialnega dela prve ali druge bolonjske stopnje, se zahteva šestmesečno uvajanje v delo z mentorjem na področju socialnega varstva ali neobvezno pripravništvo, saj del praktičnega znanja diplomanti Fakultete za socialno delo pridobijo že med samim izobraževanjem, za vse druge diplomant pa se zahteva devetmesečno uvajanje v delo z mentorjem na področju socialnega varstva ali neobvezno pripravništvo.«[2]  (obrazložitev k 17. členu)

V samem besedilu členov »se ne zahteva«. Ali to pomeni, da se bo delna obveznost pripravništva vrnila skozi zadnja vrata podzakonskih aktov? Tako pripravništvo ne bo več »zakonska obveznost«, bo pa deloma postala »podzakonska« ali celo »zunaj-zakonska« (torej pankrtska) obveznost, ki zakonodajalca ne bo obvezovala pripravništvo plačevati, a jo vseeno kadru, sicer v manjši meri, nalagala kot obveznost. Če je tako, potem lahko to, sicer hvalevredno, spremembo zakona, štejemo predvsem kot manever predlagatelja, da se izogne obveznosti, ki so jim jih v dveh valovih študentje očitali, da jih ne izpolnjujejo.

Študentski protesti ZA pripravništvo so bili usmerjeni predvsem v zapore, ki jih srečujejo pri prvih zaposlitvah. Rekli so, da od novih diplomantov zahtevajo pripravništvo, ne omogočijo pa jim, da bi ga opravili. Ne smemo misliti, da si študenti želijo pripravništva, želijo si vstopa v svet dela, v svoji stroki. Z manjšo ali večjo odpravo pripravništva se bo ena ovira zmanjšala. Na njen račun se utegne druga zvišati. Če ne bo »obveznega« pripravništva, bodo verjetno usahnili programi, ki so ga zdaj nekaj let financirali. Kaj bo namesto tega?

Predlagatelj zakonskih sprememb, bi moral vsaj v obrazložitvi, nekaj o tem reči. Smiselno bi bilo, da bi ministrstvo, pa ne zaradi tega, da bi ugajalo študentom oz. se izognilo novim protestom, ampak zaradi modernizacije in dinamizacije socialnega varstva, na tem mestu obljubilo možnosti aktivacije diplomantov socialnega dela in drugih strok, obnavljanje in profiliranje kadra. To, glede na pričakovani in put v socialno varstvo (dezinstitucionalizacija in socialna aktivacija) ne bi bilo težko storiti.

Kot predlagatelj v spremnem besedilu napoveduje, pa je potrebna temeljita diskusija o upravljanju s kadri v socialnem varstvu, o tem kakšne profile, s kakšnimi kompetencami potrebujemo. Upam, da bomo prišli do tega, da potrebujemo, ob osnovnem izobraževanju, veliko sprotnega izobraževanja, da bomo ukinili še institut »strokovnega izpita« in ga nadomestili z licencami za posamezne naloge v socialnem varstvu (kot to zdaj npr. velja za koordinatorje obravnave v skupnosti, zastopnike ipd.).[3]

V ta namen je nujno, da se akterji socialnega varstva, sedemo in temeljito pretehtamo stanje in možne izboljšave. Predvsem pa je nujno, da se spet povežeta »teorija« in »praksa« in da skupaj ugotovimo, kaj in kako je treba ljudi, ki delujejo v socialnem varstvu učiti, kaj je treba znati in kako zagotoviti, da bo znanje res uporabno – uporabnikom.

---

[1] To kdo in kaj so »strokovni delavci« je bilo precej nejasno v obstoječi zakonodaji, pa tudi v praksi, nejasno ostaja še naprej.

[2] Upam, da je to prehodna sprememba in da socialnim delavcem ne bo treba opravljati strokovnega izpita ali uvajanja.

[3] Za več diskusije o profilih v socialnem varstvu glej posebno poglavje v taksonomiji (Flaker 2015: 97–108).