Spremembe zakona odpravljajo obvezno pripravništvo v socialnem varstvu. To me je zelo
razveselilo. Pripravništvo je namreč ostanek nekih starih, cehovskih časov,
pravzaprav vajeništva. Marsikje so ga ukinili in evropska tendenca, kakor tudi
namen bolonjske reforme visokega šolstva je, da ga sploh ne bi bilo več. Človek
naj bi se naučil osnovnih spretnosti in znanj za opravljanje poklica že med
študijem oz. študij bi moral zagotoviti, da človek na osnovni ravni obvlada
poklic in se ga ni treba še dodatno učiti. S tem bi se vsaj malo omilil neki
predpostavljeni razcep med »teorijo« in »prakso«, razgradilo pojmovanje, da na
univerzi šolamo za teorijo nekega poklica, človek pa mora potem opraviti še »vajeniški«
staž, da se nauči, kako se nekaj »zares« dela.
Na žalost spremembe zakona ne odpravijo pripravništva docela
in povsem. Pripravništvo ostane inštitut, a ni več predpogoj, da nekdo postane »strokovni
delavec« v socialnem varstvu. Strokovni izpit – kot krona pripravništva in
njegov zadnji preskus pa ostane trdno na svojem mestu. Torej je odprava le
delna. Bolje nič kot nekaj in upajmo, da je to prvi korak, kot je nekoč
ministrica napovedala in kot napoveduje tudi spremno besedilo, k temeljiti
reformi upravljanja s kadri v socialnem varstvu in v njej popolni odpravi –
tako pripravništva kakor tudi strokovnega izpita.
Kaj taka delna oz. postopna ukinitev pripravništva pomeni,
iz besedila spremenjenih členov ni povsem jasno. Ker pripravništvo ni več pogoj
za opravljanje del in nalog strokovnih delavcev (in sodelavcev,[1]
si lahko predstavljamo, da se človek z ustrezno izobrazbo lahko prijavi na
strokovni izpit, ga opravi in postane strokovni delavec. Pika. Tako bi lahko
sklepali iz besedila členov.
Obstaja pa še člen, ki zdaj na novo ureja pripravništvo.
Torej pripravništvo še vedno obstaja, a ni več obvezno. Iz tega bi lahko
sklepali, da ga bi opravljali tisti, ki bi tako hoteli, ki bi menili, da jim
njihova izobrazba ne zagotavlja dovolj praktičnega znanja za opravljanje del in
nalog na področju socialnega varstva. To pa seveda ne bo prepuščeno svobodni
presoji posameznika, najmanj, kar se utegne zgoditi, da bo o tem presojala
komisija na strokovnem izpitu, saj bo morala oceniti, ali ima kandidat zadostne
kompetence, da začne delati samostojno na področju socialnega varstva.
Predstavljamo si lahko, da bo izpitna komisija preverila
izkušnje, ki jih kandidat ima – posredno preko dokazil, npr. o praktičnem
pouku, prostovoljnem in študentskem delu, morda celo neformalnih pomoči (denimo
uporabniške ali pomočniške izkušnje – izkustvena strokovnost) in neposredno
preko praktičnih nalog in vprašanj o praktičnih postopkih, opravilih in metodah
dela. Večina diplomantov socialnega dela, morda socialne pedagogike, bi to
glede na zbrane kredite in učni načrt zlahka dokazala. Podobno bi lahko
dokazali tudi diplomanti drugih smeri, tudi denimo zelo akademskih usmeritev,
npr. pravniki, sociologi, psihologi, ki so v času študija intenzivno delali kot
prostovoljci, pomočniki ali kot kakšen pomožen profil v socialnem varstvu ali pa
z osebno izkušnjo hendikepa, dolgotrajne stiske ipd.
A glede na spremno besedilo sprememb zakona se lahko bojimo,
da to še ni vse. Besedilo namreč omenja »uvedbo bodisi neobveznega
pripravništva bodisi uvajanja v delo z mentorjem na področju socialnega varstva«.
Nadalje napoveduje: »Dolžina enega ali drugega je odvisna od vrste izobrazbe -
za vse tiste, ki so imajo pridobljeno izobrazbo s področja socialnega dela prve
ali druge bolonjske stopnje, se zahteva šestmesečno uvajanje v delo z mentorjem
na področju socialnega varstva ali neobvezno pripravništvo, saj del praktičnega
znanja diplomanti Fakultete za socialno delo pridobijo že med samim
izobraževanjem, za vse druge diplomant pa se zahteva devetmesečno uvajanje v
delo z mentorjem na področju socialnega varstva ali neobvezno pripravništvo.«[2]
(obrazložitev k 17. členu)
V samem besedilu členov »se ne zahteva«. Ali to pomeni, da
se bo delna obveznost pripravništva vrnila skozi zadnja vrata podzakonskih
aktov? Tako pripravništvo ne bo več »zakonska obveznost«, bo pa deloma postala »podzakonska«
ali celo »zunaj-zakonska« (torej pankrtska) obveznost, ki zakonodajalca ne bo
obvezovala pripravništvo plačevati, a jo vseeno kadru, sicer v manjši meri,
nalagala kot obveznost. Če je tako, potem lahko to, sicer hvalevredno,
spremembo zakona, štejemo predvsem kot manever predlagatelja, da se izogne
obveznosti, ki so jim jih v dveh valovih študentje očitali, da jih ne
izpolnjujejo.
Študentski protesti ZA pripravništvo so bili usmerjeni
predvsem v zapore, ki jih srečujejo pri prvih zaposlitvah. Rekli so, da od novih
diplomantov zahtevajo pripravništvo, ne omogočijo pa jim, da bi ga opravili. Ne
smemo misliti, da si študenti želijo pripravništva, želijo si vstopa v svet
dela, v svoji stroki. Z manjšo ali večjo odpravo pripravništva se bo ena ovira
zmanjšala. Na njen račun se utegne druga zvišati. Če ne bo »obveznega«
pripravništva, bodo verjetno usahnili programi, ki so ga zdaj nekaj let
financirali. Kaj bo namesto tega?
Predlagatelj zakonskih sprememb, bi moral vsaj v
obrazložitvi, nekaj o tem reči. Smiselno bi bilo, da bi ministrstvo, pa ne
zaradi tega, da bi ugajalo študentom oz. se izognilo novim protestom, ampak
zaradi modernizacije in dinamizacije socialnega varstva, na tem mestu obljubilo
možnosti aktivacije diplomantov socialnega dela in drugih strok, obnavljanje in
profiliranje kadra. To, glede na pričakovani in put v socialno varstvo
(dezinstitucionalizacija in socialna aktivacija) ne bi bilo težko storiti.
Kot predlagatelj v spremnem besedilu napoveduje, pa je potrebna
temeljita diskusija o upravljanju s kadri v socialnem varstvu, o tem kakšne
profile, s kakšnimi kompetencami potrebujemo. Upam, da bomo prišli do tega, da
potrebujemo, ob osnovnem izobraževanju, veliko sprotnega izobraževanja, da bomo
ukinili še institut »strokovnega izpita« in ga nadomestili z licencami za
posamezne naloge v socialnem varstvu (kot to zdaj npr. velja za koordinatorje
obravnave v skupnosti, zastopnike ipd.).[3]
V ta namen je nujno, da se akterji socialnega varstva, sedemo
in temeljito pretehtamo stanje in možne izboljšave. Predvsem pa je nujno, da se
spet povežeta »teorija« in »praksa« in da skupaj ugotovimo, kaj in kako je
treba ljudi, ki delujejo v socialnem varstvu učiti, kaj je treba znati in kako
zagotoviti, da bo znanje res uporabno – uporabnikom.
[1] To kdo
in kaj so »strokovni delavci« je bilo precej nejasno v obstoječi zakonodaji, pa
tudi v praksi, nejasno ostaja še naprej.
[2] Upam, da
je to prehodna sprememba in da socialnim delavcem ne bo treba opravljati
strokovnega izpita ali uvajanja.
[3] Za več diskusije
o profilih v socialnem varstvu glej posebno poglavje v taksonomiji (Flaker
2015: 97–108).
Ni komentarjev:
Objavite komentar