Prvine metode osebnega načrtovanja in izvajanja storitev oz. koordinirane oskrbe (izvleček iz knjige)

Nadaljujem z objavo izvlečkov iz knjige Osebno načrtovanje in izvajanje storitev. Tokrat s členitvijo elementov metode oz. storitve. Spodaj povzemamo glavne poudarke metode. Za obširnejši opis je treba prebrati knjigo. Seveda gre tu bolj za opis metode, a bi ga pravni opis (v zakonu in potem še v pravilniku) moral upoštevati v splošnih konturah. Bistvena je triada načrta, potrditve in izvedbe osebnega paketa.

Metoda je torej sestavljena iz dveh procesov: načrtovanja in izvajanja. Mejnik, ki načrtovanje preobrazi v izvajanje, je potrditev načrta. To je moment, ko načrt dobi svojo substanco. V primeru neposrednega financiranja ali naročanja storitev je ta substanca realna, saj organ ali instanca, ki potrdi načrt, s tem tudi potrdi stvarno možnost izvedbe, zagotovi realna sredstva za izvedbo.

Sicer pa sta tako načrtovanje kot izvajanje sestavljena iz procesa in izdelka. Izdelek načrtovanja je seveda načrt. Da bi načrt izdelali, pa je potreben poseben metodičen postopek, ki poteka po svojih zakonitostih in ga sestavljata operaciji vzpostavljanja delovnega odnosa in predvsem raziskovanja življenjskega sveta uporabnika, poseben način zapisovanja načrta, oblikujejo pa ga tudi načela načrtovanja in tudi konkretne okoliščine. Sam načrt kot izdelek je sestavljen iz pripovednega (narativnega) in izvedbenega (operacionalnega) dela. Pripovedni del je sestavljen iz predstavitve uporabnika (portreta ali profila in zgodbe uporabnika), analize življenjske situacije uporabnika (magneti, zemljevid, indeks potreb). Cilji so vezni člen med pripovednim in izvedbenim delom. So izvleček iz analize situacije in njen sklep, posledica pripovedi in njena projekcija v prihodnost. Hkrati pa so cilji osnovni okvir načrtovanja izvedbe načrta. V operacionalizirani obliki so pravzaprav izvedbeni del načrta.

Izdelek izvajanja načrta so storitve in ukrepi, ki so sredstvo doseganja, uresničevanja ciljev – predvideli smo jih na podlagi ciljev. Uresničeni cilji pa so resnični izdelek. Skupek uresničenih ali uresničljivih ciljev, predvsem pa sredstev za doseganje ciljev, lahko poimenujemo osebni paket storitev.

Pojem osebnega paketa je težko dojemljiv in si ga težko predstavljamo na konkretni ravni. Načrt si lahko predstavljamo kljub njegovi virtualnosti, paket storitev pa je pojem, ki na abstraktni ravni povzema vse tisto, kar načrt predvideva, da se bo uresničilo. V tistem trenutku, ko se načrtovanje preneha in se začne izvajanje, je osebni paket, ki je pravzaprav uresničevanje načrta, prav tako virtualen kot sam načrt. Ko se bo uresničil, bo obstajal kot med seboj razmeroma nepovezani dogodki na različnih registrih vsakdanjega življenja uporabnika. Osebni paket je, v nasprotju z osebnim načrtom, virtualna entiteta, ki je nikoli ne bomo videli v enem kosu (razen seveda zapisanega v poročilu o izvajanju). Posledica arhitektovega načrta je hiša, ki jo zgradi zidar, pri osebnem načrtovanju storitev pa take enovite posledice, učinka nimamo. Pa vendar je pojem osebnega paketa uporaben, saj tako ugotovimo, kaj bo uporabnik kot posledico načrta prejel. V trenutku, ko se je paket ravno začne uresničevati, ko je torej virtualnost paketa največja, so substanca paketa sredstva, ki smo jih zagotovili za izvajanje načrta oziroma za uresničevanje paketa. V primeru neposrednega financiranja so to finančna sredstva, ki jih plačnik odobri za izvajanje paketa, v vseh primerih pa gre za zavezo izvajalcev za prav to – za izvajanje paketa oziroma njegovih posameznih delov. Osebni paket je tisto, kar kot posledico načrtovanja uporabnik prejme.

Metoda načrtovanja je precej dobro izdelan in domišljen postopek, koordiniranje oz. izvajanje paketa pa je metodično manj razdelano in kodirano. Pri uresničevanju osebnega paketa gre za logiko časovnega sosledja dejanj in dogodkov – treba je pridobiti izvajalce, jih podpirati pri izvajanju paketa, pri tem upravljati s proračunom in na koncu o izvedbi poročati. Vse te dejavnosti izvede koordinator skupaj z uporabnikom. Govorimo lahko tudi o matrici izvajanja. Ta pa je ahronična, nečasna. Ključna dela matrice sta navzočnost koordinatorja (v pomenu razpoložljivosti) in udeležba uporabnika. Ključna značilnost izvajanja paketa je tudi koordiniranje kot »mreženje« (vključevanje in koordiniranje različnih udeležencev). Hkrati pa je koordiniranje tudi proaktivno, ne samo v pomenu uresničevanja in upoštevanja načrta, temveč tudi kot proaktivno iskanje rešitev, pridobivanje sredstev in ustvarjanje storitev.

Potrditev načrta je trenutek, je posledica načrtovanja. Je način, kako načrt dokončati (finalizacija), hkrati pa je tudi razglasitev (inavguracija) začetka izvajanja. Zato je timska konferenca slovesen dogodek, ki podobno kot splavitev nove ladje proslavlja dosežek pravkar končanega dela in hkrati začetek neke nove zgodbe. Je pa tudi ceremonija preobrazbe, ki da ideji substanco v obliki finančne podlage in pa zaveze udeležencev, da bodo izvedli predvidene dejavnosti. Kot dogodek je izdelek, ki ostane zapisan v zapisniku, kot metoda pa je način organizacije in priprave konference.

V nadaljevanju bomo po vrsti opisali posamezne vidike metode po njenih sestavinah, na koncu pa jo poskušali povzeti še enkrat kot enovito metodo, saj ima načrtovanje brez izvajanja le estetsko vrednost ideje, izvajanje brez načrta pa ostane vedno reakcija na stisko ali pa prazen ritual.

Vir:

Flaker, V., Mali, J., Rafaelič, A., Ratajc, S. (2013) Osebno načrtovanje in izvajanje storitev. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.