Antinomija norosti in zločina – prispevki k reševanju ukrepov obveznega zdravljenja v procesu dezinstitucionalizacije 1. del

V navalu tistih, ki morajo diplomirati zaradi zaključevanja predbolonjskega študija do konca septembra letos, je bila tudi študentka, ki se je namenila delati nalogo na področju duševnega zdravja. Dogovorila sva se za temo 'forenzike' oz. spleta duševnega zdravja in kaznivih dejanj. Ta blog je moj razmislek, ki sem ga napisal, da bi ji dal kakšno iztočnico in idejo.

Aktualnost teme narekujeta dva, pravzaprav nasprotna, momenta. Na eni strani se sprašujemo, kaj storiti z najbolj (dvojno) zaprtim delom ustanov duševnega zdravja (s 'forenziko') v procesu dezinstitucionalizacije – torej kako organizirati oskrbo v skupnosti za ljudi z duševnimi stiskami, ki so storili kaznivo dejanje oziroma kako nadomestiti ustanove, ki so jim zdaj namenjene. Drugi, nasprotni, moment pa je govor o tem, da je treba, vzporedno s tovrstnimi psihiatričnimi ustanovami ustanoviti še socialne zavode oz. 'forenzične' oddelke v njih. Pri prvem vprašanju gre za odpiranje, pri drugem za podaljševanje zapiranja, za dezinstitucionalizacijo in reinstitucionalizacijo. Obe vprašanji združujeta tako konceptualne kakor tudi organizacijske dileme –  kakšen odnos je med duševno stisko oz. norostjo in med kaznivimi dejanji oz. zločinom; in kako organizirati pomoč ljudem, ki so deležni obeh nalepk – jih še naprej zapirati ali ne.

Konceptualno se načeloma norost in zločin izključujeta. To velja za (klasično) logiko kazenskega prava. Norost (neprisebnost, neprištevnost) velja za stanje brez subjekta. Torej za dejanje, ki bi ga sicer lahko označili kot kaznivo, pa ga je storil nekdo, ki ni bil pri sebi, ne moremo terjati kazenske odgovornosti. Ni ga storil človek kot subjekt, temveč neka sila, ki je delovala mimo njegove (racionalne) presoje in odločitve – torej ne človek kot subjekt in zato ne more za to svoje dejanje, ki sicer ni zares njegovo, odgovarjati. Skratka pojem zločina nujno vsebuje tudi storilca, subjekt, ki ga pa norost odvzame.

Tudi nalepki zločina in norosti sta povsem drugačni. Nalepka kaznivega dejanja je jasna, konvergentna, vsaj načelno namreč vemo, na katera dejanja se nanaša. Tudi če nam niso jasne okoliščine, motivi ali celo storilec dejanja, o samem dejanju ni dvoma – kazniva dejanja so v zakonu natančno popisana. Prekrški, ki so temelj oznake norosti, duševne bolezni, motnje ali stiske, pa so difuzni, nedoločljivi – navadno sodijo v red interakcijskih prekrškov, ki jih vsi delamo – obsegajo širok krog dejanj (med njimi so lahko tudi kazniva dejanja). Zato je nalepka 'duševne bolezni' večpomenska in difuzna in z njo lahko označimo skorajda nepregledno množico dejanj ali dogodkov.

Prav taka komplementarnost med označevanjem kaznivih in norih dejanj, ustvarja nerazdružljiv par enega in drugega. Norost in zločin sta namreč v vsakdanjem življenju, pa tudi v samih postopkih pred sodiščem zelo povezana. Ne le v tem, da je treba dokazati, da je bil človek pri sebi, torej izključiti možnost, da je prišlo do dejanja brez subjekta. Psihiatrija je postala komplement sodišča tudi pri presojanju ljudi namesto njihovih dejanj. Korekcijsko usmerjeno sodstvo mora namreč vedeti, kakšnega človeka ima pred seboj in kako ga na podlagi njegovih osebnostnih značilnosti obsoditi – in na koncu prevzgojiti.

Še več, kaznivo dejanje je dejanje zoper racionalnost zakona. Če ga nekdo stori, mora biti nekaj narobe z njim, kršitev zakona po sebi ni racionalna in je treba človeka, ki ga je storil, prevzgojiti, popraviti oz. ozdraviti od njegove »bolezni«. Na tej točki pride do fuzije psihiatrije in pravosodja – tako norce kot zločince je treba prevzgojiti, popraviti in ozdraviti – stvar naključja je, ali se to zgodi v zaporu ali norišnici.[1]

Sodnikova naloga je povezati storilca z njegovim dejanjem, medtem ko je zdravnikova naloga povezati pacienta z njegovo boleznijo – stanjem, torej ne dejanjem. Sodnika ni brez zločina in storilca, zdravnika ni brez bolezni in bolnika ali pacienta. Trikotnika sta analogna, delujeta pa nasprotno. Sodnika zanima, kdo je storil zločin, da bi ga lahko kaznoval; zdravnika pa zanima, kakšno bolezen ima bolnik, da bi ga zdravil. Na prvi pogledi sicer podobno, v razmerjih in smeri delovanja nasprotno. Zločinec je dejaven (stori dejanje), bolnik pa je pasiven, trpeč (pacient) – bolezen ga doleti. Prvi je osebek, subjekt, drugi je predmet, objekt (bolezni). Pobuda, da sodnik začne iskati storilca, je zločin, ki se je zgodil, medtem ko je pobuda, da zdravnik začne iskati bolezen, pritožba bolnika. Bolnik je torej aktiven do zdravnika, zdravnik pa do bolezni, sodnika pa aktivira zločin, da išče subjekta, ki ga je storil.

Sodnikovo spoznanje temelji na zakonu, ki ščiti družbo pred nepridipravi, in na potrebi po kaznovanju tistih, ki kršijo zakone. Zdravnik takega konceptualnega družbenega aparata nima. Njegovo poslanstvo je, načeloma sicer, zdraviti ljudi (prevedeno za področje duševnega zdravja: filantropska skrb za ljudi v stiski). Na pritožbi bolnika in cilju za njegovo blagostanje naj bi temeljilo tudi njegovo spoznavanje.[2][3] Spoznavni okvir duševnega zdravnika, ki sicer temelji na tem občem postulatu medicine, ima še dimenzijo podobno sodišču – mandat javnosti, da poskrbi za javno varnost (in zapre tisti, ki bi javnost vznemirjali) – njegovo delovanje torej ni nujno v dobro bolnika, spoznavanje pa usmerja strah pred izgrednikom. V tej dimenziji je zdravnikova pot spoznavanja podobna sodnikovi, na ravnanje ljudi gleda skozi prizmo ne njihovega blagostanja temveč javnega dobra oz. varnosti (reda in miru). , le da, če ne gre za storjeno kaznivo dejanje, temveč predpostavljeno dejanje, ne obravnava tega, temveč človeka kot osebnost oz. njegovo (prav tako predpostavljeno) bolezen. Duševni zdravnik torej deluje v prostoru, ki ga obvladujejo hipoteze – tako glede možnih dejanj kakor tudi nikoli nepotrjene hipoteze o duševni bolezni. O tem več v naslednjem blogu.

---

[1] Zares je ta logika prevladovala le v nekem obdobju 20. stoletja – v času socialnega optimizma, polne zaposlenosti in prevladujoče moderne miselnosti razvoja. V marsičem nam je lahko žal za tem obdobjem, a za to značilnostjo tega obdobja morda res ne, saj je treba presojati v kazenskih postopkih dejanja in ne ljudi. Zaplet je v tem, da mora sodnik ugotoviti storilca, torej človeka in je zato tudi človek predmet njegove presoje.  

[2] To velja le načelno in formalno. V resnici medicina ima velik aparat, ki ga financirajo ljudje z zdravstvenim zavarovanjem in ki je neusahljiv vir zaslužka farmacevtske industrije.

[3] V vlogi izvedenca zdravnik, seveda, ni v tej vlogi. Njegovo spoznavanje uokvirja sodni postopek oz. iskanje krivca. V vlogi izvedenca je le pomočnik sodnika. Vendar, bodisi pri hospitalizaciji proti volji (po zakonu o duševnem zdravju) ali pa v odrejanju obveznega zdravljenja (po kazenski zakonodaji) izvedenec ni le izvedenec, torej nekdo, ki bo ocenil prisebnost in ogrožanje nekoga, temveč je predstavnik ustanove, ki ga bo »zdravila« (natačneje rečeno sprejela oz. zaprla), hkrati pa pri tem uporablja »zdravniško logiko«, da je bolje zdravega zdraviti kot pa opustiti zdravljenje bolnega. Ta legitimna logika, ki velja za vsakega zdravnika, pa je v psihiatriji obtežena še z logiko »preventivnega zapiranja« - odgovornost, ki jo psihiatri kot čuvarji javnega reda in miru imajo do skupnosti oz. odgovornost v primeru, da bi nekdo, ki ga ne bi zadržali na zdravljenju, storil kaznivo ali kakšno drugo dejanje, ki bi terjalo odgovornost psihiatra. Problem je, da klasična psihiatrija enači zdravljenje in zapiranje.

Elementi socialnega varstva - izveleček iz moje nove knjige Prispevki k taksonomiji socialnega dela in varstva, 1. del. (2015) str. 29–32.

V tem blogu objavljam izvleček iz nove knjige, ki je ravnokar izšla (Flaker 2015 - podrobneje jo morda predstavim v kakšnem od naslednjih blogov). Namen je še vedno diskusija o spremembah zakona o socialnem varstvu (glej začetno diskusijo o tem). Povsem upravičeno namreč spremembe bolje definirajo socialnovarstvene programe, saj so ti zdaj v zakonu skorajda povsem nedefinirani. Glavna napaka pri tem je, da ne definirajo razlike med programi in storitvami socialnega varstva. To je temeljna pomanjkljivost, saj gre za dve distinktivni dejavnosti socialnega varstva, ki ju bi bilo treba dobro definirati. Zdaj je implicitna definicija, da so socialno varstveni programi vse socialno varstvene dejavnosti, ki niso storitve. Torej, kot pravijo v obrazložitvi zakonskih sprememb - "njihovo dopolnilo ali alternativa". Za začetek diskusije je to morda dobro, a ne zadosti.Spodnje definicije so lahko v pomoč. Objavljam celotno poglavje, tiste za diskusijo bolj pomembne sem označil.

Socialno varstvo je tisti del socialne varnosti, ki z dodatnimi dajatvami in storitvami poleg socialnega zavarovanja pripomore k blaginji prebivalstva. Definira ga predvsem njegova rezidualna narava, saj je to prostor zagotavljanja tistega, kar socialna država ne zagotovi prek drugih vzvodov socialne politike. Socialno varstvo nekateri pogosto označujejo kot »zadnji vagon« vlaka socialne politike, saj naj bi socialno varstvo poskrbelo za vse tiste situacije, ki jih sicer sistem socialne varnosti izpusti oz. ljudem ne zagotovi socialne varnosti. To pa je tudi ključni element socialne varnosti, saj jo zagotavlja tudi v primerih, ki jih sicer sistem ne zagotovi. Je njen garant in zadnje zagotovilo.

Pri tem pa socialno varstvo ni zgolj zadnji korektiv socialne ogroženosti oz. revščine. Njegovo rezidualnost moramo razumeti tudi kot posledico nepredvidljivosti človeškega življenja. Gre namreč ne le za zagotavljanje varnosti le tistim, ki izpadejo iz varnostnih mrež, ki jih zagotavljajo neformalna podporna omrežja ali formalni mehanizmi, izhajajoči iz statusa državljana ali zaposlenega, temveč tudi za tiste situacije ali primere, ki jih drugi mehanizmi ne predvidijo ali ne morejo predvideti oz. jih z svojimi lastnimi (mrežnimi) potenciali ne moremo učinkovito razrešiti.

Prav nepredvidljivost in občutljivost za konkretne situacije posameznika sta dva izmed poglavitnih razlogov za to, da je socialno delo matična in magistralna stroka socialnega varstva. Socialno delo je namreč stroka (umetnost), ki, v nasprotju z drugimi strokami (pravo, pedagogika, medicina) omogoča smiselno delovanje prav v situacijah, ki jih ni moč predvideti (Jordan 1987, 1990, Flaker 2003, Flaker@ Boj za 2012). Nadaljnji razlog je, da socialno delo jemlje človeško izkušnjo in situacijo prečno, na različnih ravneh in na različne načine. Socialno varstvo kot ključna (in zadnja) varovalka se mora ukvarjati z vsemi vrstami človeških situacij, saj mora ustvarjati odgovore na situacijske potrebe, ki so sicer materija drugih, specializiranih krakov socialne politike (vzgoja in izobraževanje, zdravstvo, zavarovanje, uprava, pravosodje, stanovanja idr.).

Konkretni »izdelki« socialnega varstva oz. tisto, kar socialno varstvo ljudem zagotavlja, so dejavnosti, ki jih delavci v socialnem varstvu opravijo – te so bodisi storitve bodisi programi ali sredstva, do katerih omogoča dostop, jih posreduje ali celo ustvarja, in pa ureditve, ki jih med ljudmi in v odnosu med ljudmi in državo vzpostavlja.

Socialno varstvo najpogosteje pojmujemo kot storitveno dejavnost, torej kot sistem oz. del sistema, ki zagotavlja izvedbo dejavnosti, opravil, ki ljudem pomagajo živeti bolje, odpraviti socialne stiske oz. zagotoviti socialno in siceršnjo varnost. Med dejavnostmi socialnega varstva lahko shematsko razlikujemo tiste, ki so posamične, ustvarjene na podlagi želja, potreb, torej naročila posameznika, redkeje skupine ali skupnosti, kot neposredni in konkretni (refleksivni) odgovor nanje, in pa tiste, ki so ustvarjene na podlagi vnaprej pripravljenih skupkov dejavnosti, opravil in vnaprej predpostavljenega cilja, ki so večinoma skupinske, kolektivne v izvedbi. Prve imenujemo storitve, druge pa programe.

V socialnem varstvu se je uveljavilo pojmovanje programov in storitev, a je semantično napačno in zavajajoče. Izraz »storitev« se zdaj napačno uporablja za tiste dejavnosti socialnega varstva, ki so vnaprej določene, dobro kodirane in zakonsko urejene, izraz »program« pa se uporablja za dejavnosti, ki so manj določene, ki naj bi bile bolj fleksibilne v izvedbi in nestandardizirane. Razlog za to je, da je obstoječi zakon pred več kot dvajsetimi leti nekatere storitve predvidel, drugih pa ne. Posledica je bila, da smo nove storitve, ki smo jih razvijali v socialnem varstvu, praviloma uvrstili v nedefiniran del zakona o socialnem varstvu – torej med socialnovarstvene programe.

Sredstva so tretji nujni element socialnega varstva. Govorimo lahko o sredstvih, ki so namenjena predvsem izboljšanju kakovosti življenja oz. ohranjanju vsaj minimalne socialne varnosti (npr. denarne socialne pomoči) in ki jih socialno varstvo bodisi zagotavlja bodisi omogoča dostop do njih, govorimo pa tudi o sredstvih, ki so namenjena izvajanju dejavnosti ali pa jih dejavnosti proizvedejo. Tako, na primer, namestitev v organizirano obliko socialnega varstva vsebuje tudi zagotovitev strehe nad glavo, hrane, prevozov, raznih pripomočkov ipd.[1]

Četrti, pogosto zanemarjeni element socialnega varstva so nematerialne ureditve, ki jih socialno varstvo proizvede. Nekatere storitve in sredstva socialnega varstva izhajajo iz definiranih formalnih pravic (upravičenost do storitev, sredstev), nekatere so namenjene njihovem uresničevanju, nekatere izhajajo iz ukrepov, ki jih predvideva zakonodaja, nekatere pa ustvarjajo ureditve med ljudmi, ki jih prej ni bilo. Te ureditve same po sebi niso niti storitve niti dejavnosti, niso niti sredstva, so učinek, ki je nematerialen, a z realnimi učinki. Socialno varstvo torej poleg otipljivih dajatev – storitev, programov, sredstev – zagotavlja ureditve in ukrepe, ki so lahko nujni del zadnjih, a na povsem netelesen, nestvaren način.

Gre za tisto delo socialnega dela, ki ne ustvarja storitev, izvaja programov ali ne zagotavlja sredstev, torej stvarnih produktov socialnega dela, temveč spreminja razmerja bodisi med ljudmi bodisi med državo in ljudmi. Gre torej za delo, ki je namenjeno virtualizaciji posameznika, spremembi njegovega statusa (npr. v upravičenca do sredstev ali storitev) ali pa družbenih razmerij, v katere stopa (npr. odvzem starševske pravice). V žargonu socialnega varstva gre delno za »javna pooblastila« – torej postopke, ki jih predvidevajo razni zakoni – ali pa za dogovorna razmerja med udeleženci situacije (dogovori, navodila za ravnanje, zaveze ipd.).

Definicije

Naštete elemente socialnega varstva lahko definiramo takole:

Storitve – opravila, ki jih po naročilu uporabnika ali javnem pooblastilu izvedejo delavci na področju socialnega varstva z namenom izboljšanja kakovosti življenja ali preprečevanja in odpravljanja socialne ogroženosti.

Programi – so (praviloma kolektivne) dejavnosti, ki jih izvajalci socialnega varstva z vnaprej določenimi cilji organizirajo za preprečevanje ali razreševanje socialnih stisk skupin prebivalstva oziroma zaradi izboljšanja njihove kakovosti življenja.

Sredstva – so materialna in druga sredstva, ki ljudem zagotavljajo socialno varnost in boljše življenje ali ki jih v procesih zagotavljanja storitev in programov socialnega varstva nujno potrebujemo za njihovo izvedbo oziroma za dosego njihovih ciljev.

Ureditve – so tisti netelesni učinki dejavnosti socialnega varstva, ki spreminjajo položaj uporabnika, njegove odnose z drugimi v smeri večje socialne varnosti in krepitve njegove družbene moči.

Za zdaj lahko rečemo, da socialno varstvo sestavljajo refleksivne dejavnosti, ki so namenjene posameznikom (storitve), ciljanje dejavnosti, praviloma namenjene skupinam ali skupnostnim (programi), sredstva, ki jih ljudje potrebujejo ali ki so potrebna za izvajanje dejavnosti, in ureditve, ki omogočajo dostop do storitev in sredstev ali pa kako drugače spremenijo človekovo življenjsko situacijo.

Viri

Flaker, V. (2003), Oris metod socialnega dela: Uvod v katalog nalog centrov za socialno delo. Ljubljana: FSD , Skupnost CSD Slovenije.

Flaker, V. @Boj za (2012), Direktno socialno delo. Ljubljana: Založba /*cf.

Flaker, V. (2015), Prispevki k taksonomiji socialnega dela in varstva, 1. del. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.

Jordan, B. (1987), Counselling, Advocacy and Negotiation. British Journal of Social Work Vol. 17, N. 2 (April 1987): 135-146.

Jordan, B. (1990), Social Work in an Unjust Society. Hemel Hempstead: Harverster Wheatsheap.

---

[1] V obstoječem sistemu lahko ugotavljamo diskriminacijo tistih, ki prejemajo oskrbo ali pomoč na domu, v primerjavi s tistimi, ki so deležni namestitvene oskrbe, saj prvi takih sredstev ne prejmejo.