Operacija D: Dvojnosti mandata socialnega dela (operacije 13, odnos 2)

Da lahko delamo socialno delo potrebujemo naročilo, mandat. V socialnem delu je mandat vedno dvojen, kakor smo pokazali zgoraj. Delavec mora dobiti naročilo, pooblastilo za svoje delo od spodaj in od zgoraj. Od uporabnika in nosilcev družbene moči, navadno, še posebej na centrih za socialno delo. Na tem mestu bomo na kratko opisali procese pridobivanja mandata.

Četudi je mandat nenehno vprašanje v nekem odnosu, se moramo z njim intenzivno ukvarjati na začetku odnosa. Delavec mora biti kristalno jasen glede svojega mandata in tega, kako je povezan z uporabnikovo situacijo – torej o svojem predhodnem mandatu od zgoraj. Uporabnik je lahko zelo jasen glede tega, kaj pričakuje, da bo socialni delavec ali delavka naredila, pogosto pa ne. Ko take jasnosti primanjkuje, je treba mandat ustvariti glede na njegove želje in cilje skupnega dela. Mandat in cilji lahko sovpadajo, morajo biti skladni – ni pa treba da so identični. Za doseganje cilje utegne biti potrebnih več dejanj – ki pa jih seveda ne bo vseh izvedel delavec oz. delavka.

Uporabnikov mandat in cilje je treba razviti na temelju protislovij in napetosti v življenjskem svetu uporabnika (ne smemo jih uvoziti od zunaj). Morajo biti izraz njegove ali njene (svobodne) volje. Morajo biti na liniji drugih treh operacij – morajo odražati in odgovarjati na nuje življenjskega sveta, predvidenih koristi sprememb in okrepitve uporabnika. Eksplorativno fazo delovnega zavezništva moramo posvetiti vpogledu v situacijo, ki bo zagotovil temelj za postavljanje ciljev in za dejanja, ki jim bodo sledila.

Izražene želje in postavljeni cilji dajo dejanjem smer in okvir. Da bi jih uresničili, je treba narediti načrt ali »projekt«. Te lahko poimenujemo osebni načrti, načrti oskrbe, osebni edinstveni projekti. Lahko pa tudi zgolj naloge, ki jih je treba izvesti. Gre za isto idejo. Nekateri načrti so narejeni do potankosti, jasno določajo, kaj je treba storiti, kdo, kdaj, koliko časa, s katerimi sredstvi in katerimi viri. Drugi dajejo le splošno usmeritev in glavno idejo za delovanje. Ampak tudi pri slednjih je treba vanje vgraditi nekaj izvedbenega znanja.

Takrat se začne dejansko delo. »Delo« v socialnem delu pomeni v glavnem zagotavljanje storitev ali sredstev (in virov) ali pa ustvarjanje raznih (nematerialnih) ureditev, ki bodo izboljšale življenje. V glavnem ga oblikujemo kot storitveni model (storitve so tudi (instrumentalni del) preskrbe sredstev in ustvarjanja ureditev, pa čeprav v tem primeru niso končni namen).

Goffman (2019) razlikuje med popravljalnimi storitvami in storitvami, s katerimi ustvarjamo nekaj novega. Čeprav ima popravljalni storitveni model (preko drugih disciplin, kot je, denimo, medicina) tudi v socialnem delu velik vpliv, je socialno delo v bistvu ustvarjalen poklic. Ustvarja nove priložnosti in možnosti, nove ureditve, novo življenje. Medtem ko je v popravljalnem modelu treba oceniti oz. ugotoviti (diagnosticirati), kaj je šlo narobe, je v socialnem delu vprašanje, kaj storiti. Namesto diagnostike – načrtovanje. Namesto reakcije na prekrške, disfunkcije, uvajamo proaktivno držo – pogled v prihodnost in domišljijo. Tako modeliranje nam ne le omogoča povsem drugačen pogled, držo in pristop, temveč tudi modelira vlogi uporabnika in strokovnjaka na docela drugačen način. Uporabnik neha biti predmet poklicnega popravljalnega dejanja, predmet postane njegova stvarnost in situacija, tarča pa tisto, kar velevajo njegovi cilji. Uporabniki , skupaj s svojimi pomočniki, postanejo ustvarjalci novega dizajna in novih ureditev – izvajalci novih dejanj v svojem življenju in svetu. Poklicna vloga socialnega delavca ali delavke postane zelo podobna arhitektovi s tem, ko prispeva svoje izvedenstvo v raziskovanju življenjskega sveta, v ustvarjanju zamisli, kaj storiti, oblikovanju načrta, kako to izvesti in pri uporabi in dostopu do potrebnih sredstev in virov za delovanje. Samo ustvarjalen storitveni model omogoča razvoj resničnega delovnega odnosa.

Trdoživost in vztrajnost popravljalnega modela lahko pripisujemo, med drugim, tudi njegovi skladnosti z najpogostejšim mandatom, ki ga socialno delo dobi od zgoraj, kot varuhi družbene ureditve. Gramsci (1972) postavlja vlogo intelektualca, torej tudi strokovnjaka, v kontekst družbene moči, bodisi kot funkcionarja družbenega soglasja (konsenza) ali pa kot paznika tistih, ki se vseeno preveč upirajo. V slednjem primeru je njegova »tehnična«, »strokovna« naloga organizirati varstvo, bolje rečeno nadzor, nad ljudmi v raznih institucijah (norišnicah, zaporih, tudi v domovih za stare[1]) in tudi sicer. V prvem primeru pa je njegova naloga ustvarjati ideologijo, ki bo legitimirala obstoječo ureditev, torej jo opravičevati, utemeljevati in ljudi prepričati, da kljub težavam, ki jih doživljajo, in krivicam, ki se jim dogajajo, sistem, ki jih producira, najboljši ta hip. Če se v socialnem delu funkcija paznika kaže v napotovanju v institucije in vzdrževanju ustanov, pa se kot varuh soglasja kaže v svetovalni funkciji, ki družbena protislovja oblikuje kot osebne probleme in krivdo za družbene krivice sprevrača s sistema na ljudi. Ljudi je treba torej popravljati, prilagajati sistemu in družbeni ureditvi, če pa to ne gre, pa jih »parkirati« tja, kjer ne bodo motili drugih (in drugim zgovorno povedali, kaj se jim bo zgodilo, če se ne bodo prilagodili, upoštevali pravila, ki zagotavljajo premoč drugih).

Tak klasični izhodiščni mandat je socialnemu delu in njegovim izhodiščnim vrednotam (samodeterminacija, solidarnost, družbena pravičnost) tuja, na deklarativni ravni tudi nesprejemljiva. A jo mora sprejeti, če hoče delati socialno. Če noče zgubiti moči, ki jo lahko za uporabnike uporabi.[2] Sprejetje takega mandata mora biti torej vsaj do neke mere subverzivno – v skoraj dobesednem pomenu besede – preobrniti moramo mandat v uporabnikovo korist.

Tak mandat je povsem očiten pri tistih nalogah socialnega dela, pri katerih je, če ne intenca, pa vsaj na dnevnem redu omejevanje uporabnika – torej pri zakonskih pooblastilih, mandatu kot so npr. napotitev proti volji v zavod, odvzem poslovne sposobnosti in nastavljanje skrbnika, odvzem starševske pravice ipd. Bolj prikrit pa je pri drugih nalogah, kot so svetovanje, oskrba na domu, urejanje življenjskih razmer, razmerij s pomembnimi drugimi itn.  V slednjih mandat prilagajanja in nadzora ni ekspliciten, dasiravno pa deluje iz ozadja in je pogosto, kakor smo ugotavljali za svetovanje, impliciten v zasnovi metode, njenem dispozitivu. Vedno pa deluje tovrsten mandat tako, da ga posredujejo dominantne družbene vrednote. Moralni mandat, ki ga ima socialno delo je vedno dialektična dvojica, ki esenco socialnega dela cepi na dva dialektično povezana pola – npr. pri odvzemu starševstva – pravica do staršev in pravica do varnega otroštva. Naloga socialnega dela je, da te polarne dvojice vrednot, pa tudi nasprotje med družbenimi zahtevami in željami posameznega človeka, reši s konkretnimi sintezami. Torej, da ustvari situacijo, v kateri bo otrok varen in imel starša, v kateri človek ne bo ogrožal drugih, a obdržal svoje človeško dostojanstvo, ki izhaja iz njegove svobode. Zato je v socialnem delu nujna zagovorniška vloga in drža. Ko imamo opraviti z robustnimi zahtevami »družbe«, je zato potrebno zavezništvo, ne le delovni odnos, z uporabnikom.

Na drugem ekstremu, pa imamo situacije, kjer takega naročila ni oz. se ne manifestira. Če smo lahko veseli, da nimamo »mrcine« nad sabo, pa se kaj lahko to veselje izkaže za jalovo, ko je treba ukrepati, kaj narediti. Za kaj več kot le manjše prilagoditve, za preokvirjanje družbenega in ne osebnega okvira, namreč ni dovolj iskati vire moči v uporabniku in njegovem življenjskem svetu, saj pogosto niso zadostni in tudi pogosto lahko vodijo v izčrpavanje lastnih virov na račun krepitve virov, ki so potemtakem na voljo tistim, ki že tako imajo moč. Varnost starih ljudi, ki so v domovih, bi se, na primer, v razmerah epidemije povečala, če bi šli domov ali k svojcem, a vseeno morajo plačevati oskrbnino. Zato je treba to moč iskati drugje, tudi zunaj življenjskega sveta uporabnika. In prav tukaj je pomemben spoj ekspertize uporabnika, ki pozna svoj življenjski svet in ekspertize socialnega dela, ki naj bi poznalo vire moči in človeka z njimi povezovalo. Če za tako operacijo ni »javnega pooblastila« oz. mandata, moramo najti druge vire, pokrovitelje in »donatorje moči«. Te iščemo v strukturah, ki so potencialno zainteresirane za udeležbo v preoblikovanju družbenega okvira (zasebni in nevladni sektor) ali pa v samoorganizaciji in družbenih gibanjih, vendar v tem primeru moramo slej ko prej aktivirati tudi močnejše in bogatejše vire.[3]

Pri ustvarjanju mandata in s tem tudi delovnega odnosa gre torej za niz dvojnosti. Najprej je dvojnost podelitve mandata od uporabnika in centrov moči, potem je dvojnost protislovij družbenih vrednot in zahtev, ki jih lahko izkoristimo, pa tudi dvojnost izrecnih mandatov, družbenih zahtev in odsotnosti teh, torej preobrata mandata in iskanja naročnika.

Reference

Flaker, V. @Boj za (2012), Direktno socialno delo. Ljubljana: Založba /*cf.

Goffman, E. (2019) Azili. Ljubljana: Založba /*cf.

Gramsci, A. (1971) ‘The Intellectuals’, in Selections from the Prison Notebooks, translated and edited by Q. Hoare & G. N. Smith, International Publishers, New York. Dostopno tudi v srbskem prevodu: Gramši, A. (1973), Problemi revolucije. Beograd: BIGZ.

---

[1] Stari ljudje na prvi pogled ne motijo družbenega reda, nasprotno. Ne organizirajo se v bande »staroletnih prestopnikov« in ne ustrahujejo ljudi na cesti, ne ropajo trgovin (kot v davnem, preroškem skeču Montyja Pythona). Njihova deviantnost je v tem, da motijo družbeno organizacijo dela. Za njih je treba skrbeti, se z njimi ukvarjati. Namestitev starega človeka v dom, pred tem pa označitev kot pomoči potrebnega, nesposobnega in tudi siceršnja stigmatizacija in marginalizacija, so predvsem odgovor na to, da se morajo ljudje, ki naj bi sicer skrbeli zanje (sorodniki, prijatelji, sosedje in še kdo), imeti čas za svoje delo, se njemu posvetiti. Odklon starih ni v tem, da slabo slišijo in vidijo, težko hodijo, pozabljajo in se izgubijo – njihov odklon je, da s tem in drugimi zadevamo motijo tiste, ki delajo, producirajo.

[2] Alternativa je prestop na drugo stran. O tem več spodaj.

[3] V primeru Mija, ki ga deloma opisujemo v Direktnem socialnem delu (Flaker@Boj za, 2012: 323–328), je gibanje lahko zagotovilo z zagovorniškimi akcijami in tudi konkretno oskrbo, da se Mijo ni vrnil v zavod, ni pa moglo zagotoviti docela dostojne in učinkovite oskrbe, kakršno bi v načelu (in v delujočem sistemu dolgotrajne oskrbe) lahko imel. Sicer pa je treba pripomniti, da je izhodišče gibanj prav preokvirjanje družbenega okvira. To pa pomeni, da svoj mandat oblikujejo sama (nasproti obstoječem redu), je pa cilj tega mandata predvsem spreminjati družbeni red in ne življenje posameznika – kar je njihova prednost in pomanjkljivost.

Kaj torej predlog sprememb zakona o socialnem varstvu prinašajo in kaj ne

Najprej lahko ugotovimo, da prinašajo spremembe. Že to samo po sebi je velik korak, saj kot sam predlagatelj ugotavlja, je zakon o socialnem varstvu zastarel in ga je treba spreminjati. Seveda ga je treba korenito spremeniti in prenoviti. Šteti je, da prav te, sedanje, majhne spremembe, napovedujejo širšo prenovo. Upajmo, da ne samo zakona, ampak celotnega sistema socialnega varstva. Diskusija ob teh manjših spremembah je namreč pokazala ravno to, da je veliko akterjev socialnega varstva bilo ob tako majhnih spremembah frustrirana – hoteli bi več in bolje.

Zato je treba te spremembe pozdraviti, malo popraviti in jih sprejeti. Potem pa takoj začeti delati na večjih spremembah in na spremembah sistema. Recimo, da so te, sedanje spremembe, pilotske. Pomagale nam bodo začeti spreminjati, dale nam bodo prve izkušnje in omogočile začetek večje reforme. Iz izkušenj z uvajanjem koordinirane oskrbe, socialne aktivacije – kakorkoli bodo že oblikovane, bomo lahko gradili na dejstvih utemeljeno razpravo o drugih spremembah.

Očitno je, da predlagane spremembe pomenijo krepitev centrov za socialno delo in strokovnega dela na njih – v nasprotju z zadnjimi spremembami, ki so pomenile krepitev administrativnega dela. Povečalo naj bi se število zaposlenih na centrih, predvsem pa naj bi dobili centri dve pomembni nalogi, ki pomenita krepitev – ne samo centrov temveč tudi delovanja celotnega sistema socialnega varstva. Pomenita veliko in odločno injekcijo v aktiviranje sistema.

Obe nalogi, ki ju spremembe prinašata pomenita bistveni premik v pojmovanju socialnega dela in socialnega varstva. Pomenita pro-aktivnejši[1] pristop k reševanju stisk ljudi, ki smo jih do zdaj »parkirali« na robu dogajanja, v provizorični eksistenci – bodisi zavodov bodisi tenkih socialnih denarnih prejemkov. Zdaj se delo lahko zares začne.

Prav tu se morda kaže največja pomanjkljivost predlaganih sprememb. Razprava je pokazala veliko mero dvoma v namene predlagatelja. Najprej zato, ker je bilo v neposredni preteklosti malo sistemskih sprememb ali pa so bile slabe. Zato marsikdo ne verjame v namene resničnih sprememb. Dvom krepi tudi zakonska zastavitev sprememb, ki sicer predvideva več zaposlitev (na centrih – ne pa pri drugih izvajalcih socialnega varstva, kar je tudi vir frustracij), zanemari pa druge vzvode tako koordinirane oskrbe kakor tudi socialne aktivacije. Če naj bi ideji res v praksi zaživeli, bi morali koordinatorji in aktivatorji imeti na voljo še druga sredstva za izvajanje svojega dela. Morali bi imeti sredstva in vire za ustvarjanje storitev, ki bodo del osebnih paketov oskrbe kakor tudi osebnih paketov aktivacije. Teh ne bomo dosegli zgolj z novimi programi, temveč bo potrebno veliko dela, da bi ustvarili odgovore na človeške zagate uporabnikov po njihovi osebni meri. Individualizirani oskrbi in aktivaciji po osebni meri pa bi morali postaviti ob stran, kot dopolnilo in antitezo tudi skupnostne načine organiziranja oskrbe in aktivacije. Ne samo take, ki se bodo dogajali v skupnosti, temveč tudi take, v katerih bo cela skupnost sodelovala. Ne samo storitvene in psihopedagoške prijeme temveč tudi stvarne spremembe življenja uporabnikov, večji dostop do virov in večje povezovanje z drugimi – za skupno dobro.

Spremembe uvajajo nove možnosti za dva procesa: socialno aktivacijo in dezinstitucionalizacijo. Iz predloga bi morda kdo lahko sklepal, da gre za dve ločeni dejavnosti. V resnici pa sta precej povezani. Dezinstitucionalizacija namreč pomeni aktivni pristop pri reševanju dolgotrajnih stisk, vključevanje ljudi v vsakdanje dogajanje v skupnosti, aktivacijo virov v skupnosti in ljudi, ki so do zdaj bili parkirani v ustanovah. Na drugi strani pa odpravljanje institucij odpravlja »potuho« oz. videz reševanja stiske s tem, da nekoga nekam namestimo. Odpravljajo silo v polju socialnega varstva, ki polje dela statično, ki dezaktivira vire, ki jih ljudje sicer imajo na voljo, paralizira možnosti za delovanje v okolju in prenaša logiko opredmetenja uporabnikov – tudi na tiste, ki sicer v institucijah ne pristanejo.

Po čisto tehničnem vidiku z vidika dezinstitucionalizacije tem majhnim spremembam manjkajo nekatere tudi manjše spremembe, ki bi pomagale deblokirati mašino dezinstitucionalizacije. V Pripravah izhodišč dezinstitucionalizacije (Flaker et al. 2015) smo poleg uvedbe storitve koordinacije našteli še:

·         Uvesti možnosti pilotiranja.

·         Razširitev možnosti družinskega pomočnika.

·         Drugačna definicija institucionalnega varstva – oskrba z nastanitvijo.

·         Ločevanje statusa stanovalca zavoda in uporabnika storitev v skupnosti.

V času sprememb je nujno dopustiti in spodbujati inovacije in poskrbeti, da se ne bomo zapletali v nesmisle prilagajanja novosti starim normativnim okvirjem. Družinski pomočnik je morda institut, ki ga je treba na novo premisliti, a preden ga zastavimo povsem na novo in uvedemo raznolike možnosti pomočnikov, bi ga veljalo narediti dostopnega vsem uporabnikom z dolgotrajnimi stiskami. Če naj bi se v neposredni prihodnosti dogajale spremembe na področju nastanitev uporabnikov in razširile možnosti oskrbe, bi moral zakon to tudi omogočiti. Predvsem pa bi moral zakon zagotoviti povratnikom iz ustanov nov status in preprečiti njihovo trans- ali reinstitucionalizacijo. S temi manjšimi spremembami, ki sodijo v razred popravkov zakona, bi bilo proces lažje začeti.

Sklenemo torej, da so spremembe zakona o socialnem varstvu ne le potrebne temveč nujne. Zato jih je treba podpreti. A ji je treba tudi deloma popraviti. Če se le da je treba novima storitvama dodeliti vire in sredstva, da bosta aktivacija in oskrba možni in prožni. Vzpostaviti je treba konceptualno razliko med storitvami in programi. Ukinjeno pripravništvo je treba nadomestiti z drugimi spodbudami za vstop novincev na področje socialnega varstva. Predvidenim spremembam je treba dodati zakonsko določilo o možnostih pilotiranja in, če se le da, dopolniti spremembe še z nujnimi spremembami za prehod iz institucionalnega varstva v skupnostno oskrbo (glej zgoraj).

Kljub odprtim konceptualnim vprašanjem, nujnim nedorečenostim in morebitnim dvoumnostim glede izvedbe, je treba spremembe sprejeti. Ne smemo namreč dopustiti, da bi to zaustavilo napovedani razvoj, ki si ga želimo in ga čakamo že leta. Zdaj je potreben pogum za delo, za spremembe, ki ga ne smejo blokirati razprave (te lahko trajajo v nedogled, in je tako prav, a jih lahko imamo ob uvajanju novosti – in če bomo začeli spreminjati – bodo razprave boljše in bolj tehtne). Zavihati moramo torej rokave, predvsem pa stopiti skupaj, saj je najbrž bolj pomembno, kako bomo predvidene spremembe uresničevali kakor kako so v zakonu zapisane.  

---

[1] Obe novi storitvi temeljita namreč na osebnem načrtu – na projekciji želj, hotenj in ciljev ljudi, ki jih do zdaj ni nihče nič vprašal.

Socialna aktivacija – kaj je to?

Medtem ko je koordinirana oskrba, čeprav nova storitev, že precej znana (pri nas več kot dvajset let, po svetu skoraj štirideset) in mednarodno prepoznana kot nujna storitev sodobne oskrbe ljudi, pa socialne aktivacije še ne poznamo prav dobro oz. le v njenih zametkih. 

Sam izraz pove, da gre za ukrepe, dejavnosti, ki naj bi omogočili ljudem da bi bili družbeno bolj dejavni. V resnici pa je pomen, čeprav še vedno širok, ožji, gre za spodbujanje k dejavnosti tistih, ki niso zaposleni, vključeni v formalni svet dela, saj se šteje, da smo družbeno aktivni, če delamo, in to za plačo. (Torej je namenjena tistim, ki niso vključeni v svet dela, pa bi bili lahko – torej ne otrokom in starim). Še bolj natančno povedano ljudem, ki so dolgotrajno nezaposleni (še posebej tistim, ki prejemajo denarne dajatve – socialne pomoči). Nazorno in domače povedano: da bi imeli ljudje, ki so se znašli v »autu« priložnost igrati v polju ali pa vsaj iz auta vreči žogo – da ne bi bili deležni le (pičlih) prejemkov, ampak da bi bili dejavni in vključeni v družbena dogajanja.

To je vsekakor potrebna, celo nujna, pa tudi plemenita ideja, ki jo je treba podpreti. Pri tem pa se je treba zavedati pasti. Če je namreč pozitivna in produktivna plat te ideje (in njene izvedbe) lahko, da ljudje, ki to potrebujejo, dobijo sredstva, jim omogočimo dostop do virov, zagotovimo podporo, da bi postali bolj dejavni, tudi če se ne zaposlijo, pa v družabnem življenju, obstajajo tudi grožnje, da se taki ukrepi izjalovijo oz. postanejo svoje nasprotje. Pasti so: da začnemo socialno pomoč pogojevati z udeležbo v programih (in jo torej spremenimo iz brezpogojne državljanske pravice v pogojno), da zaradi tega in pa tudi načina izvajanja postane bolj orodje (birokratskega) nadzora, vsebovanja dela prebivalstva, ki ni vezano na nadzorne mehanizme sveta dela. Posledično je past tudi, da ukrepi postanejo pokroviteljski, da bomo hoteli ljudi »aktivirati« in jim ne bomo pustili, da se aktivirajo sami. Problematično je lahko torej tudi to, da »socialna aktivacija« postane predvsem poligon strokovnega dela (kar se kaže že zdaj pri podobnih programih), da se usmeri predvsem v psihopedoške in psihosocialne dejavnosti, kot so delavnice, svetovanja, ali pa v upravne dodeljevanje (in odrekanje) spodbud, dajatev in storitev, ne da bi zagotovili zakonske možnosti fleksibilnega zaposlovanja, možnosti dostopa do stvarnih virov in sredstev za aktivacijo in ne da bi omočilo samo-aktivacijo, združevanje ljudi v akcijske skupine, zadruge, skupine vzajemne pomoči (npr. časovne banke), izboljšave skupnosti, ustvarjanje skupnega dobra, itn. In ne da bi zagotovili ljudem, da si uredijo stvarne vidike svojega življenja (odplačilo dolgov, stanovanje, gospodinjstvo, družabno življenje, ipd.).

Predlagatelj zakona je uvrstil socialno aktivacijo v zakon kot storitev, kar pa ni. Mislim, da je to konceptualna napaka, ki še dodatno kvari obstoječo anomalično taksonomijo socialnovarstvenih storitev (Flaker 2015: 44–52). Socialna aktivacija je namreč cilj, ki ga želimo doseči, ne pa sredstva, ki jih zato potrebujemo – podobno kakor je abstinenca cilj, ki ga dosežemo s storitvami urejanja, programi zdravljenja, ali pa z osebno pomočjo in podporo, pa tudi z ukrepi izboljšanja kakovosti življenja (podpora družini, ureditev delovnega razmerja, stanovanja, itn.). Socialno aktivacijo bomo torej dosegli z vsemi možnimi dejavnostmi socialnega varstva: s storitvami, programi, ukrepi in omogočanjem dostopa do sredstev in virov.[1] Med storitvami pa bomo uporabili vse možne storitve različnih intenzivnosti – ljudi lahko aktiviramo: 1) svetovanjem; predvsem 2) s podporo (spodbujanjem, oporo, omogočanjem in izvedbo dejavnosti); 3) s pomočjo, pa tudi 4) koordinirano oskrbo oz. osebnim načrtom in njegovim izvajanjem. Lahko celo za namen aktivacije namestimo v določeno delovno ali aktivacijsko okolje (npr. aktivacijski tabori, usposabljalne delavnice ipd.). Socialna aktivacija torej ni storitev per se, v najboljšem primeru sklop storitev, pa še to bi bilo premalo in zavajajoče. Bolje bi bilo reči, da je strategija, ali kot pravijo avtorice študije o socialni aktivaciji – nova paradigma (Trbanc et al. 2015) – torej sklop različnih in raznorodnih ukrepov in kot taka kompleksen ukrep. Ne nazadnje tudi člen, ki »storitev« uvaja, govori o »organiziranju in koordiniranju programov socialne aktivacije«.

Vir: Trbanc et al. 2015

Zakon bi torej, če naj bi hotel zagotoviti pravne podlage za bolj intenzivno izvajanje vsebine in namena socialne aktivacije, moral to storiti na drugačen način. Lahko bi med razširjeno definicijo socialnega varstva uvrstil prav »socialno aktivacijo« kot enega od namenov delovanja sistema. Lahko bi celo postavil socialno aktivacijo kot posebno nalogo, ki jo izvaja s storitvami in programi socialne aktivacije, pa tudi z ukrepi in sredstvi namenjenimi socialni aktivaciji. Če pa je namen uvrstitve socialne aktivacije v zakon kot storitve, da bi na ta način dobili podlago za nove zaposlitve strokovnjakov na centrih, pa bi lahko storili prav neposredno to, da zakon določi, da so centri glavni izvajalci oz. uresničevalci programov in storitev namenjenih socialni aktivaciji. Ne nazadnje tako spremno besedilo zakona kakor tudi referenčna študija govorijo predvsem o programih, ne pa o (eni!) storitvi socialne aktivacije.

Zelo nesmotrna je tudi rešitev, ki jo zakon predvideva, da bi izvedbo storitve, v času, ko še ne bo centralne enote centra, vodilo ministrstvo. To je skregano z logiko, da je ministrstvo le regulator, ne pa izvajalec dejavnosti socialnega varstva in nasploh, skregano tudi z zdravo pametjo, saj ministrstvo teh kapacitet nima. Zgrešena rešitev kaže tudi na veliko vrzel v socialnem varstvu, ki nima svoje razvojne enote – centra za razvoj, spodbujanje inovacij. To je velika pomanjkljivost sistema, ki jo bomo morali nadoknaditi tudi na področju dezinstitucionalizacije in uvajanja dolgotrajne oskrbe. Zato smo v pripravah izhodišč dezinstitucionalizacije tudi predlagali Center za dezinstitucionalizacijo kot spodbujevalca in podpore razvoja.

Da gre za razmeroma nedomišljeno »storitev«, je razvidno tudi iz podatka, da je predviden v letu 2016 denar za izvedbo (dodatnih) analiz za vzpostavitev sistema. To je zelo dobro in potrebno. Kaže pa na to, da zakon uvaja nekaj, kar je še precej nedomišljeno, še manj pa preskušeno. Podobno, kot smo zapisali za koordinacijo oskrbe, je tudi pri tej dejavnosti, in tu še toliko bolj, potrebna pilotska dejavnost. Gotovo bi bilo bistveno bolj smiselno v zakon vključiti člen o možnostih pilotiranja (ne samo socialne aktivacije, temveč tudi drugih novih dejavnosti, ki jih prinašajo velikanske spremembe v socialnem varstvu (dezinstitucionalizacija, uvajanje dolgotrajne oskrbe, reorganizacija centrov za socialno delo). Tak člen je nujen za razvoj.

Iz predvidenih stroškov (finančnih posledic – 3. poglavje predloga) izvemo, da gre za »Vzpostavitev enotne vstopne točke (zaposlitev aktivatorjev; vzpostavitev projektne pisarne)«, za zaposlitev 48 aktivatorjev na centrih in dveh, ki bosta te vstopne točke vodila, za prej omenjene analize, za »Vzpostavitev sistema sodelovanja med vsemi relevantnimi institucijami ter oblikovanje potrebnih protokolov sodelovanja ter usposabljanja trenerjev.« vključno z usposabljanjem vključenih in za »informacijsko podporo«. Pri tem znašajo analize in vzpostavitev sodelovanja (vključno z usposabljanjem) skupaj okoli 100. 000 EUR, medtem ko informacijska podpora desetkrat več (1.000.000 EUR). Za 50 novih zaposlitev pa je predvideno nekaj manj kot 1.400.000 EUR.

Predvideni stroški kažejo na dva problema. Prvi je, da je vložek v informacijsko podporo bistveno večji kot bo vložek v znanje in opremljanje izvajalcev socialne aktivacije s potrebnimi spretnostmi in v podporo pri njihovem delu. Drugi problem je, da je predlagatelj spregledal, da so potrebna sredstva za samo aktivacijo, torej sredstva, ki bodo namenjena neposredno uporabnikom, da se bodo lahko aktivirali. Pri tem mislimo tako na materialna sredstva za boljše življenje, večjo mobilnost, večjo opremljenost, kakor tudi za sredstva neposrednih storitev podpore pri socialni aktivaciji (spremstvo, coaching, terensko delo, itn.) in posebnih programov, ki jih bodo izvajali še drugi izvajalci, med njimi tudi skupnostnih projektov aktivacije skupnosti in aktivacije za skupno dobro (po irskem zgledu, ki ga navaja spremno besedilo predloga).

Posledica tako zastavljenega razvoja (če upoštevamo te finančne parametre) je, karikirano sestavljeno, da bomo imeli enotno vstopno točko[2], v kateri bo delalo petdeset novih strokovnjakov, ki bodo premalo usposobljeni in podprti, predvsem pa jim bo primanjkovalo sredstev, da bi zares ljudem pomagali, bodo pa imeli dober informacijski sistem, s katerim bodo svoje uporabnike spremljali. Tako zastavljen scenarij je gotova pot, da se bodo pasti, ki smo jih zaznali uresničile. Pri uveljavljanju koordinatorjev obravnave v skupnosti po ZDZdr smo že imeli izkušnjo, da koordinatorji, če nimajo sredstev za naročanje in ustvarjanje novih storitev, svoje naloge ne morejo dobro opravljati, se zatečejo k svetovanju, klasičnem delu s primerom in upravnim postopkom. Črni scenarij uvajanja »nove storitve« je torej lahko krepka mreža (upravnega) spremljanja brez stvarnih učinkov za uporabnike.

Še to: da bi bila socialna aktivacija uspešna v delu, ki se tiče participacije na trgu delovne sile, bi bilo treba socialno, »invalidsko« in delovno zakonodajo spremeniti tako, da bi omogočala fleksibilne zaposlitve, zamrznitev statusa ipd. O tem govorimo že dolga leta in zdaj je priložnost, da to rešimo. Morda tudi v tem zakonu.

Člen, ki ureja to »storitev« je, podobno kot smo ugotavljali za koordinirano oskrbo, primerno splošen, da lahko zagotovi pilotsko izvajanje. Če bo predlagatelj vztrajal pri definiranju socialne aktivacije kot storitve, bi ga bilo primerno dopolniti z nekaterimi poudarki, ki bodo popravili pomanjkljivosti, ki smo jih zgoraj ugotavljali (dopolnila obarvana z rdečo):

»15.a člen

           Socialna aktivacija po tem zakonu zajema strokovno obravnavo posameznika pri razreševanju kompleksnih socialnih problemov z namenom dviga funkcionalnih, socialnih in  delovnih kompetenc za izboljšanje možnosti za zaposlitev in socialno vključenost ter organiziranje in koordiniranje programov socialne aktivacije.[3]

Storitev iz prejšnjega odstavka na podlagi osebnega načrta aktivacije vodi, organizira, usmerja in izvaja krajevno pristojni center za socialno delo. Center za socialno delo iz prejšnjega stavka na podlagi načrta socialne aktivacije skupnosti tudi koordinira delo drugih deležnikov v lokalnem okolju, ki so vključeni v izvajanje socialne aktivacije.

Izvajanje posameznih delov storitev iz prvega odstavka tega člena se lahko prenese na druge izvajalce.[4]

Posameznikom, vključenim v posamezni program socialne aktivacije, se lahko zagotavlja pokrivanje stroškov vključitve zlasti z naslednjimi denarnimi prejemki:

1. dodatkom za stroške prevoza;

2. dodatkom za stroške prehrane;

3. denarno nagrado,

4. povračilom stroškov zavarovanja za primer nesreče pri delu in zdravniškega pregleda.

5. sredstva za nujno opremo v namen socialne aktivacije

6. sredstva za ureditev življenjske situacije

Denarni prejemki iz prejšnjega odstavka in njihova višina je odvisna od trajanja posameznikove vključitve v program socialne aktivacije.

Denarni prejemki iz tega člena, vrsta prejemka, višina in njihovo izplačilo ter upravičenost do povračila stroškov iz 4. točke četrtega odstavka tega člena, se podrobneje uredijo v podzakonskem aktu.

Pogoje, način in standard izvajanja storitve iz tega člena določi minister, pristojen za socialno varstvo.

Obrazložitev člena omenja osebni načrt, treba ga je uvrstiti tudi v zakon. A je treba aktivacijo zasnovati tudi kot skupnostno dejavnost, ne le individualno. Skupnostni načrt bi tako, predvideval skupno delovanje akterjev na nekem področju, pa tudi potrebe v skupnosti, ki presegajo posamezne (registrirane uporabnike) in tudi načine skupnostne reševanja pasivizacije ljudi.

Vir:

Flaker, V. (2015), Prispevki k taksonomiji socialnega dela in varstva, 1. del. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.

Trbanc, M., Smolej Jež, S., Lebar, L., Dremelj, P. (2016), Podlage za pripravo in zagon programov socialne aktivacije. Ljubljana: Inštitut RS za socialno varstvo.  Dostopno na http://www.irssv.si/upload2/Porocilo%20socialna%20aktivacija_koncno.pdf

---

[1] V taksonomiji socialnega dela in varstva smo »izdelke« socialnega varstva razvrstili na zgornje kategorije.

[2] To je postala ena od zvenečih besed v žargonu modernizacije javnih služb, večkrat bolj navidezna rešitev neusklajenosti in prevelikega števila administrativnih postopkov, ki v načinu novoreka, pravzaprav paradoksno večkrat pomeni prav nasprotno, še večjo birokratizacijo in namesto boljših storitev za uporabnika le večjo kontrolo.

[3] Programov? – ali ni ne uvaja zakon storitve? Protislovje, v katero se zaplete predlagatelj.

[4] To je pomembno! A je treba za to predvideti sredstva.