Ustvariti okrepitveni postopek - misli ob diskusiji o dolgotrajni oskrbi

Da bi dolgotrajna oskrba bila anti-diskriminacijsko orodje, pa tudi zaradi povsem etičnih in pragmatičnih ozirov, mora biti postopek zasnovan, da deluje kot proslava napredovanja in ne kakor ceremonija ponižanja. Formalni postopki so namreč netelesne, statusne preobrazbe, v tem primeru iz zavarovanca v enakopravnega partnerja pri izvajanju storitev, iz nekoga, ki je zaradi svojih težav in stisk diskriminiran v vsakdanjem življenju, v nekoga, ki se vrne oz. ostane član občestva enakopravnih ljudi. Zaradi etičnih in estetskih razlogov je treba zahtevati, da so postopki vstopa v sistem dolgotrajne oskrbe skladni z njenim ciljem in namenom, vprašanje pa je, ali morebitni elementi postopka, denimo ocenjevalne lestvice, ki so s tem namenom disonantni, bistveno vplivajo na končni rezultat postopka v smeri, da človek zares postane z njimi tudi bolj odvisen, prikrajšan, zapostavljen.

V razpravi o vstopu v sistem dolgotrajne oskrbe nam ni v pomoč terminološka nenatančnost izraza 'ocena' in konceptualna nejasnost pojma potreb. Jasno je sicer, da moramo pri oblikovanju 'potreb' hkrati izhajati iz življenjske situacije upravičenca ('ocena stanja') in njegovih ali njenih osebnih prioritet oz. ciljev.[1] Ocenjevalne lestvice nam lahko pomagajo izmeriti prvo, ne morejo pa življenja natančno opisati, predvsem pa ne morejo neposredno zaznati življenjskih ciljev upravičenca.

Vsebinsko morajo postopki dolgotrajne oskrbe zajeti več področij. Morajo ugotoviti upravičenost, vsaj do dajatev, ki jih bodo prejemali, predvidoma pa tudi sploh do vstopa v sistem. Ugotoviti morajo obseg in vrsto potreb, ki jih upravičenci imajo, in skupaj z njimi ugotoviti, katere odgovore na te potrebe potrebujejo (iz nabora storitev dolgotrajne oskrbe in drugih sistemov).  Pred uresničevanjem načrta (izvajanjem storitev in uporabo sredstev) mora instanca tak osebni paket storitev potrditi. Po določenem obdobju izvajanja pa preveriti uspešnost, učinkovitost in kakovost izvajanja in potem načrt oz. bolje rečeno paket dopolniti, popraviti glede na izvajanje in novo nastalo situacijo.

Te, splošne, elemente lahko zložimo skupaj na več načinov. Ogledali smo si tri: novega nemškega in dva, ki bi ju lahko preskusili pri pilotiranju. Bistvena razlika med temi modeli postopka je v tem, da prva dva predvidevata »ocenjevanje potreb« z ocenjevalnimi lestvicami, tretji pa ne.  Tretji nakaže, da kvantitativno ocenjevanje potreb z lestvicami utegne biti redundantno, odveč. Pokazali smo namreč več tveganj, ki jih uporaba standardiziranih lestvic, prinaša – postvarjenje, onesposabljanje, oženje perspektive. Poleg subjektivnih prednosti, ki jih prinaša navezanost na staro paradigmo (navidezna gotovost in objektivnost ocene),[2] je morebitna prednost takih lestvic, da lahko ocenimo upravičenost relativno hitro v primerih, ko podrobno izdelan osebni načrt ni potreben. Tam je pavšalna ocena lahko prihranek časa oz. bližnjica do ocene, za kolikšno količino sredstev je človek upravičen. Tak primer je lahko, če naj bi človek optiral za sredstva v denarju in ne v storitvah.

Razliki med prvim in drugim modelom sta v tem, da drugi ne predvideva kategorij oskrbe in da »ocena potreb« z lestvicami ne določa višine dajatev. Višino dajatev določa načrt. To je sicer v nasprotju z ugotovitvijo iz prejšnjega odstavka, da za denarne dajatve ne bi potrebovali natančnega načrta. Sta sicer možna dva načina, kako to premostiti. Prvi je, da naredimo upravičencu načrt, ki bi predvideval dajatve v naravi in na njegovi podlagi izračunali, kolikšna je ustrezna vrednost v denarju. Drugi način pa je, da bi naredili načrt, ki bi upošteval, da storitev upravičenec ne bi »kupoval« pri formalnih izvajalcih, torej dejanski načrt razpolaganja s sredstvi.[3]

V vseh modelih je ključno orodje osebni načrt. V prvem je to konkretizacija in realizacija izhodiščnega okvirja obsega storitev na način, ki je prilagojen posamezniku in upošteva njegove ali njene posebne okoliščine, prioritete in želene načine oskrbe. V drugem je tudi orodje ocene količine storitev. V tretjem pa glavno in edino orodje ocene potreb, upravičenosti in načrtovanja odgovorov nanje.

Osebni načrt je torej orodje, ki zares vzpostavlja dejanske potrebe in odgovore nanje. S tem je tudi orodje, ki omogoča selektivno univerzalnost oz. univerzalnosti dajatev po osebni meri. Človek dobi tisto, kar potrebuje.[4] V prvih dveh modelih je tudi osebna korekcija splošno ugotovljenih potreb.

Dolgotrajna oskrbe bržkone nikoli ne bo postala univerzalna dajatev, lahko pa je univerzalno dostopna in univerzalno učinkuje za upravičence. Njeno siceršnjo univerzalnost lahko povečujemo na tri načine: z strukturnimi ukrepi, univerzalnimi za celotno družbo, s skupnostnimi akcijami, ki krepijo konkretne oblike solidarnosti v določenem okolju in možnostjo diskrecije načrtovalcev oz. vratarjev sistema, da glede na posebne okoliščine znižajo prag upravičenosti oz. dodajo dajatve (storitve ali sredstva), ki jih človek potrebuje, a jih sistem ne predvideva kot dajatve dolgotrajne oskrbe (t. i. »joker«, ki ga lahko načrtovalec vloži v načrt. S temi ukrepi bi se zmanjšala razdalja oz. razlika med individualnim in absolutnim pragom subsidiarnosti, zvišal bi se povprečni prag subsidiarnosti, morda celo absolutni.

Možnost diskrecije oz. »jokerja« bi morali predvideti v postopku, možnost spodbujanja solidarnosti in drugih skupnostnih odgovorov bi tudi lahko bila snov zakona o dolgotrajni oskrbi, prav tako bi lahko bila možnost strukturnih, splošnih anti-diskriminacijskih ukrepov, a ta verjetno le pogojno ali kot dolžnost države, da tako ukrepa. Ti ukrepi so ekvivalent preventivnim ukrepom v zdravstvu, le da jih je treba na področju dolgotrajne oskrbe jemati kot družbeni vložek (socialno investicijo) v večjo blaginjo, izenačevanje možnosti in krepitev solidarnosti.

V diskusiji o fenomenu subsidiarnosti (Flaker, 2016) smo ugotavljali, da ima krivulja subsidiarnosti dva presežna pola: tiste, ki dobijo bistveno več pomoči, kakor jo dajo, in tiste, ki bistveno več dajo kot dobijo. Dolgotrajna oskrba bi morala poskrbeti in za ene in za druge. Do zdaj smo govorili predvsem o prvih,[5] da bi zagotovili večjo univerzalnost, bi morali govoriti tudi o drugih, saj tudi neformalni pomočniki potrebujejo pomoč in podporo. Morda bi veljalo razmisliti tudi o posebnih dajatvah za pomočnike, morda celo osebnemu načrtu zanje.

Viri:

Flaker, V., Nagode, M., Rafaelič, A., Udovič, N. (2011), Nastajanje dolgotrajne oskrbe: ljudje in procesi, eksperiment in sistem. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.

Flaker, V. (2016), Kdaj po po.moč – vprašanje praga subsidiarnosti. Vito Flaker agenda [blog], ponedeljek, 22. februar 2016,  dostopno na: http://vitoflakeragenda.blogspot.si/2016/02/kdaj-po-pomoc-vprasanje-praga.html

Flaker, V. (2016b), Enačba upravičenosti do dolgotrajne oskrbe – prispevek k izdelavi metodologije vstopa v sistem DO ((izvleček iz Flaker, V., Nagode, M., Rafaelič, A., Udovič, N. (2011), Nastajanje dolgotrajne oskrbe: ljudje in procesi, eksperiment in sistem. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo; str. 189–193). Vito Flaker agenda [blog], sobota, 8. oktober 2016,  dostopno na: http://vitoflakeragenda.blogspot.si/2016/10/enacba-upravicenosti-do-dolgotrajne.html

 

---

[1] Če zgornje drži potem so 'potrebe' izvedena kategorija, ki je ne moremo zaznati same po sebi, ampak jo izpeljemo iz medigre resničnega (realnega, stvarnega) življenja, kakor ga nekdo živi, in virtualnega življenja ciljev in želj, torej življenja, ki bi ga nekdo hotel živeti. Upravičeno lahko postavimo vprašanje, ali je ugotavljanje  'potreb' sploh potrebno. Cilje, prav tako kot potrebe, tudi izvedemo iz življenjske situacije. Ali torej cilji niso dovolj za izdelavo osebnega načrta (in tako torej tudi za ugotovitev potreb, na katere je treba odgovoriti)? Pri osebnem načrtovanju so potrebe »vmesni produkt« med opisom življenjske situacije in postavitvijo ciljev. Večkrat se zgodi, da ugotovimo potrebe, a odgovor nanje ni prioriteta, človek si ne zastavi cilje, ki naj bi na potrebe odgovarjali, vsaj za zdaj ne. Zaznane potrebe, ki jih uporabnik-načrtovalec ne pretvori v cilje, ostanejo ostanek načrtovanja. V načrt jih sicer zapišemo, dodamo pa, da v naslednjem obdobju (do revizije) ne bomo nič s temi potrebami v zvezi ukrepali. Zapis takih potreb je pomemben, da lahko ob reviziji preverimo, ali je treba kaj v zvezi z njimi storiti v naslednjem ciklusu načrtovanja in izvajanja storitev. Znotraj samega postopka pa to postavlja vprašanje, denimo, količinskega določanja potreb – zares ima upravičenec več potreb, kot jih bo izvajanje načrta zadovoljilo. Zanje je načeloma upravičen, saj smo jih ugotovili, ne bo potreboval sredstev za uresničevanje ciljev, ki bi iz teh potreb izhajali. 

[2] V zameno pa dobimo predvsem le občutek objektivnosti in lažno gotovost ocenjevalca. Čeprav smo s standardizacijo postavk in ocenjevanja dosegli večjo objektivnost ocenjevanja, ne pomeni, da lestvice merijo nekaj objektivnega. Še vedno je to ocena, ki je po definiciji subjektivna. Predvsem pa si ne moremo od takih lestvic obetati, da bodo razkrile objektivne potrebe po oskrbi. Objektivna potreba po oskrbi (podpori, pomoči) strogo in dobesedno ne obstaja, potreba je po definiciji subjektivna. Objektivno pa obstaja v prostoru želja, odnosov in drugih stvarnih in nestvarnih okoliščin, ki porajajo potrebe. Na tem področju ne moremo povleči vzporednice z medicino, ki za subjektivno pritožbo ali bolečino, najde objektivnega povzročitelja bolezni v telesu.

[3] V prvem primeru bi veljala korekcija oz. znižanje zneska, ki v nemškem sistemu velja, če se upravičenec odloči za dajatev v denarju, v drugem pa bi veljal znesek, ki bi ga na podlagi načrta izračunali in ki bi bil nižji zaradi drugačne uporabe sredstev (neformalna pomoč, sivi in črni trg).

[4] To lahko izrazimo z enačbo upravičenosti, ki temelji na razliki med zaznanimi potrebami in potrebami, ki jih upravičenec že uresničuje (brez subsidiarnosti dolgotrajne oskrbe) in na razumnem odstopanju od standardnih odgovorov na potrebe (Flaker et al., 2011: 189—193; glej tudi Flaker, 2016b).

[5] V osnutkih zakonov je sicer nekaj pozornosti namenjeno tudi neformalnim pomočnikom, a naše diskusije so jih zanemarile.

Kaj je v knjigi "Prispevki k taksonomiji socialnega dela in varstva, 1. del" (izvleček iz predgovora)

 Ne vem, ali je tale objava reklama, agit-prop, važenje, vabilo k branju ... Morda obupni poskus, da se začne diskusija o tem, kaj delamo? Da pa bežen vpogled v knjigo, ki bi rad, da jo preberete.

Knjiga je torej sestavljena tako, da v prvem delu najprej določimo osnovne okvire taksonomije, poskušamo definirati, kaj socialno delo in varstvo delata, kako je njune »produkte« moč definirati, predvsem pa, kako definirati »storitev«, še posebej socialne in socialnovarstvene storitve. Storitev je namreč osnovna organizacijska enota oziroma oblika socialnega varstva – zato jo je treba dobro definirati in razumeti, kot jo definira slovar, torej kot »nekaj, kar po naročilu nekoga drugi zanj stori, navadno za plačilo«. V socialni politiki in organizaciji socialnega varstva »storitev« uporabljajo kot metaforo za skupek storitev. Storitve socialnega varstva in socialne storitve imajo prav v socialnosti, ne zgolj v organizacijskem okvirju, specifično razliko. Socialnost določata na eni strani ogroženost uporabnika storitve, na drugi imperativ po boljši kakovosti življenja. V prvem poglavju se tudi ozremo na taksonomijo obstoječe zakonodaje in poskuse, kako bi jo spremenili. Sedanja zakonska taksonomija je toga in robustna, a čeprav je taka, je izhodišče za spremembe.

V drugem poglavju obravnavamo osnovno stopnjevanje storitev glede na intenzivnost vstopa in posega v življenjski prostor uporabnikov. Razliko intenzivnosti vstopa lahko odčitavamo na registrih dejanj: intenzivnost se stopnjuje od pogovora k podpori, potem k pomoči, koordinaciji in na koncu do namestitve. Lahko jo razumemo kot posege na hierarhičnih ravneh reprezentacij, dejanj, moči, organizacije (usklajevanja) in premestitve (dislokacije). Teh pet ravni označimo s termini: svetovanje, osebna podpora, osebna pomoč, koordinacija oskrbe in oskrba z nastanitvijo (institucionalno varstvo). Delitev na stopnje intenzivnosti vstopa v svet uporabnika je tudi podlaga za razvrščanje storitev v nadaljevanju.

Potem ko smo uvedli osnovni taksonomski red, v četrtem poglavju naredimo pregled drugih možnih klasifikacijskih določil storitev socialnega varstva. Naštejemo: trajanje, kraj, sestavljenost, izvajalce, vire, vrste situacij, uporabnikov, namenov in načinov izvajanja, registrov in prostorov delovanja, naročnike, plačnike in načine plačevanja. Te dimenzije naštejemo, jih na kratko opišemo in komentiramo glede na pomen v socialnem delu in varstvu in glede na osnovno dimenzijo razvrščanja storitev.

Na koncu poglavja na kratko opišemo možnosti taksonomije drugih elementov socialnega varstva: programov, sredstev in ureditev. S tem sklenemo prvi, v ozkem pomenu besede, taksonomski del monografije.

Sledijo tri poglavja, ki so namenjena razpravi o nekaterih pomembnejših vidikih razvrščanja storitev – kaj določa pogovor v socialnem delu, v kakšnih prostorih deluje socialno delo in kako prostor določa njegovo delovanje in kako poteka prilaščanje virov socialnega varstva in določa vrste storitev v njem.

V petem poglavju se kritično in etnometodološko lotimo umetnosti pogovarjanja in spoznavanja v socialnem delu – predvsem okvirjev, ki nas usmerijo, da uporabnike socialnih služb zaznavamo kot nemočne, stigmatizirane, nemoralne. To poglavje je morda najbolj zabavno, saj opisuje eksperiment komedije zmešnjav, ko strokovni okvir spoznavanja uporabimo v vsakdanjih situacijah, npr. pri spoznavanju ljudi na ulici. Iz eksperimenta ne izvemo samo tega, da je vsakdanji okvir spoznavanja bolj superioren od strokovnega, ampak tudi, kaj določa enega in drugega, kakšni so njuni učinki in značilnosti.

V šestem poglavju se lotimo odnosa med prostorom in socialnim delom. Socialno delo je namreč nastalo kot odpor proti institucionalni homogenizaciji prostora in je kot stroka brez svojega hrama moralo ustvariti virtualne prostore komunikacije, zapisovanja v sistem socialne varnosti in organizacije. Predvsem pa mora raziskovati dejanski prostor, v katerem ljudje živijo, in ustvarjati nove prostore, ki lahko omogočijo boljše življenje. Za ta namen je ustvarilo lastne kartografije in načine ustvarjanja novih prostorov. V procesu dezinstitucionalizacije je treba, na primer, spremeniti institucionalni prostor, ga odpreti, demokratizirati in ga narediti bolj heterogenega, stanovalce zavodov je treba preseliti v skupnost, ki jih mora sprejeti, ustvariti je treba vmesne strukture in osebne prostore oskrbe in ne nazadnje nove kolektivne prostore svobode.

Sedmo poglavje se loteva umeščenosti socialnega dela v matrico blaginje, ki jo ustvarja dinamika prilaščanja virov v družbi. To vprašanje nas je vodilo h kritiki ideologije blaginjskega trikotnika (Evers), ki blaginjo predstavlja kot področje delovanja treh različnih domen (država, trg, mreža) v razmeroma miroljubnem sožitju, pri tem pa spregleda vlogo družbenih gibanj. Alternativa, ki jo predlagamo, je matrica blaginje. To nam omogoči, da začrtamo področje blaginje bolj dinamično. Omogoči nam razpravo o lastništvu virov, procesih prilaščanja in odtujevanja in torej raziskovati logiko oblikovanja služb in storitev. Vprašanje lastništva je tudi osnova razprave v tem poglavju. Z njo lahko utemeljimo predlagani model in poskusimo razumeti razmerja in oblike na terenu – kako narava lastnine oblikuje posamezne storitve in kako te delujejo druga na drugo. Socialne službe se porajajo kot blago na trgu, kot pravica do javnega dobrega, usluga člana skupnosti, pa tudi kot skupno dejanje spremembe in emancipacije – torej gibanje.

Sklepno poglavje je epigramski povzetek, hkrati pa tudi seznam nastavkov za nadaljevanje razprave o taksonomiji, predvsem pa o tem, kar je ključna zasnova za nadaljevanje začetega dela, drugi korak – prehod od taksonomije k sintaksi. Treba je namreč – na eni strani izpiliti kategorialni aparat razvrščanja storitev in drugih elementov socialnega varstva in dela, na drugi strani pa že nastaviti načine sestavljanja potentnih strojev, ki bodo omogočili zelo praktično uporabo taksonov.