V
Sloveniji se je proces dezinstitucionalizacije začel zgodaj, vendar se je
počasi razvijal. V poznih šestdesetih
letih je v vzgojnem zavodu v Logatcu pod vodstvom
Inštituta za kriminologijo (in sodelovanjem Vinka Skalarja) potekal eksperiment
(Skalar, 1968; Vodopivec et al.,
1973; Vodopivec et al., 1974;
Vodopivec ur., 1974), ki je pokazal, da se zavod lahko spremeni, da lahko z ljudmi delamo
drugače, z metodami, ki temeljijo na demokratičnih
odnosih in na temelju ideje o »permisivni vzgoji« (Skalar,
1973). Eksperiment v Logatcu lahko upravičeno štejemo kot temelj sodobnega
socialnega dela in socialne pedagogike, saj je dvignil stroko na bistveno višjo
raven, uvedel metodično utemeljeno skupinsko delo,[1] pokazal na nujnost prepletanja raziskovalnega dela s praktičnih, v
naš prostor je uvedel akcijsko raziskovanje in eksperiment, in pokazal,
da je nujno za uspeh lokalnega eksperimenta povezati in dinamizirati celo mrežo
raznih služb in strokovnjakov.[2]
Logatec je postal tudi šola in drevesnica strokovnjakov, ki so v nadaljevanju
igrali pomembno vlogo pri uveljavljanju sprememb v drugih zavodih in tudi
inovacij v socialnem delu in pedagogiki nasploh.
V sedemdesetih letih je
sledila inkubacijska doba s številnimi akcijsko-raziskovalnimi projekti na
področju dela z otroki in mladostniki. Demokratizacija ustanov se je prenesla
tudi na zapore (Mlinarič, Petrovec). Hkrati pa sta Anica Kos in Bernard Stritih
začela z vrsto akcijskih raziskav, ki jim je bila rdeča nit prostovoljno delo. Najpomembnejši so bili poletni
tabori za otroke, ki so vključevali otroke in mladino in
z raznimi oznakami v prostočasovne skupnostne organizacije.
Ti projekti so imeli močno anti-avtoritarno noto, vključevali so stigmatizirane, pa tudi demokratizirali
skupnosti s skupinskim in skupnostnim
delom (Šuštaršič, R., Stritih, B. in Dekleva, B.,
1977; Stritih, B. in Mesec, B. 1977, 1979; Stritih et al., 1979a, 1979b, 1980, 1981; Mesec in Stritih, 1981).
V osemdesetih letih
prejšnjega stoletja je prišlo do prve jasne artikulacije in sistematične
poskusa dezinstitucionalizacije na področju zavodov za mladino in otroke. Franc
Imperl in Irena Benedik iz Logatca sta 1981 ustanovila prvo stanovanjsko
skupino,[3]
temu je sledila razgradnja zavoda v Framu, ki se je preoblikoval v grozd
stanovanjskih skupin v Mariboru. Pod Skalarjevim vodstom se je začela prva
resnična dezinstitucionalizacija - preoblikovanje vzgojnih zavodov in
mladinskih domov (Skalar, 1983, Skalar in Šelih, 1984; Skalar, 1986).
Ta prva (še
socialistična) dezinstitucionalizacija je, glede na čas in okoliščine, bila
izredno uspešna. Hkrati pa je nismo izpeljali do konca in dosledno, kar nam še
zdaj povzroča preglavice in probleme. Da je bila uspešna lahko trdimo, saj so
se trije zavodi (Fram, Predvor, Jarše) v celoti preoblikovali v stanovanjske
skupine, več zavodov je ustanovilo stanovanjske skupine – večkrat je šlo za
premik iz ruralnega področja v urbano okolje (Dekleva et al., 1993). Da je v Sloveniji razmeroma malo otrok v zavodih, pa
je tudi posledica koordiniranega dela in sodelovanja vseh sektorjev in služb.
Bistveno pa so prispevali k dezinstitucionalizaciji tudi strokovni razvoj
rejništva, v veliki meri pa tudi razvoj skupnostnih služb in skupnostnega dela
na področju mladih, sprva predvsem v okvirih prostovoljstva in novih oblik dela
centrov za socialno delo.
Začeto delo se, žal, ni
nadaljevalo, kar je povzročilo, da je v sistemu varstva in obravnave otrok
ostalo več pomanjkljivosti. Predvsem je ostalo trdo jedro institucij (Radeče,
Planina), kar določa obravnavo in oskrbo tudi v skupnosti. Z dvotirnim sistemom
institucionalnega in skupnostnega varstva se je vzpostavil visok prag
stanovanjskih skupin in, čeprav so bile sprva stanovanjske skupine namenjene
tudi otrokom v sporu z zakonom in pa tistim, ki imajo hude vedenjske težave in
duševne stiske, takih v stanovanjske skupine ne sprejemajo več. Za njih, če ne
morejo živeti doma ali v rejniški družini, ni druge možnosti kot, da gredo v
zavod.[4]
K pomanjkanju alternativ prispeva tudi to, da se na tem področju po začetnih
uspehih niso razvile intenzivne in proaktivne oblike posamične, individualne
oskrbe in obravnave v skupnosti, ki bi slonele na enkratnih osebnih projektih
ali načrtih in koordiniranih paketih storitev na ravni posameznika. Nasprotno
strokovni razvoj je šel v smeri psihopedagoškega modela, ki zdaj ponovno na tem
področju prevladuje. Koordinacija in sodelovanje služb na tem področju, ki je
bilo značilno za prejšnja obdobja sta se v devetdesetih letih prejšnjega
stoletja nehala. Da dezinstitucionalizacija na tem področju ni bila toliko
uspešna, kot bi si želeli, pa je prispevalo tudi to, da je bila integracija,
vključevanje v šolski sistem preveč papirnata in premalo polemična do
segregiranih rešitev (posebnih šol in zavodov).
Hkrati pa se je ideja
dezinstitucionalizacije v osemdesetih (in še tudi v devetdesetih) razširila
tudi na druga področja. Najprej na področje duševnega zdravja in posebnih
zavodov, saj smo cilje dezinstitucionalizacije – ukinitev ustanov in njihovo
nadomeščanje s skupnostnimi službami – smo
jasno oblikovali na mladinskih delovnih
taborih v Hrastovcu[5]
in v dejavnostih Odbora
za družbeno zaščito norosti[6]
(Flaker in Urek,
1988). V devetdesetih so to logiko, miselnost in način dela vzpostavile
tudi YHD in Sonček na področju hendikepa.
Prve skupnostne službe na
teh področjih – stanovanjske skupine,
dnevni centri, klubi, skupine za samopomoč, zagovorništvo in združenje
uporabnikov in svojcev, pa tudi osebno načrtovanje in neposredno financiranje
smo uvedli v devetdesetih letih v nevladnem sektorju (Flaker in Leskošek, 1995),
a so ustanove ostale nedotaknjene. Resničen proces dezinstitucionalizacije se
je začel v prvem desetletju tega stoletja s
preselitvami stanovalcev Hrastovca, temu zgledu pa so sledile tudi drugi
zavodi.
Ko bi
dezinstitucionalizacija morala postati vodilno načelo celotnega sistema, je
proces zastal, deloma zaradi pomanjkanja politične volje[7]
in deloma zaradi segmentacije
sektorjev in poklicev. Takrat, leta
2010, smo se odločili za Iz-hod – 700 km dolg pohod od ustanove do ustanove
namenjen ozaveščanju in spodbujanju dezinstitucionalizacije (Flaker in Rafaelič, 2012).
Nacionalni program socialnega varstva je bolj odločno zapovedal
dezinstitucionalizacijo posebnih in drugih zavodov, v tem trenutku pa pristojni
uvrščajo dezinstitucionalizacijo v program črpanja sredstev iz evropskih
skladov.
Da bomo
lahko pripravili nacionalni projekt dezinstitucionalizacije
in reformo sistema dolgotrajne oskrbe, se je treba vrniti
k temeljnim pojmom totalnih ustanov,
predvsem pa kar najbolje zastaviti proces, da bodo rezultati pravi. Če
si resnično želimo izpeljati dezinstitucionalizacijo,
potem moramo izumiti stroj, ki bo lahko izpodrinil stroj totalnih ustanov. To ni problem samo pri nas, saj se celo v državah,
kjer so ustanove v celoti ukinili, pojavijo elementi totalne ustanove, včasih v
preobleki skupnostne oskrbe, včasih pa čisto očitno (centri za tujce in azilante).
Dezinstitucionalizacija je koncept in ideologija, ki je še vedno pomembna tudi
v državah, kjer so jo izvedli dosledno. Potrebna je za razvoj novih metod in za
boju proti institucionalni praksi v skupnosti. Moramo torej identificirati elemente
institucionalizacije in sestaviti proti-institucionalne protistrupe, saj bomo
samo tako zastavili konkreten program dezinstitucionalizacije, ki se bo lahko
izognil pastem institucionalizacije.
Literatura
Dekleva, B.,
Bečaj, J., Brandon, D., Flaker, V., Kobolt, A., Kranjčan, M., Skalar, V. Škrlj,
J., Tizmonar, B., Tolar, J., Zagorc, S. in Žorga, S. (1993) Spremljanje uresničevanja in uspešnosti načrta prenove
zavodskega obravnavanja otrok in mladostnikov z motnjami vedenja in osebnosti
ter razvijanje sodobnejših oblik in vsebin dela v prenovljenih zavodih. Ljubljana,
Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti.
Flaker, V. in
Urek, M. (ur) (1988) Hrastovški anali za
leto 1987, RK ZSMS, Ljubljana.
Flaker, V. in Leskošek, V. (1995)
‘The Impact of a Tempus Community Mental Health Training Programme on Slovenian
Mental Health Social Work’, in International
Perspectives of Health Social Work in the 1990s, S. Ramon (ur) ATSWE,
London, str. 19–29.
Flaker, V. in
Rafaelič, A. (2012) ‘Walkout’, Dialogue
in Praxis, letn. 1–2, št. 1–2, str. 119–131, [Na spletu] Dosegljivo na:
http://www.dialogueinpraxis.net/index.php?id=5&a=article&aid=19
Mesec, B. In
Stritih, B. (1981) Družbena razslojenost in sodelovanje otrok in staršev v
organizaciji prostega časa: projekt "Štepanjsko naselje II". Vestnik
delavcev na področju socialnega dela 20(1): 4–35.
Mikuš-Kos, A.
(1979) Nepoklicno prostovoljno preventivno in socialno terapevtsko delo z
otroki in mladino: I. Ljubljana, Inštitut za sociologijo.
Skalar, V. (1968) Kaj ovira osebje v kazenskih
poboljševalnih domovih pri vzgojnih nalogah. Revija za kriminalistiko in
kriminologijo, 1968, letn. 19, št. 3, str. 121-124.
Skalar, V. (1973)
O pojmu permisivnosti : permisivnost - reakcija na srednjeveško avtoritarno
pedagogiko. Vzgoja in izobraževanje, letn. 4, št. 2, str. 88-94.
Skalar, V. (1982) Koncept vzgojnih zavodov. Ptički brez gnezda, maj 1982, let. 7,
št. 19, str. 1-10.
Skalar, V, Šelih, A. (1984) ‚Vzgojni zavodi - stanje in perspektive‘. Socialno
delo, 1984, letn. 23, št. 1, str. 17.
Skalar, V. (1986)
‘Načrt prenove zavodov za usposabljanje v srednjeročnem obdobju 1986-1990’, Iskanja,
let. 4, št. 5, str. 61-65.
Stritih, B.
(1979a) Štepanjsko naselje II. Ljubljana, Inštitut za sociologijo.
Stritih, B.
(1979b) Nepoklicno prostovoljno preventivno
delo z mladino v krajevni skupnosti in OZD: 2.del. Ljubljana, Inštitut za
sociologijo
Stritih, B. (ur.)
(1981) Prostovoljno socialno delo. Ljubljana, Višja šola za socialne
delavce.
Stritih, B.,
Čačinovič Vogrinčič, G., Kunič, L., Flaker, V., Kavar-Vidmar, A., Mesec, B.,
Miloševič-Arnold, V., Rapoša-Tajnšek, P. in Stopajnik, F. (1980): Vpliv
družbenega prostora na socializacijo otrok. Ljubljana, Višja šola za
socialne delavce.
Stritih, B. in
Mesec, B. (1977) Prostovoljno preventivno
in socialnoterapevtsko delo z otroki. Rakitna - akcijskoraziskovalna naloga:
socialnoterapevtska kolonija. Ljubljana, Inštitut za sociologijo.
Stritih, B. in
Mesec, B. (1979) Štepanjsko naselje II: raziskava. Ljubljana, Inštitut
za sociologijo.
Šuštaršič, R.,
Stritih, B. in Dekleva, B. (1977): Štepanjsko naselje I. Ljubljana,
Inštitut za sociologijo.
Vodopivec, K.,
Bergant, M., Kobal, M., Mlinarič, F. Skaberne, B. in Skalar, V. (1973): Spreminjanje vzgojnih metod v vzgojnem
zavodu v Logatcu. Ljubljana, Inštitut za kriminologijo pri Pravni
fakulteti.
Vodopivec, K.
(ur.) (1974) Maladjusted Youth: An Experiment in Rehabilitation, Saxon
House, Lexington, Mass.
Vodopivec, K.,
Bergant, M., Kobal, M., Mlinarič, F. Skaberne, B. in Skalar, V. (1974):
Eksperiment u Logatcu: pokušaj uvođenja novih koncepcija u vaspitni zavod.
Beograd, Savez društava defektologa Jugoslavije.
[1] Gostovanja Otta Wilferta, ki je sodelavce eksperimenta, učil skupinske
dinamike in skupinske občutljivosti (t. i. senzitivi
treningi), so omogočila, da so se te spretnosti in znanja prenesla v
Slovenijo in da je to postala ena od temeljnih metod usposabljanja socialnih
delavcev in strokovnjakov v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega
stoletja. Izvajali so jih predvsem Bernard Stritih (in njegovi kolegi na
takratni Višji šoli za socialne delavce), Leon Lojk, Brane Martinovič in Janez
Bečaj.
[2] Inštitut za kriminologijo je organiziral letna srečanja vseh akterjev in
strokovnjakov, ki so delovali na področju mladostniškega prestopništva in dela
z mladino: vzgojitelje v zavodih, delavce na centrih, sodnike in tožilce za mladoletnike,
kriminaliste za področje mladostnikov, prostovoljce in druge.
[3] Dejansko so prvo stanovanjsko skupino ustanovili kakšnih deset let prej v
VDC Tončke Hočevar, a je bilo to posledica nuje in ne premisleka. Dom v Šiški
je bil namreč premajhen, dobili pa so v dar hišo v Zeleni Jami, kjer je potem
živelo nekaj uporabnikov centra. Stanovanjska skupina, ki jo je ustanovil
Logatec, pa je bila koncipirana kot alternativa zavodu, namenjena preselitvi iz
zavoda in začetku novega načina dela.
[4] To je za delavce centrov za socialno delo velika strokovna frustracija,
saj, kljub temu, da vedo, da zavod ni dobra rešitev za otroka, ne morejo
zagotoviti druge rešitve.
[5] Hrastovec je bil simbol dezinstitucionalizacije v
Sloveniji – najprej v poznih osemdesetih letih na mladinskih delovnih taborih, potem
pa v prvem desetletju tega stoletja
s prvimi preselitvami
prebivalcev v skupnosti.
[6] Odbor je bil gibanje, ki izšlo
iz drugega tabora
v Hrastovcu. Sprva
je opozarjal na pravice uporabnikov in krivice v
institucijah, pozneje (1992) pa
je začel organizirati storitve (stanovanjske skupine, klub,
samopomoč in zagovorništvo).
[7] Ovira, da bi se proces dezinstitucionalizacije v tej fazi polno
izvedel, je bilo pomanjkanje novih virov in sredstev, zlasti stanovanj, pa tudi
prevladujoča kultura skrbništva, ki je v osnovi ločevalna. Pri samem projektu v
Hrastovcu pa je prišlo tudi do izgorevanja in nasprotij.
Ni komentarjev:
Objavite komentar