SWOT - slabosti

Zdaj pa k mojim slabostim. Ko sem jih začel pisati, jih je bilo sprva malo. Slabosti neradi vidimo. Tudi jaz. Pa se jih je le nabralo, da je to okence dovolj v ravnotežju s prvim J. Najprej sem naštel to, da nimam podpore sedanjega direktorja. Kako sta se razšla somišljenika in sodelavca, o tem bi lahko napisal poseben blog, če ne celo več. Dejstvo pa je tako, kot je. To je resna slabost, saj je potrebna neka kontinuiteta. Na drugi strani pa velja tudi to, da je potreben tudi nov veter, nov začetek. Ne mislim namreč nadaljevati tega, kar je Josip delal zadnja leta. Nadaljevati mislim tam, kjer se je proces dezinstitucionalizacije ustavil. Pri tem bi lahko njegova podpora bila dvorezen meč.

Morda bi kdo na mestu direktorja raje videl nekoga, ki bi bil mlajši od mene. Za vodenje zavoda in za uveljavljanje sprememb je potrebna energija, ki jo morda nekdo, ki je nevarno blizu 60-tim, več nima. (za 59. rojstni dan mi je sestra podarila majico, na kateri je znak za prenehanje omejitve 60 in piše: brez starostnih in hitrostnih omejitev). Tudi to je resna pomanjkljivost, a jo lahko spremenimo v prednost, saj bom verjetno manj zaletav, upam, tudi bolj moder pri ravnanju v teh zelo zapletenih zadevah.

Moja nedvomna slabost in morda ovira, da bi postal direktor, je, da nimam veliko politične podpore oziroma da nisem član nobene stranke. Tako se lahko zgodi, da bom ob vseh referencah, ki jih imam, ostal pred vrati. Pri kandidaturi sem si pomagal s podporo javnosti. Neodvisnost pa zna biti v nadaljevanju tudi prednost, saj nisem zavezan kakršnimkoli posebnim interesom. Hkrati pa vem, da bom za izvedbo dezinstitucionalizacije potreboval močno podporo, ne samo od spodaj, tudi od zgoraj. Umetnost bo, kako ohraniti neodvisnost (s tem tudi odpornost na menjave na položajih) in porajati podporo, ki je potrebna. V prid mi govori, da dezinstitucionalizacija ni nikoli bila projekt ene opcije ali celo stranke, da je etično utemeljena v vrednotah, ki jih zagovarjajo vse opcije, razen morda fašistične.

Nedvomna pomanjkljivost je, da nisem domačin. Verjetno bi bil prvi direktor, ki ni iz Slovenskih Goric, gotovo pa prvi iz Ljubljane. Pomankljivost, sicer manjša, kot če bi kandidiral za direktorja v kakšni eksotični deželi, je v tem, da ne poznam od blizu življenja delavk in delavcev, lokalne folklore. Tolažim se sicer lahko s tem, da pa stanovalke in stanovalci prihajajo iz cele Slovenije. Torej bo moje delo deloma tudi etnografsko. Je pa seveda to prednost, da nisem vpleten v lokalne odnose moči. Včasih so državni uradniki, še zlasti vodilni, redno prihajali od drugod. Pomankljivost pa je tudi prednost, saj bom lahko nekatere stvari videl z drugega zornega kota.

Če bi iskali predvsem nekoga, ki ima odlične menadžerske izkušnje, še zlasti pa znanje, bi seveda ne bil najboljši kandidat. A takega bomo težko dobili v socialno varstvo. Vrhunski menedžerji se udinjajo drugod. Morda tudi dobro za socialo. A, kot rečeno, izkušenj vodenja imam kar nekaj, pretežno uspešnih. Še zlasti na področju inovacij in sprememb. Je pa res, da se bom moral še veliko naučiti – tako teoretično kot izkustveno.

Marsikdo bo rekel, da sem prevelik romantik, sanjač in da sem preveč radikalen, da bi lahko zares (realno) vodil zavod in ga spremenil. S prvim se lahko strinjam, mislim, da pa je to nujno, če hočemo nekaj spremeniti. Izkazalo se je namreč, da so preobrazbe ustanov najbolje potekale prav tam, kjer so zadeve zastavili že v začetku radikalno in tako tudi nadaljevali. Če so pristopili kompromisarsko in polsrčno, so se ustavile, sfižile in, kakor lahko tudi vidimo pri nas, imele skorajda nasprotne učinke. Biti radikalen in sanjati je torej prednost. To je slabost, če se sanj ne da uresničiti, če nismo dovolj praktični, nimamo dobrih zaveznikov in ne uporabimo tistega, kar nam je na voljo. Drugače pa je to nalepka, s katero nekoga zmerjamo in vzpostavljamo svet domnevnega realizma. Praktično vprašanje je, kako vizijo, ki jo ima nekdo, prenesti v skupino, kako si jo lahko prilasti celoten kolektiv. Samo tako, da jo dopoljnjuje, spreminja in izvaja.

Podobno velja tudi za slabost, da sem cilje previsoko zastavil. Cilji glede preselitev so namreč taki, kot morajo biti, če hočemo imeti skupnostno osrkbo in skupnostni model, se pač ljudje morajo preseliti ven. To je zelo očitno in preprosto. Morda so drugi cilji, ki jih imam, preveč ambiciozni in bi hotel preveč storiti v enem koraku – ustvariti strukture, ki bodo zagotavljala stanovanja, delo, izobraževanje in kulturo. A vseeno mislim, da si jih je treba postaviti, potem pa videti, do kam pridemo. In, tako se navadno zgodi, nekam potem pridemo. Pri tem je treba biti pragmatičen in iskati najbolj preproste zadeve, kako nekaj storiti. Ja, ta nevarnost, da se po poti zapletemo in izgubimo v diskusijah o tem, kako nekaj storiti, pri tem pa pozabimo, kam hočemo priti, obstaja.

Nasprotniki moje kandidature bodo seveda opozarjali na napake, ki sem jih v preteklosti storil. Ker sem delal veliko, sem naredil tudi več napak. To je gotovo. Še zlasti, ko se lotevamo novih reči, je možnost napake velika. Iz metode ocenjevanja tveganja vemo, da je življenje brez napak revno in neproduktivno. Inovacij se je treba lotiti transparentno in visoko etično. To pa veča ranljivost početja. Marsikdo bo za eno od mojih napak štel projekt neposrednega financiranja. Res, tu je bilo veliko težav in pokazalo se je prav to, da pri novostih ne gre brez težav, spodrsljajev. Res je tudi, da bi lahko kaj bolje izpeljali in bi bil eksperiment bolj uspešen. Res pa je tudi to, da smo, vsem težavam, oviram, nasprotovanjem in nagajanjem navkljub, eksperiment izpeljali, da je bil za udeleženke in udeležence v glavnem uspešen, da smo se iz njega neizmerno veliko naučili in da bomo lahko to uporabili pri vzpostavljanju sistema dolgotrajne oskrbe, prav tako pri preobrazbi Hrastovca. Kdor ne verjame, naj prebere knjigo, ki smo jo o tem napisali (Nastajanje dolgotrajne oskrbe: ljudje in procesi, eksperiment in sistem).

Najbolj sveža »napaka« je v zvezi z Agencijo IN, ki se je zgodila v začetku letošnjega poletja. A ne gre za napako, temveč medijski spin. Ali sem bil tarča jaz ali skupnostna oskrba, je težko reči. Vsekakor pa gre za montažo in konstrukt, ki ga drugi, bolj verodostojni mediji, seveda, niso zagrabili. Da bi ponazoril vso absurdnost trditev, bi potreboval več prostora (morda poseben blog). Tu naj rečem tole: kolegice iz agencije so delale dovolj korektno, verjetno bolje od slovenskega povprečja v sociali, sam z agencijo (zaradi povsem osebnih zadev) nimam od maja 2012 nič opraviti, človek, za katerega je šlo, je ostal zunaj zavoda – sodišče je ocenilo, da so nevarnosti v zavodu večje kot zunaj. Skratka spin se je v realnosti razblinil.