Moja odločitev, da kandidiram za direktorja Hrastovca je
osebna predvsem, ker si želim nadaljevati to, kar je Hrastovec dvignilo nad
druge zavode, s procesi, ki smo ji začeli, pospešiti tiste, ki so vztrajali in
obuditi tiste, ki so zastali. Morda Hrastovec ni ravno Trnuljčica, ki jo je
treba zbuditi, sem pa prepričan, da je v Hrastovcu ogromno znanja, pa tudi
pripravljenosti, da premore več kot drugi zavodi in da je vse to moč aktivirati
in postaviti na novo raven. Kako bomo to naredili, bom pojasnil v nadaljevanju
(z manj osebne note).
Kot kaže so tudi okoliščine bolj ugodne kot pred skoraj desetletjem in pol. Dezinstitucionalizacija je bolj jasno in nedvoumno postala platforma Evropske skupnosti in tudi Slovenije.[1] Proces dezinstitucionalizacije smo dali v program črpanja sredstev in evropskih strukturnih skladov. Imamo velik kapital in potencial znanja, ki ga, v drugih državah, kjer so proces izpeljali niso imeli. Javno mnenje in kultura sta bolj tolerantna in spremenljiva.
Osebno pa je to zame verjetno še zadnji izziv v moji delovni
dobi. Morda tudi glavni. Kako ustvariti službe, ki bodo v pomoč in podporo
ljudem, ne da bi jih pri tem ponižale, zapirale, onesposobile, je bila rdeča
nit mojega delovanja. Pogosto povezana s Hrastovcem. Želim si dokončati, ali
vsaj zaokrožiti delo. Želim si, da bi lahko vsi, ki sem jih v teh letih spoznal
v Hrastovcu doživeli svobodo, hkrati pa mi je žal mi je, da nekateri, ki sem
jih v teh letih spoznal, te ne bodo nikoli.
Da sem v »zrelih letih«, je navsezadnje tudi prednost. V
triintridesetih letih dela sem se veliko naučil, dobil tudi nekaj modrosti.
Vodil sem prvo društvo na področju duševnega zdravja, katedro za duševno
zdravje, fakulteto, strokovni del preobrazbe Hrastovca, številne projekte.
Izkušnje imam, imam pa tudi več modrosti, da bom morda manj zaletav, naiven. Ne
mislim pa se odreči odločnosti in doslednosti pri izpeljavi idej
dezinstitucionalizacije. Tudi ne uresničevanju demokracije na najbolj osnovni,
človeški ravni.
Čeprav mi strokovnega znanja ne manjka, se zavedam in si
želim, da se bom moral še marsičesa – skupaj s sodelavci – naučiti. Še bolj to
velja za področje vodenja, upravljanja in organizacije. Tudi na teh področjih
imam precej teoretičnega znanja, še več pa izkušenj, a vem, da je prav tu moja večja
pomanjkljivost in bom primoran naučiti se novih spretnosti, saj je ravno na tem
področju treba veliko storiti. Premik v skupnost je konceptualen, metodičen, v
veliki meri pa tudi organizacijski in političen izziv.
Kljub temu, da mesto direktorja, še posebej v ustanovi, ki
ima ambicijo spreminjati se, zahteva celega človeka, bom še vedno ohranil stik
z univerzo. Namen imam ostati v dopolnilnem delovnem razmerju na fakulteti.
Zato imam več razlogov. Glavni je ta, da mi bo to omogočalo bolj uspešno delo v
Hrastovcu. Kombinacija učenja, raziskovanja in delovanja je vedno najbolj
uspešna. Navsezadnje bomo tudi v procesih, ki so pred nami raziskovali, se
učili. Hkrati pa so študentje in študentke, pa tudi kolegice in kolegi, vir
navdiha, spodbude in pa tudi ljudje, ki lahko bistveno prispevajo k boljšim
rezultatom našega dela. Hrastovec še vedno vidim kot učno bazo, ne samo za
učenje socialnega dela, tudi ne samo za učenje drugih poklicev, temveč tudi za
učenje strpnosti, demokracije, organizacije in vpeljevanja sprememb.
Pričakujem, da se bodo k nam hodili učit iz drugih okolij, držav, tudi delavci
iz umetnosti in kulture in vseh tokov življenja. Skratka vez z univerzo mi bo
omogočala dostop do več virov in sredstev, nematerialnih, pa tudi materialnih,
hkrati pa omogočila večjo neodvisnost (od dnevne politike, pa tudi osebno).
Prav tako ne bom povsem opustil svojega raziskovalnega in
razvojnega dela na projektih, kjer sodelujem. Mnenja sem, da se lahko učimo
tudi Srbiji, Albaniji, celo na Šri Lanki in, da se oni pridejo učiti h nam v
Hrastovec. Moji drugi angažmaji se bodo dopolnjevali z osnovnim in glavnim v
Hrastovcu. Prispevali bodo k boljšem delu v Hrastovcu, izkušnje Hrastovca pa
bodo prispevale razvoju drugod, tako v konkretnih ustanovah, kot v izboljševanju
sistema in, na primer, uvajanju dolgotrajne oskrbe in drugih novosti, ki nas
čakajo v prihodnosti. Pozoren pa bom moral biti, da bom našel pravo ravnotežje
med enimi in drugimi dejavnostmi.
[1] European Expert Group on
the Transition from Institutional to Community-based Care (2012) Common European Guidelines on the Transition
from Institutional to Community-based Care (Guidance on implementing and
supporting a sustained transition from institutional care to family-based and
community-based alternatives for children, persons with disabilities, persons
with mental health problems and older persons in Europe), Brussels. [On
line] Available at: deinstitutionalisationguide.eu/wp-content/uploads/2012/12/2012-12-07-Guidelines-11-123-2012-FINAL-WEB-VERSION.pdf
Ni komentarjev:
Objavite komentar