Totalne ustanove nimajo moči preživetja samo zaradi svoje
kompaktnosti in trdnosti, temveč tudi zaradi pasti, v katere se lahko ujame dezinstitucionalizacija.
Dezinstitucionalizacijo so pogosto
kritizirali, da ni dosegla dovolj, pa tudi zaradi tega,
ker naj bi spregledala nevarnosti, ki jih je s seboj prinesla. Nekateri
pravijo, da bi utegnila biti le aggiornamento strokovnosti,
torej prilagoditveni manever strokovnjakov, da ohranijo svojo moč in oblast, in
da so v skupnostnih služba tudi ostanki totalnih ustanov, predvsem njihovih
metod. Nove metode pa se hkrati zdijo preveč individualistične, kot da bi padle
v past postmodernega individualizma (Spandler, 2004, Jordan, 2012). Dezinstitucionalizacijo so demonizirali, da naj
bi ogrožala velferizem (socialno državo), da naj bi njen glavni namen bil
zmanjšanje javne porabe in da naj bi odmiranje ustanov pomenilo tudi odmiranje socialne
države (Mansell, 2006, str. 71). Kot družbeni
projekt, se dezinstitucionalizacija lahko zdi preveč utopična, le želje brez
podlage, saj bodo zaprti prostori, disciplina in presežek strokovne oblasti vedno
ostali z nami. V teh pomislekih se mešata mitologija in resnica, so pa ti
pomisleki vseeno pravi in bistveni izzivi samemu programu dezinstitucionalizacije.
S premikom ljudi iz stigmatiziranih prostorov in ven iz vlog
bolnikov skupnostna oskrba še vedno ni rešila problema etiketiranja, nalepka duševnega
bolnika vztraja in prevladuje, je še vedno glavna ovira, da bi se ljudje zares
pridružili skupnosti (Estroff, 1981). Vloge in nalepke oblikujejo
ureditve, v katerih se ljudje znajdejo – okolje, simboli, razmerja z osebjem in
večinsko družbo, družbene vloge, ki so jim na voljo itd. Da bi take ureditve in
okoliščine, v katerih se znajdejo ljudje z nalepkami, spremenili tako, da bi
bilo čim bolj podobno navadnemu življenju, so zasnovali niz evaluacijskih
orodij za normalizacijo oziroma vrednotenje družbenih vlog (Wolfensberger, 1983, O'Brien, 1981; Towel, 1988, Brandon
, 1991; Ramon, 1991).[1]
Ovire za navadno življenje in cenjene vloge niso le posledica nalepk in
razvrednotenja ljudi ampak tudi posledica tega, da strokovnjaki poskušajo
ohraniti pazniško oblast tudi v skupnostnih okoljih in nadaljevati z uporabo
metod, ki so nastale v azilih.
Da je dezinstitucionalizacija individualistični pristop, je
nuja; posameznika moramo postaviti pred ustanovo. Vseeno pa se posameznik, ko
ga odpustijo iz preveč in prisilno kolektivnega okolja, lahko znajde v
družbenem vakuumu, sam, z zelo malo možnosti, da bi izbral družbo (Christie, 1989, Flaker et al., 2008; Forrester-Jones, 2012).
Še več, metode, ki smo jih izumili za oskrbo v skupnosti (vodenje primera, case
in care management), individualizirajo posameznika, iz njega naredijo upravljivo
enoto.
Dezinstitucionalizacijo so tudi kritizirali, da naj bi bila
racionalizacija opuščanja in zanemarjanja, saj naj z njo ljudi prepustili samim
sebi brez pomoči. Tudi v okviru dezinstitucionalizacije lahko pride do novih
oblik izključenosti, in sicer, nove skupnostne službe so tudi lahko ločevalne
(segregativne) in izolirajoče kakor njihov predhodnice (še posebno kadar so
nove oblike oskrbe le dopolnilo starim ustanovam, ko so podaljšek njihove logike).
Zares pa se je zelo malokrat zgodilo, da bi ob zaprtju ustanov, ljudi, ki bi
potrebovali podporo, zapustili in prepustili samim sebi; pa tudi, ko so dezinstitucionalizacijo
izvedli zgolj kot fizično preselitev, se stopnja izolacije vedno zmanjšala – v
skupnosti imajo ljudje namreč več možnosti, da vzpostavijo stike in vezi z
raznimi ljudmi, medtem ko so njihovi stiki v ustanovah vedno omejeni na osebje
in ostale varovance. Vendar pa je na zapuščanje in zanemarjanje (in morebitno
izolacijo in revščino) v procesu dezinstitucionalizacije treba biti pozoren. Z
drugimi besedami: ti očitki ne pomenijo, da bi namesto dezinstitucionalizacije morali
ohraniti mehanizme zapiranja; razumeti jih je treba kot svarilo in izziv, da
proces izboljšamo, da ob premiku v skupnost najdemo nove izzive. Če izzivov ni,
proces ne napreduje, se ustavi in propade.
Slika 2: Diagram dezinstitucionalizacije
Nujno se je zavezati praktični
utopiji, če ne
želimo ustvariti lažne utopije
dezinstitucionalizacije, mesta, ki nikoli ne bo obstajalo (Basaglia, 1987), razkrinkavati moramo napake in
s praktično akcijo iskati prave rešitve; vedno znova
moramo izumljati stroj dezinstitucionalizacije. Tega lahko umestimo v diagram polemike
in programa. Ni dovolj, da vemo, kam želimo priti, vedeti moramo tudi od česa želimo
pobegniti. Stroj dezinstitucionalizacije sestavljajo hkrati cilji in tarče.
Imeti mora jasne tarče kritike, kaj hoče razgraditi, porušiti, napasti, medtem,
ko beži stran. Bežeč k nečemu hoče proizvajati svoj program, izum in novosti.
Niti polemika niti program, sama po sebi, nista dovolj.
Tabela 2: Stroj dezinstitucionalizacije
Namen in tarča
|
Napad, kritika in razgradnja
|
Program, izumi, inovacije
|
|
Prostor in
gibanje
|
zapiranje,
zajemanje prebivalstva
|
odpiranje,
omogočanje gibanja
|
|
Tip programov
|
trdo jedro
ustanov, ki ostaja; skupnostni programi za »lahke primere«
|
službe za
vse, obogatitev celotne skupnosti, ki temelji na programih za »težke primere«
|
|
Razmerje s
totalno ustanovo
|
dopolnilo
– vzajemna krepitev
|
Alternativa
– negacija totalne ustanove
|
|
Družbeno
telo
|
posebno
telo služb
|
povezovanje
z deli socialnega
|
|
Drugi
ljudje
|
ločevanje –
strokovna stvar
|
vključitev
drugih akterjev
|
|
Razmerje
med uporabniki in strokovnjaki
|
odvisnost
in zatiranje uporabnikov
|
resnična
krepitev moči in vključevanje– enakopravni partnerji
|
|
Funkcija osebja
|
skrbniška,
nadzorna, pokroviteljska
|
zagovorniška
|
|
Način
sklepanja
|
deduktiven
|
induktiven
|
|
Subjektivnost
|
krivda
|
vrednost enkratne
izkušnje
|
|
Organizacija
izkušnje
|
individualizem,
standardizacija, izolacija
|
novi
prostori skupne svobode (tabori, mreže, skupnosti)
|
Dezinstitucionalizacija je boj proti zapiranju kakršnekoli
vrste. Kliče k nični toleranci prisile (Valazza in Toresini,
2013). Zapiranje ljudi ni varstvo, izobraževanje,
zdravljenje. Gre za nadzor gibanja ljudi. Odprta
vrata so osnovno načelo dezinstitucionalizacije – z odpiranjem jo začnemo, so
pa tudi merilo uspeha. Na družbeni ravni dezinstitucionalizacija pomeni
omogočanje gibanja – v prostoru in v družbi. Razumemo jo lahko
kot možnost pobega, saj je zapiranje
en izmed stebrov sodobnega zatiranja
(Negri in Hardt,
2012).
Možnost izhoda iz ustanov mora obstajati tudi za najbolj ovirane
ljudi. Prevladuje prepričanje, da bodo vedno ljudje, ki bodo potrebovali
institucionalno oskrbo, da za najtežje ovirane sploh ni važno, kje živijo (»ne
vejo, kje so«, »jim je vseeno« – pa vedo in jim ni vseeno). Prav njim je treba
dati prvo priložnosti, da živijo zunaj. To je tako etični, kot tudi praktični imperativ.
Če oni lahko živijo z drugimi, potem ni nobenega moralnega razloga, da bi
kdorkoli ostal v totalni ustanovi. Če bomo našli načine in metode, ki bodo
omogočale ljudem z najtežjimi ovirami, da živijo produktivno življenje v
skupnosti, bo oskrba manj hendikepiranih mala malica (Leff in Treiman, 2000; Martin in Ashworth, 2010).
Vedno mora obstajati alternativa totalnim ustanovam, dezinstitucionalizacija
je izumljanje ne-nujnosti totalnih ustanov. Če nam spodleti, paradoksno,
krepimo totalno ustanovo. Če so programi v skupnosti le dopolnilo ustanovi, imajo
učinek bumeranga – širijo logiko zapiranja in discipline v skupnost, zajamejo vse
več ljudi v stiski in jih usmerjajo v zaprte prostore, postanejo agenti nadzora
(Cohen, 1985).
Pogosto človeške in družbene zadeve razglasimo za strokovne.
Če bodo službe v razmerju do družbenega telesa ostale nekaj posebnega, se bo v
njih ponovno pojavila logika azila; posebno telo ima funkcijo amputacije. Službe
morajo postati agens prečne (transverzalne) povezave raznolikih delov družbenega
telesa, tako kot strežnik povezuje uporabnike interneta preko svetovnega
spleta. In tudi obratno. Strokovnjaki pogosto nevtralizirajo (in izključujejo)
druge s tem, da vzpostavljajo to, kar se dogaja uporabnikom, kot »strokovno
zadevo«. Če zadevo tako obrnejo, se včasih razbremenijo pritiska javnosti, a
pri tem osamijo (segregirajo) človeka. Vključevanje drugih mora proizvesti
materijo[2],
snov, ki bo zanje zanimiva in privlačna. Odgovor na stisko mora biti socialen:
vključevati mora raznoliko paleto ljudi, ne samo uporabnike in osebje, ampak
tudi sorodnike, prijatelje, člane skupnosti in njena telesa. Kajti enigma drugega
nas sicer spravlja v stisko.
Moč in oblast strokovnjakov je klasično posledica take delitve dela – strokovnjaki
so varuhi in skrbniki ljudi, ki nimajo
pogodbene moči. Ozemlje azila in skrbniška
moč delujeta skupaj. Logika odgovornosti za druge se širi zunaj meja ustanov –
z birokratskimi dolžnostmi (preprečevanje tveganja) in ekonomsko (preživetje in
vzdrževanje) odvisnostjo od strokovnjakov. Ker nas drugi lahko imajo odgovorne
za nekaj, kar bi naši »varovanci« morda storili, in zato ker imamo denar
(stanovanje, prevoz), ki ga uporabniki potrebujejo, in ker ni nikogar drugega, ki
bi jim pomagal, jim lahko odredimo, kaj naj delajo in kaj ne; in morajo nas ubogati,
saj če ne bodo, jih lahko še vedno zapremo.
Strokovnjaki moramo odklanjati takšno antiproduktivno moč in
oblast, ne pa moči in oblasti na sploh. V resnici, delo v skupnosti, z drugimi
ustvarja produktivno moč sodelovanja z drugimi, z akterji, skupaj spreminjamo
in izboljšujemo skupnost. To moč pa potrebujemo, če hočemo biti resnični
zagovorniki uporabnikov. Krepitev moči ni psihološka vaja, psihični body
building, ampak je posredovanje moči, ki nam jo je podelila družba in porajanje
moči z skupnostno akcijo.
Odvisnost uporabnikov
od osebja ustvarja iz strokovnjakov sodobne Pigmalione. Radi bi ustvarjali
usode ljudi po naših lastnih idealih, v katere se lahko zaljubimo, pri tem pa
pozabljamo, da naši imajo »kipi« svoja lastna čustva in usode, ki jih ne moremo
zanikati. Ne gre le za strokovno nečimrnost (narcisizem), temveč tudi za
upravičevanje samega strokovnega položaja. Nenehna krepitev moči in
vključevanje zahtevata strokovno držo, ki je ni enostavno doseči. Skrbniški
oblasti se ni mogoče popolnoma odpovedati, saj je lastna družbeni vlogi
strokovnjaka. Strokovnjaki so skrbniki ljudi, ki ne morejo sami skrbeti zase.
Vendar, ali sploh obstaja kdorkoli, ki lahko skrbi sam zase? Celo Robinson
Crusoe je potreboval Petka, da je zanj skrbel. Skrb za ljudi kaže, da
spoštujemo njihovo blaginjo, da bi jih zares spoštovali, pa moramo sprejeti
njihovo svobodo, da počnejo tisto, kar si želijo. Umetnost biti strokovnjak na tem področju je v dialektičnem plesu med
skrbnikom in zagovornikom, saj naj bi človek, tudi če nima začetnega koraka, moral
voditi ples.
Reduktivne pojasnjevalne sheme prevladujejo tudi zunaj
ustanov, delujejo s sklepanjem na podlagi aksiomatičnih predpostavk (glede
bolezni, normalnosti, blaginje, itd.). Bati se moramo aksiomov in darov, ki jih
prinašajo. Indukcija nikoli ni popolna, a je bližja stvarnosti. Znanje potrebno
za resnično delo v skupnosti je kartografija človečnosti in družbenosti.
Potrebujemo zemljevid za orientacijo svojih dejanj, za ustvarjanje zavezništev in
spreminjanje pokrajine.
Ustanove in v njih razvite strokovne ideologije (medicinske,
pedagoške, psihološke in penološke) temeljijo na predpostavki človeških primanjkljajev
(defektov), napak in krivd. Porajajo krivdo za napake, ki jih naredimo. Napake
so neizogibne, so del vsakdanjega življenja, včasih tudi precej ustvarjalne,
njihovo popravljanje pa je bistveno za našo identiteto. Niti uporabniki niti
strokovnjaki ne smejo podleči paranoji in občutkom krivde ob napakah. Napake proslavljajo
našo edinstvenost; humor jih naredi smešne in koristne. V dezinstitucionalni
praksi bi morali iskati idiosinkrazije, enkratnosti, ki so temelj našega
življenja in obstoja.
Izhodišče dezinstitucionalizacije je bila potreba, da ohranimo
identiteto in individualnost. Na drugi strani pa so bile prav totalne ustanove ključnega pomena za izum (industrijskega) individualizma 19. stoletja (Foucault,
1984). Toda, če je bilo kaj produktivnega v totalnih
ustanovah, je to bilo prav to, da so ljudje skupaj in da dobijo o tem močno in
intenzivno izkušnjo. Protistrup individualizmu, standardizaciji, izolaciji mora
biti v kolektivni izkušnji, ki pa je prostovoljna, produktivna in končna – tako
kot npr. na taborih, kjer ljudje stopijo skupaj za akcijo, kot v omrežjih, ki
omogočajo gibanje in pretok, ali celo kot, reče Christie (1989), v totalnih
skupnostih.
Literatura
Basaglia, F. (1987) Psychiatry Inside Out: Selected Works of
Franco Basaglia, European Perspectives, Columbia University Press, New
York.
Brandon, D. (1991) Increasing Value: The Implications of the
Principle of Normalisation for Mental Illness Services, Salford University College.
Christie, N. (1989) Beyond Loneliness and Institutions: Communes
for Extraordinary People, Norwegian University Press, Oslo.
Cohen, S. (1985) Visions of Social Control, Polity Press,
Cambridge.
Deleuze,
G., Guattari, F. (1980) Mille plateaux, Minuit,
Paris.
Estroff, S.E. (1981) Making It Crazy, University of
California Press, Berkeley.
Flaker, V.,
Mali, J., Kodele, T., Grebenc, V., Škerjanc, J., in Urek, M. (2008) Dolgotrajna
oskrba: Očrt potreb in odgovorov nanje, Fakulteta za socialno delo,
Ljubljana.
Forrester-Jones,
R., Carpenter, J., Coolen-Schirijner, P., Cambridge, P., Tate, A., Hallam, A.,
Beecham, J., Knapp, M. in Wooff, D. (2012) ‘Good
friends are hard to find? The social networks of people with mental illness 12
years after deinstitutionalisation, Journal
of mental health, letn. 21, št. 1, str. 4 – 14.
Foucault, M.
(1984), Nadzorovanje in kaznovanje. Ljubljana:
Delavska enotnost.
Jordan B. (2012) ‘Individualisation,
liberal freedom, and social work in Europe’, Dialogue in Praxis: A Social Work International Journal, letn. 1
(14), št. 1-2 (22-23), str. 7-25, [On line] Dosegljivo na: http://www.dialogueinpraxis.net/index.php?id=5&a=article&aid=10
Leff, J. in Trieman, N. (2000)
‘Long-stay patients discharges from psychiatric hospitals: Social and clinical
outcomes after five years in the community, The TAPS project 46’, British journal of psychiatry, št. 176,
str. 217 – 222.
Mansell, J. (2006) ‘Deinstitutionalisation
and community living: Progress, problems and priorities’, Journal of intellectual & developmental disabilities, letn. 31,
št. 2, str. 65–76.
Martin, L. in Ashworth, M. (2010)
‘Deinstitutionalization in Ontario, Canada: understanding who moved when’, Journal of policy and practice in
intellectual disabilities, št. 7, str. 167–176.
Negri, A. in Hardt, M. (2012) Declaration, New York.
O'Brien, J. in Tyne, A. (1981) The Principle of Normalisation, Values
into Action, London.
Ramon, S. (ur.) (1991) Beyond Community Care: Normalisation and
Integration Work, Macmillan, London.
Spandler, H. (2004) ‘Friend or foe?
Towards a critical assessment of direct payments’, Critical Social Policy, letn. 24, št. 2, str. 187–209.
Towel, D. (ur.) (1988) An Ordinary Life in Practice. King
Edward's Hospital Fund, London.
Vallazza, G. & Toresini, L.
(2013) ‘Deinstitutionalisation as a therapeutic practice’, in Beyond the Walls 2, eds L. Toresini
& R. Mezzina, ‘ab’ edizioni, Meran, pp. 179–190.
Wolfensberger, W. (1983) PASSING: Program analysis of service systems
implementation of normalization goals, National Institute on Mental
Retardation, Downsview.
[1] Gre za evaluacijo služb glede na
podobnost z navadnim, vsakdanjim življenjem: možnosti izbire, vrste
odnosov, obseg soodločanja, stopnja druženja z drugimi
ljudmi, in možnosti za osebni
razvoj. Družbeno vrednotenje
vlog (social role valorisation) pa je sredstvo,
kako se ukvarjati z razvrednotenjem in potiskanjem na rob ljudi z uporabo pojmov kot so „ranljivost“,
»stigma« »de-individulizacija« in načelom modela koherentnosti.
[2] Izraz “materija”, “snov” moramo tudi razumeti na
način, kakor Guattari in Deleuze (1980: 43–45) obravnavata Helmsleyevo lingvistiko, ki razlikuje med materijo (snovjo), vsebino in
izrazom, obliko in substanco. Upoštevaje
to delitev lahko vidimo, da je razglašanje nečesa za „strokovno snov (zadevo)“
uporabljamo za to, da ustvarimo substanco strokovne moči iz splošne (še ne
oblikovane) človeške zadeve, snovi, tako iz nje oblikujemo tako vsebino
strokovnega dela kot izraz strokovne moči.
Ni komentarjev:
Objavite komentar