»Vsaka družba potrebuje in poveličuje ustvarjalne posameznike«[1]
Na eni strani taka trditev spodbuja delusions de grandeur (ustvarjam, torej sem pomemben), na drugi strani pa govorimo na tem mestu prav o »majhni (minorni, manjšinski) umetnosti« oz. ustvarjalnosti, ki ostane prezrta (deplasirana).
Na eni strani smo vsi nori, ko mislimo, da delamo nekaj izrednega, pomembnega (še bolj pa če mislimo, da nas to, kar delamo naredi pomembne – pa še res je).
Na drugi strani pa so pomembne prav majhne stvari, ki jih naredimo. Morda tudi take, ki jih hitro pozabimo, spregledamo.
Krivda in domišljija
Na avantgardna gibanja, predvsem na ekspresionizem in nadrealizem je v začetku dvajsetega stoletja v veliki meri imela prav psihoanaliza. (Verjetno tudi te smeri nanjo.)
Je po svoje presenetljivo, kako so se stvari obrnile. Psihološki realizem (Dostojevski) je iznedril psihoanalizo, psihoanaliza pa potem nadrealizem, pravzaprav negacijo realizma.
Pri tem je realizem dal psihoanalizi krivdo, prespraševanje vesti – korenito individualizacijo želje in gona (gonila).
Da bi to speljala do konca je morala izumiti nezavedno, ki pa je v resnici (in kljub vajetim psihoanalize) ustvarjalno. S tem pa je omogočila nad-realizem, ki je (zavedna in zavestna) negacija realizma.
Iz tega lahko potegnemo dve olajševalni okoliščini za psihoanalizo. Prva je, da ni izvorno zagrešila zločina individuacije s pomočjo občutka krivde. Druga je, da je kljub vsemu izumila nekaj nadvse uporabnega – nezavedno. Žal ga pa ni pustila pri miru 😊 – naj mirno ustvarja naprej :P
Psihiatrija
Ernst Kris je raziskoval pomen umetniškega ustvarjanja v času psihotičnega procesa, predvsem bolnikov s shizofreno motnjo, saj se le ti po njegovem mnenju pogosteje izražajo s pomočjo umetnosti. Ugotovil je, da se umetniška nagnjenja pogosteje pojavljajo v akutni fazi, najpogosteje ob izbruhu bolezni, kot posledica intenzivne sposobnosti za doživljanje v tej fazi. V tej fazi pride do razpada normalnih oblik mišljenja, nezmožnosti povezav različnih asociacij, brisanjem mej med »jazom« in zunanjim svetom, pozornost se usmerja na dogajanja, ki so mu bila do te faze nepoznana in mu povzročajo tesnobo, posledično čuti potrebo po izoblikovanju in formuliranju vseh teh novih vsebin mišljenja in občutkov. To zmedenost in potrebo po urejanju tega »kaosa« vseh teh doživljanj premaga s ustvarjanjem; slik, skulptur, pesmi. Skozi ustvarjanje in končno stvaritev, si ustvarja nov red in se omejuje in oddaljuje od poplave dražljajev.[2]
En od lepših opisov ustvarjanja, pa čeprav psihiatričen. Problematično je, da opisuje intenziven umetniški proces, ampak s predpostavko bolezni.
Je umetnost ustvarjanje reda tam, kjer je zmeda – ali ustvarjanje kaosa v obstoječem redu?
Je pa psihiatrija umetnost. Zna obrniti bizarno idejo v znanstveno resnico.
… najpogostejša oblika izražanja je risba, kar je bilo potrjeno že skozi paleolitske jamske poslikave, ki so izražale strahove, želje in upe.[3]
Seveda to ne drži. Glede primarnosti te ali one muze bi težko kaj trdili – a gotovo so si praljudje tudi pravili zgodbice, peli pesmi, ali pa vsaj brundali in klicali ob delu. Plesali so tudi. Oponašali živali in drug drugega. Neandertalčeva piščal je celo starejša od večine znanih jamskih poslikav.
Gotovo pa takrat ni bilo filmske umetnosti, čeprav so morda prav te poslikave zelo filmske 😊
Od kod ta sla po potvarjanju prazgodovine?[4]
Risba ujame pogled – glasba nas odnese. Geometrija – harmonija in ritem.[5]
Razvrednotenje
Psihiatrija in psihologija ponižata ustvarjanje:
Za mišljenje ki izvira iz primarnega procesa je značilno, da je to nižja stopnja mišljenja kjer se logika ne uporablja in je mišljenje statično, temelji na intuitivnem spoznavanju, subjektivnem doživljanju oz. občutenju, je pa zasidrano v tradicijah in dogmah in se zateka k magičnim prijemom.[6]
Torej moraš biti glup, da si ustvarjalen 😊
Razlika med umetnikoma z ali brez duševne motnje, je v tem, da nas končani izdelek relativno zdravega umetnika bolj estetsko zadovolji.[7]
Zato ne maramo Van Gogha 😊
Do neke mere nas me navedki psihiatričnega pogleda na umetnost lahko zabavajo. Me pa začenjajo že tudi jeziti. Npr. tale stavek. So psihiatri res tako daleč od stvarnosti?
Ustvarjalec s težavo v duševnem zdravju pa ne ustvarja za druge, temveč za sebe, da bi lahko spremenil realnost, zunanji svet v katerem se počuti ogroženega, z ustvarjanjem želi rešiti samega sebe.[8]
Umetnost je spreminjanje stvarnosti.
Slika ni pipa. Pripoved ni dogodek. Reprezentacija ni le odsev, je tudi nova stvar.
Spreminja ne le pomen – tudi rabo stvari.
Umetnost je norost, pa tudi norost je umetnost – če prisede k mizi.
Za ustvarjanje je treba biti nor in norost je del ustvarjanja.
Nora je definicija umetnosti po romantiki.
Ustvarjati iz sebe in za sebe. In seveda za druge. Nenazadnje iz drugih.
Prav v tem, da se podirajo meje med seboj in drugimi, ustvarja zmedo, v kateri je znajti se – umetnost.
Slikanje je shizofren proces. Čisto v socialnem smislu – gre za intimno dejanje – ne samo v izrazu, ampak tudi v tem, da si sam s svojim delom, in intimno povezan z njim. Potem ga moraš dati stran od sebe. Učinek odtujitve. Ustvarjavec je vedno pred »Sofijino dilemo« - kaj dati od in iz sebe in kaj obdržati zase?
»Nepoškodovani jaz« (karkoli to že je) je figment, ki ga psihiatrija v ustvarjanju zaman išče v stvarnosti in ustvarjanju, je iluzija. A tokrat ni umetniška – je religijska, je normativna zahteva drugih do nas samih.
[1] S tem citatom iz magistrske naloge nadaljujem prejšnji blog o ustvarjanju in socialnem delu oz. fragmente komentarjev na to temo.
[2] Kolegica povzema psihiatrično besedilo Meden Klavora V. (2001): Jezik risbe. Zdravstveni vestnik 2001; 70: 693
[3] Ibidem: 694.
[4] Poleg priročnega dejstva, da avtorica piše o risbi – a je že naslov intermedijalen »jezik risbe« - a gre tu, bržkone, za dominacijo besede nad črto, pripovedi nad ponazoritvijo, ugotavljanja nad vtisom. Zlasti zadnje je to, kar zanima psihiatrijo.
[5] Če naj nadaljujemo niz:
Ples ujame glasbo v telo, da ga odnese – tja, kjer ga še ni bilo, da ga poveže z drugimi.
Pisanje (pripovedovanje, recitiranje) je tiha glasba besed in ustvarjanje neobstoječih podob, pravzaprav zaporedja dogodkov, ki jih gledalec ne more videti. Zgodbe, ki se ni zgodila.
Gledališče katarza ali smeh, ki spremeni predstavljeno.
Zgradba ustvari prostor, ki ga ni bilo. Preseganje predstave, delitve na občinstvo in akterje.
[6] Op. cit.
[7] Tudi Meden po Prinzhornu.
[8] Ibidem.
