Pri neformalnih dejavnikih oz. momentih za namestitev proti volji je drugače.[1] Pravo namreč mora svojo materijo reducirati, zvesti na minimum treh pogojev in jih postaviti konjunktivno zaradi apodiktične narave izreka, torej takega, ki ne dovoljuje ugovora, ki mora biti popolnoma gotov. Neformalnih momentov je veliko, jih je več in tudi ne vemo, v kolikšni meri in kdaj nastopajo v konjunkciji, oz. koliko so konjunktivni oz. disjunktivni. Vprašanje, ki se ob tem postavlja, pa je tudi, kako se ti življenjski momenti preobrazijo, »preoblečejo« v formalne kategorije neprisebnosti, nevarnosti in izčrpanja manj omejujočih možnosti.
Glede na indeks potreb (Flaker idr., 2008) bi lahko sodili, da je glavna kategorija, ki ustvarja pogoje nameščanja, kategorija življenjskih dogodkov, se pravi velike obremenitve, izguba gotovosti in smisla, hkrati z obrazci drame institucionalizacije, pretvorbami gotovosti v negotovosti (porajanje paranoje) ipd. Videli pa smo, da je pomanjkanje stanovanja lahko sprožilec namestitve (tudi stiske in negotovosti), prav tako pomanjkanje denarja pa tudi, denimo izključevanje na delovnem mestu, njegova izguba (s hkratno izgubo ne le dohodka, temveč tudi pomembnih stikov, organizacije življenjskega ritma, občutka koristnosti ipd.). Sprožilec so lahko tudi spremenjene ali neustrezne rutine, pomanjkljivo oz. disfunkcionalno gospodinjstvo, morda celo pomanjkanje možnosti imeti »prosti čas« oz. praznina v njem, se v njem izraziti, ubežati od težav, se v prostem času potrditi; pa tudi nezmožnost izvajanja opravkov, ki jih od nas družbeni ustroj zahteva. V institucijo nas lahko izvržejo interakcijski prekrški, ne-sporazumi, nezmožnost okolja, kako drugače razumeti in se ukvarjati z našimi dejanji. Vzgib (moment) namestitve je lahko osamljenost, zapuščenost od drugih ali pač prevelika odvisnost, medosebni konflikti: lahko pa nalepka, ki jo dobimo, okoliščine kariere, ki narekujejo namestitev (npr. ob odpust s forenzike; premestitev zaradi nezmožnosti bivanja v neki ustanovi). Vsekakor je moment namestitve tudi pomanjkanje družbene moči, ki jo črpamo iz osamosvajanja hkrati pripadnosti.
Te kategorije se, kot smo ugotavljali, prekrivajo oz. bolje rečeno prelivajo. Z drugimi besedami med njimi obstaja velika stopnja konjunkcije, se pravi da pojav na enem indeksu deluje skupaj ali celo ojača pojav na drugem. Vendar je ta konjunkcija variabilna. Iz prakse pa tudi vemo, da gre v nekaterih primerih izolirane pojave zgolj ene kategorije oz. da brez pojava neke stiske na tistem področju, stiske na drugih področjih ne bi bile usodnega pomena (primer mornarja v Bostonu, je primer, v katerem je sprožilec hospitalizacije interakcijski prekršek, a so, vsaj tako lahko sklepamo, v postopku hospitalizacije vzniknile vsaj še kontingence tega, da niso razumeli njegovega (nemškega) jezika, da ni pripadal katerikoli skupnosti v Bostonu, da ni imel stalnega naslova, da so njegovi tovariši in ladja odpluli). Predvidevamo torej lahko, da v nekaterih primerih različni vzgibi delujejo hkrati, v nekaterih pa ena kontingentni dogodek, v začetku izoliran, sproži kontingentno verigo še drugih vzgibov.
Nam pa omenjeni primer nemškega mornarja pravzaprav govori o temu, da je za njegovo hospitalizacijo bila ključna deteritorializacija njega samega. Resnična kontingenca njegove hospitalizacije je bila konjunkcija med tem, da je neka javna služba morala ukrepati (zanj poskrbeti), in tem, da se ni mogla z njim sporazumeti, ga identificirati, ga nekam umestiti – pospremiti domov, ga predati njegovim bližnjim. Gre torej za konjunkcijo med pozitivno zahtevo, mandatom in negativno zmožnostjo ureditve zadeve na običajen način. Tako golo protislovje (ki izpostavlja nemoč neke službe) je treba pokriti s strokovnim figovim listom – priročno diagnozo in storiti, kar se v tisti situaciji da – poskrbeti zanj v psihiatrični bolnišnici.
Tako oblačenje težav resničnega življenja v psihiatrični izrek ni le (napačna) redukcija oz. abdukcija[2] življenjske situacije na problem nerazumljivosti oz. »izmišljenega jezika«, temveč je tudi transpozicija z vsakdanjega razumevanja na psihiatrični register, ki temelji na zahtevi (volji) po dejanski transpoziciji, premestitvi v psihiatrično bolnišnico. V tej transpoziciji se obrni vrstni red rezoniranja. Če se je resnični vrstni red razmišljanja začel z razmišljanja z uganko – kaj storiti s tem izgubljenim človekom v spodnjicah, ki ga ne moremo razumeti, se je obrnil v argumentacijo – človeka ne razumemo, torej je nor in ga bomo pospremili na psihiatrijo.[3]
Preoblačenje oz. prevajanje resnične situacije v jezik (prisilne) namestitve v psihiatrično bolnišnico vsebuje tri operacije: redukcijo več dimenzionalne situacije na eno (osebno) značilnost, konceptualno in prostorsko prestavitev z vsakdanjega na psihiatrični register in inverzijo predikata in posledice (nerazumljivost ni več posledica temveč vzrok situacije – nuja premestitve, reteritorializacije, ki dejansko zahteva diagnozo, se sprevrže v to, da diagnoza zahteva premestitev).
To pa kaže na dvoje. Najprej na to, da ima »oskrba« predikatno vrednost tudi, ko gre za spreganje (konjunkcijo) stvarnih, življenjskih vzgibov, in da velja za vezni člen med neformalnimi momenti, ki povzročajo stisko in pogoji, ki konjunktivno legitimirajo premestitev. To pa tudi potrjuje tezo o oskrbi kot ključni (materialni) sili pri uvedbi ali zavračanju prisilnih ukrepov. Ali lahko to tezo posplošimo?
Epilog te argumentacije je imperativ ostati v situaciji. Glede na sklep, ki smo ga izvedli glede interakcijski prekrškov v pregledu potreb dolgotrajne oskrbe (Flaker idr., 2008, str. 239–257), sta v primeru bostonskega mornarja možni dve produktivni rešitvi. Dedramatizacija tako, da bi golemu in zbeganemu mornarju dali nekaj denarja in obleko in mu s tem omogočili, da se sam znajde oz. najde nekoga v Bostonu, ki razume nemško, ali tako, da bi presegli nerazumevanje, se z njim zares sporazumeli in vsaj približno razumeli njegovo situacijo.
Sklic
Flaker, V., Mali, J., Kodele, T., Grebenc, V., Škerjanc, J., & Urek, M. (2008). Dolgotrajna oskrba: Očrt potreb in odgovorov nanje, Fakulteta za socialno delo, Ljubljana.
[1] Nadaljevanje prejšnjega bloga: »Kritični primeri – način vzorčenja in dokazovanja v primeru namestitve proti volji na varovani oddelek (1)«. Besedilo bloga je nastalo ob komentiranju doktorskega dela Juša Škrabana o preobrazbi varovanega oddelka (še v delu). Lahko pa tudi štejemo, da je besedilo nastalo tudi v okviru raziskovalnega programa »Socialno delo kot nosilec procesov družbenega vključevanja in socialne pravičnosti v Sloveniji – teoretske podlage, metodološke in metodične usmeritve in zgodovinski razvoj« (številka: P5-0058) pa tudi raziskovalnega projekta »Dolgotrajna oskrba ljudi z demenco v teoriji in praksi socialnega dela« (številka: J5-2567), ki ju financira ARRS.
[2] Test abdukcije (domneve, hipoteze, ki odgovori na uganko) je v najboljšem prilaganju (best fit) podatkom, ki so na voljo. V tem primeru se hipoteza duševne motnje ne prilega resničnim podatkom – to vidimo le retrogradno, ko uganko razvozlamo. Se pa dobro prilega razpoložljivim virom delovanja oz. splošnemu postulatu normalnosti in aksiomu, da nerazumljivost (norost) sodi v norišnico.
[3] Ne vemo, ali je takratna ameriška zakonodaja za namestitev v bolnišnico zahtevala pogoj »ogrožanja«, pa tudi ni ključnega pomena. Situacija je bila tudi v tem smislu zgovorna, pričala je o tem, da se je človek spravil v »nezavidljiv« torej ogrožajoč položaj. Konjunkcija s psihiatrično diagnoza tako »ugotovitev« le ojača.
