Preoblačenje neformalnih momentov v formalne pogoje (Kritični primeri 2)

 

Pri neformalnih dejavnikih oz. momentih za namestitev proti volji je drugače.[1] Pravo namreč mora svojo materijo reducirati, zvesti na minimum treh pogojev in jih postaviti konjunktivno zaradi apodiktične narave izreka, torej takega, ki ne dovoljuje ugovora, ki mora biti popolnoma gotov. Neformalnih momentov je veliko, jih je več in tudi ne vemo, v kolikšni meri in kdaj nastopajo v konjunkciji, oz. koliko so konjunktivni oz. disjunktivni. Vprašanje, ki se ob tem postavlja, pa je tudi, kako se ti življenjski momenti preobrazijo, »preoblečejo« v formalne kategorije neprisebnosti, nevarnosti in izčrpanja manj omejujočih možnosti.

Glede na indeks potreb (Flaker idr., 2008) bi lahko sodili, da je glavna kategorija, ki ustvarja pogoje nameščanja, kategorija življenjskih dogodkov, se pravi velike obremenitve, izguba gotovosti in smisla, hkrati z obrazci drame institucionalizacije, pretvorbami gotovosti v negotovosti (porajanje paranoje) ipd. Videli pa smo, da je pomanjkanje stanovanja lahko sprožilec namestitve (tudi stiske in negotovosti), prav tako pomanjkanje denarja pa tudi, denimo izključevanje na delovnem mestu, njegova izguba (s hkratno izgubo ne le dohodka, temveč tudi pomembnih stikov, organizacije življenjskega ritma, občutka koristnosti ipd.). Sprožilec so lahko tudi spremenjene ali neustrezne rutine, pomanjkljivo oz. disfunkcionalno gospodinjstvo, morda celo pomanjkanje možnosti imeti »prosti čas« oz. praznina v njem, se v njem izraziti, ubežati od težav, se v prostem času potrditi; pa tudi nezmožnost izvajanja opravkov, ki jih od nas družbeni ustroj zahteva. V institucijo nas lahko izvržejo interakcijski prekrški, ne-sporazumi, nezmožnost okolja, kako drugače razumeti in se ukvarjati z našimi dejanji. Vzgib (moment) namestitve je lahko osamljenost, zapuščenost od drugih ali pač prevelika odvisnost, medosebni konflikti: lahko pa nalepka, ki jo dobimo, okoliščine kariere, ki narekujejo namestitev (npr. ob odpust s forenzike; premestitev zaradi nezmožnosti bivanja v neki ustanovi). Vsekakor je moment namestitve tudi pomanjkanje družbene moči, ki jo črpamo iz osamosvajanja hkrati pripadnosti.

Te kategorije se, kot smo ugotavljali, prekrivajo oz. bolje rečeno prelivajo. Z drugimi besedami med njimi obstaja velika stopnja konjunkcije, se pravi da pojav na enem indeksu deluje skupaj ali celo ojača pojav na drugem. Vendar je ta konjunkcija variabilna. Iz prakse pa tudi vemo, da gre v nekaterih primerih izolirane pojave zgolj ene kategorije oz. da brez pojava neke stiske na tistem področju, stiske na drugih področjih ne bi bile usodnega pomena (primer mornarja v Bostonu, je primer, v katerem je sprožilec hospitalizacije interakcijski prekršek, a so, vsaj tako lahko sklepamo, v postopku hospitalizacije vzniknile vsaj še kontingence tega, da niso razumeli njegovega (nemškega) jezika, da ni pripadal katerikoli skupnosti v Bostonu, da ni imel stalnega naslova, da so njegovi tovariši in ladja odpluli). Predvidevamo torej lahko, da v nekaterih primerih različni vzgibi delujejo hkrati, v nekaterih pa ena kontingentni dogodek, v začetku izoliran, sproži kontingentno verigo še drugih vzgibov.

Nam pa omenjeni primer nemškega mornarja pravzaprav govori o temu, da je za njegovo hospitalizacijo bila ključna deteritorializacija njega samega. Resnična kontingenca njegove hospitalizacije je bila konjunkcija med tem, da je neka javna služba morala ukrepati (zanj poskrbeti), in tem, da se ni mogla z njim sporazumeti, ga identificirati, ga nekam umestiti – pospremiti domov, ga predati njegovim bližnjim. Gre torej za konjunkcijo med pozitivno zahtevo, mandatom in negativno zmožnostjo ureditve zadeve na običajen način. Tako golo protislovje (ki izpostavlja nemoč neke službe) je treba pokriti s strokovnim figovim listom – priročno diagnozo in storiti, kar se v tisti situaciji da – poskrbeti zanj v psihiatrični bolnišnici.

Tako oblačenje težav resničnega življenja v psihiatrični izrek ni le (napačna) redukcija oz. abdukcija[2] življenjske situacije na problem nerazumljivosti oz. »izmišljenega jezika«, temveč je tudi transpozicija z vsakdanjega razumevanja na psihiatrični register, ki temelji na zahtevi (volji) po dejanski transpoziciji, premestitvi v psihiatrično bolnišnico. V tej transpoziciji se obrni vrstni red rezoniranja. Če se je resnični vrstni red razmišljanja začel z razmišljanja z uganko – kaj storiti s tem izgubljenim človekom v spodnjicah, ki ga ne moremo razumeti, se je obrnil v argumentacijo – človeka ne razumemo, torej je nor in ga bomo pospremili na psihiatrijo.[3]

Preoblačenje oz. prevajanje resnične situacije v jezik (prisilne) namestitve v psihiatrično bolnišnico vsebuje tri operacije: redukcijo več dimenzionalne situacije na eno (osebno) značilnost, konceptualno in prostorsko prestavitev z vsakdanjega na psihiatrični register in inverzijo predikata in posledice (nerazumljivost ni več posledica temveč vzrok situacije – nuja premestitve, reteritorializacije, ki dejansko zahteva diagnozo, se sprevrže v to, da diagnoza zahteva premestitev).

To pa kaže na dvoje. Najprej na to, da ima »oskrba« predikatno vrednost tudi, ko gre za spreganje (konjunkcijo) stvarnih, življenjskih vzgibov, in da velja za vezni člen med neformalnimi momenti, ki povzročajo stisko in pogoji, ki konjunktivno legitimirajo premestitev. To pa tudi potrjuje tezo o oskrbi kot ključni (materialni) sili pri uvedbi ali zavračanju prisilnih ukrepov. Ali lahko to tezo posplošimo?

Epilog te argumentacije je imperativ ostati v situaciji. Glede na sklep, ki smo ga izvedli glede interakcijski prekrškov v pregledu potreb dolgotrajne oskrbe (Flaker idr., 2008, str. 239–257), sta v primeru bostonskega mornarja možni dve produktivni rešitvi. Dedramatizacija tako, da bi golemu in zbeganemu mornarju dali nekaj denarja in obleko in mu s tem omogočili, da se sam znajde oz. najde nekoga v Bostonu, ki razume nemško, ali tako, da bi presegli nerazumevanje, se z njim zares sporazumeli in vsaj približno razumeli njegovo situacijo.

Sklic

Flaker, V., Mali, J., Kodele, T., Grebenc, V., Škerjanc, J., & Urek, M. (2008). Dolgotrajna oskrba: Očrt potreb in odgovorov nanje, Fakulteta za socialno delo, Ljubljana.

 

---

[1] Nadaljevanje prejšnjega bloga: »Kritični primeri – način vzorčenja in dokazovanja v primeru namestitve proti volji na varovani oddelek (1)«. Besedilo bloga je nastalo ob komentiranju doktorskega dela Juša Škrabana o preobrazbi varovanega oddelka (še v delu). Lahko pa tudi štejemo, da je besedilo nastalo tudi v okviru raziskovalnega programa »Socialno delo kot nosilec procesov družbenega vključevanja in socialne pravičnosti v Sloveniji – teoretske podlage, metodološke in metodične usmeritve in zgodovinski razvoj« (številka: P5-0058) pa tudi raziskovalnega projekta »Dolgotrajna oskrba ljudi z demenco v teoriji in praksi socialnega dela« (številka: J5-2567), ki ju financira ARRS.

[2] Test abdukcije (domneve, hipoteze, ki odgovori na uganko) je v najboljšem prilaganju (best fit) podatkom, ki so na voljo. V tem primeru se hipoteza duševne motnje ne prilega resničnim podatkom – to vidimo le retrogradno, ko uganko razvozlamo. Se pa dobro prilega razpoložljivim virom delovanja oz. splošnemu postulatu normalnosti in aksiomu, da nerazumljivost (norost) sodi v norišnico. 

[3] Ne vemo, ali je takratna ameriška zakonodaja za namestitev v bolnišnico zahtevala pogoj »ogrožanja«, pa tudi ni ključnega pomena. Situacija je bila tudi v tem smislu zgovorna, pričala je o tem, da se je človek spravil v »nezavidljiv« torej ogrožajoč položaj. Konjunkcija s psihiatrično diagnoza tako »ugotovitev« le ojača.

Moč sirot (ob branju Miško Kranjec "Prostor na soncu")

Pogled na vas (Vrečič)

Po nekem naključju se mi je med koronsko branje uvrstil Prostor na soncu Miška Kranjca. Knjigo sem dobil že pred leti, ko mi je mama podarila, ob svoji predzadnji selitvi predzadnji kontingent svojih knjig. Pravzaprav je to knjiga, ki me je spremljala – če že ne celo življenje, pa celo otroštvo. Vedno je bila na pooblaščenem mestu med maminimi leposlovnimi knjigami, na samostoječi knjižni polici, ki jo je dobila za malo maturo, knjigo pa je dobila, kakor je razvidno iz posvetila, pri sedemnajstih (1942) za Božič, od Pera, vdovskega ljubimca njene matere. Torej eden izmed mnogih kamenčkov mitskega mozaika otroštva, ki ga je treba prebrati.[1]

Zaintrigiral me ni le lep slog pripovedovanja, ampak sam zaplet, ki je tudi lep. Zaplet ni dramski, ampak pripovedni, perspektivni. Ustvari ga s tem, da pripoved začne s siroto – z otrokom, ki ga mati prinese na prizorišče dogajanja – prekmursko vas Lepovico.[2] Tja pride »s hribov« za dojiljo bogatemu trgovcu, svojega otroka pa odda teti, ki ima v vasi gostilno. Ga tudi pri njej pusti, ko gre dalje po svetu. Otrok – Franc, to sprejema, saj mu ni nič hudega, nasprotno ima se dobro. Kakor tudi sprejme tetino smrt, po kateri ostane sam – prepuščen samemu sebi, kar mu ni slabo, saj mu vas in vrstniki ponujajo vse, kar potrebuje, vsaj dokler ga ne stisne zima. Poleti in jeseni je siroti na vasi dobro in celo lepo, pozimi potrebuje zavetje in zaloge hrane – potrebuje dom.

Dobi ga, tako kot je dobival vse drugo, pri prijateljih, vrstnikih. Povabijo ga k sebi otroci propadlega trgovca (dobrega človeka, ki raje ostane v gostilni, kakor da bi gledal, kako otroci stradajo). V opuščeni trgovini, kamor prihajajo tudi drugi otroci, ustvarijo svojo »otroško republiko«[3] – si pravijo zgodbe, razvijajo domišljijo, imajo svojo ekonomijo, razmerja in prevzemajo v tej otroški skupini posebne vloge. Francova vloga je konstitutivna. Prav to, da je sirota, mu omogoča drugačen pogled, brez omejitev, ki bi jih nalagali starši ali šola, ima pogled od zunaj in najde rešitve, ki so zunaj utečenega, a pravzaprav nič nenavadnega. Nima »superega« – prepovedi ali zapovedi – čisto skladje med tem, kar si poželi in kar lahko naredi – harmonijo med »egom« in »idom«. Njegova razzemljitev mu omogoča miselno in svobodo delovanja. Med drugim tudi, da gre »po svetu«. Prav to pa je na koncu tudi usoda skoraj vseh teh otrok.

Knjiga ima tri dele. Prvi je o otrocih in njihovi republiki, drugi o mladosti, o tem, kaj hočejo postati, kje si hočejo poiskati svoj prostor na soncu. Tretji o tem, v kaj odrastejo oz. kje prostor dejansko najdejo. To trodelno kompozicijo odlikuje napetost med otroškim upanjem in sanjami, ki jih zares ne morejo uresničiti. Izkaže se, da so sanje, ki si jih v mladosti vsak po svoje zastavi, pravzaprav utvara, da z njihovim uresničevanjem pravzaprav ne najdejo svojega prostora na soncu. Katerikoli prostor že najdejo, je bržkone prostor nekoga drugega.

Največ jih odide po svetu, v Ameriko. Tudi Marko Čeh, najstarejši trgovčev sin, ki ostane zvest svoji otroški ljubezni (in s tem kraju), po poskusu umora moža svoje ljubice, ki naj bi uresničil njegove sanje, ljubico najde v objemu drugega in jo skupaj z ljubimcem ubije. Ljubezen, ki so jo otroci, v svojem prostoru pod soncem imeli, je kolektivna – ko se individualizira postane spodletelo srečanje – ali pa pogubna strast preganjana fantomov.

Prostor, ki so ga otroci ustvarili, zasede njihov oče. Sicer ne tako, kakor si je zamisli, z velikim dobitkom pri kartah – to se mu sicer končno zgodi, a človeku, od katerega si je bogastvo priigral, premoženja ne more vzeti, saj mu njegova družina ne pusti, sam igralec pa naredi samomor – tudi ne z navidezno obuditvijo trgovine – temveč s tem, da vas, z denarjem, ki ga pošiljajo otroci iz Amerike,  poskrbi zanj. Povsem na koncu knjige dobi od Franca razglednico:

»No upam, da se mu dobro godi. Saj je bil pameten, dovolj pameten, da si je lahko poiskal primeren prosto na svetu. Od kod pa piše?!«

Ema je brala: »Zdaj sem v Perpignanu. Jutri gremo dalje proti jugu.«

Njegov prostor je torej v svetu, pa ne v Ameriki, ampak v španski državljanski vojni. S tem se roman Prostor pod soncem tudi konča. Trenutek zmagoslavja?!

Roman je predvsem oda proletariatu, svobodi tistih, ki nič nimajo. Biti sirota ni zgolj metafora, je prototip proletarca. Nikomur in nikamor ne pripada, lahko gre in pride, nič ga ne veže ne zavezuje. Pa vendar je konstitutivni člen skupnosti.

Kljub temu, da nima nadnaravne moči in sredstev, ki so na voljo Piki Nogavički, in prav zaradi tega se njegova moč kaže še bolj radikalno.

Je tudi oda otroški skupnosti, kar je tudi tema mladinske literature (Mark Twain, Bratovščina Sinjega Galeba) in še zlasti socialnega realizma. Otroška perspektiva ni le naivno-kritična, je tudi inventivna, izumlja tisto, kar svet odraslih ne premore. Otroška skupnost ni le literarni prijem, ali celo leposlovna fikcija, je dejanski del stvarnosti, ki, morda, v enaindvajsetem stoletju izginja ali pa jo spregledamo v razmerju med šolo in družino, institucijama, ki naj bi otroštvo obvladali. Je pa videti, da je otroška skupnost, kolektiv, za socialni realizem zastavek neke bodoče – enakopravnejše skupnosti, prostora na soncu.

Čeprav ima roman svoje posamezne junake, pa to niso literarni liki psihološkega realizma[4] – lik je otroški kolektiv na ozadju življenja neke vasi, in širše – ob prelomnih dogodkih svetovne vojne in proletarske revolucije. A to je tisti oddaljen svet, ki se skorajda naključno zgosti v situacijah, ki jih otroci ustvarjajo in ki ustvarjajo njihove usode in prostor na soncu. Pripoved, ki teče in nas zanima, je prav o situacijah in razmerjih, ki se med junaki pletejo, brez posebnega (osebnega) zapleta in razrešitve, so pač zgodbice, ki se ljudem dogajajo – zanimive same po sebi in pa tudi v spletenem nizu situacij. Tisto, kar bralca pritegne (zanima) je preplet usod in ne posamične usode.

 

Referenci:

Kranjec, M. (1937) Prostor na soncu. Ljubljana: Naša založba.

Slodnjak, A. (1939) Kritika. Miško Kranjec. Prostor na soncu. Roman. Naša založba, Ljubljana 1937. Sodobnost (1933), letnik 7, številka 1. URN:NBN:SI:doc-UACNSM64 s http://www.dlib.si[5]

---

[1] Se spomnim, da sem kot otrok spraševal mamo o Mišku Kranjcu in o njegovih knjigah na njeni knjižni polici. Je rekla, da je to verjetno najboljši slovenski sodobni pisatelj. Lirično lep. Pozneje sem ga tudi osebno srečal, saj je živel v bližini naše šole, njegov sin (Matjaž) pa je nanjo hodil. En razred pred mano. Je bil nekakšna zvezda – odličen dijak in športnik s kodrastimi lasmi in lepimi očmi, tehnični urednik šolskega glasila – čeprav sem bil formalno njegov pomočnik, ga nikoli nisem zares spoznal.  

[2] To je verjetno prav Velika Polana – skorajda anagram. Morda tudi Lipovci (Lipahovci), kjer je Miško Kranjec tudi nekaj časa živel. Če delo ni avtobiografsko krajevno, pa je časovno, saj opisuje čas Kranjčevega otroštva.

[3] Izraz je moj odmev na »prekmursko republiko«. Slodnjak (1939) to poimenuje »otroški komunizem«.

[4] Slodnjak ob izdatni pohvali pripomni, da bi lahko like v njihovi globini bolj razdelal.

[5] Digitalna knjižnica napačno navaja Lina Legišo kot avtorja kritike.

Operacija D: Na smešni strani stroke (operacije 17, odnos 6)

Komični element socialnega dela je podcenjena, kakor je komedija podcenjena v dramskih umetnostih. Ne prepoznamo ga kot uporabno orodje. Splošno mnenje je, da socialno delo nekaj »mrtvo resnega«, da se ukvarja s človeškimi tragedijami, oziroma da gre za nekaj uradnega. Na drugi strani pa ni nič nenavadnega, da si socialne delavke in delavci ob kavi pravijo smešne anekdote o svojih uporabnikih. Nekoč je pokojni Zoran Sedmak pripomnil: »Zakaj pa se ne smejimo skupaj?« Bi se nam kolcalo.

Na žalost se je tragedija v naši civilizaciji ustalila kot paradigma razumevanja človeške narave in usode. Komedija pa je le zato, da jo laže prenašamo. Velja za umetnost zabave, pozabe in pobega. Tragedija je prav zares naprava spominjanja (pa čeprav lažnih spominov), humor pa je način pozabljanja (etimološko so anekdote utrinki, ki se jih ne sme objaviti). S humorjem ujamemo situacijo na prefinjen način, se ji nasmejemo in gremo dalje. Si je zato težko zapomniti šale? Ali se jim zato najbolj smejijo tisti, ki jih pripovedujejo?

Smeh ne le preoblikuje situacijo v znosno, omogoča nam jo razbrati. Brati med vrsticami izjav in dejanj. Nerazrešljiva (tragična) protislovja se spremenijo v duhovite paradokse. Morda je treba biti neumen, da si pameten, ali pa pameten, da si neumen (težko bi rekli), vsekakor pa ni treba biti duhoven, da si duhovit.

Humor situacijo spodnese, a pri tem ostanemo pokonci in stopamo naprej. Preobrne miselni in situacijski okvir. Omogoča nam, da v situaciji ostanemo, ko iz nje izstopimo. Presenečenje je dobrodošlica.

To je dober model za socialno delo. Humor ni le ventil, s katerim laže prebrodimo težave. Je tudi dober način, kako priti in biti skupaj, kako stvari narediti na drugačen način, kako se imeti fajn, medtem ko resno delamo. Ni le talent, je tudi spretnost – ki jo je treba negovati. Ni le uporaben, da situacijo razrahljamo, »prebijemo led«, se premaknemo naprej in deblokiramo delo na in v situaciji; je tudi, sam po sebi, etična deklaracija.

Pomembno je biti Ernest

Klasična profesionalna (tudi znanstvena) drža je biti nevtralen. Ne le z vidika socialnega dela vemo, da temu ne more biti tako. Ne glede na to, koliko si strokovnjaki prizadevajo uprizoriti, ali celo uresničiti, kaj takega, bodo na koncu, v ključnih momentih, na strani močnejših.[1]  Nasprotno pa je socialno delo odkrito na strani najšibkejših. Tako jasna pozicija in vokacija (klic) sta v poklicnem svetu redkost in luksuz. Ni le nujna, da lahko prevzamemo perspektivo uporabnika, podpiramo okrepitev in zagovarjamo uporabnike – socialnemu delu omogoča, da svoje vrednote jasno in odločno razglasi, in da v skladu z njimi deluje. Vseeno pa, moramo kot strokovni delavci ohraniti nepristranskost in negovati poklicno disciplino, ki nam daje kredibilnost, zaupanje, da ne delujemo zaradi svojih zasebnih razlogov.[2]

Obstaja veliko orodij in načinov, kako delati socialno na pristranski način. Vendar pa zgolj empatija[3], perspektiva uporabnika in vrlin, pa tudi upoštevanje etičnega imperativa, da smo na strani najšibkejšega niso dovolj. Ne le v antropologiji^[4], ampak tudi v socialnem delu, poznamo celo vrsto prestopov na drugo stran, nenapisano zgodovino, kako so strokovnjaki postali »domorodci«, se odrekli podeljeni vlogi in mandatu oblasti in se pridružili uporabnicam in uporabnikom. Ne gre samo za prestop v mladinske subkulture, ki je pogost med socialnimi delavci, ki so delali z mladimi, ampak tudi za pristop k sindikatom, skupinam aktivistov in družbenim gibanjem. Pa pri tem ne gre le za bežne izlete, preskoke, temveč za vozovnico v eno smer, brez povratka (s porušenimi mostovi, zažganimi ladjami). Postati nekdo drug ni zgolj biti sposoben se vživeti, kako je v koži nekoga drugega, ni le začasni izstop iz vloge, je tudi opuščanje moči, ki je investirana vanjo. Princ mora zares postati berač, da pridemo do izvirne sinteze.

---

[1] Čeprav vemo, da to ni mogoče, pa od strokovnjakov nepristranskost vseeno pričakujemo. Če jo je nemogoče doseči do absolutne mere, pričakujemo, da bodo, denimo, sodniki nepristranski, kolikor je le mogoče, da se bodo asimptotično približevali temu idealu. Pa čeprav bodo njihove sodbe nasploh in v povprečju razredno, spolno, rasno in na več drugih načinov pristranske. Hkrati pa obstaja splošno pristranska usmeritev v presojanju, saj je aksiom, da je treba soditi posamezniku, presoditi njegovo krivdo, pa četudi je zločin strukturne narave. Ni le vprašanje, ali naj bo pravica retributivna ali restitutivna – lahko je tudi transformativna (kakor mi je prišepnila Asja, ko smo se o tem pogovarjali v Dubrovniku). Sodišče bi lahko nalagalo tudi družbene spremembe – ne le spremembe posameznikov.

[2] Klasična definicija profesije, poklica navadno enači osebno in zasebno. V socialnem delu je treba med njima vzpostaviti razliko. Mora biti docela jasno in povsem očitno, da iz situacije socialnega dela ne črpamo, razen plače, nobenega drugega zasebnega dobitka, oz. da se kaj takega zgodi le naključno in nenameravano. Socialna delavka ali delavec, ki pelje otroke na poletni tabor, sicer mora v tem tudi sam ali sama uživati, motivirati ga mora tudi njegova ali njena osebna izkušnja, hkrati pa ne sme biti nobenega dvoma glede glavnega namena tega »podjetja«, o tem, da je za skupno dobro udeležencev in da tabora nismo organizirali v korist socialnega delavca (npr. da ima hkrati počitnice in je zato plačan).  

[3] V socialnem delu sta pomembni dve vrsti empatije – medosebna, v pogovoru, zato, da ustvarimo čustveno mostišče med dvema, in pa socialna oz. situacijska, s katero se vživljamo v družbeno situacijo, v kateri se je nekdo znašel. Vendar pa se pojem in tehnike empatije pogosto uporabljajo kot trik, ki nam omogoča, da ostanemo neprizadeti, da se obranimo intenzivnega povezovanja z uporabniki, da dojamemo in razumemo njihova čustva in situacijo, ne da bi nas čustva preplavila in situacija prevzela. Empatija je na tak način lahko uporabna kot bližnjica v prepoznavanju situacije in istovetenju z ljudmi v njej, ko ni časa ali nuje, da bi v samo situacijo tudi docela stopili. Da pa iz tega ustvarimo načelo, ni niti nujno niti produktivno. Obstaja namreč mnogo načinov, kako ustvariti reflektivno distanco do neke situacije (npr. pisanje dnevnika, pesmi, blogov; skupni reflektivni pogovori skupine, ki doživlja situacijo, itn.), obstaja pa tudi mnogo situacij, v katerih ni dovolj situacijo le razumeti, ampak je treba v njej delovati, pogosto delovati osebno in gajstno. Pogosto je treba zavezništvo izkazati z dejanji, zaupanje ustvarjati z intenzivno angažiranostjo, osebnim tveganjem, ki potrjuje, da smo zares na strani uporabnikov.

[4] Lahko bi celo rekli, da antropologi postanejo socialni delavci, ko prestopijo na drugo stran.