V socialnem delu gre za spremembe. Ali gre za
dejavno spreminjanje, da bi si izboljšali življenje ali pa za prizadevanje, da
bi obvladali spremembe, ki nam grozijo – npr. ohranjanje virov, sredstev in
prednosti v prihajajočih prekucijah
(npr. pri starosti, bolezni). Spremembe prinašajo tveganja, ta pa s seboj svoje
koristi in nevarnosti.
Živimo v spreminjajoči se družbi, družbi tveganj (Beck
2001) in s tem moramo živeti. Nadalje, makro-družbena tveganja - onesnaževanje
okolja, naravne katastrofe, podnebne spremembe, politični in vojaški spopadi,
ekonomske krize in druga tveganja najbolj prizadenejo revne, obrobne in nemočne
dele družbe. Socialno delo je stroka, ki ji je poslanstvo delati z »ranljivimi
skupinami«, torej z ljudmi, ki so izpostavljeni družbenim pritiskom v večji
meri, in ki se, zaradi svoje življenjske situacije, znajdejo pred intenzivnimi
izzivi, ki lahko povzročijo velikanske stiske.
Ob izpostavljenosti družbenim tveganje, ki jih
povzroča »družba«, obstajajo še številni drugi primeri, ko se nam življenje
spreminja in ko je treba prevzeti tveganje. Dogajajo se nam raznoliki
življenjski dogodki, prehodi, krize identitete ali celo povsem banalna,
nepričakovana in nepreskušena dogajanja – ne glede na to ali gre za nesreče ali
ne – in nam spremenijo potek življenja ali življenjskih rutin.
Življenjski dogodki
Življenjski dogodki so visoko stresni dogodki, ki
nam temeljito spremenijo življenjski svet. Taki dogodki nam zvišajo energijsko
raven delovanja, hkrati pa nam obrnejo razumevanje vsakdanjega sveta na glavo,
spremenijo pomene, vloge in zavezništva. To se ne zgodi zgolj ob neželenih,
škodljivih dogodkih, kot so izguba ljubljene osebe, službe, stanovanja,
bolezen, ampak tudi ob dogodkih, ki jih doživljamo pozitivno – kot na primer –
poroka, rojstvo, nova zaposlitev, nov dom itn. Raziskave so pokazale, da če se
nam pripeti več tovrstnih dogodkov v nekem časovnem obdobju, nastopijo
posledice duševnega ali telesnega blagostanja (Holmes
& Rahe 1967, Nastran Ule 1993, Gallagher 1995: 329–333, Lamovec 1998:
215–220).
Socialno delo po izročilu pogosto zavzema uradno
mesto skrbnika, čigar naloga je obvladovati ogroženost ljudi in zagotoviti
najboljše možne izide. Je naslov, na katerega se ljudje obrnejo, ko vidijo, da
so njihove lastne socialne, osebne in finančne zmožnosti nezadostne, da bi se
spopadli s svojo situacijo. Naloga socialnega dela je oceniti stopnjo tveganja
in zagotoviti odgovor, dajatev, ki bo zmanjšala tveganje do sprejemljive mere.
Tveganje je torej pogosto mera upravičenosti do socialne ali kakšne druge
dajatve. Ocena pa je lahko zelo preprosta, kot pri preverjanju materialne
ogroženosti s količino dohodkov in premoženja pri denarnih pomočeh ali pa
precej zapletena, kot na primer v primeru družinskega nasilja ali česa
podobnega.
Hkrati pa v sodobni, kapitalistični (pa tudi
verjetno v post-kapitalistični) družbi prevzemanje tveganja oblikuje človekovo
identiteto in njega samega. Ljudem je treba omogočiti prevzemanje tveganja (ne
zgolj se mu izogibati). Namen in končni cilj analize tveganja je zmanjševanje
škode – ali bolje varnost podjetnosti – biti
zmožen delati stvari, ne da bi se pri tem izpostavljali prevelikemu,
nepotrebnemu ali neželenemu tveganju.
Zato je treba tveganje analizirati, ne le oceniti.
Glavno analitično orodje pri tem je v tvegani situaciji razlikovati med grožnjami ter nevarnostmi oz. koristmi (ali
celo dobički), hkrati pa že ugotavljati, kakšni ukrepi bi zmanjšali škodo.
Razlikovanje med temi prvinami tveganja je nujno,
saj v vsakdanjem življenju okoliščine, ki naredijo neko situacijo tvegano oz.
ogrožajočo, združimo z dejanskimi dogodki, ki so nevarni oz. škodljivi. Če je
nekdo »psihotičen«, ni nujno, da je nevaren. Statistično nič bolj kot
katerikoli drug človek brez take nalepke, a psihotično vedenje uvede določeno
nepredvidljivost dejanj. Torej moramo opraviti oceno intenzivnosti (resnosti
grožnje) in tega, kakšna je psihotična situacija, ločeno od verjetnosti nevarnega dogodka (in ju
šele potem združiti v enačbo tveganja).
Še več, moramo pogledati tudi koristne plati
dogodkov in jih pretehtati zoper nevarnosti v situaciji. Korist je namen
tveganega vedenja. Nenazadnje pa bi bilo neetično (pa tudi neumno) ocenjevati
le tveganje, ne da bi pri tem bili že usmerjeni v zmanjševanje morebitne škode.
Pri tem pa ne gre le za iskanje najmanj škodljivega načina, kako priti do
koristi, temveč tudi za to, da uporabimo najmanj restriktivne ukrepe, da se
izognemo škodi.
Tovrstne ukrepe moramo predvidevati na več točkah
ukrepanja: kot način preprečevanja
tveganja (ne vozim, ko sem pil), kot način ublažitve
nevarnih dogodkov (nositi čelado) in način popravljanja
škode (zavarovanje, opravičevanje). Uporabimo lahko več različnih sredstev in
načinov zmanjševanja škode: tehnične (javljalci
dima, čelade, elektronske naprave), izobraževalne (informiranje, ozaveščanje,
učenje spretnosti ipd.), socialne
(spremstvo, vsebovanje, mediacija …), pravne
(zapisani dogovori, vnaprejšnja navodila, sodne prepovedi …).
Pri analizi tveganja torej: analiziramo situacijo,
ugotovimo intenzivnost tveganja, njegovo sprejemljivost in načrtujemo ukrepe
zmanjševanja tveganja. Gre za zavarovanje življenjske situaciji in za podporo
pri prevzemanju tveganj.
Socialno delo je za spremembe
Socialnega dela ne potrebujemo tam, kjer je treba
vzdrževati obstoječe. Kjer obstaja rutina, kjer je treba le izpolnjevati
obrazce in jim slepo slediti, kot pravi Bill Jordan (1987), ni potrebe po
socialnem delu. Socialno delo potrebujemo tam, kjer je potrebna sprememba, kjer
je stiska tako velika, da je ljudje več ne obvladajo, kjer se dogajajo
spremembe in jih morajo ljudje bolje preživeti, kjer so se spremembe zgodile in
se ljudje morajo naučiti z njimi živeti, ali ko obstaja precejšnja možnost, da
bo prišlo do sprememb in se je nanje treba pripraviti, ali pa jih preprečiti.
Reference:
Beck U. (2001) Družba tveganja na poti v neko drugo moderno. Ljubljana: Open Society
Institute.
Gallagher, B., J. (1995) The
Sociology of Mental Illness. Englewood Cliffs: Prentice Hall.
Holmes, T. H., and Rahe, R. H. "The Social Readjustment Rating
Scale." Journal of Psychosomatic Research 11 (1967): 315–328.
Jordan, B. (1987), Counselling, Advocacy and Negotiation. British Journal of Social Work Vol. 17,
N. 2 (April 1987): 135-146.
Lamovec T. (1998), Psihosocialna pomoč v duševni
stiski, Ljubljana: Visoka
šola za socialno delo.
Nastran-Ule, M. (1993), Psihologija vsakdanjega življenja. Ljubljana: Znanstveno in
publicistično središče.
Ni komentarjev:
Objavite komentar