Pojem tveganja zelo pogosto uporabimo, da bi
razvrednotili določenega človek, skupino ali celo cel družbeni segment. Če
nekoga označimo, da »kaže tvegano vedenje« in če to celo pripišemo njegovi ali
njeni »osebnosti« in tveganje torej vidimo kot osebnostno lastnost, značilnost,
ki jo umeščamo v njegovo ali njeno lastno osebo (ne glede ali to pripisujemo
psihološki zgradbi, vzgoji ali biološki, »nevroznanstveni« konstituciji), ne
pomeni samo, da vedenje in osebnost ločimo od njunega konteksta, prenesemo
tveganje s situacije na osebo, ampak pomeni tudi priklicevanje, včasih tudi
masivnih, mehanizmov nadzora, posledično odvzem temeljnih človeških pravic, izobčenje
iz družbenega sodelovanja in nameščanje v neko vrsto družbenega varstva, celo
zapiranja.
Nalepke in grešni kozli
Etiketiranje je lastnost družbene interakcije, s
katero določeno vedenje ali osebnostno lastnost stereotipiziramo tako, da
zasenči druge lastnosti istega človeka. Medtem ko je stereotipiziranje, v svoji
benigni obliki, koristna bližnjica ali stenogram v interakciji (kot damo nekomu
nalepko »prodajalke«, vemo, kako se do tega človeka vesti in kaj v situaciji
nakupovanja od njega pričakovati). Celo če nekomu damo nalepko, ki je tako
dominantna, da sega onkraj same situacije (zdravnik, policist, profesor), v
kateri to vlogo opravlja, bo lahko to rahlo krivično ampak neškodljivo.
Obstajajo pa take nalepke, ki diskreditirajo nosilca, pokvarijo njegovo ali
njeno identiteto, ustvarijo stigmo (Goffman, 2008) in tako postavijo, včasih
nepremostljive, ovire za družbeno sodelovanje in ga ali jo oropajo pogodbene
moči. S prikrajšanjem veljavnih sredstev interakcije in stopanja v družbene
vloge, pa tudi z odčitavanjem in presojanjem na podlagi diskreditirajoče
nalepke, natikanje nalepk postane samoizpolnjujoča
se prerokba, saj človek v taki situaciji dobi »dovoljenje za odklon« in mu
tudi ne preostane kaj dosti drugega.
Ljudje, ki jim pritaknejo nalepke, ki jih
razvrednotijo, pogosto opravljajo vlogo grešnega
kozla za določeno skupino, pogosto za celo družbo. Izpostavijo jih kot
krivce za vse težave in bedo cele skupine, postanejo strelovodi za nabrane
frustracije, togoto in jezo skupine. Imeti grešnega kozla za vodje takega
preganjanja (včasih ga poimenujemo »moralna križarska vojna (Becker 1963)
včasih »moralna panika« (Cohen 1980)) pomeni večanje njihove lastne moči in
ubogljivosti skupine.
Vir etiketiranja, stigmatiziranja in ustvarjanja
grešnih kozlov pri tveganem vedenju je negotovost, značilna za »družbo
tveganja«. Je način odvračanja strahov o tem, kar bi se lahko zgodilo,
nepredvidljivosti in negotovosti obstoja.[1]
Izogibanje tveganju je druga plat družbe tveganja oziroma
imperativa tveganja. Je vodilno načelo mnogih javnih agentur, ki se ukvarjajo z
javno varnostjo (policija, sanitarna inšpekcija itd.) – deloma v skrbi za varno
okolje deloma v skrbi za to, kar bi lahko naredili posamezniki. Slednje
naredijo z nadzorovanjem, omejevanjem, v mnogih primerih tudi s prisilo in zapiranjem.
Četudi socialno delo ni imuno nanje, pa morajo za
socialno delo take operacije ostati nesprejemljive. Mandat socialnega dela je sicer
podpirati ljudi v obvladovanju tveganj, ki jih s svojim načinom proizvodnje in
organizacije družba prinaša. Vendar pa na mikro ravni posameznikov in skupin,
mora socialno delo vzdrževati pogled, da je tveganje lastnost situacije in ne
človeka, mora prevzeti uporabnikovo perspektivo prevzemanja tveganja kot
sredstva za njegovo korist in odvreči skrbniško perspektivo izogibanja
tveganju, ki lahko vodi v osiromašenje življenja in zmanjševanje priložnosti.
Zmanjševanje škode
Socialno
delo ne zanima, kaj je prav in kaj je narobe, ampak kaj deluje in kaj ne.
Ne zanima nas, ali je uživati droge prav ali
narobe, ali starši morajo ostati z otroki ali ne, ali se kdo sme ali ne sme
pogovarjati s seboj, ali se ubiti, imeti dom, voziti avto, nositi nogavice
različnih barv itn. Vemo, da imajo droge lahko tako destruktivne kakor
ustvarjalne učinke, da so starši primarna opora, lahko pa zelo ogrožajo svoje
otroke, vemo tudi, da so lahko notranji glasovi spodbujajoči ali ogrožajoči
itn. To ni vprašanje relativizma, je vprašanje tega, kakšne vrste mašina je na
delu.
Kriterij za izdelavo mašine bi moral biti tak, da
bi ureditve zagotavljale maksimalen dobiček in najmanjšo izgubo ali škodo vsem
udeleženkam in udeležencem; ne le v ekonomskem smislu – škoda in izboljšava sta
lahko tudi telesna, čustvena, čutna: bolečina, gnus, radost, lepota; delno tudi
zadovoljstvo.
Zmanjševanje škode in večanje koristi: pragmatika
beži od binarnih nasprotij gramatičnih pravil. Ne gre za izbiro med zdravjem in
boleznijo, napačnim in pravim, uspehom in izgubo, črnim in belim – hočemo, da
je slika vsaj in črna in bela, najboljše pa je, da je barvna.
Posebnost konstrukcije delujočega jezika (ali
kratko malo delovanje) je mandat socialnega dela – upoštevati je treba vložke
najšibkejših udeležencev in udeleženk. Socialno delo se vplete z namenom, da je
skrbnik ali zagovornik, z namenom, da zavaruje interese šibkih, ki se ne
(z)morejo zavarovati sami; in zagovarja tiste, ki nimajo dovolj moči, da bi jih
slišali. Kriterij delovanja je šibkost, ki prerašča v moč.
Zmanjševanje
škode je vodilni pojem, ki nadomešča krivdo, napako, pomanjkanje.
Reference
Becker, H.S. (1963), Outsiders.
New York: Free Press.
Cohen S. (1980), Folk Devils and Moral Panics, Oxford: Oxford
University Press.
Goffman, E. (2008) Stigma: Zapiski o upravljanju poškodovane
identitete. Maribor: Aristej.
[1] Čeprav je prevzemanje
tveganja vodilni in produktivno načelo kapitalistične družbe in poganja celo
industrijo tveganja (zavarovanje, igre na srečo, ekstremni športi itd.), pa ima
ta značilnost svojo temno plat izogibanja
tveganju, ki jo označuje masiven aparat kontrole tveganja (varnosti,
varovanja).
Ni komentarjev:
Objavite komentar