Operaciji C+D: Stopnjevanje intenzivnosti posega je tudi stopnjevanje moči ali nemoči (operacije 18, krepitev moči 4, odnos 7)

Tale blog sem napisal ob razpravah s študenti. En namen je ponazoritev stopnjevanja posegov v življenjski svet uporabnikov. Predvsem pa sem hotel s primerom nazorno pokazati, da krepitev moči ni le upoštevanje perspektive moči, ali kot raje rečem, da se izognemo tej zmedi – vrlin, opogumljanje v pogovoru, skratka, da to ni le pogovorna praksa, temveč tudi praksa delovanja, ukrepov in povsem stvarnih, pa tudi nestvarnih, preureditev.

Vzemimo primer, kakor ste ga navajali v razpravi, in ga z malo domišljije dopolnimo. Prijateljica ima težave v šoli. Ima slabe ocene, učiteljica jo je vzela na piko, grozi ji, da bo razred ponavljala, ali celo, da jo bodo vrgli iz šole.

Raven pogovora. Kot prijateljici, se o njenih težavah pogovarjata. Tolažita se, šimfata učiteljico, ki jo je vzela na piko, iščeta rešitve, razmišljata o tem, kako bi se lahko bolje naučila, kako bi se lahko postavila zase pred učiteljico, snujeta taktike, kako povedati za težave staršem itn.

Podpora. Skupaj poizvesta, kaj se je treba naučiti. Posodite ji zvezke, knjige. Skupaj se učita. Gresta skupaj na pogovor k učiteljici.

Pomoč. Inštruirate jo v predmetih, ki jih obvladate. Stopite do učiteljice in ji pojasnite situacijo in se dogovorite za dodatna izpraševanja. Napotite oz. usmerite jo k šolski svetovalni delavki, s katero se poznate, saj ste sodelovali pri nekem skupnem projektu.

Koordinacija (oskrbe). Zagotovite inštrukcije od sošolk oz. sošolcev, ki dobro obvladajo gradivo. V razredu naredite majhno zbiralno akcijo, da si kupi knjige, ki ji manjkajo. Dogovorite se s predsednico razreda, da opozori razredničarko, da jo imajo nekateri učitelji na piki. S starši se dogovorite, da jo ne bodo izpisali iz šole in v času, ko bo popravljala ocene, ne bodo preveč obremenjevali z delom doma. Zraven pa poskrbita za rekreacijo in sprostitev, določita čas in aktivnosti, ki jo bodo razbremenjevale.

Premestitev. Ker so razmere doma neznosne, se za čas intenzivnega učenja prijateljica preseli k vam. Skupaj gresta med prvomajskimi počitnicami se učit na vaš vikend. (Varianta B – se preseli v internat ali v stanovanjsko skupino; varianta C (lahko tudi v kombinaciji z B) – ker ima na šoli tako zelo slab sloves, se »prešola«).

Ali pa primer iz doma za stare (z malo domišljije dopolnjen). Stanovalka se ne razume s svojo cimro. Imata drugačen življenjski slog, ena gre zgodaj spat, druga gleda televizijo; ena ima rada pospravljeno, druga razmetava. Pogosto se sporečeta itn.

Pogovor. Stanovalka se s svojo stisko in pritožbami oglasi pri socialni delavki. Pogovarjata se tako o stiskah, ki jih doživlja, kakor tudi skupaj iščeta možne rešitve – bodisi v tem, kako se bosta s sostanovalko dogovorili o boljšem sožitju, bodisi o tem, kako se lahko situaciji bolje prilagodi. Raziskujeta tudi možnost formalne pritožbe, o možnostih preselitve v drugo sobo.

Podpora. Socialna delavka informira stanovalko o možnostih pritožbe, ki stanovalka pri njej v pisarni spiše in se pri tem posvetuje s socialno delavko. Skupaj se pozanimata pri glavni sestri o prostih mestih in sobah. Socialna delavka večkrat obišče sostanovalki, da bolje spozna situacijo in tudi da se lahko mimogrede kaj pogovorijo in morda kaj uredijo.

Pomoč. Socialna delavka pokliče glavno sestro in se dogovori za preselitev k drugi sostanovalki. Varianta B: zagotovi ji dodatek za tujo postrežbo in pomoč – tako da si lahko privošči nadstandard enoposteljne sobe. Varianta C: ker preselitev trenutno ni možna (ali pa ker socialna delavka presodi, da bo v drugi sobi spet ista situacija – kar je lahko le opravičilo za nezmožnost prve J) se pogovarja skupaj z obema, kako se bolje razumeti in skupaj živeti.

Koordinacija oskrbe. Ker se v pogovorih izkaže, da je neznosnost življenja v istem prostoru, le ena izmed težav, ki jih stanovalka doživlja, se odločita s socialno delavko, da bosta naredili osebni načrt. Ta poleg cilja preselitve v drugo sobo, zajema tudi več izhodov iz doma (v spremstvu), udeležbo v več dejavnosti v domu in bolj intenzivno družabno življenje, več stikov z vnuki in pa, v času do preselitve, nekoga, ki bo posredoval v sporih dveh sostanovalk.

Premestitev. Preselitev v drugo sobo. Lahko tudi v drug dom ali pa nazaj domov. V slednjem primeru z osebnim paketom storitev, ki bo stanovalki zagotavljal oskrbo, ki jo  potrebuje in zaradi katere je sploh prišla v dom.

***

Kljub temu, da bi morda kdo drug postavil kakšno od naštetih dejavnosti v sosednjo kategorijo, naj bi ta primera dobro ponazarjala tako prehod iz ene stopnje intenzivnosti posega v drugo, kakor tudi logiko, ki velja na eni ravni, na drugi pa ne.

Iz teh dveh ponazoritev je tudi razvidno, da, ko »prestavimo« v intenzivnejšo stopnjo posega, lahko prenesemo oz. nadaljujemo z dejavnostmi nižje stopnje, le da zdaj dobijo drugačen predznak oz. so drugače umeščene v celoten sklop dejavnosti. Prijateljici se namreč še vedno pogovarjata, posvetujeta in svetujeta, vendar zdaj tudi o tem, kaj bosta zares skupaj naredili, kako bosta v svoje akcije vključili še druge, ali celo na kakšnem drugem kraju. Vsaka povečana stopnja intenzivnosti vključuje torej dejavnosti manj intenzivnega posega.

Seveda pa velja tudi obratno, da vsaka manjša stopnja, po definiciji, ne more vsebovati bolj intenzivnih posegov, oz. jih lahko vsebuje le kot posredno posledico svoje lastne intenzivnosti – npr. prijateljici v pogovoru uvidita, da je »prešolanje« najboljša rešitev in potem prijateljica v težavah zamenja šolo, vendar to stori sama, brez podpore, pomoči ali koordinacije svoje prijateljice. A to lahko stori le, če ima za kaj takega dovolj moči (če je pa nima, jo pa bodo drugi vrgli iz šole – brez večjega upora).

Razlika v moči je torej ključ prehoda z ene stopnje na drugo. Gre za razlike v moči med močjo, ki jo človek dejansko ima in ki jo potrebuje, da bi uresničil svoje želje oz. cilje, hkrati gre za razliko v moči med tistim, ki mu pomagajo in agentom pomoči, pa tudi razliko v tipu moči, ki jo generira neka stopnja intenzivnosti posega.

Izhajamo iz tega, da torej prehod z ene intenzivnosti na drugo označujejo primanjkljaj moči, nuja dodatne moči in iskanje novih virov moči in njihova uporaba.

Vir moči v pogovoru je srečanje – z enim ali več sogovorniki, ki odpre prostor za razmislek in za širjenje zavesti o možnostih delovanja. Gre za zgolj osebno okrepitev, ki izhaja iz medsebojnega spoštovanja, perspektive vrlin (moči).

V podpori je vir moči moč drugega, torej gre za dodajanje moči z navzočnostjo v realnem življenjskem svetu človeka, ki je podpore deležen.[1]

Pri pomoči je vir moči tudi moč drugega, a je ta investirana. Bodisi tako, da pomočnik deluje kot pooblaščenec človeka, ki mu pomaga – na primer, prijateljica se gre pogovarjat z učiteljico; bodisi tako, da je investicija v moč pomočnika družbena ali celo institucionalna. Pri uporabi tega vira pomoči gre za nadomeščanje (primanjkljaja) moči oz. za prenos moči na drugega, uporabo moči pomočnika v interesu pomaganega.

Pri koordinaciji oskrbe gre za vire zunaj življenjskega sveta človeka, ki je je deležen, pa tudi zunaj odnosa pomoči. To so navadno institucionalni viri (denarne ali storitvene dajatve), lahko pa tudi viri, ki so na razpolago v življenjskem svetu drugih ljudi. Gre za organizacijo moči, njen uvoz oz. posredovanje (brokerstvo) in redistribucijo.

Pri premestitvi gre tudi praviloma za institucionalne vire, ko gre za strokovno pomoč, pri neformalni pa večinoma za alternativne vire, torej druge vire, ki zamenjajo, tiste, ki jih je človek doslej uporabljal. Vendar v tem primeru ne gre za nadomeščanje moči, kot gre pri odnosu pomoči, temveč za priključitev na te alternativne vire, nadomeščanje »mesta« oziroma, še zlasti kot gre za institucionalno premestitev, prav tistih osnovnih virov za življenje (streha nad glavo, hrana). Ker gre za premestitev, lahko rečemo, da gre za »presaditev« - torej črpanje iz povsem drugih virov kot v prejšnjem življenjskem svetu. Če gre za premestitev emancipatornega značaja, za preselitev – torej zapuščanje nekega življenjskega prostora z namenom večje samostojnosti, neodvisnosti (npr. od staršev, šefa ipd.), gre za velik korak k totalni okrepitvi, medtem ko če gre le za premestitev oz. namestitev v institucijo, pa (sicer ob pridobitvi življenjskih virov) za totalno izgubo moči – redukcijo na predmet pomoči.

Zgornja primera sta se razlikovala v tem, da je v enem šlo za neformalno, v drugem pa za formalno pomoč. Videli smo, da je logika prestavljanja iz ene stopnje v drugo bolj podobna kot različna. Podobno tudi funkcionalne vloge, ki so jih pomočniki (prijateljica in socialna delavka), prevzemali. A smo videli, da so med njimi tudi razlike, ne le ceremonialne, temveč tudi razlike v moči.

Videli smo tudi, da so pogosto izidi lahko res okrepitveni, lahko pa so seveda tudi »razkrepitveni«. Dvojnost možnih izidov, ki je na prvi pogled zelo očitna pri premestitvi – razlika med premestitvijo kot emancipacijo in institucionalizacijo – zasledimo tudi na manj intenzivnih stopnja poseganja v življenjski prostor.

O tovrstnih dvojnih možnih izidih in premenah vlog formalnih in neformalnih pomočnikov v naslednjem blogu.

---

[1] Eventualno tudi za posojanje moči, ko gre za vzajemno, tovariško pomoč, pri kateri načelna simetrija odnosov zagotavlja »vračanje uslug«.

Operacija D: Fetišizem odnosov, ne le besed (operacije 16, odnos 5)

Poleg nevarnosti, da se ujamemo v fetišizem besed, v socialnem delu obstaja tudi nevarnost, da se ujamemo v fetišizem odnosov. To je resna nevarnost, saj odnosi v socialnem delu pomenijo veliko. Na eni strani, kot tukaj zatrjujemo, je ustvarjanje delovnega odnosa predpogoj za skupno delo, torej za socialno delo sploh. Na drugi strani pa tem odnosom pripisujemo prevelik pomen. To izhaja iz situacijskega momenta in konkretnega dispozitiva – iz zornega kota socialne delavke oz. delavca, saj mora za to, da opravi svoje delo, ustvariti (delovni) odnos. Onkraj situacije pa izhaja iz dolge tradicije fetišiziranja odnosov, saj v psihodinamskem izročilu socialnega dela, ki je prevladovalo v še v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, odnos bil glavno orodje socialnega dela. Psihodinamska, psihoanalitična predpostavka je namreč bila, da se v odnosu med uporabnikom in socialnim delavcem ponovno odraža odnos do matere ali očeta iz otroštva (transferenca – ki jo je treba predelati). Še bolj pa tak odnos do odnosa določa skrbniški obrazec socialnega dela kot skrbniškega poklica (ki zgodovinsko predhodi psihoanalitskemu in je zares njegova podlaga). V tem pokroviteljskem odnosu, ki izhaja iz fevdalizma, odnos ni naključen, je vnaprej določen z mestom, ki ga človek sicer in vedno ima v piramidni mreži odnosov. Odnos dveh svobodnih in enakopravnih ljudi, pa je vedno a priori naključen; usodnost nekega razmerja nastopi šele naknadno, s skupnim delom, pa tudi skupnim bojem ali ljubeznijo.

Past, v katero se v pogovorih lahko ujamemo, je, da to, kar nam uporabniki rečejo interpretiramo. S tem predvsem pokažemo, da jim ne verjamemo na besedo. S tem ne le, da se delamo pametnejši, temveč odvzamemo pomen besedam, dejansko uporabniku odvzamemo besedo, njeno moč, diskreditiramo. Njihove besede si prisvojimo.  Taka razlastitev ni pogubna le za uporabnika, saj ga naredi nemočnega v pogovarjanju, še zlasti pa v dogovarjanju, pogubna je tudi za strokovnjaka, ki tako ostane sam v svojem svetu. Tako sprevračanje besed je v funkciji moči in gotovosti v svojo moč, je odvod skrbniških razmerij.  V enakovrednih razmerjih prisega ni potrebna, vanje stopamo bona fide, z zaupanjem, da besede pomenijo to, kar pomenijo sicer, in ne nekaj drugega – dokler se ne izkaže drugače. Interpretacija je sredstvo stigmatizacije – vnaprej predpostavljamo, da nam nekdo govori nekaj drugega; in dominacije – da ima tisti, ki ima moč, zadnjo besedo.[1]

Da bi se izognili pastem fetišiziranja odnosov in besed, je treba vedno znova biti pozoren na to, da odnosi in besede niso namen socialnega dela, temveč le njihovo sredstvo. Ustvarjanje odnosa je predpogoj in orodje, da se lahko lotimo drugih treh operacij.[2] Besede pa so prav tako orodje, da nekaj naredimo, ustvarimo. Besede so v socialnem delu kot povabilo na ples. Ples pa je način kako delamo skupaj, se dopolnjujemo in izmenjujemo. Je bistveni del sintakse, skladnje dejanj (tudi besednih). Poleg pazljivosti, da ne pademo pod urok teh fetišev, pa moramo, da bi se tej pasti izognili, tudi pogovor in odnos pazljivo oblikovati, biti pozoren na diagram in delitev moči v odnosu, plesati ples skrbnika in zagovornika, dati besedo uporabniku in mu verjeti na besedo. Za to in za udejanjanje pa je treba imeti pogum.

Da se izognemo takim pastem je treba ohranjati pristranskost, biti konsistentno na strani uporabnika. Pomaga pa tudi, da se zadevam nasmejemo, da jih s tem, ko jih ne jemljemo preveč resno, jemljemo zares.

---

[1] Taka paranoična drža in operacija dešifriranja je upravičena ravno v nasprotno smer, nasproti tistim, ki imajo presežek moči, ki imajo skrite interese in hočejo odnos ali pogovor uporabiti predvsem v lastno korist, torej tistim, ki po definiciji lažejo – politiki, trgovci in drugi mešetarji z ljudskimi dušami.

[2] Kot že rečeno, bi lahko za to operacijo finalizem, ki gre onkraj konkretnega dela, bil ustvarjanje tovarištva. Če to lahko vidimo kot tvoren prispevek k obči družbeni solidarnosti, pa bi to, da bi bili socialni delavci in delavke oz. okolje socialnega dela osnovna referenčna skupina uporabnikov in njihov temeljnih, ali celo ekskluzivni priključek za vključevanje v družbo, skorajda kapitulacija, vsekakor pa revščina za uporabnike. Žal pa se to dogaja, razmeroma pogosto. Včasih tudi zaradi fetišizacije odnosov, predvsem pa, ker se ljudje znajdejo v takem osamljenemu položaju, da nimajo nikogar drugega – so jih vsi zapustili, celo umrli, so v zavodu ipd. V takih razmerah so odnosi, celo navezanost, ključnega pomena, včasih tudi edino orodje socialnega dela. A je tudi tu treba jemati tak intenziven odnos in navezavo, kot nekaj, kar je prehodnega značaja. Kot sredstvo, da človek sčasoma (spet) razširi svojo mrežo, se vključi v druge pomembne odnose in družbena dogajanja. Tako kakor pri dojenčku starši niso njegova končna destinacija.

Operacija C: Psihologizacija in individualizacija moči (operacije 11, krepitev moči 3)

Pojem okrepitve, četudi so si ga izmislili in prvič uporabili v boju proti apartheidu, je politični koncept par excellence. Sedanja raba je ta koncept razvodenila, izgublja svojo ost in dobiva pomen psiholoških zmožnosti kot npr. asertivnosti (odločnosti), poguma, socialnih spretnosti ipd. Malo boljše, pa še vedno zgrešeno, ga zvedejo na pristop perspektive moči.[1]

Perspektiva moči oz. vrlin je pristop, ki se osredotoča na človekove vrline (njegove močne strani), ne pa na slabost, primanjkljaje in napake. Za socialno delo je pri delu z ljudmi pomembno vedeti, kaj zmorejo, da jih lahko uzremo v dobri luči, ne pa da se osredotočimo na to, česa ne zmorejo, kaj je z njimi narobe in kaj jim manjka. Pri tem je pomemben paradigmatski premik spoznavanja ljudi prav v njihovem življenjskem svetu. Je velikanski korak k temu, da uzremo uporabnike kot heroje preživetja namesto žrtev poraznih okoliščin (revščina, nasilje, stres) ali celo krivce zanje (kot je to značilno za uživalce drog, ljudi z duševno stisko, …).

Perspektiva moči (vrlin) je pomemben del krepitve moči, vendar pa okrepitve ne moremo zvesti le nanjo.

Tako razvodeneno rabo izraza krepitve moči lahko imamo za »ideološko revizijo« pojma, verjetno nenamerno, ki spregleda strukturne lastnosti situaciji, v katerih se dogaja.  

Če vprašanje moči umestimo v posameznika in v njegov ali njen psihološki ustroj, še bolj pa če hočemo »okrepiti človeka«, ga imamo za »predmet krepitve moči«, potem spreobrnemo bistvo operacije – s tem ko ga naredimo objekt okrepitve zamenjamo vzrok za posledico, ga imamo za vir izgube moči, ali nasprotno za njen vir in ne nosilca. Tovrstna operacija ponovno uvaja napako, krivdo – ljudem postavlja vprašanje »Kaj sem storil narobe, kje sem naredil napako?«. Na drugi strani pa tudi odraža nemoč in pomanjkanje virov strokovnjakov. Na primer, »okrepitev« žrtve družinskega nasilja s svetovanje in družinsko terapijo lahko odraža nezmožnost priskrbeti materialnih virov, predvsem stanovanjski, denimo, stanovanja, v katerega bi se žrtev lahko preselila (in ki bi tudi okrepilo možnosti svetovanja in zmožnost in možnosti pogajanja.

Na strukturni ravni imamo tudi pojmovanje, da je družba sestavljena iz enakopravnih posameznikov, ki posameznika postavi na mesto registra blagostanja – to pa usmerja pozornost v posameznika. Dober in močen primer za to je dezinstitucionalizacija – s katero se pravzaprav postavimo v obrambo posameznika pred zatiralnim kolektivom. To je dobro izhodišče in tudi destinacija, jo je pa treba, kot proces in operacijo, videti kot kolektivno zadevo – ko gre za okrepitev posameznika s kolektivno akcijo ali pa ko gre za okrevanje – ponovno osvajanje skupnega polja. Vložek v posameznika je tudi vložek v skupnosti, in narobe.

---

[1] Zato sam raje uporabljam za ta pojem, torej pogleda na človeka z vidika njegovih vrlin (in ne napak), izraz »perspektiva vrlin«.