Tale blog sem napisal ob razpravah s
študenti. En namen je ponazoritev stopnjevanja posegov v življenjski svet
uporabnikov. Predvsem pa sem hotel s primerom nazorno pokazati, da krepitev
moči ni le upoštevanje perspektive moči, ali kot raje rečem, da se izognemo tej
zmedi – vrlin, opogumljanje v pogovoru, skratka, da to ni le pogovorna praksa,
temveč tudi praksa delovanja, ukrepov in povsem stvarnih, pa tudi nestvarnih,
preureditev.
Vzemimo
primer, kakor ste ga navajali v razpravi, in ga z malo domišljije dopolnimo. Prijateljica
ima težave v šoli. Ima slabe ocene, učiteljica jo je vzela na piko, grozi ji,
da bo razred ponavljala, ali celo, da jo bodo vrgli iz šole.
Raven pogovora. Kot prijateljici, se o
njenih težavah pogovarjata. Tolažita se, šimfata učiteljico, ki jo je vzela na
piko, iščeta rešitve, razmišljata o tem, kako bi se lahko bolje naučila, kako
bi se lahko postavila zase pred učiteljico, snujeta taktike, kako povedati za težave
staršem itn.
Podpora. Skupaj poizvesta, kaj se je
treba naučiti. Posodite ji zvezke, knjige. Skupaj se učita. Gresta skupaj na
pogovor k učiteljici.
Pomoč. Inštruirate jo v predmetih, ki
jih obvladate. Stopite do učiteljice in ji pojasnite situacijo in se dogovorite
za dodatna izpraševanja. Napotite oz. usmerite jo k šolski svetovalni delavki,
s katero se poznate, saj ste sodelovali pri nekem skupnem projektu.
Koordinacija (oskrbe). Zagotovite
inštrukcije od sošolk oz. sošolcev, ki dobro obvladajo gradivo. V razredu
naredite majhno zbiralno akcijo, da si kupi knjige, ki ji manjkajo. Dogovorite
se s predsednico razreda, da opozori razredničarko, da jo imajo nekateri
učitelji na piki. S starši se dogovorite, da jo ne bodo izpisali iz šole in v
času, ko bo popravljala ocene, ne bodo preveč obremenjevali z delom doma.
Zraven pa poskrbita za rekreacijo in sprostitev, določita čas in aktivnosti, ki
jo bodo razbremenjevale.
Premestitev. Ker so razmere doma
neznosne, se za čas intenzivnega učenja prijateljica preseli k vam. Skupaj
gresta med prvomajskimi počitnicami se učit na vaš vikend. (Varianta B – se preseli
v internat ali v stanovanjsko skupino; varianta C (lahko tudi v kombinaciji z
B) – ker ima na šoli tako zelo slab sloves, se »prešola«).
Ali pa
primer iz doma za stare (z malo domišljije dopolnjen). Stanovalka se ne razume
s svojo cimro. Imata drugačen življenjski slog, ena gre zgodaj spat, druga
gleda televizijo; ena ima rada pospravljeno, druga razmetava. Pogosto se
sporečeta itn.
Pogovor. Stanovalka se s svojo stisko in
pritožbami oglasi pri socialni delavki. Pogovarjata se tako o stiskah, ki jih
doživlja, kakor tudi skupaj iščeta možne rešitve – bodisi v tem, kako se bosta
s sostanovalko dogovorili o boljšem sožitju, bodisi o tem, kako se lahko
situaciji bolje prilagodi. Raziskujeta tudi možnost formalne pritožbe, o
možnostih preselitve v drugo sobo.
Podpora. Socialna delavka informira
stanovalko o možnostih pritožbe, ki stanovalka pri njej v pisarni spiše in se
pri tem posvetuje s socialno delavko. Skupaj se pozanimata pri glavni sestri o
prostih mestih in sobah. Socialna delavka večkrat obišče sostanovalki, da bolje
spozna situacijo in tudi da se lahko mimogrede kaj pogovorijo in morda kaj
uredijo.
Pomoč. Socialna delavka pokliče glavno
sestro in se dogovori za preselitev k drugi sostanovalki. Varianta B: zagotovi
ji dodatek za tujo postrežbo in pomoč – tako da si lahko privošči nadstandard
enoposteljne sobe. Varianta C: ker preselitev trenutno ni možna (ali pa ker
socialna delavka presodi, da bo v drugi sobi spet ista situacija – kar je lahko
le opravičilo za nezmožnost prve J)
se pogovarja skupaj z obema, kako se bolje razumeti in skupaj živeti.
Koordinacija oskrbe. Ker se v pogovorih
izkaže, da je neznosnost življenja v istem prostoru, le ena izmed težav, ki jih
stanovalka doživlja, se odločita s socialno delavko, da bosta naredili osebni
načrt. Ta poleg cilja preselitve v drugo sobo, zajema tudi več izhodov iz doma
(v spremstvu), udeležbo v več dejavnosti v domu in bolj intenzivno družabno
življenje, več stikov z vnuki in pa, v času do preselitve, nekoga, ki bo
posredoval v sporih dveh sostanovalk.
Premestitev. Preselitev v drugo sobo.
Lahko tudi v drug dom ali pa nazaj domov. V slednjem primeru z osebnim paketom
storitev, ki bo stanovalki zagotavljal oskrbo, ki jo potrebuje in zaradi katere je sploh prišla v
dom.
***
Kljub temu,
da bi morda kdo drug postavil kakšno od naštetih dejavnosti v sosednjo
kategorijo, naj bi ta primera dobro ponazarjala tako prehod iz ene stopnje
intenzivnosti posega v drugo, kakor tudi logiko, ki velja na eni ravni, na
drugi pa ne.
Iz teh dveh
ponazoritev je tudi razvidno, da, ko »prestavimo« v intenzivnejšo stopnjo
posega, lahko prenesemo oz. nadaljujemo z dejavnostmi nižje stopnje, le da zdaj
dobijo drugačen predznak oz. so drugače umeščene v celoten sklop dejavnosti.
Prijateljici se namreč še vedno pogovarjata, posvetujeta in svetujeta, vendar
zdaj tudi o tem, kaj bosta zares skupaj naredili, kako bosta v svoje akcije
vključili še druge, ali celo na kakšnem drugem kraju. Vsaka povečana stopnja
intenzivnosti vključuje torej dejavnosti manj intenzivnega posega.
Seveda pa
velja tudi obratno, da vsaka manjša stopnja, po definiciji, ne more vsebovati
bolj intenzivnih posegov, oz. jih lahko vsebuje le kot posredno posledico svoje
lastne intenzivnosti – npr. prijateljici v pogovoru uvidita, da je »prešolanje«
najboljša rešitev in potem prijateljica v težavah zamenja šolo, vendar to stori
sama, brez podpore, pomoči ali koordinacije svoje prijateljice. A to lahko
stori le, če ima za kaj takega dovolj moči (če je pa nima, jo pa bodo drugi
vrgli iz šole – brez večjega upora).
Razlika v
moči je torej ključ prehoda z ene stopnje na drugo. Gre za razlike v moči med
močjo, ki jo človek dejansko ima in ki jo potrebuje, da bi uresničil svoje
želje oz. cilje, hkrati gre za razliko v moči med tistim, ki mu pomagajo in
agentom pomoči, pa tudi razliko v tipu moči, ki jo generira neka stopnja
intenzivnosti posega.
Izhajamo iz
tega, da torej prehod z ene intenzivnosti na drugo označujejo primanjkljaj
moči, nuja dodatne moči in iskanje novih virov moči in njihova uporaba.
Vir moči v
pogovoru je srečanje – z enim ali več sogovorniki, ki odpre prostor za
razmislek in za širjenje zavesti o možnostih delovanja. Gre za zgolj osebno okrepitev, ki izhaja iz
medsebojnega spoštovanja, perspektive vrlin (moči).
V podpori je
vir moči moč drugega, torej gre za dodajanje moči z navzočnostjo v realnem življenjskem
svetu človeka, ki je podpore deležen.[1]
Pri pomoči
je vir moči tudi moč drugega, a je ta
investirana. Bodisi tako, da pomočnik deluje kot pooblaščenec človeka, ki mu
pomaga – na primer, prijateljica se gre pogovarjat z učiteljico; bodisi tako,
da je investicija v moč pomočnika družbena ali celo institucionalna. Pri
uporabi tega vira pomoči gre za nadomeščanje
(primanjkljaja) moči oz. za prenos moči na drugega, uporabo moči
pomočnika v interesu pomaganega.
Pri
koordinaciji oskrbe gre za vire zunaj življenjskega sveta človeka, ki je je
deležen, pa tudi zunaj odnosa pomoči. To so navadno institucionalni viri (denarne ali storitvene dajatve), lahko pa
tudi viri, ki so na razpolago v življenjskem svetu drugih ljudi. Gre za organizacijo moči, njen uvoz oz. posredovanje (brokerstvo) in redistribucijo.
Pri
premestitvi gre tudi praviloma za institucionalne
vire, ko gre za strokovno pomoč, pri neformalni pa večinoma za alternativne vire, torej druge vire, ki
zamenjajo, tiste, ki jih je človek doslej uporabljal. Vendar v tem primeru ne
gre za nadomeščanje moči, kot gre pri odnosu pomoči, temveč za priključitev na te alternativne vire, nadomeščanje »mesta« oziroma, še zlasti kot gre
za institucionalno premestitev, prav tistih osnovnih virov za življenje (streha
nad glavo, hrana). Ker gre za premestitev, lahko rečemo, da gre za »presaditev« - torej črpanje iz povsem
drugih virov kot v prejšnjem življenjskem svetu. Če gre za premestitev emancipatornega
značaja, za preselitev – torej zapuščanje
nekega življenjskega prostora z namenom večje samostojnosti, neodvisnosti (npr.
od staršev, šefa ipd.), gre za velik korak k totalni okrepitvi, medtem ko če
gre le za premestitev oz. namestitev v institucijo, pa (sicer ob pridobitvi
življenjskih virov) za totalno izgubo moči – redukcijo na predmet pomoči.
Zgornja
primera sta se razlikovala v tem, da je v enem šlo za neformalno, v drugem pa
za formalno pomoč. Videli smo, da je logika prestavljanja iz ene stopnje v
drugo bolj podobna kot različna. Podobno tudi funkcionalne vloge, ki so jih
pomočniki (prijateljica in socialna delavka), prevzemali. A smo videli, da so
med njimi tudi razlike, ne le ceremonialne, temveč tudi razlike v moči.
Videli smo
tudi, da so pogosto izidi lahko res okrepitveni, lahko pa so seveda tudi »razkrepitveni«.
Dvojnost možnih izidov, ki je na prvi pogled zelo očitna pri premestitvi –
razlika med premestitvijo kot emancipacijo in institucionalizacijo – zasledimo tudi
na manj intenzivnih stopnja poseganja v življenjski prostor.
O tovrstnih
dvojnih možnih izidih in premenah vlog formalnih in neformalnih pomočnikov v
naslednjem blogu.
[1] Eventualno
tudi za posojanje moči, ko gre za vzajemno, tovariško pomoč, pri kateri načelna
simetrija odnosov zagotavlja »vračanje uslug«.
Ni komentarjev:
Objavite komentar