Da lahko
delamo socialno delo potrebujemo naročilo, mandat. V socialnem delu je mandat
vedno dvojen, kakor smo pokazali zgoraj. Delavec mora dobiti naročilo,
pooblastilo za svoje delo od spodaj in od zgoraj. Od uporabnika in nosilcev
družbene moči, navadno, še posebej na centrih za socialno delo. Na tem mestu
bomo na kratko opisali procese pridobivanja mandata.
Četudi je
mandat nenehno vprašanje v nekem odnosu, se moramo z njim intenzivno ukvarjati
na začetku odnosa. Delavec mora biti kristalno jasen glede svojega mandata in
tega, kako je povezan z uporabnikovo situacijo – torej o svojem predhodnem
mandatu od zgoraj. Uporabnik je lahko zelo jasen glede tega, kaj pričakuje, da
bo socialni delavec ali delavka naredila, pogosto pa ne. Ko take jasnosti primanjkuje,
je treba mandat ustvariti glede na njegove želje in cilje skupnega dela. Mandat
in cilji lahko sovpadajo, morajo biti skladni – ni pa treba da so identični. Za
doseganje cilje utegne biti potrebnih več dejanj – ki pa jih seveda ne bo vseh
izvedel delavec oz. delavka.
Uporabnikov
mandat in cilje je treba razviti na temelju protislovij in napetosti v
življenjskem svetu uporabnika (ne smemo jih uvoziti od zunaj). Morajo biti
izraz njegove ali njene (svobodne) volje. Morajo biti na liniji drugih treh operacij
– morajo odražati in odgovarjati na nuje življenjskega sveta, predvidenih
koristi sprememb in okrepitve uporabnika. Eksplorativno fazo delovnega
zavezništva moramo posvetiti vpogledu v situacijo, ki bo zagotovil temelj za
postavljanje ciljev in za dejanja, ki jim bodo sledila.
Izražene
želje in postavljeni cilji dajo dejanjem smer in okvir. Da bi jih uresničili,
je treba narediti načrt ali »projekt«. Te lahko poimenujemo osebni načrti,
načrti oskrbe, osebni edinstveni projekti. Lahko pa tudi zgolj naloge, ki jih
je treba izvesti. Gre za isto idejo. Nekateri načrti so narejeni do potankosti,
jasno določajo, kaj je treba storiti, kdo, kdaj, koliko časa, s katerimi
sredstvi in katerimi viri. Drugi dajejo le splošno usmeritev in glavno idejo za
delovanje. Ampak tudi pri slednjih je treba vanje vgraditi nekaj izvedbenega
znanja.
Takrat se
začne dejansko delo. »Delo« v socialnem delu pomeni v glavnem zagotavljanje
storitev ali sredstev (in virov) ali pa ustvarjanje raznih (nematerialnih)
ureditev, ki bodo izboljšale življenje. V glavnem ga oblikujemo kot storitveni
model (storitve so tudi (instrumentalni del) preskrbe sredstev in ustvarjanja
ureditev, pa čeprav v tem primeru niso končni namen).
Goffman
(2019) razlikuje med popravljalnimi storitvami in storitvami, s katerimi
ustvarjamo nekaj novega. Čeprav ima popravljalni storitveni model (preko drugih
disciplin, kot je, denimo, medicina) tudi v socialnem delu velik vpliv, je
socialno delo v bistvu ustvarjalen poklic. Ustvarja nove priložnosti in možnosti,
nove ureditve, novo življenje. Medtem ko je v popravljalnem modelu treba
oceniti oz. ugotoviti (diagnosticirati), kaj je šlo narobe, je v socialnem delu
vprašanje, kaj storiti. Namesto diagnostike – načrtovanje. Namesto reakcije na
prekrške, disfunkcije, uvajamo proaktivno držo – pogled v prihodnost in
domišljijo. Tako modeliranje nam ne le omogoča povsem drugačen pogled, držo in
pristop, temveč tudi modelira vlogi uporabnika in strokovnjaka na docela
drugačen način. Uporabnik neha biti predmet poklicnega popravljalnega dejanja,
predmet postane njegova stvarnost in situacija, tarča pa tisto, kar velevajo
njegovi cilji. Uporabniki , skupaj s svojimi pomočniki, postanejo ustvarjalci
novega dizajna in novih ureditev – izvajalci novih dejanj v svojem življenju in
svetu. Poklicna vloga socialnega delavca ali delavke postane zelo podobna
arhitektovi s tem, ko prispeva svoje izvedenstvo v raziskovanju življenjskega
sveta, v ustvarjanju zamisli, kaj storiti, oblikovanju načrta, kako to izvesti
in pri uporabi in dostopu do potrebnih sredstev in virov za delovanje. Samo
ustvarjalen storitveni model omogoča razvoj resničnega delovnega odnosa.
Trdoživost
in vztrajnost popravljalnega modela lahko pripisujemo, med drugim, tudi njegovi
skladnosti z najpogostejšim mandatom, ki ga socialno delo dobi od zgoraj, kot
varuhi družbene ureditve. Gramsci (1972) postavlja vlogo intelektualca, torej tudi
strokovnjaka, v kontekst družbene moči, bodisi kot funkcionarja družbenega
soglasja (konsenza) ali pa kot paznika tistih, ki se vseeno preveč upirajo. V
slednjem primeru je njegova »tehnična«, »strokovna« naloga organizirati
varstvo, bolje rečeno nadzor, nad ljudmi v raznih institucijah (norišnicah,
zaporih, tudi v domovih za stare[1])
in tudi sicer. V prvem primeru pa je njegova naloga ustvarjati ideologijo, ki
bo legitimirala obstoječo ureditev, torej jo opravičevati, utemeljevati in
ljudi prepričati, da kljub težavam, ki jih doživljajo, in krivicam, ki se jim
dogajajo, sistem, ki jih producira, najboljši ta hip. Če se v socialnem delu funkcija
paznika kaže v napotovanju v institucije in vzdrževanju ustanov, pa se kot
varuh soglasja kaže v svetovalni funkciji, ki družbena protislovja oblikuje kot
osebne probleme in krivdo za družbene krivice sprevrača s sistema na ljudi.
Ljudi je treba torej popravljati, prilagajati sistemu in družbeni ureditvi, če
pa to ne gre, pa jih »parkirati« tja, kjer ne bodo motili drugih (in drugim
zgovorno povedali, kaj se jim bo zgodilo, če se ne bodo prilagodili, upoštevali
pravila, ki zagotavljajo premoč drugih).
Tak klasični
izhodiščni mandat je socialnemu delu in njegovim izhodiščnim vrednotam
(samodeterminacija, solidarnost, družbena pravičnost) tuja, na deklarativni
ravni tudi nesprejemljiva. A jo mora sprejeti, če hoče delati socialno. Če noče
zgubiti moči, ki jo lahko za uporabnike uporabi.[2]
Sprejetje takega mandata mora biti torej vsaj do neke mere subverzivno – v
skoraj dobesednem pomenu besede – preobrniti moramo mandat v uporabnikovo
korist.
Tak mandat
je povsem očiten pri tistih nalogah socialnega dela, pri katerih je, če ne
intenca, pa vsaj na dnevnem redu omejevanje uporabnika – torej pri zakonskih
pooblastilih, mandatu kot so npr. napotitev proti volji v zavod, odvzem
poslovne sposobnosti in nastavljanje skrbnika, odvzem starševske pravice ipd. Bolj
prikrit pa je pri drugih nalogah, kot so svetovanje, oskrba na domu, urejanje
življenjskih razmer, razmerij s pomembnimi drugimi itn. V slednjih mandat prilagajanja in nadzora ni
ekspliciten, dasiravno pa deluje iz ozadja in je pogosto, kakor smo ugotavljali
za svetovanje, impliciten v zasnovi metode, njenem dispozitivu. Vedno pa deluje
tovrsten mandat tako, da ga posredujejo dominantne družbene vrednote. Moralni
mandat, ki ga ima socialno delo je vedno dialektična dvojica, ki esenco
socialnega dela cepi na dva dialektično povezana pola – npr. pri odvzemu
starševstva – pravica do staršev in pravica do varnega otroštva. Naloga
socialnega dela je, da te polarne dvojice vrednot, pa tudi nasprotje med
družbenimi zahtevami in željami posameznega človeka, reši s konkretnimi
sintezami. Torej, da ustvari situacijo, v kateri bo otrok varen in imel starša,
v kateri človek ne bo ogrožal drugih, a obdržal svoje človeško dostojanstvo, ki
izhaja iz njegove svobode. Zato je v socialnem delu nujna zagovorniška vloga in
drža. Ko imamo opraviti z robustnimi zahtevami »družbe«, je zato potrebno zavezništvo, ne le delovni odnos, z
uporabnikom.
Na drugem
ekstremu, pa imamo situacije, kjer takega naročila ni oz. se ne manifestira. Če
smo lahko veseli, da nimamo »mrcine« nad sabo, pa se kaj lahko to veselje
izkaže za jalovo, ko je treba ukrepati, kaj narediti. Za kaj več kot le manjše
prilagoditve, za preokvirjanje družbenega in ne osebnega okvira, namreč ni
dovolj iskati vire moči v uporabniku in njegovem življenjskem svetu, saj
pogosto niso zadostni in tudi pogosto lahko vodijo v izčrpavanje lastnih virov
na račun krepitve virov, ki so potemtakem na voljo tistim, ki že tako imajo
moč. Varnost starih ljudi, ki so v domovih, bi se, na primer, v razmerah
epidemije povečala, če bi šli domov ali k svojcem, a vseeno morajo plačevati
oskrbnino. Zato je treba to moč iskati drugje, tudi zunaj življenjskega sveta
uporabnika. In prav tukaj je pomemben spoj ekspertize uporabnika, ki pozna svoj
življenjski svet in ekspertize socialnega dela, ki naj bi poznalo vire moči in
človeka z njimi povezovalo. Če za tako operacijo ni »javnega pooblastila« oz.
mandata, moramo najti druge vire, pokrovitelje in »donatorje moči«. Te iščemo v
strukturah, ki so potencialno zainteresirane za udeležbo v preoblikovanju
družbenega okvira (zasebni in nevladni sektor) ali pa v samoorganizaciji in
družbenih gibanjih, vendar v tem primeru moramo slej ko prej aktivirati tudi
močnejše in bogatejše vire.[3]
Pri
ustvarjanju mandata in s tem tudi delovnega odnosa gre torej za niz dvojnosti.
Najprej je dvojnost podelitve mandata od uporabnika in centrov moči, potem je
dvojnost protislovij družbenih vrednot in zahtev, ki jih lahko izkoristimo, pa
tudi dvojnost izrecnih mandatov, družbenih zahtev in odsotnosti teh, torej preobrata
mandata in iskanja naročnika.
Reference
Flaker, V. @Boj za (2012), Direktno socialno delo. Ljubljana: Založba /*cf.
Goffman, E.
(2019) Azili. Ljubljana: Založba
/*cf.
Gramsci,
A. (1971) ‘The Intellectuals’, in Selections from the Prison Notebooks,
translated and edited by Q. Hoare & G. N. Smith, International Publishers,
New York. Dostopno tudi v srbskem prevodu: Gramši, A. (1973), Problemi revolucije. Beograd: BIGZ.
[1] Stari
ljudje na prvi pogled ne motijo družbenega reda, nasprotno. Ne organizirajo se
v bande »staroletnih prestopnikov« in ne ustrahujejo ljudi na cesti, ne ropajo
trgovin (kot v davnem, preroškem skeču Montyja Pythona). Njihova deviantnost je
v tem, da motijo družbeno organizacijo dela. Za njih je treba skrbeti, se z
njimi ukvarjati. Namestitev starega človeka v dom, pred tem pa označitev kot
pomoči potrebnega, nesposobnega in tudi siceršnja stigmatizacija in
marginalizacija, so predvsem odgovor na to, da se morajo ljudje, ki naj bi
sicer skrbeli zanje (sorodniki, prijatelji, sosedje in še kdo), imeti čas za
svoje delo, se njemu posvetiti. Odklon starih ni v tem, da slabo slišijo in
vidijo, težko hodijo, pozabljajo in se izgubijo – njihov odklon je, da s tem in
drugimi zadevamo motijo tiste, ki delajo, producirajo.
[2]
Alternativa je prestop na drugo stran. O tem več spodaj.
[3] V
primeru Mija, ki ga deloma opisujemo v Direktnem socialnem delu (Flaker@Boj za,
2012: 323–328), je gibanje lahko zagotovilo z zagovorniškimi akcijami in tudi
konkretno oskrbo, da se Mijo ni vrnil v zavod, ni pa moglo zagotoviti docela
dostojne in učinkovite oskrbe, kakršno bi v načelu (in v delujočem sistemu
dolgotrajne oskrbe) lahko imel. Sicer pa je treba pripomniti, da je izhodišče gibanj
prav preokvirjanje družbenega okvira. To pa pomeni, da svoj mandat oblikujejo
sama (nasproti obstoječem redu), je pa cilj tega mandata predvsem spreminjati
družbeni red in ne življenje posameznika – kar je njihova prednost in
pomanjkljivost.
Ni komentarjev:
Objavite komentar