Dezinstitucionalizacija – negacija negacije odgovornosti (Labirinti odgovornosti 7)

Malce preuranjeno bomo pohiteli k razmisleku, kaj pomeni odgovornost, ko se lotevamo dezinstitucionalizacije. Morda je prvi refleks ta, da je treba odgovornost dezinstitucionalizirati. A v isti sapi bomo zatrjevali, da dezinstitucionalizacija pomeni, da ljudje končno prevzamejo odgovornost za svoja dejanja, da jim vrnemo odgovornost, ki so jo z namestitvijo v zavod (in pogosto tudi formalnim odvzemom poslovne sposobnosti oz. prenosom odgovornosti na formalnega skrbnika) izgubili. Z drugimi besedami: Bolj ko človek ne more odločati o svojih dejanjih, razpolagati s svojimi stvarmi, biti enakovreden udeleženec situacije, izražati svoje volje, bolj ko se mu stvari dogajajo oz. manj ko jih sam dela in ustvarja, manj možnosti je, da bi bil »odgovoren« (oziroma ko gre za skupno delo ali delovanje »soodgovoren«). Emancipacija je pogoj prevzemanja odgovornosti.[1]

Pri tem, ko hočemo odgovornost afirmirati, pride do presenetljivega obrata. Moramo namreč zanikati vse pogoje odgovornosti, ki smo jih zgoraj našteli.

•       dejanje → izguba → dosežek, uspeh

•       stvar → odtujitev → ponovno prilaščanje, poudarek na uporabni vrednosti

•       situacije → postvaritev → počlovečenje

•       ljudje → odvzem volje → izraz volje

•       dogodki → pripisovanje → ? (destigmatizacija – banalizacija, zanimanje)

Izgubi (v jeziku analize tveganja »škode, nevarnosti«) moramo nasproti postaviti uspehe in dosežke (v analizi tveganja »korist in dobiček«). Odtujitvi mora nasprotovati ponovno prilaščanje ali pa vztrajanje pri uporabni vrednosti nečesa. Postvarjanju (situacije, človeka) mora kontrirati počlovečenje. Odvzem volje mora nadomestiti njen izraz. Pripisovanju pa, denimo, odpisovanje – torej destigmatizacija – banalizacija dogodka ali pa resnično zanimanje zanj – torej fenomenološki pristop.[2]

Naslednja stvar, ki jo dezinstitucionalizacija stori glede odgovornosti, je premik od virtualne odgovornosti k dejanski (od kafkovske k pujevski). Od odgovornosti virtualnim, nadrejenim instancam k odgovornosti svoji bazi. K reafirmaciji storitvenega modela tako, da se ponovno emancipira od institucionalnih shem in premakne od popravljanja k ustvarjanju in omogočanju. Prav poudarek na ustvarjalnosti strokovnjaka omogoča premik tudi k mandatu, ki ga podeli skupnost – v skupnem delu, ustvarjanju.[3] Hkrati pa je to premik od pojma odgovornosti k odzivnosti.

Afirmacija odgovornosti v okvirih dezinstitucionalizacije je sicer paradoks, a dialektičen. Je negacija pogojev odgovornosti, a je pri tem negacija negacije. Pogoji odgovornosti, ki smo jih zgoraj izluščili, so namreč transformativni, z uvajanjem pomena negativnih posledic namreč preoblikujejo dejanja, situacije in ljudi v (kvazi)telesne entitete, predmete in s tem zanikajo njihovo esenco. Intenca dezinstitucionalizacije je torej re-animacija teh lastnosti, vdihovanje duše stvarem, ki so jo izgubile, počlovečenje situacij in ponovno prilaščanje stvari, povsakdanjenje dogodkov in ustvarjanje nove, precej bolj mašinske – torej sestavljene – subjektivnosti. Je torej premik od abstraktnih postulatov k konkretnim odzivom in hkrati dialektični premik, ki konstitutivne elemente klasične odgovornosti naredi bolj vsakdanje, človeške, take, ki človeka krepijo. Tovrstna afirmacija in preoblikovanje odgovornosti jo ukinja vsaj kot disciplinski mehanizem, kot vzvod nadzora – do te mere, da je vprašljivo, ali lahko sploh govorimo o odgovornosti.

Vira:

Flaker, V. (2015), Prispevki k taksonomiji socialnega dela in varstva, 1. del. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.

Goffman, E. (2019) Azili. Ljubljana: Založba /*cf.

---

[1] Klasični (in ozek) pedagoški pogled je obrnjen. Karirano bi lahko rekli, da bi se človek najprej moral naučiti odgovornosti, da lahko samostojno odloča oz. da se emancipira, osamosvoji od skrbništva oz. odgovornosti drugih zanj. Do neke mere to sicer drži, skozi otroštvo in mladost se učimo biti odgovorni. A je to učenje pretežno situacijsko – da se naučimo prevzemati odgovornost za svoja dejanja, moramo stopiti v take situacije, ki to omogočajo. Manj gre za poučevanje (oz. moraliziranje), ki nam sicer posreduje neke vrednote, a nas ne nauči ravnati v sami situaciji, ki terja odgovornost. Nenazadnje otroci postanejo bistveno bolj odgovorni, ko gredo na svoje. Dokler živijo pri starših, jim za nekatere (včasih prav bistvene) zadeve ni treba skrbeti. Tak je tudi družbeno-pravni pogled na prevzemanje odgovornosti. Dobimo jo avtomatično – s polnoletnostjo. Ni nam treba iz odgovornosti diplomirati oz. imeti odgovornostni izpit, kakor moramo imeti vozniškega. Predpostavka, ki jo o emancipaciji imamo je torej, da gre za »zorenje«, ne pa za učenje. Za odgovornost se nam ni treba kvalificirati, lahko pa nas glede nje diskvalificirajo. Test torej ni potreben, da odgovornost pridobimo, je pa potreben, da nam jo odvzamejo. Pri tem naj pripomnimo, da inteligenčni test, sicer meri do neke mere zmožnost razumevanja  posledic svojih dejanj, a vsekakor ne meri stopnjo nekogaršnje odgovornosti.

[2] Epohé – dati predsodke in predrazumevanje v oklepaj, opisovati namesto razlagati in horizontalnost, enakovrednost opisanega.

[3] Popravlja lahko, vsaj videz je tak, strokovnjak sam. Kot pravi Goffman (2019, str. 319, 324–335) gre pri popravljalnem (medicinskem) modelu za, ko gre za človeka, napačno predpostavko »zaprtega sistema«. Pri ustvarjalnem storitvenem modelu je sistem seveda odprt in kot tak vedno vključuje druge – ustvarja tudi vsaj minimalno skupnost. Ustvarjanje je vedno skupno, kolektivno delo, z uporabo skupnih resursov oz. skupnostnih virov. Glej poglavje o blaginjskem križ- kražu v Flaker, 2015, str. 212– 240.

Vsakdanje omogočanje ustvarjalnosti (ustvarjalnost in socialno delo 4: socialni model)

 

Pravzaprav je socialni pogled na ustvarjanje in umetnost na dlani. Kolegica povzema:

Ustvarjalnost posameznika je pogojena z družbenim in kulturnim kontekstom, kar lahko pojmujemo makro okolje, poleg teh dveh osnovnih pogojev ustvarjalnosti pa so zagotovo pomembni še mikro nivoji, če jih tako pojmujemo, v katere je  posameznik vsakodnevno neposredno vpet.

Če se še tako trudimo, ustvarjanja ne moremo ločiti od socialne stvarnosti. V njej nastaja in v njej biva.

 Če bi hoteli zastaviti socialni pogled na ustvarjanje, bi ta vseboval razsežnosti:

a)       Družbena vloga – ustvarjanja in ustvarjavca; 

b)       Prostorske ureditve – kam in kako je ustvarjanje v (družbenem) prostoru umeščeno, kako ga oblikuje – prostor ustvarjanje in ustvarjanje prostor; 

c)        Institucionalne ureditve – kako ustanove določajo pomen stvaritve in njeno rabo, politična ekonomija ustvarjanja; 

d)       Morda življenjski dogodki, prelomnice, ki terjajo ustvarjalnost in potem še 

e)       ustvarjalnost kot medosebni proces, kot stvar interakcije – ustvarjanje prijateljstev in prijateljstvo kot ustvarjanje.

Prostor

Ko postavimo umetnost na piedestal, banaliziramo vsakdanje prostore: »prostor, v katerem živimo, od nas morebiti ne zahteva pretirane ustvarjalnosti, saj so določene potrebe avtomatizirane.«

Iz tega sledi, da prostor, v katerem živimo omogoča ali pa onemogoča ustvarjalnost.

Ureditev stanovanja je stvar ustvarjalnosti.

Na drugi strani je poseben prostor za ustvarjanje (atelje), v njem mir, inštrumenti itd. Lasten ritem ipd.

V instituciji je drugače. Podrejeno institucionalnemu obrazcu. Umetnost postane institucionalna ceremonija. Bolje rečeno institucionalni dolgčas. Umetnosti odvzame ustvarjalnost.

Na drugi strani pa prav to, kar Goffman poimenuje »sekundarne prilagoditve«, priča o nuji ustvarjalnosti v takem okolju in o inventivnosti ljudi, ki »znajo iz nič ustvariti nekaj«.[1]

Notranja motivacija?

»Ustvarjalčeva motivacija po ustvarjanju izhaja iz njega samega« je aksiom, na katerem temelji romantično razumevanje umetnosti in klasično razumevanje posameznika. Aksiom seveda ni resničen.

Je tudi sicer tavtološki, glede na to, da v isti sapi zatrjujemo, da z ustvarjanjem pravzaprav lahko ustvarimo sebe.

Torej kaj zdaj? Ali sam sebe izhaja iz ustvarjanja ali ustvarjanje iz samega sebe? 😊

Če izhajamo iz Goffmana (ki ga je treba brati tudi ko se ukvarjamo z umetnostjo 😊), je ustvarjanje (kot sekundarna prilagoditev) pravzaprav poskus odstopanja od pričakovanj, torej s tem ločimo sebe od predpisanega jaza, persone – od pričakovanj, ki nas določajo (glede na vlogo položaj) – torej je emancipacija tako od drugih kot od tega, kar drugi morajo od nas pričakovati.

Ustvarjalnost oz. motiv zanjo potemtakem ne leži v neki metafizični sredini osebnosti, temveč zunaj – je razsrediščena. A ko rečemo zunaj, to ne pomeni v drugih, v družbenih ureditvah, temveč v odnosu in interakciji z njimi. Nekje v dejavnosti oz. v dejavnem odnosu do vsega tega.

Posameznik ima osnovno potrebo po ustvarjanju v sebi, to pa se v vsakdanjem življenju izkazuje v obliki dejavnosti, skozi različna dejanja v odnosih ali pa s samim seboj v okolju, ki omogoča udejanjanje lastnih vzgibov. Če izhajamo iz tega je že samo dejanje kuhanja obrokov ustvarjalni proces, kateri izhaja iz človeške osnovne potrebe po prehranjevanju, vendar z ustvarjalno uporabo človeških zmožnosti lahko navaden obrok pripravimo, v kolikor imamo dane osnovne materialne, prostorske pogoje, kot rezultat naše ustvarjalne kombinacije vseh lastnosti in vedenja.

Ne gre brez Fromma.[2] A je malce preveč abstrakten in metafizičen. Čeprav je kuhanje še kako konkretno.

Dejavnost

»Temeljna značilnost tega načina življenja je dejavnost, vendar ne kot zunanja dejavnost, zaposlenost, ampak notranja dejavnost, ustvarjalna uporaba človeških zmožnosti. Biti dejaven pomeni izraziti svoje sposobnosti, svojo nadarjenost, bogastvo človeških darov, ki jih ima – čeprav v različni meri – vsako človeško bitje«[3]

Kaj je notranja dejavnost? Prebava? 😊

Pri Frommovem humanizmu živcira takale metafizika.

Ko se opremo nanjo – zletimo v praznino :O

Abstraktnost okolja in interakcije z njim

Trstenjak tako meni, da je motivacija ustvarjalnosti v tem, da človek skuša čim popolneje razviti svoje potenciale v interakciji z okoljem, v katerem živi.[4]

Spet drsimo od sociale v psihologijo. Problem je prav abstraktnost. Npr. zadnji stavek tega odstavka je odličen, a je tako abstrakten, da ne pove prav ničesar.

Vsakdanjost

Vsakdanjost je konkretna, a po mnenju psiho-aktivistov tam ustvarjalnost ni potrebna.

V vsakdanjem življenju ustvarjalnost ni potrebna zaradi vsakdanje rutine in avtomatiziranih opravil in dejanj.[5]

Dihotomija med banalnim, vsakdanjim življenjem, ki ga ureja rutina, avtomatizem in med plemenitim svetom umetnosti in ustvarjalnosti, ki se dogaja nekje drugje, v posvečenem prostoru in posvečenemu namenu. Seveda je lažna. Tudi »umetniško ustvarjanje« temelji na avtomatizmih – občih form in obrazcev in tehnike njihovega skladanja.

Rutina, avtomatizem ipd. ni le antiteza ustvarjalnosti, temveč tudi njegov komplement. Izraža se v pojmu spretnosti. Za improvizacijo v jazzu rabiš biti dober prav v avtomatizmih. Ali pa avtomatizmi pri vožnji avta ali kolesa omogočajo ustvarjalno ravnanje ali pa ustvarjalno razmišljanje med vožnjo 😊

Vrt

Ali pa pri vrtnarjenju:

Ustvarjalnost nima meja, tako kot ima slikar svoje platno na katerem se izrazi, tako ima tudi vrtnar svoj košček zemlje, v katerem se zaposli s svojimi mislimi in znanjem, ter tako lahko na svoj način ustvarja produkt.

Vrt je pravzaprav kreacija. V njem ustvarjamo razmerja med rastlinami, med njimi in zemljo – je bio- instalacija 😊

Produkt (zelenjava) je drugotnega pomena. Estetski kriteriji so pomembnejši – okus zelenjave, pogled na vrt, najbolj pa prav vživljanje vanj.

Starost

Je ustvarjalnost razlog za starizem?

Različni avtorji menijo, da s starostjo moč ustvarjalnosti ali pa želja po ustvarjanju upada, zaradi enoličnih izkušenj v starostnem obdobju; vendar ustvarjalnost in motivacija upada tudi pri otrocih kateri živijo v nespodbudnih oziroma enoličnih življenjskih razmerah in dražljajih iz okolja. Tako Pečjak in Štrukelj navajata[6], da pri majhnih izkušnjah ustvarjalnost ni velika, pri prevelikih izkušnjah pa ustvarjalnost lahko postane rutinska, tako zaključujeta, da največjo ustvarjalnost daje srednja stopnja izkušenosti. Ravno tako menita, da starejšim ljudem primanjkuje motivacije za ustvarjalno delo zaradi zastarelih stališč in enoličnih izkušenj, izogibajo se novostim, manj zaupajo vase, ter da se ne ukvarjajo z novitetami in dejavnostmi, ker je njihova osebna prihodnost kratka. Navajata, da se s starostjo intenziteta ustvarjalnosti spreminja tudi glede na področje ustvarjanja.

Čeprav dobronamerno, ima, v nasprotju z intenco, priokus starizma. Moj oče npr. je umrl, ko je nehal ustvarjati, ne pa obratno, da bi nehal ustvarjati, ko je umrl.

Botwinckova študija[7] je mlajše in starejše osebe vključila v reševanje nalog z več možnimi odgovori. Mlajše osebe so pisale odgovore, v katere so bile prepričane ter tudi odgovore, za katere niso bile prepričane, medtem ko so starejši pisali le odgovore, v katere so verjeli oz. so bili vanje povsem prepričani. Na osnovi te študije Botwinck zaključuje, da je bila strategija odgovarjana manj uspešna kot pri mlajših, ter da bi se v primeru opravljanja izpita starejši zaradi te strategije slabše odrezali, navkljub enakemu ali večjemu znanju, kot mlajše osebe.

Kaj je nauk te basni? 😊

Mislim, da iz tega ne moremo sklepati, da so stari ljudje manj ustvarjalni.

Socialni model – družbenega omogočanja ustvarjalnosti – se mora ukvarjati z vlogami, družbeno delitvijo dela, (simboličnimi) interakcijami, predvsem pa s prostorskimi in institucionalnimi ureditvami ustvarjanja. Presegati mora ovire, med njimi abstrakcijo ustvarjalnega posameznika, aksiom notranje motivacije in prenašati ustvarjalnost v vsakdanje življenje in vsakdanjost v umetniško sfero. Raz-odtujitev.

---

[1] Ideja za novo postavitev v Muzeju norosti: Izumi preživetja.

[2] Kolegica citira Fromma, E. (2004): Imeti ali biti. Vale Novak, Ljubljana.

[3] Ibid.

[4] Citat po Trstenjak, A. (1981): Psihologija ustvarjalnosti. Slovenska matica, Ljubljana.

[5] Kolegica tu citira diplomsko nalogo: Labor, L. (2014): Ustvarjalnost v delovnih organizacijah. Univerza na Primorskem, Fakulteta za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije. Pridobljeno 27.2.2020 s https://core.ac.uk/download/pdf/52489854.pdf

[6] Citat po Pečjak, V. in Štrukelj, M. (2013): Ustvarjam, torej sem. Celovec, Mohorjeva založba, str. 160.

[7] Ibidem str. 162.