Imamo tehnologijo – nimamo pa stroja (tri osi razvoja socialnega varstva 6)

V vseh teh letih smo izumili, uvozili in prilagodili, uvajali in preskusili številne metode in oblike dela oz. oskrbe (glej spisek zgoraj). Znamo delati v skupnosti, poznamo osnovne oblike oskrbe – tako vmesne strukture kakor osebne storitve, a imamo vedno znova težave, kako jih uveljaviti v praksi. Srečujemo se z vrsto ovir zakonskega značaja, v zvezi s pretokom sredstev, financiranjem sprememb, kulturnega značaja (skrbniška kultura, aksiomi izključevanja, …),  fragmentacije sistema in pa tudi povsem managerskega, organizacijskega registra (uvajanje demokratičnega vodenja, uporabniško soupravljanje). Za vsako od teh ovir posebej vemo, kako jo premagati, a se vse (povezane v medsebojnem delovanju) pogosto postavijo kot zid, ki ga je težko prebiti.

Dezinstitucionalizacija je pogoj demokratičnega občestva

Totalne ustanove so pravzaprav dediščina razsvetljenega absolutizma. Vzpostavljajo aksiomatiko oblasti, ki izhajajo iz osnovnih predpostavk podrejanja, lastnine, pogodbenih razmerij in človekove identitete.

Na tem registru je dezinstitucionalizacija upor zoper tako logiko obvladovanja življenja. Ne izhaja iz postulatov obvladovanja prebivalstva, temveč iz etičnega imperativa osvobajanja.

Dezinstitucionalizacija kot praksa osvobajanja na praktični ravni pomeni več stvari. V prvi vrsti je cilj tega emancipatornega projekta rekonstrukcija pogodbene moči uporabnikov oz. stanovalcev – da znova postanejo državljani, občani. To hkrati pomeni prehod od pretežno skrbniškega razmerja med pomočniki in uporabniki v pretežno zagovorniškega; na ravni metod pa uporabo takih, ki postavijo uporabnika na prestol in upoštevajo njegovo oz. njeno perspektivo. Naravo postopkov je treba preoblikovati iz ceremonij ponižanja v proslavljanje napredka. Materialna podlaga za metodični in postopkovni premik te sorte financiranje storitev na način, da denar spremlja uporabnika (ne ustanove) – npr. neposredno financiranje. Na organizacijski ravni mora takšne spremembe podpirati demokratizacija odnosov v organizacijah, demokratično vodenje in soupravljanje (uporabnikov in zaposlenih). Demokratizacija razmerij se mora poznati tudi v povezovanje med (inter) službami, ustanovami, sektorji in strokami tako, da bodo v službi uporabnika, določene skupine uporabnikov in skupnosti. Zdaj se namreč postavlja vprašanje: »Čigav je uporabnik?«, kar je odraz skrbniškega lastninjenja uporabnikov. V resnici pa smo mi uporabnikovi izvajalci in bi se vprašanje moralo glasiti: »Kako bomo stopili skupaj, da bomo potegnili voz, na katerem sedi uporabnik«, kar je bistveno počelo timskega dela (»team« → »vprega«), resnično timsko delo pa je gonilo sprememb in garant zveznosti in kakovosti storitev. Za resnično demokracijo in okrepitev uporabnikov (kakor tudi izvajalcev storitev in služb, ki jih izvajajo) je treba uvajati – ne le svetov uporabnikov, temveč skupščin, zborov, kot organa odločanja v organizacijah oskrbe. Da bi vse našteto dosegli je nujno ustvarjanje širokih koalicij v prid emancipacije uporabnikov in za spremembe v sistemih oskrbe.[i]

Gre torej na eni strani za spreminjanje pogleda, pristopa, načina delovanja – torej usmerjenosti, naravnanosti, na drugi pa za spreminjanje naravnav – ureditev, organizacijskih obrazcev in strukture. Zato je potreben domišljen, dialoški in dinamičen management sprememb (ki ga moramo šele razviti). Zagate pri uveljavljanju dezinstitucionalizacije na terenu, kažejo na splošni problem v sociali (ki smo ga naslovili tudi v zvezi s centri za socialno delo).

Management, upravljanje, vodenje v sociali mora biti socialno. Vzpostaviti je treba management, ki izhaja iz stroke (ne pa stroko podrejati managementu) in uporabnikov. Zaradi etičnih in praktičnih razlogov (razpršenost, avtonomija odločanja, boljši učinki …) mora biti vodenje demokratično in dialoško. Izhajati mora iz potreb na terenu (HOPS) ne pa iz političnih, stroškovnih, kvazi-strorilnostnih postulatov.

V tem trenutku na strokovni-politični ravni potrebujemo predvsem strategijo prehoda, ki bo rezultat široke konzultacije – kako uresničiti pravno in moralno obvezujoča 12. in 19. člen konvencije (2006).[ii] Strategiji mora slediti akcijski načrt z določnimi cilji in roki, te pa morajo spremljati lokalni in drugi parcialni akcijski načrti.

Za oblikovanje in uveljavljanje strategije in akcijskih načrtov potrebujemo na nacionalni ravni telesi (posvetovalno in operativno), ki bosta s polnimi pooblastili in konstantno spremljali, podpirali, korigirali in usmerjali dogajanje na terenu.

Za spremembe je potreben kadrovski vložek. Nujno je dobro izbrati in izobraziti kader, ki bo vodil spremembe (odločevalci, uradniki, direktorji itn.). Preobrazbo morajo voditi izpričani borci za pravice uporabnikov (Evropske smernice, str. 27).

[V seriji blogov objavljam besedilo, ki je nastalo ob posvetu Tri osi razvoja socialnega varstva, ki ga je pripravila katedra za duševno zdravje na Fakulteti za socialno delo, 14. junija, 2022. Oblikoval sem ga sam, pri pripravi posveta in nastanku besedila pa so sodelovali še: Janko Cafuta, Vera Grebenc, Andraž Kapus, Vili Lamovšek, Lea Lebar, Juš Škraban, Mojca Urek, Marjan Vončina, Darja Zaviršek, Jelka Zorn in drugi.][iii]

Sklici

Evropska  skupina  strokovnjakov  in  strokovnjakinj  za  prehod  iz  institucionalne  v  skupnostno oskrbo (2021), Skupne evropske smernice za prehod iz institucionalne v skupnostno oskrbo. Ljubljana: Inštitut Republike Slovenije za socialno varstvo. Pridobljeno 18. 8. 2022 s https://di.irssv.si/skupne-evropske-smernice

Flaker, V., Rafaelič, A., Bezjak, S., Ficko, K., Grebenc, V., Mali, J., Ošlaj, A., Ramovš, J., Ratajc, S., Suhadolnik, I., Urek, M., & Žitek, N. v sodelovanju z Dimovskim, V., Kastelicem, A., & Pfeifferjem, J. (2015). Izhodišča dezinstitucionalizacije v Republiki Sloveniji (Končno poročilo, verzija 3.2). Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.

Konvencija o pravicah invalidov (2006). Generalna skupščina Združenih narodov, 13. december 2006. Ur. L. RS 37/2008.

Rafaelič, A. & Flaker, V. (2021). Dezinstitucionalizacija I: neskončna. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.

 

---

[i] Dezinstitucionalizacija ne more biti omejena le na sektor socialnega varstva. Potrebne so analogne spremembe v ustanovah, ki so v sektorjih zdravstva, šolstva in pravosodja.

[ii] Poleg neupoštevanja konvencije zoper družbeno onemogočanje, z nameščanjem v takšne strukture kršimo še

konvencijo o pravicah otrok, CEDAW, Ženevsko konvencijo in mnoge druge listine, ki jih je Slovenija podpisala (Flaker idr., 2015; Rafaelič in Flaker, 2021).

[iii] Lahko štejemo, da je besedilo nastalo tudi v okviru raziskovalnega programa »Socialno delo kot nosilec procesov družbenega vključevanja in socialne pravičnosti v Sloveniji – teoretske podlage, metodološke in metodične usmeritve in zgodovinski razvoj« (številka: P5-0058) pa tudi raziskovalnega projekta »Dolgotrajna oskrba ljudi z demenco v teoriji in praksi socialnega dela« (številka: J5-2567), ki ju financira ARRS.

Trije vzvodi kritike normalnosti

Nekaj uvodnih opomb ob začetku ciklusa predavanj Teorije družbene deviantnosti[1]

Delitev na normalno in odklonsko je seveda družbeni konstrukt. Vendar kot tak, ni nedolžen in neaktiven. Ima aktivno vlogo v »urejanju prometa« pa naj bo ta ekonomski ali pa socialni, vsakdanji, med ljudmi. Je tudi en od glavnih virov zatiranja, razvrednotenja in izključevanja ljudi.

Nenazadnje je velika večina ljudi deviantnih – deviantna večina – saj definicijam normalnega ustreza le peščica belih moških, srednjih let, zaposlenih, poročenih z otroki, razumnih, treznih, zvestih in poštenih – pa še ti gotovo kaj prikrivajo, se česa sramujejo in občasno naredijo kaj napačnega. Še več, odklon od pričakovanih ravnanj je bistven za to, kot pravi Goffman, da občutimo sami sebe.

Če smo torej vsi deviantni, potem je precej nesmiselno deviantnosti naštevati, katalogizirati deviantne pojave, ali celo skupine ljudi, ki jim pritičejo, iskati biološke, psihološke, morda celo družbene vzroke za njihov nastanek.[2] Četudi je to morda kdajpakdaj produktivno, pa gotovo utrjuje razumevanje človeškega vedenja, lastnosti v razlikovanju med normalnim, pravilnim in odklonskim, napačnim. V tem je kontraproduktivno.[3]

Morda se ne bomo mogli izogniti rekreiranju etiketiranja, vzpostavljanja dvojiškosti normalnega in odklonskega, je pa proučevanje deviantnosti treba zastaviti drugače. Najprej je treba biti kritičen, polemičen in razgaliti mehanizme ustvarjanja deviantnosti, predvsem pa izključevanja, razvrednotenja in opredmetenja ljudi. A to ni dovolj.

Ena od vrlin naše fakultete, da med študijem študentke in študenti vsaj omehčajo, če že ne razbijejo, vsaj nekatere predsodke, ki so jih prinesli s seboj in ki prevladujejo sicer v družbenih izmenjavah. A kaj ko so stališča, in z njimi predsodki, precej lahko pokvarljiva roba, nekaj kar se lahko mimo grede spremeni. Predvsem pa niso neke prosto lebdeče misli in občutja, pač pa so usidrani v konkretne, materialne (npr. prostorske) ali pa nematerialne ureditve (npr. postopke). Tam zares živijo in čakajo na nas v zasedi. Zato ni dovolj razgaljati le ideologije, pogleda na odklone, temveč tudi prav te ureditve, ki jih porajajo. In, seveda, te ureditve spreminjati (oz. pri takem »teoretičnem« predmetu nakazati načine, kako jih lahko spremenimo).

Tri glavne teme (tarče)

Na ravni vsakdanjega življenja, konkretnih ljudi, se ureditve, o katerih govorimo, zgostijo v družbene vloge (vključno s stigmo, nalepko, kariero itn.), delujejo pa skozi sistem institucij, pravil, postopkov, ki presegajo obzorja konkretnih vlog in izmenjav. Preobraziti je treba oboje.

Jasno je, da je deviantna vloga produkt sistema, malo manj pa je očitno, da vloga služi tudi vsaj ohranjanju, vzdrževanju, če ne ustvarjanju in porajanju njega samega. To, da nekoga porinemo oz. da pristane v deviantni vlogi, ima zanj konkretne posledice, ki mu zmanjšajo družbeno moč in ga zrinejo na družbeni rob. Hkrati pa prav to ustvarja pogoje za ustvarjanje profita (npr. zdravila za duševne stiske), kapitalistično in industrijsko delitev dela (namestitev staršev v dom, da lahko v miru opravljamo svoj poklic, ustvarjanje poklicev in delovnih mest oskrbe in nadzora), red in mir, ki sta nujna za delovanje javnih in drugih družbenih prostorov, pa tudi za ubogljivo, disciplinirano delovno silo in nadzor nad gibanjem prebivalstva in še druge okoliščine delovanja sistema.

Transformacija, ali celo preobrazba (metamorfoza) mora torej zajemati tako raven vloge kakor tudi »sistema«, ali bolje rečeno družbenih ureditev. S spremembo ureditev se sicer samodejno spreminjajo tudi vloge, ki jih v takih ureditvah imamo, a sistem spreminjamo ljudje. Med drugim tudi zato, da uidemo tovrstnim vlogam, da nam jih ni treba igrati, in, nenazadnje, so prav vloge, ki jih igramo merilo delovanja sistema. Družbena moč, ki jo v neki vlogi imamo ali nimamo, je tisto, kar je res pomembno. In če ne preobrazimo tega, je vsaka sprememba, novost, reforma le lepotni popravek »več-istega«.

Ko bomo obravnavali odklonsko vlogo, se bomo ukvarjali s kariero, stigmo, nalepko, raziskovali bomo procese etiketiranja in opredmetenja, vstopa v vlogo (tudi izstopa), stigmatizacije in razvrednotenja, izključevanja, potiskanja na rob in izobčenja. Zanimalo nas bo kako delujejo družbene odklonske vloge v vsakdanjem življenju, medosebnih izmenjavah, pa tudi politična ekonomija stigme in družbena delitev dela. Pri tem nam bo v pomoč razumevanje subkultur in tega kako ljudje doživljajo odklone, kaj jim pomenijo in prinašajo, kako se v njih vživijo in jih igrajo. Videli bomo, da je sodobno pojmovanje potreb in posameznika problematično, relativno in zgodovinsko pogojeno. Da človeške potrebe na eni strani normiramo, na drugi pa kriminaliziramo.

V razpravi o družbeni produkciji odklonskosti (sistemu oz. ureditvah) se moramo najprej posvetiti institucijam, predvsem tistim totalnim (zavodi ipd.), pa tudi bolj prikritim. Ena izmed nujnih tarč emancipativnega delovanja so postopki, ki so jih uporabniki socialnega dela (in drugih strok) oz. ljudje z nalepkami (ali tisti, ki jih bodo še dobili) deležni in ki jih kot deviantne ustvarjajo. Organizacija življenja je tudi organizacija izkušnje. V konkretnih dejanjih in ureditvah bomo skušali najti splošnejše obrazce, nekateri imenujejo dispozitivi ali pa sheme. Poskušati je treba razbrati, kako se postopki, sheme in organizacija združujejo v modele (in ideologije).

Transformacija oz. preobrazba se navadno začne s kritiko in polemiko – kar hočemo spremeniti, moramo najprej razgaliti. Na takih spoznanjih temelji transformativna akcija. Ta lahko pomeni reforme sistema (dezinstitucionalizacija), skoraj nujno pa tudi družbena gibanja, pa naj bodo ta uporabniška, manjšinska ali strokovna. Izumiti in uveljaviti je treba alternativne modele in postopke. Skupna značilnost in merilo pa mora biti krepitev moči (tistih, ki je nimajo oz. je imajo premalo). Transformacija ureditev je preoblikovanje »sebe (samega)« - tako v dobesednem pomenu, kakor tudi pojmovanja tega kaj je človek in človeško.

Če ideologija odklonskosti vzpostavlja neko človeško delovanje kot »tuje«, nam po njeni kritiki in preobrazbi nič človeškega ne sme ostati tuje.

---

[1] Nekoč je predmet nosil ime »Socialna patologija«, kar jasno izraža ne le intenco po medikalizaciji družbenih pomenov in organicističnega pojmovanja družbe (Comte), temveč tudi po katalogiziranju skupin »odklonskih« pojavov in ljudi in po teoriji, ki naj bi opravičevala obstoječe ali v najboljšem primeru tako stanje popravljala, reformirala. Pri tem pa ni bilo jasno, ali gre za »bolezni družbe« - torej okvare nje kot »organizma« ali pa za »družbene bolezni« posameznikov – torej za okvare posameznikov, ki so družbenega pomena (npr. alkoholizem, samomori itn.). Ta dediščina je še precej živa tudi v novejših razpravah o deviantnosti.

[2] Res je sicer, da sta biti zapornik ali biti obsojen družbeni dejstvi. Na drugi strani pa je to, da si prisvojim nekaj tujega, ne da bi kdo (ali celo jaz sam) vedel, (med)osebno dejstvo. Razlika je v tem, da slednje v množici dogodkov spregledamo, medtem ko prvo pomeni prestavitev stvarnega dogodka na raven, ki presega naš življenjski svet. Pomeni torej premestitev, odtujitev in ustvarjanje virtualnega predmeta, s katerim lahko družbeni (u)stroj nekaj počne.

[3] Nekdo bi lahko zatrjeval, da ima tako katalogiziranje smisel, tudi če smo vsi deviantni, saj smo deviantni na različne načine, pri različnih stvareh. V tem smislu deviantnost proslavlja človeško raznolikost. Misel, da je odklon normalen, sicer ni tuja klasikom proučevanja odklonskosti (Dürkheim), a to pomeni pristajanje na »danost« normalnosti in odklonskosti – celo ustoličevanje. Etično bolj sprejemljivo je torej ugotoviti, da ni normalnega in ne odklonskega, da je vse človeško, in da moramo odstopanja od pričakovanj sprejeti kot možnost ustvarjalnosti oz. priložnost, tako kakor to storimo pri interakcijskih prekrških, da skupaj nekaj popravimo.

Urok rdeče luči

 

Užitek, ugodje poletne Ljubljane je, da je prazna. Ulice brez prometa, ljudje, ki se jim ne mudi, spominjajo na neke druge čase – v preteklosti ali v prihodnosti. Prazen, negnečni prostor, po katerem se je carsko peljati s kolesom, odkriva paradokse in absurde, ki se sicer skrivajo v gubah gužve.

Lahko vidimo ljudi, ki stojijo na obeh straneh prazne ceste in čakajo, da se jim na semaforju utrne zelena luč. Eni gledajo v svoje pametne telefone, drugi na displej na drugi strani ceste, ki odšteva sekunde do prostega prehoda. Nihče ne pogleda levo in desno, kot so nas učili, ali prihaja kakšen avto (ali pa če je kje kakšen policaj). Zatopljeni v virtualno stvarnost pravil, ki jih ponazarja semafor, čakajo na vrelem soncu na zeleno luč.

Ne živijo v dejanskem svetu prometa, saj ga ni – preselili so se v navidezni svet pravil. Pa ne zgolj zaradi tega, da bi se izognili sankcijam (saj ni ne avtomobilov ne policajev), temveč zaradi užitka, bolj lagodja. Ni se treba odločati. Pa ne gre za odločitev, ki bi bila tvegana, saj prometa ni, gre za breme samega odločanja. Varnost, ki jo dobimo kot nagrado za potrpežljivo čakanje je dvojna. Varnost pred avtomobili, ki jo že itak imamo, saj jih ni, in varnost, ki jo dobimo s tem, da nismo naredili ničesar narobe, se narobe odločili.

V odsotnosti prometa se »semafor« preobrazi iz nosilca znaka v nosilca pomena (semafor → logofor). Prav osebnega pomena, ki preobrazi udeleženca prometa, ki mu v gneči pokaže prosto pot, v udeleženca v nečem večjem. Včasih je namreč nekdo, ki je prečkal ulico ob rdeči luči, pogosto sprožil plaz posnemovalcev, eksodus, ljudski upor zoper absurd čakanja ob prazni cesti. Zdaj občinstvo čudno gleda osamljenega prestopnika (ceste). In uživa v pripadnosti razreda (ali črede) ubogajočih.

Učili so nas svoj čas, da naj bi bilo vse dovoljeno, kar ni izrecno prepovedano. Zdaj nas birokrati pogosto podučijo, da je vse, kar ni izrecno predpisano, prepovedano. Za vsako (javno ali uradno, pa tudi vsakdanjo) odločitev potrebujemo pravno podlago, zakonski okvir. Ni nam treba presojati, ali bomo storili prav, komu bo naše dejanje koristilo in ali bo komu škodilo, temveč ali je zakonito ali ne. Sodniki ne ugotavljajo, ali se je komu zgodila krivica ali je kdo nečesa kriv, temveč ali so ljudje ravnali po zakonu. Pogosto se zakon postavi nad resnico in pravico. Socialnim delavcem ni treba ugotavljati, kaj nekdo potrebuje, mora pa ugotoviti, ali je do tega upravičen. Ni se treba spraševati o etičnosti nekega ravnanja, se pogajati z udeleženci v situaciji o tem, zakaj je nekaj dobro ali slabo, treba je prepričati komisijo za etična vprašanja. S potrdilom naši postopki stopijo onkraj dobrega in zla.

Pogosto birokratske postopke utemeljujejo, češ da varujejo šibkejše, da se z njimi izenačimo pred zakonom. To je res njihova plemenita, skorajda robinhudovska značilnost. Taka pravila so potrebna. Odpravljajo krivice, preprečujejo ali popravljajo diskriminacijo. Razglasijo človekovo šibkost v spopadu z močjo, silo (Macht) sistema. In jo hkrati okrepijo.

Ko sem nekoč tako bedasto v Angliji čakal na zeleno luč na prehodu za pešce, so mi razložili, da tam prehod čez cesto ob rdeči luči za pešce ni prekršek (je pa za avtomobile). Semafor varuje pešce, jim v spopadu z jeklenimi stroji daje možnost, da pridejo čez cesto. Če prečka cesto ob rdeči luči, sta tveganje in odgovornost njegova ali njena.

Pravila, ki zagotavljajo več moči šibkim, so v srcu družbene pravičnosti in socialnega dela med glavnimi orožji in orodji za boljše življenje tistih, ki jim gre slabo, ki so jim vzeli moč. A imamo v socialnem delu vsaj tri težave pri tem, ko jih uporabljamo: kaj lahko se zgodi, da prevlada perspektiva močnejšega; pogosto prav s postopki uveljavljanja pravic šibkejših ljudi opredmetimo in postavimo v nehvaležen položaj, in ne nazadnje – človeško življenje je bolj kompleksno in nepredvidljivo, da ga ne moremo zajeti in uravnavati s še tako dognanimi pravili.

Pravila namreč uporabljajo tisti, ki imajo moč jih uporabiti. Tisti, ki imajo moč, pravila interpretirajo in selektivno uporabljajo tista, ki so jim v korist. Tako socialni delavci in delavke pogosto »nasedejo« interesom močnih in pozabijo na pravice šibkih. Prevzamejo perspektivo svojcev, sosedov, da nekoga namestijo v bolnišnico, zavod, dom za stare ali pa da nekomu odvzamejo poslovno sposobnost in vzpostavijo skrbništvo. Tudi ko gre za uveljavljanje pozitivnih pravic, denimo denarnih prejemkov, socialno delo zdaj usmerjajo v vlogo varuha državnega premoženja in ne pravic prikrajšanih. Bolje se je zmotiti v škodo uporabnikov kakor v škodo države in sistema.

S formalnimi postopki človekovo bedo (norost, odklonskost) ne le formaliziramo, pač pa tudi objektiviziramo. Še več, človeka s postopki preobrazimo v stvar, v predmet, ki ga je treba »procesirati« in na koncu tudi nekam postaviti (premestiti, vključiti). S tem ga tudi označimo kot človeka, ki ni sam sposoben poskrbeti zase. Njegova ali njena značilnost, ki je pravzaprav naključna (duševna, finančna, socialna stiska), pa postane ključna za to, kako ga ali jo dojemamo kot človeka. Sčasoma tudi zares postane bolj predmet (postopkov) kakor človek (dejanj).

Družbeni ustroj potrebuje socialno delo za delovanje v nestandardnih, novih, kompleksnih in nepredvidljivih situacijah – tam, kjer preprosta pravila ne zajamejo kompleksnosti človeškega življenja, tam, kjer je treba ustvariti nekaj novega, tam, kjer je treba kaj narediti, da se človeku izboljša življenje. V tem je socialno delo protibirokratsko, često mora tudi kršiti pravila, da bo človeku bolje, spregledati rdečo luč. V New Delhiju so semaforji samo za okras, nihče jih ne upošteva, ustvarjajo zgolj kuliso velemesta. In vendar promet teče, je varen. Udeležba v prometu sta neprekinjena komunikacija in pogajanje. Hupa ni opozorilo nekomu, da ga je polomil, temveč znak navzočnosti, prošnja za pozornost, predlog za skupno delovanje.

Socialno delo ima odgovore na te zagate – uvajanje zagovorniških funkcij in perspektive v socialno varstvo, dosledno upoštevanje perspektive uporabnikov, univerzalizacija dajatev, da so prosto dostopne in ne potrebujejo postopkov (univerzalni temeljni dohodek namesto denarnih pomoči, ne pogojevan dostop do storitev – kot na primer brezplačni prevoz, ki ga uporabi pač tisti, ki ga potrebuje), kjer so postopki nujni, jih je treba preobraziti iz ceremonij ponižanja v proslave napredovanja, vzpostaviti navzočnost v skupnosti in spodbujanje dialoga v njej, itn.

Reorganizacija centrov za socialno delo bi morala v novo organizacijsko strukturo vgraditi prav take pristope in načela. Zgodilo pa se je nasprotno. Pričujoča reorganizacija krepi postopkovno, virtualno perspektivo in onemogoča uporabniško, krepi ceremonije ponižanja in se vzpostavlja kot sistem nadzora in discipline. Daje prednost pravilom in upravnim postopkom pred pogajanji, poskusi in dialogom (krepi se tudi kadrovski pomen pravne in upravne stroke). Odločanje centralizira in ga oddaljuje od dejanskega življenja in uporabnikov, pa tudi skupnosti. Ustoličuje pogled na uporabnike kot predmete, dela socialne delavce podložne kompjuterskim programom in ne mandatu, ki jim ga podelijo uporabniki, in obema odvzema besedo. Če bo ta operacija uspela, bomo ugotovili, da je pacient mrtev. Umrlo bo socialno delo (v najboljšem primeru ga bo zamenjala socialna administracija), hirala bo dejanska solidarnost, mrtvih pa bo, neposredno zaradi tega, tudi nekaj ljudi. Živela pa bodo pravila in z njimi Krpan (kompjuterski program na centrih), ki se bo v večnosti boril z navideznimi Brdavsi.

Pravila nam sicer dajo ščepec občutka urejenosti kaosa, ki ga imenujemo življenje. Kolikor je poskus vnašanja reda v nekaj, kar nima pravil ali pa ima predvsem svoja imanentna, obsojen na neuspeh, pa nam ne daje le videza urejenosti, daje nam tudi virtualno zatočišče, varnost. Ki pa je odkrenjena od dejanskega življenja. V virtualni samoti lahko uživamo v svoji individualnosti, smo zadovoljni sami s seboj in ni nam treba občevati z drugimi (saj so to že storila pravila pred nami). Smo pa s tem odstopili moč odločanja nekomu drugemu, jo investirali v nepregleden tok prosto lebdeče družbene moči, ki samodejno upravlja z nami, seveda v dobro tistih, ki so pri koritu.  

* Blog je bil objavljen kot kolumna v oktobrski številki Kraljev ulice. Ker ima kolumna omejeni prostor, sem jo za časopis moral skrajšati. Tu objavljam nekoliko daljšo, integralno verzijo.