Urok rdeče luči

 

Užitek, ugodje poletne Ljubljane je, da je prazna. Ulice brez prometa, ljudje, ki se jim ne mudi, spominjajo na neke druge čase – v preteklosti ali v prihodnosti. Prazen, negnečni prostor, po katerem se je carsko peljati s kolesom, odkriva paradokse in absurde, ki se sicer skrivajo v gubah gužve.

Lahko vidimo ljudi, ki stojijo na obeh straneh prazne ceste in čakajo, da se jim na semaforju utrne zelena luč. Eni gledajo v svoje pametne telefone, drugi na displej na drugi strani ceste, ki odšteva sekunde do prostega prehoda. Nihče ne pogleda levo in desno, kot so nas učili, ali prihaja kakšen avto (ali pa če je kje kakšen policaj). Zatopljeni v virtualno stvarnost pravil, ki jih ponazarja semafor, čakajo na vrelem soncu na zeleno luč.

Ne živijo v dejanskem svetu prometa, saj ga ni – preselili so se v navidezni svet pravil. Pa ne zgolj zaradi tega, da bi se izognili sankcijam (saj ni ne avtomobilov ne policajev), temveč zaradi užitka, bolj lagodja. Ni se treba odločati. Pa ne gre za odločitev, ki bi bila tvegana, saj prometa ni, gre za breme samega odločanja. Varnost, ki jo dobimo kot nagrado za potrpežljivo čakanje je dvojna. Varnost pred avtomobili, ki jo že itak imamo, saj jih ni, in varnost, ki jo dobimo s tem, da nismo naredili ničesar narobe, se narobe odločili.

V odsotnosti prometa se »semafor« preobrazi iz nosilca znaka v nosilca pomena (semafor → logofor). Prav osebnega pomena, ki preobrazi udeleženca prometa, ki mu v gneči pokaže prosto pot, v udeleženca v nečem večjem. Včasih je namreč nekdo, ki je prečkal ulico ob rdeči luči, pogosto sprožil plaz posnemovalcev, eksodus, ljudski upor zoper absurd čakanja ob prazni cesti. Zdaj občinstvo čudno gleda osamljenega prestopnika (ceste). In uživa v pripadnosti razreda (ali črede) ubogajočih.

Učili so nas svoj čas, da naj bi bilo vse dovoljeno, kar ni izrecno prepovedano. Zdaj nas birokrati pogosto podučijo, da je vse, kar ni izrecno predpisano, prepovedano. Za vsako (javno ali uradno, pa tudi vsakdanjo) odločitev potrebujemo pravno podlago, zakonski okvir. Ni nam treba presojati, ali bomo storili prav, komu bo naše dejanje koristilo in ali bo komu škodilo, temveč ali je zakonito ali ne. Sodniki ne ugotavljajo, ali se je komu zgodila krivica ali je kdo nečesa kriv, temveč ali so ljudje ravnali po zakonu. Pogosto se zakon postavi nad resnico in pravico. Socialnim delavcem ni treba ugotavljati, kaj nekdo potrebuje, mora pa ugotoviti, ali je do tega upravičen. Ni se treba spraševati o etičnosti nekega ravnanja, se pogajati z udeleženci v situaciji o tem, zakaj je nekaj dobro ali slabo, treba je prepričati komisijo za etična vprašanja. S potrdilom naši postopki stopijo onkraj dobrega in zla.

Pogosto birokratske postopke utemeljujejo, češ da varujejo šibkejše, da se z njimi izenačimo pred zakonom. To je res njihova plemenita, skorajda robinhudovska značilnost. Taka pravila so potrebna. Odpravljajo krivice, preprečujejo ali popravljajo diskriminacijo. Razglasijo človekovo šibkost v spopadu z močjo, silo (Macht) sistema. In jo hkrati okrepijo.

Ko sem nekoč tako bedasto v Angliji čakal na zeleno luč na prehodu za pešce, so mi razložili, da tam prehod čez cesto ob rdeči luči za pešce ni prekršek (je pa za avtomobile). Semafor varuje pešce, jim v spopadu z jeklenimi stroji daje možnost, da pridejo čez cesto. Če prečka cesto ob rdeči luči, sta tveganje in odgovornost njegova ali njena.

Pravila, ki zagotavljajo več moči šibkim, so v srcu družbene pravičnosti in socialnega dela med glavnimi orožji in orodji za boljše življenje tistih, ki jim gre slabo, ki so jim vzeli moč. A imamo v socialnem delu vsaj tri težave pri tem, ko jih uporabljamo: kaj lahko se zgodi, da prevlada perspektiva močnejšega; pogosto prav s postopki uveljavljanja pravic šibkejših ljudi opredmetimo in postavimo v nehvaležen položaj, in ne nazadnje – človeško življenje je bolj kompleksno in nepredvidljivo, da ga ne moremo zajeti in uravnavati s še tako dognanimi pravili.

Pravila namreč uporabljajo tisti, ki imajo moč jih uporabiti. Tisti, ki imajo moč, pravila interpretirajo in selektivno uporabljajo tista, ki so jim v korist. Tako socialni delavci in delavke pogosto »nasedejo« interesom močnih in pozabijo na pravice šibkih. Prevzamejo perspektivo svojcev, sosedov, da nekoga namestijo v bolnišnico, zavod, dom za stare ali pa da nekomu odvzamejo poslovno sposobnost in vzpostavijo skrbništvo. Tudi ko gre za uveljavljanje pozitivnih pravic, denimo denarnih prejemkov, socialno delo zdaj usmerjajo v vlogo varuha državnega premoženja in ne pravic prikrajšanih. Bolje se je zmotiti v škodo uporabnikov kakor v škodo države in sistema.

S formalnimi postopki človekovo bedo (norost, odklonskost) ne le formaliziramo, pač pa tudi objektiviziramo. Še več, človeka s postopki preobrazimo v stvar, v predmet, ki ga je treba »procesirati« in na koncu tudi nekam postaviti (premestiti, vključiti). S tem ga tudi označimo kot človeka, ki ni sam sposoben poskrbeti zase. Njegova ali njena značilnost, ki je pravzaprav naključna (duševna, finančna, socialna stiska), pa postane ključna za to, kako ga ali jo dojemamo kot človeka. Sčasoma tudi zares postane bolj predmet (postopkov) kakor človek (dejanj).

Družbeni ustroj potrebuje socialno delo za delovanje v nestandardnih, novih, kompleksnih in nepredvidljivih situacijah – tam, kjer preprosta pravila ne zajamejo kompleksnosti človeškega življenja, tam, kjer je treba ustvariti nekaj novega, tam, kjer je treba kaj narediti, da se človeku izboljša življenje. V tem je socialno delo protibirokratsko, često mora tudi kršiti pravila, da bo človeku bolje, spregledati rdečo luč. V New Delhiju so semaforji samo za okras, nihče jih ne upošteva, ustvarjajo zgolj kuliso velemesta. In vendar promet teče, je varen. Udeležba v prometu sta neprekinjena komunikacija in pogajanje. Hupa ni opozorilo nekomu, da ga je polomil, temveč znak navzočnosti, prošnja za pozornost, predlog za skupno delovanje.

Socialno delo ima odgovore na te zagate – uvajanje zagovorniških funkcij in perspektive v socialno varstvo, dosledno upoštevanje perspektive uporabnikov, univerzalizacija dajatev, da so prosto dostopne in ne potrebujejo postopkov (univerzalni temeljni dohodek namesto denarnih pomoči, ne pogojevan dostop do storitev – kot na primer brezplačni prevoz, ki ga uporabi pač tisti, ki ga potrebuje), kjer so postopki nujni, jih je treba preobraziti iz ceremonij ponižanja v proslave napredovanja, vzpostaviti navzočnost v skupnosti in spodbujanje dialoga v njej, itn.

Reorganizacija centrov za socialno delo bi morala v novo organizacijsko strukturo vgraditi prav take pristope in načela. Zgodilo pa se je nasprotno. Pričujoča reorganizacija krepi postopkovno, virtualno perspektivo in onemogoča uporabniško, krepi ceremonije ponižanja in se vzpostavlja kot sistem nadzora in discipline. Daje prednost pravilom in upravnim postopkom pred pogajanji, poskusi in dialogom (krepi se tudi kadrovski pomen pravne in upravne stroke). Odločanje centralizira in ga oddaljuje od dejanskega življenja in uporabnikov, pa tudi skupnosti. Ustoličuje pogled na uporabnike kot predmete, dela socialne delavce podložne kompjuterskim programom in ne mandatu, ki jim ga podelijo uporabniki, in obema odvzema besedo. Če bo ta operacija uspela, bomo ugotovili, da je pacient mrtev. Umrlo bo socialno delo (v najboljšem primeru ga bo zamenjala socialna administracija), hirala bo dejanska solidarnost, mrtvih pa bo, neposredno zaradi tega, tudi nekaj ljudi. Živela pa bodo pravila in z njimi Krpan (kompjuterski program na centrih), ki se bo v večnosti boril z navideznimi Brdavsi.

Pravila nam sicer dajo ščepec občutka urejenosti kaosa, ki ga imenujemo življenje. Kolikor je poskus vnašanja reda v nekaj, kar nima pravil ali pa ima predvsem svoja imanentna, obsojen na neuspeh, pa nam ne daje le videza urejenosti, daje nam tudi virtualno zatočišče, varnost. Ki pa je odkrenjena od dejanskega življenja. V virtualni samoti lahko uživamo v svoji individualnosti, smo zadovoljni sami s seboj in ni nam treba občevati z drugimi (saj so to že storila pravila pred nami). Smo pa s tem odstopili moč odločanja nekomu drugemu, jo investirali v nepregleden tok prosto lebdeče družbene moči, ki samodejno upravlja z nami, seveda v dobro tistih, ki so pri koritu.  

* Blog je bil objavljen kot kolumna v oktobrski številki Kraljev ulice. Ker ima kolumna omejeni prostor, sem jo za časopis moral skrajšati. Tu objavljam nekoliko daljšo, integralno verzijo.