Izprazniti zapore!

Malce pozno se oglašam glede na vrhunec debate o zaporih[1], ki so jo sprožili pobegi in drugi zaporski incidenti. Pa vseeno – Psi so nehali lajat', karavana pa še ni šla mimo. Se tudi zavedam, da to ni ravno moja tema oz. da se z zapori nisem tako podrobno ukvarjal kot z drugimi institucijami. Se zato opravičujem bolj informiranim bralcem in bralcem, ki bi radi informacije in ne zgolj mojega pogleda.

Ena od glavnih tem ali celo ugotovitev, s katero so se v debati več ali manj vsi strinjali, je bila, da so zapori pretesni oz. da je v njih preveč zapornikov in posledično  premalo kadra. Hkrati je debato spremljal podton nasprotnih mnenj, v katerem so eni poudarjali, da so zapori preveč 'udobni' (beri 'človeški'), drugi pa da je treba ohraniti humanistično, rehabilitacijsko usmerjenost, značilno za slovenske zapore. Značilnost debate, npr. v državnem zboru, je bila tudi, da, z izjemo kolega Petrovca, ni nihče postavljal ključnih in temeljnih vprašanj o namenu in viziji kaznovanja, kaj šele zaporov, pač pa so vse strani ponavljale zahteve o stavbah, normativih, organizaciji dela in podobno. Ni presenetljivo, gotovo zaskrbljujoče, morda celo neumno.

Neumno zato, ker vsak, ki obvlada osnovnošolsko računico, lahko vidi, da tej diskusiji manjka levi del enačbe. Če so zapori premajhni, to ne pomeni nujno, da jih je treba povečati (oz. kadrovsko okrepiti), lahko pomeni tudi, da je v njih preveč ljudi, da jih je treba, vsaj deloma (zaradi mene pa tudi povsem), izprazniti. Črne mačke dezinstitucionalizacije – prehoda v skupnost – se je tudi tu treba izogniti, tu verjetno še bolj!?

V začetnem valu dezinstitucionalizacije so bili namreč tudi zapori na njenem dnevnem redu, pa so zaradi zanemarjanja socialne na račun fizične varnost (ideologija strahu novega liberalizma!) s seznama institucij, ki jih je treba odpraviti, izginili. Dasiravno je znano, da zapiranje in zapori nimajo občutnega zastraševalnega učinka, da so »šola kriminala« oz. da se tam ljudje ne popravijo, prej pokvarijo. Z zapiranjem, izločevanjem iz skupnosti, ljudi de-socializiramo, jim pravzaprav onemogočimo, da bi se rehabilitirali in ponovno vključili v skupnost. Brez potrebe in pravzaprav, četudi legalno, nelegitimno odvzamemo več človekovih pravic, kakor zgolj svobodo gibanja. (V diskusiji so zagovorniki 'trde roke' večkrat omenjali, da so naši zapori »kot hoteli«. Lahko pa se vprašamo, zakaj ljudje pretežno ne živimo v hotelih, če naj bi to bilo tako idealno – zato, ker hočemo ohraniti svoj dom, svojo vsakdanjo suverenost, ker nočemo živeti pod oblastjo nekoga drugega, pa če je to še tako udobno in 'nobel').

Izprazniti zapore ni tako nemogoča naloga, kot bi se utegnila zdeti. Celo obstaja več načinov, kako to storiti. Najprej pride na misel problem drog. Večina zapornikov sedi zaradi deliktov povezanimi z drogami. Že dekriminalizacija uživanja, normalizacija odnosa do drog, kaj pa šele legalizacija, bi občutno zmanjšale pritisk na zapore. Podobno velja za manjše kraje, ki izhajajo iz revščine in iz življenjske nuje. Pri teh gre pravzaprav za 'robin-hoodovsko', divjo socialno politiko – prerazporejanje bogastva v nepravični družbi – namesto, da bi počakali v vrsti na centru za socialno delo, na socialno pomoč, ki jo legalno od premožnejših z davki pobere država, ljudje vzamejo socialno pravičnost v svoje roke – »aktivna socialna politika«. Čeprav smo nejevoljni in jezni na tatu, ki nam kdo ukrade telefon, računalnik, kolo ali avto, nas ne zanima toliko, ali bo nepridiprav kaznovan, kolikor to, kako bomo nadoknadili škodo. Nekoč je baje skupina znanstvenikov predlagala prav poleg dekriminalizacije majhnih tatvin tudi obvezno zavarovanje zoper tatvine, ki lahko avtomatično potem škodo nadoknadi (na policijo pogosto prijavimo krajo le zato, da bi lahko na zavarovalnici povrnemo nastalo škodo, ne pa zaradi moralnega zadoščenja  in maščevanja nad storilcem). Blasfemična se nam zdi primerjava med kaznimi, ki jih dobijo ljudje, ki so ukradli nekaj malega, in kaznimi tistih, ki so poneverili, prigoljufali milijone.

Seveda se ne da dekriminalizirati vseh kaznivih dejanj, a tudi pri teh lahko zmanjšamo število zapornikov – ne z ukrepi na vhodni, temveč na izhodni strani. Alternativnih oblik kaznovanja poznamo veliko. Poleg klasičnih načinov, ki ne pomenijo zaporne kazni – globami, pogojnimi kaznovanjem, vikend zapori, hišnim zaporom, so se, tako drugod kakor tudi pri nas, uveljavile še – nadzor v skupnosti (tudi elektronski – 'zapestnice'), povračilo nastale škode oškodovancem ali z družbeno koristnim delom, poravnave ipd. Take kazni so se praviloma izkazale za zelo učinkovite – tako stroškovno kot moralno oz. rehabilitacijsko. Ne maščevanje, povračilo – temveč poravnava. Treba bi jih bilo le razširiti in jih uporabljati bolj pogumno, tudi za tiste zločine, ki se nam zdijo grozni – nasilna dejanja, krvne delikte ipd. Pri tem pa izmisliti še dodatne posege, ki bi, denimo, res omogočili na eni strani varnost, na drugi pa da se človek, pa tudi situacija, ki je sprožila zločin, spremeni. Rehabilitacija, tudi v primeru, ko gre za duševne stiske povezane z kaznivimi dejanji, pa pomeni pogosto tudi spremembo družbenih razmerij (na mikro kakor tudi na makro ravni) – in tudi ne tako redko njihovo obsodbo in preoblikovanje. Če bi sodišča imela ta pogum in moč, bi to bil res velik korak naprej.

Zapori bi lahko torej ostali (v spremenjeni obliki seveda) le kot uklonitvena naprava za primere, ko bi šlo dejansko, konkretno grožnjo nekomu ali nečemu in bi za nekaj časa bilo treba nekoga odstraniti, da ne bi nečesa storil. Ali pa za tiste, ki so neupravičeno obogateli, ki bi jih, kakor so to storili v srednjem veku, zaprli, dokler ne bi vrnili tega, kar so nam odtujili. Kakor smo mi postali talci njihovega pohlepa, naj oni postanejo talci javnega dobra. J

O vsakem zgornjem predlogu bi lahko napisali cele študije (in dobro bi bilo, da bi jih), a to je le majhna kolumna, v majhnem mesečniku, jaz pa mali profesor, ki se malo oglaša. Sicer večine predlogov niti ne bi bilo težko izvesti, so precej izvedljivi, po pragmatični plati niso utopični. Se pa zavedam, da so utopični in težko izvedljivi na ideološkem planu. Kapitalizem bo težko pristal, na dekriminalizacijo majhnih kraj, četudi bi to bilo zelo pragmatično, saj bi to pomenilo, čeprav majhen, pa vseeno bistven odstop od svetosti zasebne (ne-osebne) lastnine. Težko bi tudi pristal na ostrejše ukrepe zoper mega tatove, saj je meja med legalnim in nelegalnim razlaščanjem precej nejasna (glej primer Trump!). Avtoritarnost, ki je na pohodu, pa bi težko sprejela, četudi bolj učinkovite, pa na videz milejše kazni oz. odzive na nedovoljena dejanja. Kljub temu, se mi je zdelo, da se je treba oglasiti, in povedati očitno – če ne zaradi drugega, da razgalimo cesarja in vsaj malo načnemo idejno blokado, če ne že zaroto molka, res smiselne razprave o zaporih.

p. s. Po oddani kolumni sem zasledil še to, zelo informativno novico. Med drugim vpeljuje še eno dimenzijo – reševanje problema migracij, izkoriščanja tujih delavcev ipd. z zapori in zapiranjem.

https://www.rtvslo.si/slovenija/slovenski-zapori-so-prenatrpani-povecuje-se-stevilo-tujih-zapornikov/484321

---

[1] Objavljen blog je izšel v kolumne, ki sem jo objavil v 1. aprilski, 155. številki Kraljev ulice.

Dihanje kot samouresničevanje, kot družbeni proces in kajenje: Ugotavljanje potreb je tudi njihova dekonstrukcija, 4. del

 

Samouresničevanje

Prispodobno samouresničevanje najbolje izraža idiom »svobodno zadihati«, »zadihati s polnimi pljuči«. Dihanje je sredstvo inspiracije, navdiha. Spet ne gre le za metafore ampak tudi stvarne procese. Dihanje nam dejansko daje občutek svobode, izpolnjenosti, uresničenosti. Petje in govor, ki temeljita na dihanju, sta močni orodji samouresničevanja. Seveda najbolj na estetski ravni. Tudi samo dihanje ima estetsko dimenzijo. Mirno, spokojno in zadovoljno dihati je sicer majhen, a izpolnjujoč užitek. V njem lahko uživamo podobno, kakor uživamo v drugih naravnih dogodkih – sončnem zahodu, močni nevihti, valovanju morja itn.

Še bolje samouresničevanje ponazarja izrazna zveza »boriti se do zadnjega diha«. Dih je v tem reklu še vedno prispodoba za življenje. Nekdo, ki to izreče, misli, da se bo za nekaj prizadeval, do konca življenja, s tem govori, da mu je nekaj izredno pomembno. V najbolj radikalni varianti pa je to izraz tega, da je nekdo tudi pripravljen žrtvovati sebe, svoje življenje za uresničitev nečesa, kar mu je kot človeku izredno pomembno. Dejanska smrt pa je tudi konec metafore, saj je zadnji dih tudi zares zadnji. Z bojem do zadnjega diha človek uresničuje sebe, a se tudi preseže, saj mu je nekaj pomembnejše od njega samega.

Preseganje sebe

V hierarhiji potreb je Maslow sčasoma dodal se vrh piramide, nekaj višjega, kot je samouresničevanje. Gre za preseganje jaza, sebe. Nekaj, kar je po domnevni hierarhiji najdalj od osnovne fiziološke ravni, postane (ali ostane) pravzaprav isto. Dih je enako duh (spiritus). Pa spet ne gre le za metaforo, saj velik del ezoteričnih duhovnih praks (joga, derviši) temelji ravno na dihalnih vajah in dosegajo 'višja' duševna stanja ravno s konkretnim dihanjem.

Za tiste, ki smo skeptični do duhovnosti in ki ne verjamemo v duhove in večni obstoj duše (ali celo v njen začasni obstoj ne), se lahko obrnemo k duhovitosti. Smeh je hkrati manifestacija dihanja in izraz humorja. Je spregled paradoksa, njegovo dojetje, ki nam omogoča, hkrati identifikacijo, še bolj pa raz-istovetenje. Omogoča nam, da lahko nekaj sprejemamo in se hkrati od taistega distanciramo. Se nasmejemo in gremo naprej. Če naj bi duhovnost bila preseganje jaza, je duhovitost preseganje situacije (seveda tudi jaza v njej). Smeh imajo nekateri za ločnico človeka od drugih živali, hkrati pa je tudi med najbolj sublimnimi (in hkrati animaličnimi) izrazi človeškosti.

Dihanje družbe in ekonomije

Samotni sprehod po maslovljevskih ravneh zadovoljevanja potreb posameznika, je treba dopolniti z družbenimi, okolijskimi in ekonomskimi vidiki dihanja. Našli jih bomo v onesnaževanju zraka, napravah za prezračevanje in dihanje, arhitekturi in socialnih vidikih pljučnih bolezni oz. bolezni dihanja in nenazadnje v kajenju.

Zrak je javno dobro[1], na voljo vsem, ne da bi ga morali plačevati. Dihanje in zrak torej izvorno nista ekonomski kategoriji, postaneta pa taki z onesnaževanjem.  Z drugimi besedi, potreba po (čistem) zraku ne postaja pereča zaradi njegove porabe, vnosa v človeški organizem (kot navadno pojmujemo potrebe), temveč zaradi človeškega izpusta vanj (tokrat ne z izdihom, prdci ali potnimi hlapi, temveč z industrijo proizvodnjo dobrin, navadno za trg). Industrijska 'prekarizacija' zraka pa povzroči dialektični obrat, saj z njo začenjamo zaznavati zrak in dihanje kot 'potrebo' v pomenu primanjkljaja.

Še več, privatni izpusti v javno dobro posledično privatizirajo uporabo zraka. Ker je javni zrak čedalje bolj onesnažen, se poraja industrija »svežega« zraka. Za zdaj ga še ne prodajajo ustekličenega, kakor navadno vodo[2], si pa moderne arhitekture ne moremo zamisliti brez prezračevalnikov, celo stanovanj brez air-conditionov, vlažilcev zraka, turistične agencije pa na vabijo na »sonce, vodo, zrak, svobodo«.[3] Kar je včasih bilo dvomljiv privilegij pljučnih bolnikov, so zdaj počitnice za vse. Del tovrstne privatizacije zraka (in dihanja) so tudi številni medicinski pripomočki (inhalatorji, respiratorji, …), ki ji prodajajo bodisi v zdravstvenem sistemu bodisi na prostem trgu.

Onesnaževanje zraka seveda masovno povzroča dihalne in druge bolezni. Še vedno so dihalne bolezni najbolj socialne, kakor je bila jetika v prvi polovici dvajsetega stoletja, proletariat je najbolj izpostavljen intenzivno onesnaženim okoljem, ima najmanj možnosti izogibanja in regeneracije. Proletariat še težje diha kot vsi ostali v vse manj življenjskem okolju. Je pa res, da so posebne ustanove za dihalne bolezni dezinstitucionalizirale, Golnik ni več (tako zelo) kraj zloveščega pomena, Čarobna gora ostaja le literarni spomin Thomasa Manna.

Ker ne moremo ne dihati, se lahko škodljivim sestavinam le izogibamo. To ustvarja nove potrebe, hkrati pa omejuje zadovoljevanje oz. uresničevanje drugih potreb – kot na primer, ko moramo omejiti gibanje zaradi »prekoračenih koncentracij trdih delcev«.

Kajenje

Kajenje je fenomen, ki je ozko povezan z dihanjem. Povsem jasna je povezava tega fenomena s tobačno industrijo, industrijsko kulturo, željo po dobičku in ga pogosto dojemamo kot problem javnega zdravstva. Razlika med kajenjem in dihanjem onesnaženega zraka je, da smo pri slednjem izpostavljeni škodljivim snovem, ki nastanejo zaradi dejavnosti industrije, medtem ko je pri kajenju naša volja in hotno izpostavljanje vdihavanju (nečistega zraka) glavna značilnost takega dihanja.

Kajenje, oz. vnos nikotina (ali kakšne druge droge), na fiziološki ravni ni življenjsko pomembno. Človeški organizem deluje in preživi brez njega. Šele ko se na kajenje navadimo (postanemo zasvojeni), organizem začne potrebovati nikotin za svoje delovanje. Zato ga nekateri (Ramovš, 2001) imajo, kot vse druge zasvojenosti s snovmi) za 'umetno potrebo'; odvisnosti označujejo kot bolezen, saj gre za odstop od 'normalnega', 'naravnega' torej zdravega načina delovanja organizma. V resnici pa gre pri kajenju pravzaprav za zadovoljevanje 'višjih potreb', kot jih navaja Maslow. Z nikotinom se pomirimo v nevarnih situacijah, s kajenjem pa v njih umirimo in uravnavamo dihanje. S 'čiki' vzpostavljamo stike in zaupanje, ustvarjamo ad hoc skupnosti, družbe (v kadilnicah), v njih najdemo zatočišče, ko nas zavrnejo ali ko hočemo biti sami oz. se osamosvojiti. Kajenje je za nekatere odločilen korak v prehodu k odraslosti, cigare, malo manj pipe, pa so odraz ugleda in statusa. S kajenjem se tudi samouresničujemo, saj z njim strežemo predvsem sebi, je nekaj, kar storimo predvsem iz estetskih razlogov in sami zase, je pa tudi način preseganja sebe, saj uvaja estetiko sublimnega (Klein, 1995), je pa tudi izvorno pri ameriških staroselcih, ki so ga prvi vzgojili, obredna droga, ki omogoča transcendenco, med drugim tudi s halucinacijami (kar je skoraj nedojemljivo za nas, industrijske kadilce tobaka; Goodman, 1994).

S kajenjem se torej uresničujemo, na bolj ali manj posrečen način – kar je stvar etične, še bolj pa estetske presoje na eni strani, na drugi pa količine škodljivih posledic prav na fiziološki ravni. Za našo razpravo pa je ključnega pomena, da so pri kajenju 'višje' potrebe dihanja nadrejene fiziološkim, gre torej za obratno hierarhijo, ga determinirajo. Obračanje perspektive v nasprotno smer – da je torej ravno taka obratna hierarhija bolezenska, patološka, saj bi morali postaviti fiziologijo, zdravje pred vse druge potrebe. Zdravje postane kriterij upravičenosti potreb. Tako preobračanje je očitno moralistično, saj ne glede na to, da hoče resničnost spreminjati, preprosto ni resnično.[4]

Na družbeno ekonomski ravni pa smo kadilci med kladivom in nakovalom tobačne industrije in protikadilskih kampanj javnega zdravstva. Za ene smo vir zaslužka (tudi delovnih mest in ekonomije nasploh), za druge smo strošek socialne (zdravstvene) države. Ena stran nas snubi, ceni in nam daje pomen, druga pa nas preganja, segregira in iz nas dela grešne kozle. Komercializacija in stigmatizacija.

Citirani viri

Goodman, J. (1994) Tobacco in History: The Cultures of Dependence. London: Routledge.

Klein, R. (1995), Cigarettes Are Sublime. London: Picador.

Samuelson, Paul A. (1954). "The Pure Theory of Public Expenditure". Review of Economics and Statistics (The MIT Press) 36 (4): 387–389. doi:10.2307/1925895

---

[1] Samuelson (1954) loči med javnim dobrim, ki ima to lastnost zato, ker ga je dovolj za vse oz. si ga je nemogoče prisvajati, ker obstaja v količinah, ki presegajo njegovo človeško uporabo, in med javnim dobrim, ki je toliko pomembno za ljudi, da jim ga ni mogoče odreči in kljub omejenim količinam mora biti na razpolago vsem. V primeru dihanja in zraka gre najprej za prvo vrsto javnega dobra, z onesnaževanjem pa se seli v drugo kategorijo javnega dobra.

[2] Kar sicer ne drži absolutno, saj ga (ali sam kisik) dobimo v jeklenkah za uporabo v zdravstvu ali v okoljih, kjer zraka ni (potapljanje).

[3] Kar mislim, da je bila izvorno javnozdravstvena akcija Rdečega križa in SZDL (Socialistične zveze delovnega ljudstva).

[4] Iz zgodovine tobaka, denimo, lahko izvemo, da je za uvajanje širšega uživanja tobaka v Evropi 17. stoletja, bila odgovorna teorija in namen, da bi s tobakom izničili lakoto, ki je takrat zaradi vojn in drugih katastrof bila eden od glavnih družbenih problemov. Tobak naj bi omejil občutek lakote pri lačnem prebivalstvu (Klein, 1995). Vdihovanje nikotina, naj bi deloma nadomestilo vnos hrane.