Preobrazba odgovornosti (Labirinti odgovornosti 10)

Dezinstitucionalizacija oz. preobrazba »odgovornosti« torej poteka na več načinov in na več ravneh. Najbolj očiten in praznovanja vreden premik je vračanje odgovornosti uporabnikom. Gre za premik od institucionalne, hierarhično stopničaste in skrbniške k civilni odgovornosti. Slednja pomeni, da je vsakdo odgovoren za svoja dejanja in da ne more odgovoren za dejanja drugih, ki so, prav tako kot on, odgovorni za svoja dejanja. Gre za premik, ki je na deklarativni ravni samoumeven, saj izhaja iz temeljev družbene ureditve, v kateri živimo. Na praktični ravni pa, vsaj na področju oskrbe, tako korenit, da ga je pogosto akterjem težko dojeti in uresničiti. Majhen korak za človeštvo in velik korak za človeka.

Glavni razlog za to težavo ni morebitna »naučena nemoč« uporabnikov, pa tudi ne »prirojena«, razlogi so na drugi strani – v klasični usmeritvi, naravnanosti strokovnjakov in drugih pomočnikov, pa tudi družbenih (navadno mikro) ureditvah, ki jo zahtevajo. Ko stopita človek na vozičku in njegov spremljevalec v ordinacijo, trgovino ali celo v srečanju na ulici, bo zdravnik, prodajalec ali mimoidoči svoja vprašanja naslovil na spremljevalca – in tako človeku na vozičku odvzel odgovornost, že na dobesedni ravni – zmožnosti odgovarjanja. Eden od problemov je namreč splošna porazdelitev, distribucija odgovornosti, ki dejansko ni taka, kakor bi jo zapovedovala temeljna načela meščanske družbe enakih – dejansko le manjši del življenja preživimo v prostorih in razmerjih, ki niso hierarhična in pokroviteljska. Ljudem, ki jih spremlja stigma, še posebej stigma bivanja v nekem zavodu, je tem obrazcem v vsakdanjih interakcijah težko uiti.

Na tej točki je odgovornost spremljevalca, da interakcijo preusmeri na pravi naslov. Bržkone je tovrstno preusmerjanje, pozornost na napačno usmerjene interakcije in njihovo popravljanje ena od bistvenih značilnosti »profesionalne odgovornosti« v razmerah prehoda v skupnost. Torej odgovornost »pomočnikov« ni le v storitvah (ali uslugah, če gre za neformalno pomoč), temveč tudi v preusmerjanju perspektive in krepitvi moči pred širšim občinstvom.

Pomočnik pa vsekakor ni več odgovoren za dejanja pomaganca, odgovoren je za to, kako on sam ravna v neki situaciji. Ob prehodu v skupnost je zapustil prostor, v katerem je nujno prevzemati odgovornost za dejanja drugega, in vlogo, ki to od njega zahteva. Čeprav se mora boriti proti refleksom prejšnjih vlog, je take vloge razbremenjen (in pomanjkanje bremena je izrazito težko). To pa ne pomeni, da je povsem razbremenjen, celo odvezan od profesionalne odgovornosti. Ta je le drugače usmerjena in drugače strukturirana.

Izhodiščna profesionalna odgovornost je zdaj kakovostno izvedena storitev. Torej, da bo oskrba čim bolj po meri uporabnika in da bo maksimalno upoštevala standarde neke stroke (hkrati pa tudi standarde prehoda v skupnost). S tem, da so se poklicni pomočniki znebili odgovornosti za dejanja uporabnikov njihovih storitev, se bistveno laže posvetijo svojemu resničnemu delu.[1] Ker ne gre več za storitev popravljanja na videz zaprtega sistema, temveč za ustvarjanje novih rešitev, ureditev ipd., oz. za omogočanje uresničevanja uporabnikovih ciljev, projektov, je skrb za kakovostno izvedeno storitev povezana s sodelovanjem večjega števila pomočnikov, ki pa v nasprotju z popravljalnim modelom niso v istem prostoru – delavnici ali ustanovi, in tudi ne služijo istemu gospodarju.[2]

»Kaj pa, ko uporabniku (zaradi lastnih dejanj) preti nevarnost?« – je zadnji adut, ki ga iz rokava povlečejo strokovnjaki, ko se poslavljajo od odgovornosti starega kova. To gotovo ni več vnaprejšnja odgovornost pomočnika.[3] Se pa mora nanjo odzvati tako, kot vsakdo, ki se znajde v taki (nevarni) situaciji – pa naj bo to naključni mimoidoči, prijatelj, sosed ali brat. Poklicni pomočniki imajo v tovrstni situaciji še razlog več, da v njej ostanejo in naredijo nekaj, kar bo odklonilo, zmanjšalo nevarnost ali pa popravilo škodo. To je poklicna dolžnost ne opuščati pomoči (zdravniki jo imajo v Hipokratovi prisegi). Gorska reševalna služba bo priskočila na pomoč vsakomur, ki se znajde v težavah, pa čeprav bodo reševalci pri sebi godrnjali glede lahkomiselnosti, neustreznosti opreme in podobnega pomanjkanja previdnosti in varnostnih ukrepov.[4] Odgovornost poklicnega pomočnika v neki nevarni situaciji je torej – situirana, refleksivno človeška, ni apriorna in skrbniška, ko gre za profesionalno pomoč pa tudi zanesljiva in na voljo. V ustanovi so stanovalci na voljo osebju, v skupnosti pa mora biti osebje na voljo uporabnikom.

 

---

[1] V pogojih, ki jih odreja skrbniška vloga pomočnika, ne gre le za čas in energijo, ki jo pomočnik porabi za opravljanje svoje nacepljene vloge skrbnika, temveč tudi za to, da vlogi skrbnika in varovanca pokvarita to, kar bi lahko bilo srečanje dveh svobodnih ljudi oz. ga že vnaprej oblikujeta v razmerje podrejanja. Zaupanje, ki ga moramo naivno imeti do naključnega srečanja, ali pa ukoreninjeno zaupanje, ki ga imamo do prijateljev, sorodnikov in drugih tovarišev, zamenja hipnotični trans podrejanja avtoriteti – SIC psihoanaliza!

[2] Kot smo pokazali zgoraj, je pomemben premik pri pojmovanju odgovornosti tudi premik poudarka z odgovornosti za stvari (ali postvarjena dejanja, situacije in razmerja) k odgovornosti za lastna dejanja. Ko odstremo tančico navidezne (in prisilne) individualnosti, postane namreč jasno, da ne moremo biti (individualno) odgovorni za razmerja, situacije in stvari (glej razpravo zgoraj). Pogojno smo lahko odgovorni le za lastna dejanja. Ta si lahko pripisujemo, pa še ta ne povsem (saj so, med drugim, odgovori na dejanja drugih). Ko gre za dejanja oskrbe, se ta skoraj vedno povezujejo z dejanji drugih v skupno delo, delovanje. Zato je odgovornost pomočnika za svoja dejanja, storitve vedno hkrati odgovornost sodelovanja, povezovanja – timskega dela. 

[3] Vnaprejšnja odgovornost, zaskrbljenost, strah paralizira dejanja – zaradi pokroviteljstva še toliko bolj. Zato tudi, ko gre za načrtovanje dejanj v prihodnosti, moramo varnost postaviti na drugo mesto v
skladnji tehtanja tveganj. Najprej načrtujemo dejanje, natančneje cilj, smoter dejanja, potem pa šele varno izvedbo.

[4] V sociali imajo tako vlogo krizni mobilni timi in intervencije. Njihovo pomanjkanje občutijo najbolj uporabniki – tako, da jim nihče ne priskoči na pomoč, ali pa tako, da jih za vsak primer zaprejo »na varno«. Gorsko reševalno službo imamo lahko za »potuho« lahkomiselnosti v hribih, a si ne moremo predstavljati, da bi jo zaradi tega ukinili, še manj pa da bi planince in alpiniste zaprli v ustanove, v katerih bi lahko varno plezali po umetnih stenah (ali pa za kazen lupili krompir). Pravzaprav je varnost, ki jo obljubljajo (a ne uresničijo) institucije, potuha poklicnim pomočnikom, da jim ni treba iti na teren, pa čeprav so razmere na terenu bistveno manj grozeče od tistih, s katerimi se srečujejo gorski reševalci.

Komu ali čemu smo odgovorni? (Labirinti odgovornosti 4)

Odgovori na to vprašanje so številnejši od odgovorov na prejšnje (za koga ali kaj smo odgovorni); bržčas, kot prikazujemo v shemi spodaj, tudi bolj zapleteni (saj jih zapletajo procesi prevzemanja, prelaganja, sprejemanja odgovornosti). Na drugi strani pa jih laže poenostavimo, zvedemo na tipična razmerja odgovornosti. Odgovor lahko skrčimo na to, da smo odgovorni sebi ali drugim, ali pa na odgovornost, ki jo imamo po raznih hierarhičnih lestvicah navzgor ali pa ki se oblikuje od spodaj – ko smo odgovorni tistim, za katere ali s katerimi delamo.

Ko smo odgovorni do nadrejenih, obstaja razlika med odgovornostjo, ki jo imamo do konkretnih šefov in brezosebnih instanc.[1] Ta razlika vzpostavi tudi razliko v kakovosti odgovornosti, v tem, kakšna je odgovornost – ali je (navzlic podrejenem položaju) osebna ali pa je neosebna. To pomembno vpliva na možnost pogovora oz. razprave med nosilci odgovornosti. Če je osebna, ji je laže ugovarjati, laže se pritoževati ali celo upreti. Brezosebne instance so način, kako upor narediti jalov.

Še zlasti v javnih službah, zavodih in v javnih zadevah smo seveda odgovorni javnosti. Javnosti smo odgovorni ne le v politiki, temveč vedno, ko počnemo nekaj, kar je v javnem interesu. Imamo pa pri tem težavo, da je javnost preveč obči pojem in kako jo definirati.[2] Čeprav imamo vtis, da nam je javnost pri teh (in drugih) zadevah nadrejena, v principu ni tako. Javnost je demokratičen pojem, je enakopraven zbir (ali zbor?) vseh. Se pa v javnosti kot pojmu in kot stvarnosti, pojavljajo pooblaščeni predstavniki javnosti.[3]

Sodišče lahko postavimo tako za reprezentanta javnosti, saj naj bi predstavljal njen interes, kot veja oblasti pa je nadrejena instanca še zlasti, ko gre za vprašanja odgovornosti. V obeh primerih pa je sodišče »eksteritorialno« - se pravi, vzpostavlja neko ozemlje zunaj ozemlja javnosti in drugih vej oblasti.

Bolj konkretna, čeprav še vedno navadno precej abstraktna, je skupnost kot reprezentant javnosti – kot, na primer, jo predstavlja v manjših mestih, v katerih se »vse dogaja na očeh javnosti« – pri tem pa gre za povsem omejen zbor občinstva in ne za vesoljno javnost.[4]  Je pa razlika, ali skupnost definiramo kot občestvo, ki nam daje mandat za delo (in s tem odgovornost njej sami), ali kot zgolj občinstvo, ki opazuje – predstavo, ki jo zanj uprizarjamo. Zato lahko postavimo skupnost (podobno kot smo postavili sodišče) v dve sosednji kategoriji tega, komu ali čemu smo odgovorni.

Nasproti nadrejenim družbenim agregatom in strukturam stojijo takšni, ki so pravzaprav baza našega delovanja, ki nam torej delegirajo odgovornost, da nekaj za njih opravimo in smo potemtakem njim odgovorni – kot smo, denimo, kot funkcionarji odgovorni predvsem članom nekega društva. Pri vprašanju odgovornosti lahko ločimo med bazo, v kateri je odgovornost solidarna, torej kolektivna in nedeljena[5], in bazo, v kateri je odgovornost individualna (in verižna), kar je značilnost storitvene odgovornosti. Obe sta še kako pomembni za našo razpravo o odgovornosti.

Na eni strani je pomembno, da ima naše delo mandat skupnosti, da smo v njeni službi, in ne v službi nekega družbenega segmenta, ki se je skupnosti odtujil in ji je nadrejen (kakor zgoraj). Na drugi strani pa je tudi pomembno, da ohranimo tisti osnovni in bistveni element in moment dela z ljudmi, ki temelji na storitvenem modelu – v katerem se odgovornost oblikuje predvsem do uporabnika storitve, v klasičnem storitvenem jeziku – stranke.

V storitveno modelirani odgovornosti je odgovornost dvojna – konkretno smo odgovorni uporabniku, ki je hkrati tudi naročnik storitve, kot strokovnjaki (professio! ne vocatio) pa smo na sploh odgovorni stroki.[6] To pa je garant tudi uporabniku, da bomo delo opravili strokovno, v skladu s strokovno etiko.[7]

Med instancama odgovornosti bazi obstaja komplementaren odnos, a tudi konflikten.[8] Iz vidika storitvenega modela (Goffman, str. 309–315) je strokovnjakova odgovornost skupnosti deviacija, motnja, ki kvarno vpliva na storitveni odnos.[9] Konfliktnost teh dveh naravnav odgovornosti strokovnjakov lahko postane komplementarna predvsem (morda celo zgolj), ko strokovnjak prevzema zagovorniško vlogo, ko torej uporabnik definira storitev kot orodje sprememb v družbenem tkivu, ki ga zadeva.

Viri

Flaker, V. (2016a) ‘Social matrix of the recovery and empowerment’, in Aufbruch / Ausbruch: Baustellen der Gleichstellung: Fachsymposium von DAS BAND – gemeinsam vielfältig, (Sozialpädagogik, 28), J. Erkinger, Richter, V. & T. Schmid eds, LIT Verlag, Vienna, pp. 66—80.

Flaker, V. (2016b), Social work is the art of remaining human in the inhuman conditions. Dialogue in praxis, vol. 5 (18), spec. Iss., str. 68-80. Dostopno na: http://dialogueinpraxis.net/index.php?id=5&a=article&aid=65

Flaker, V. @Boj za (2012), Direktno socialno delo. Ljubljana: Založba /*cf.

Goffman, E. (2019) Azili. Ljubljana: Založba /*cf. 

---

[1] Na slednje (pravilnike, ministrstva, inšpekcije ipd.) se nadrejeni pogosto tudi sklicujejo. S tem lahko zamaskirajo svoja lastna pričakovanja oz. zahteve, ki pa jih vseeno s tovrstnim sklicevanjem uveljavljajo. Žrtvi odgovornosti pa onemogočijo delovanje oz. upor resničnim interesom nadrejenega.

[2] Poleg občosti je javnost tudi neskončna. V njej ni končnega števila ljudi, vedno obstaja še naslednji član javnosti. To je podobno konceptu sublimne skupnosti, ki sem ga razvijal (Flaker, 2016-a, 2016 b), morda gre celo za isto reč.

[3] V tem se kaže bistvena razlika med realnim javnim prostorom (površinami) in virtualnim, družbenim javnim prostorom. Prvi je gladek, drugi progast, segmentiran – pogosto do te mere, da ni več na očeh javnosti.

[4] V tem smislu je pomembno postaviti vprašanje, koliko je nek zavod odgovoren skupnosti, v kateri je lociran, in koliko neki skupnosti, ki ji streže. Poanta dezinstitucionalizacije je v tem, da to postane ena in ista instanca.

[5] Kar je sploh koren pojma solidarnost, ki ga je iz pravnega termina prav odgovornosti v politični in socialni pojem oblikovalo delavsko gibanje (pozneje prevzeli tudi cerkev in država).

[6] V starih časih je veljalo, da so ekleziastični, verski poklici veljali za poklice dobesedno, za svojo vlogo in delo so prejeli »božji klic«. To pa seveda ni veljalo za »liberalne«, »svobodne« poklice, bolje rečeno strokovnjake. Ti so se zaobljubili (professio), da bodo služili skupnosti in etiki stroke. Zato še vedno delujejo po tarifnem sistemu in nagrade za svoje delo ne zaračunavajo po tržni logiki ponudbe in povpraševanja. Za vlogo te razlike pri nastanku socialnega dela glej Direktno socialno delo, str. 55.

[7] Ta del storitvene odgovornosti zagotavlja tudi pravično plačilo (tarifo) oz. preprečuje izkoriščanje stiske uporabnika za višanje cene storitve.

[8] Kar se kaže tudi v konkretnih problemih timskega dela v neki ustanovi ali drugem kolektivnem načinu organizacije storitev oz. oskrbe. Pomen ključnih delavcev je prav v premoščanju protislovja med tistim, kar je dobro za kolektiv in tistim, kar je pomembno za posameznika. To je tudi med glavnimi temami timskega dela.

[9] Kar se na področju duševnega zdravja in intelektualnega onemogočanja pogosto zgodi, ko sorodniki, sosedje »urgirajo« in postanejo naročniki našega dela – ki naj bi ga opravili z uporabnikom.

Preboj socialnega - Dubrovniški manifest 2019

 

Nuja socialnega

Septembra 2019 se je v Dubrovniku zbralo čez sto ljudi, dejavnih v socialnem delu, da bi raziskali nekatere od aktualnih izzivov in da bi utrdili in ponovno umestili socialno delo. Manifest, ki smo ga oblikovali  pred, med in po dogodku, je skupna izjava o pomembnosti socialnega dela dandanes.

Ko se soočamo z naraščajočo brutalizacijo družbe, ki gre z roko v roko z uničevanjem sistema blaginje, ko se srečujemo s starimi in novimi oblikami strukturnega nasilja, kot tudi s konkretnimi nasilnimi dejanji, je treba iskati načine, kako ponovno poudariti in oživeti kritično izročilo socialnega dela in okrepiti solidarnost s tistimi, ki so izpostavljeni tveganjem, zatirani in ranljivi.

Po desetletjih zmanjšane socialnosti med neoliberalno konjunkturo, ki je postavila v ospredje ekonomsko in spregledala, zapostavila in docela izničila socialno razsežnost naše eksistence, mora priti, podobno kot pri preseganju klasičnega liberalizma ob koncu devetnajstega stoletja, do preboja povsem novega socialnega.

Socialno delo ni le nujni del takega preboja, se lahko ob njem krepi in ostane bistveni člen družbe – mora pa tudi igrati aktivno vlogo pri tem, da se preboj uresniči in dozori.

Da bi to storili, se moramo odreči uroku »strokovne nevtralnosti« in si ponovno prisvojiti socialno delo kot dejavnost, ki je usmerjena v skupnost, utemeljena v odnosih in ki daleč presega zgolj akademska obzorja, moramo pa tudi vzpostaviti močne koalicije delavk, znanstvenic, uporabnic, aktivistk, sindikalistk in vseh drugih, ki si prizadevajo za družbeno pravičnost.

 

Korenite družbene preobrazbe

Doživljamo še eno veliko veliko preobrazbo. Preobrazba prihodnosti bo korenita – ne glede na to, ali obupamo in zgolj opazujemo propad civilizacije ali če si prizadevamo ustvariti družbeno bolj pravičen svet: takega, ki bo temeljil na skupnem dobrem in vrednotah skrbi za drugega; na skupnem življenju, z globokim zavedanjem tako lastne ranljivosti kakor tudi vrlin posameznikov in družbe. Dejavno moramo ohranjati tisto, kar je dobro, vključno z naravo in okoljem, in korenito spreminjati tisto, kar ne deluje.

Globalizacija, digitalizacija, prisilne migracije, demografske spremembe, spreminjajoča se delitev dela itd., so nas izpostavile na več načinov do zdaj ne videnim tveganjem, ki najbolj prizadevajo tiste, ki so nimajo dostopa do privilegijev, izkušajo izkoriščanje, zapostavljanje in revščino. Je pa korenita sprememba prinesla tudi številne nove priložnosti v komunikaciji, mobilnosti, raznolikosti, proizvodnih zmožnostih in kulturi. Vendar pa hrepenimo po varnosti (tako stvarni kot socialni) in se bojimo nasilja, ki se vedno znova pojavlja v novih oblikah in s čedalje večjo silo.

Naravne in politične razsežnosti te katastrofe se združujejo v eno samo – z globalnim segrevanjem, ki ga povzročata fosilni kapitalizem in sla po spreminjanju naravnih virov v profit. Označujejo jih migracije, vključno s tistimi, ki jih povzročajo vojne, klimatske spremembe in ekonomska beda; strah, ki ga izkorišča avtoritarizem (ki ga poganjajo fundamentalizmi zelo različnih vrst); naraščajoča neenakost, ki jo ustvarjajo neo-liberalni režimi; odvzem mnogih državljanski svoboščin in svobode (gentrifikacija za bogate – negibnost za revne); spodbujanje sovraštva in diskriminacije do vseh, ki se ne prilagajajo moškim, belim in heteroseksualnim normam; naraščajoče izkoriščanje s pomočjo novih oblik dela v tako imenovani priložnosti ekonomiji; razširjen prekariat z globokim psihološkimi in socialnimi posledicami, ki človeško eksistenco prav zares naredi prekarno in krhko.

Hkrati pa se pomikamo v smeri vključujoče družbe. Globalne konvencije jasno izrekajo in ustoličujejo otroške pravice in pravice ljudi, ki jih družba onemogoča in ovira, pa čeprav kolcajoče in nikoli do konca uresničene. Dezinstitucionalizacija in dolgotrajna oskrba se uveljavljata, čeprav ne brez ovir, in prispevata k prevrednotenju starosti (dobro je biti star), otroštva, norosti in oviranosti.

Nova družena gibanja vznikajo vedno znova v želji za boljšim, dostojnejšim življenje in povezujejo samorasle in globalne ravni. Razvijajo se novi in alternativni ekonomski odnosi, nova vrsta urbane revolucije se zdi neizbežna, kot denimo v gibanju »neustrašnih mest«. Vzpostaviti je treba sindikate, vključno s sindikati socialnih delavcev, tam, kjer jih ni in jih okrepiti tam, kjer obstajajo, vsekakor pa jih prilagoditi novim oblikam dela in zagovarjati spremembe, ki bodo v dobrobit družbe v celoti. Pojavljajo se nove oblike boja proti rasizmu, seksizmu in drugim oblikam diskriminacije kakor tudi boja proti globalnim, življenje ogrožajočim klimatskim silam in pozivajo k nič več kot korenitim spremembam sistema.

Čeprav se obdobje zategovanja pasu, kot kaže, izteka, pa naslednjega šele gradimo.

 

Modrost na vmesnikih socialnega dela

Da bi usmerjali preobrazbo k človeškim rešitvam, potrebujemo praktično modrost. Naloga socialnega dela je, da stori prav to in da hkrati ohranja in promovira obrobno, prezrto lokalno oz. avtohtono in staroselsko znanje tako, da táko znanje vzdrži in lahko vpliva na svetovni red abstraktnih shem. Navadno vsakdanje življenje – življenjski svet – mora postati osnovni in pragmatični kriterij sprememb in prilagoditev politike – ki tako torej zagotovi suverenost ljudi.

Ob neodtujljivem poslanstvu socialnega dela, da zagotovi vsakdanjo, uporabničino perspektivo na življenje in svet, je moč in odlika socialnega dela, da lahko združi sicer nezdružljiva znanja in logiko delovanja. Najbolj pomembni viri socialnodelovnih dejavnih sintez so etika, organizacija in politika. Treba je vedeti, kaj je prav storiti, kako organizirati prehod in od kod črpati moč za to.

Socialnodelovna Etika Vključevanja in imperativ ne-izključevanja zagotavljata humanistično sintezo razdrte dialektike Razuma in Norosti. Da bi upoštevali svoje etične imperative, si je treba prizadevati za samoupravljanje (raje kot upravljanje oz. menedžment socialnih služb). Ukvarjanje socialnega dela s politiko mora izvirati iz človeškega aktivizma in intersekcijskega razumevanja in načina delovanja, mobilizacije in skupnega boja, upoštevanja in truda razumeti obstoječe razlike in jih konstruktivno uporabljati kot kolektivno moč za spremembo.

Praktična moč socialnega dela izhaja iz njegovega prečnega, interdisciplinarnega pristopa in medsektorskega položaja. Socialno državo in družbo je treba ponovno izumiti na podlagi kritičnega ovrednotenja postsocialističnih (in se ozreti na po-varčevalnih) sintezah (jugovzhodna Evropa, svetovni vzhod in jug), in pri tem zagotoviti vlogo socialnega dela pri ustvarjanju progresivne socialne politike od spodaj navzgor.

Socialno delo mora ustvariti produktivne povezave z drugimi disciplinami in področji, ki se ukvarjajo z ljudmi. V izobraževanju lahko socialno delo prispeva z učenjem z dejanji in zagotavljanjem rešitev problemov v šoli (nasilje, varnost in vzpostavljanje solidarnosti). Razmerje s socialnim delom v zdravstvu vpeljuje uporabniško perspektivo, vključevanje in sodelovanje uporabnikov, ki vodi k celostnem pristopu k zdravju in blagostanju, ki pa obenem upošteva povsem specifične potrebe. V hkratnem preskušanju in jačanju zakonskih okvirjev in vključevanju socialnih procesov (v zakonodajo in upravo) lahko socialno delo odvrne ponižujoča ravnanja in birokratizacijo in jih nadomesti z okrepitvenim pristopom in zagovorništvom.  

 

Praktične utopije (izzivi za socialno delo)

Socialno delo je praktična, vsakdanja utopija; v njem gre vedno za nastajanje, iskanje boljšega življenja, bolj človeškega in socialnega. Imeti mora (utopični) pridih želje – pa naj bo to glede sprememb na bolje ali pa ohranjanja, kar je dobro; hkrati pa izpolniti svojo maksimo, da »so dejanja edini medij etičnega izraza«. V svoji zgodovini je socialno delo razvilo mnogo produktivnih orodij, ki jih je treba ojačati in ponovno kalibrirati, hkrati pa mora izdelati tudi nove alternative. Klasična orodja in zgodbe socialnega dela je treba združiti z novimi,  usmerjati jih morajo ideje emancipacije uporabnikov kot tudi družbe same po sebi.

Primerjalno socialno delo mora omogočiti prenos in prevod dobrih praks, ne le čez mnoge nacionalne in lokalne okvire, temveč tudi po celem življenjskem krogu – pri delu z otroki, mladimi, starimi, družinam in skupinami, ki doživljajo mnogotere izzive, z ljudmi z raznolikimi nalepkami – revščine, prestopništva, oviranosti, duševnih stisk itd. Intersekcijski pristop naj bi se osredotočal na medsebojna razmerja med spolom, starostjo, »raso«, razredom, spolnostjo in oviranostjo. Mora se usmeriti na ustvarjanje solidarnosti in zavezništev z mrežami in samo-organizacijami marginaliziranih skupin kot so ljudje, ki se identificirajo kot LGBTQ, z begunci in migranti, ljudmi brez doma in iniciativami in kampanjami kot so »Tudi jaz«, »jaz dva«, »črnaživljenasopomembna« in številnimi drugimi.

Dezinstitucionalizacija, ki je v zadnjih desetletjih postala globalna platforma, mora imeti lastno vizijo in biti utemeljena v določenem kontekstu, ovrednotiti mora svoje dosežke, ovire in pasti in vedeti moramo, kako z njo ravnati in kot s techné in kot z etičnim imperativom. Hkrati mora biti občutljiva in polemična do ostankov zatiranja, zapiranja, prisile, kaznovanja in celo mučenja v sistemu oskrbe in onkraj le-tega. Dolgotrajna oskrba, ki si prizadeva biti univerzalna dajatev, je izziv sama po sebi in jo moramo konsistentno in korenito uveljavljati kot tako, da bo skupaj z drugimi vrstami dajatev postala univerzalno dostopna. Posvetiti je treba pozornost večji moči uporabnikov storitev (npr. skupno odločanje, skupno vodenje, usposabljanje in raziskovanje) in udejanjiti bolj sodelovalne načine dela, ki temeljijo na samo-odločanju in samo-zagovorništvu.

Socialno delo vstopa na nova področja (kot denimo zeleno socialno delo) in začenja uporabljati za svoje delovanje nova sredstva (kot denimo družbena omrežja in nove tehnologije). Prihaja do nenehnega spopada med socialnim delom in fragmentirajočim upravljanjem in menedžmentom. V zadnjih desetletjih je bilo socialno delo pod udarom »proceduralizma« in »projectizacije«, četudi je socialno delo izumilo praktične rešitve, ki razrešijo formalna protislovja med varstvom (skrbjo) in svobodo.

Naraščajoča atomizacija in individualizacija ravnanj, ki temeljijo zgolj na socialnem delu s posameznikom, kliče po ponovnem izumljanju skupnostnega socialnega dela in akcije (med drugim tudi da se upremo verskemu fundamentalizmu in avtoritarnim neoliberalizmom).

Izziv socialnega dela je danes ustvariti vizijo, ki nas bo vodila skozi nova področja, podpirala in ohranila svoboščine, ki temeljijo na (socialni) varnosti, se hkrati in celostno ukvarjala z raznolikimi stiskami in omogočala ljudem (tako strokovnjakom kot uporabnikom) naslavljati življenjska vprašanja na prečen in intersekcijski način. Tako bo socialno delo osposobilo ljudi, da živijo skupaj, z najmanjšo mero izključevanja in največjo mero dostopnosti podpore za osebne in skupne projekte, ne da bi se bali posledic zatiranja in ne da bi postali plen avtoritarne oblasti.

Nemogoče je ostati nevtralen. Delovati s strastjo in brez strahu za pretvarjanje socialnih utopij v stvarnost dobrega življenja za vse – je to kar rabimo dandanes!

[English version]

---

[1] Manifest temelji delu konference The Breakthrough of the Social: Practical Utopias, Wisdom and Radical Transformations – Social Work @IUC: Lessons Learned and Future Challenges; na Inter-univerzitetnem centru v Dubrovniku, od 2. do 6. Septembra 2019, ki ga je organizirala Šola za teorijo in prakso socialnega dela na tem centru. Pričujoče besedilo je prevod izvirne angleške verzije.

Trije vzvodi kritike normalnosti

Nekaj uvodnih opomb ob začetku ciklusa predavanj Teorije družbene deviantnosti[1]

Delitev na normalno in odklonsko je seveda družbeni konstrukt. Vendar kot tak, ni nedolžen in neaktiven. Ima aktivno vlogo v »urejanju prometa« pa naj bo ta ekonomski ali pa socialni, vsakdanji, med ljudmi. Je tudi en od glavnih virov zatiranja, razvrednotenja in izključevanja ljudi.

Nenazadnje je velika večina ljudi deviantnih – deviantna večina – saj definicijam normalnega ustreza le peščica belih moških, srednjih let, zaposlenih, poročenih z otroki, razumnih, treznih, zvestih in poštenih – pa še ti gotovo kaj prikrivajo, se česa sramujejo in občasno naredijo kaj napačnega. Še več, odklon od pričakovanih ravnanj je bistven za to, kot pravi Goffman, da občutimo sami sebe.

Če smo torej vsi deviantni, potem je precej nesmiselno deviantnosti naštevati, katalogizirati deviantne pojave, ali celo skupine ljudi, ki jim pritičejo, iskati biološke, psihološke, morda celo družbene vzroke za njihov nastanek.[2] Četudi je to morda kdajpakdaj produktivno, pa gotovo utrjuje razumevanje človeškega vedenja, lastnosti v razlikovanju med normalnim, pravilnim in odklonskim, napačnim. V tem je kontraproduktivno.[3]

Morda se ne bomo mogli izogniti rekreiranju etiketiranja, vzpostavljanja dvojiškosti normalnega in odklonskega, je pa proučevanje deviantnosti treba zastaviti drugače. Najprej je treba biti kritičen, polemičen in razgaliti mehanizme ustvarjanja deviantnosti, predvsem pa izključevanja, razvrednotenja in opredmetenja ljudi. A to ni dovolj.

Ena od vrlin naše fakultete, da med študijem študentke in študenti vsaj omehčajo, če že ne razbijejo, vsaj nekatere predsodke, ki so jih prinesli s seboj in ki prevladujejo sicer v družbenih izmenjavah. A kaj ko so stališča, in z njimi predsodki, precej lahko pokvarljiva roba, nekaj kar se lahko mimo grede spremeni. Predvsem pa niso neke prosto lebdeče misli in občutja, pač pa so usidrani v konkretne, materialne (npr. prostorske) ali pa nematerialne ureditve (npr. postopke). Tam zares živijo in čakajo na nas v zasedi. Zato ni dovolj razgaljati le ideologije, pogleda na odklone, temveč tudi prav te ureditve, ki jih porajajo. In, seveda, te ureditve spreminjati (oz. pri takem »teoretičnem« predmetu nakazati načine, kako jih lahko spremenimo).

Tri glavne teme (tarče)

Na ravni vsakdanjega življenja, konkretnih ljudi, se ureditve, o katerih govorimo, zgostijo v družbene vloge (vključno s stigmo, nalepko, kariero itn.), delujejo pa skozi sistem institucij, pravil, postopkov, ki presegajo obzorja konkretnih vlog in izmenjav. Preobraziti je treba oboje.

Jasno je, da je deviantna vloga produkt sistema, malo manj pa je očitno, da vloga služi tudi vsaj ohranjanju, vzdrževanju, če ne ustvarjanju in porajanju njega samega. To, da nekoga porinemo oz. da pristane v deviantni vlogi, ima zanj konkretne posledice, ki mu zmanjšajo družbeno moč in ga zrinejo na družbeni rob. Hkrati pa prav to ustvarja pogoje za ustvarjanje profita (npr. zdravila za duševne stiske), kapitalistično in industrijsko delitev dela (namestitev staršev v dom, da lahko v miru opravljamo svoj poklic, ustvarjanje poklicev in delovnih mest oskrbe in nadzora), red in mir, ki sta nujna za delovanje javnih in drugih družbenih prostorov, pa tudi za ubogljivo, disciplinirano delovno silo in nadzor nad gibanjem prebivalstva in še druge okoliščine delovanja sistema.

Transformacija, ali celo preobrazba (metamorfoza) mora torej zajemati tako raven vloge kakor tudi »sistema«, ali bolje rečeno družbenih ureditev. S spremembo ureditev se sicer samodejno spreminjajo tudi vloge, ki jih v takih ureditvah imamo, a sistem spreminjamo ljudje. Med drugim tudi zato, da uidemo tovrstnim vlogam, da nam jih ni treba igrati, in, nenazadnje, so prav vloge, ki jih igramo merilo delovanja sistema. Družbena moč, ki jo v neki vlogi imamo ali nimamo, je tisto, kar je res pomembno. In če ne preobrazimo tega, je vsaka sprememba, novost, reforma le lepotni popravek »več-istega«.

Ko bomo obravnavali odklonsko vlogo, se bomo ukvarjali s kariero, stigmo, nalepko, raziskovali bomo procese etiketiranja in opredmetenja, vstopa v vlogo (tudi izstopa), stigmatizacije in razvrednotenja, izključevanja, potiskanja na rob in izobčenja. Zanimalo nas bo kako delujejo družbene odklonske vloge v vsakdanjem življenju, medosebnih izmenjavah, pa tudi politična ekonomija stigme in družbena delitev dela. Pri tem nam bo v pomoč razumevanje subkultur in tega kako ljudje doživljajo odklone, kaj jim pomenijo in prinašajo, kako se v njih vživijo in jih igrajo. Videli bomo, da je sodobno pojmovanje potreb in posameznika problematično, relativno in zgodovinsko pogojeno. Da človeške potrebe na eni strani normiramo, na drugi pa kriminaliziramo.

V razpravi o družbeni produkciji odklonskosti (sistemu oz. ureditvah) se moramo najprej posvetiti institucijam, predvsem tistim totalnim (zavodi ipd.), pa tudi bolj prikritim. Ena izmed nujnih tarč emancipativnega delovanja so postopki, ki so jih uporabniki socialnega dela (in drugih strok) oz. ljudje z nalepkami (ali tisti, ki jih bodo še dobili) deležni in ki jih kot deviantne ustvarjajo. Organizacija življenja je tudi organizacija izkušnje. V konkretnih dejanjih in ureditvah bomo skušali najti splošnejše obrazce, nekateri imenujejo dispozitivi ali pa sheme. Poskušati je treba razbrati, kako se postopki, sheme in organizacija združujejo v modele (in ideologije).

Transformacija oz. preobrazba se navadno začne s kritiko in polemiko – kar hočemo spremeniti, moramo najprej razgaliti. Na takih spoznanjih temelji transformativna akcija. Ta lahko pomeni reforme sistema (dezinstitucionalizacija), skoraj nujno pa tudi družbena gibanja, pa naj bodo ta uporabniška, manjšinska ali strokovna. Izumiti in uveljaviti je treba alternativne modele in postopke. Skupna značilnost in merilo pa mora biti krepitev moči (tistih, ki je nimajo oz. je imajo premalo). Transformacija ureditev je preoblikovanje »sebe (samega)« - tako v dobesednem pomenu, kakor tudi pojmovanja tega kaj je človek in človeško.

Če ideologija odklonskosti vzpostavlja neko človeško delovanje kot »tuje«, nam po njeni kritiki in preobrazbi nič človeškega ne sme ostati tuje.

---

[1] Nekoč je predmet nosil ime »Socialna patologija«, kar jasno izraža ne le intenco po medikalizaciji družbenih pomenov in organicističnega pojmovanja družbe (Comte), temveč tudi po katalogiziranju skupin »odklonskih« pojavov in ljudi in po teoriji, ki naj bi opravičevala obstoječe ali v najboljšem primeru tako stanje popravljala, reformirala. Pri tem pa ni bilo jasno, ali gre za »bolezni družbe« - torej okvare nje kot »organizma« ali pa za »družbene bolezni« posameznikov – torej za okvare posameznikov, ki so družbenega pomena (npr. alkoholizem, samomori itn.). Ta dediščina je še precej živa tudi v novejših razpravah o deviantnosti.

[2] Res je sicer, da sta biti zapornik ali biti obsojen družbeni dejstvi. Na drugi strani pa je to, da si prisvojim nekaj tujega, ne da bi kdo (ali celo jaz sam) vedel, (med)osebno dejstvo. Razlika je v tem, da slednje v množici dogodkov spregledamo, medtem ko prvo pomeni prestavitev stvarnega dogodka na raven, ki presega naš življenjski svet. Pomeni torej premestitev, odtujitev in ustvarjanje virtualnega predmeta, s katerim lahko družbeni (u)stroj nekaj počne.

[3] Nekdo bi lahko zatrjeval, da ima tako katalogiziranje smisel, tudi če smo vsi deviantni, saj smo deviantni na različne načine, pri različnih stvareh. V tem smislu deviantnost proslavlja človeško raznolikost. Misel, da je odklon normalen, sicer ni tuja klasikom proučevanja odklonskosti (Dürkheim), a to pomeni pristajanje na »danost« normalnosti in odklonskosti – celo ustoličevanje. Etično bolj sprejemljivo je torej ugotoviti, da ni normalnega in ne odklonskega, da je vse človeško, in da moramo odstopanja od pričakovanj sprejeti kot možnost ustvarjalnosti oz. priložnost, tako kakor to storimo pri interakcijskih prekrških, da skupaj nekaj popravimo.