Odgovori na to vprašanje so številnejši od odgovorov na prejšnje (za koga ali kaj smo odgovorni); bržčas, kot prikazujemo v shemi spodaj, tudi bolj zapleteni (saj jih zapletajo procesi prevzemanja, prelaganja, sprejemanja odgovornosti). Na drugi strani pa jih laže poenostavimo, zvedemo na tipična razmerja odgovornosti. Odgovor lahko skrčimo na to, da smo odgovorni sebi ali drugim, ali pa na odgovornost, ki jo imamo po raznih hierarhičnih lestvicah navzgor ali pa ki se oblikuje od spodaj – ko smo odgovorni tistim, za katere ali s katerimi delamo.
Ko smo odgovorni do nadrejenih, obstaja razlika med odgovornostjo, ki jo imamo do konkretnih šefov in brezosebnih instanc.[1] Ta razlika vzpostavi tudi razliko v kakovosti odgovornosti, v tem, kakšna je odgovornost – ali je (navzlic podrejenem položaju) osebna ali pa je neosebna. To pomembno vpliva na možnost pogovora oz. razprave med nosilci odgovornosti. Če je osebna, ji je laže ugovarjati, laže se pritoževati ali celo upreti. Brezosebne instance so način, kako upor narediti jalov.
Še zlasti v javnih službah, zavodih in v javnih zadevah smo seveda odgovorni javnosti. Javnosti smo odgovorni ne le v politiki, temveč vedno, ko počnemo nekaj, kar je v javnem interesu. Imamo pa pri tem težavo, da je javnost preveč obči pojem in kako jo definirati.[2] Čeprav imamo vtis, da nam je javnost pri teh (in drugih) zadevah nadrejena, v principu ni tako. Javnost je demokratičen pojem, je enakopraven zbir (ali zbor?) vseh. Se pa v javnosti kot pojmu in kot stvarnosti, pojavljajo pooblaščeni predstavniki javnosti.[3]
Sodišče lahko postavimo tako za reprezentanta javnosti, saj naj bi predstavljal njen interes, kot veja oblasti pa je nadrejena instanca še zlasti, ko gre za vprašanja odgovornosti. V obeh primerih pa je sodišče »eksteritorialno« - se pravi, vzpostavlja neko ozemlje zunaj ozemlja javnosti in drugih vej oblasti.
Bolj konkretna, čeprav še vedno navadno precej abstraktna, je skupnost kot reprezentant javnosti – kot, na primer, jo predstavlja v manjših mestih, v katerih se »vse dogaja na očeh javnosti« – pri tem pa gre za povsem omejen zbor občinstva in ne za vesoljno javnost.[4] Je pa razlika, ali skupnost definiramo kot občestvo, ki nam daje mandat za delo (in s tem odgovornost njej sami), ali kot zgolj občinstvo, ki opazuje – predstavo, ki jo zanj uprizarjamo. Zato lahko postavimo skupnost (podobno kot smo postavili sodišče) v dve sosednji kategoriji tega, komu ali čemu smo odgovorni.
Nasproti nadrejenim družbenim agregatom in strukturam stojijo takšni, ki so pravzaprav baza našega delovanja, ki nam torej delegirajo odgovornost, da nekaj za njih opravimo in smo potemtakem njim odgovorni – kot smo, denimo, kot funkcionarji odgovorni predvsem članom nekega društva. Pri vprašanju odgovornosti lahko ločimo med bazo, v kateri je odgovornost solidarna, torej kolektivna in nedeljena[5], in bazo, v kateri je odgovornost individualna (in verižna), kar je značilnost storitvene odgovornosti. Obe sta še kako pomembni za našo razpravo o odgovornosti.
Na eni strani je pomembno, da ima naše delo mandat skupnosti, da smo v njeni službi, in ne v službi nekega družbenega segmenta, ki se je skupnosti odtujil in ji je nadrejen (kakor zgoraj). Na drugi strani pa je tudi pomembno, da ohranimo tisti osnovni in bistveni element in moment dela z ljudmi, ki temelji na storitvenem modelu – v katerem se odgovornost oblikuje predvsem do uporabnika storitve, v klasičnem storitvenem jeziku – stranke.
V storitveno modelirani odgovornosti je odgovornost dvojna – konkretno smo odgovorni uporabniku, ki je hkrati tudi naročnik storitve, kot strokovnjaki (professio! ne vocatio) pa smo na sploh odgovorni stroki.[6] To pa je garant tudi uporabniku, da bomo delo opravili strokovno, v skladu s strokovno etiko.[7]
Med instancama odgovornosti bazi obstaja komplementaren odnos, a tudi konflikten.[8] Iz vidika storitvenega modela (Goffman, str. 309–315) je strokovnjakova odgovornost skupnosti deviacija, motnja, ki kvarno vpliva na storitveni odnos.[9] Konfliktnost teh dveh naravnav odgovornosti strokovnjakov lahko postane komplementarna predvsem (morda celo zgolj), ko strokovnjak prevzema zagovorniško vlogo, ko torej uporabnik definira storitev kot orodje sprememb v družbenem tkivu, ki ga zadeva.
Viri
Flaker, V. (2016a) ‘Social matrix of the recovery and empowerment’, in Aufbruch / Ausbruch: Baustellen der Gleichstellung: Fachsymposium von DAS BAND – gemeinsam vielfältig, (Sozialpädagogik, 28), J. Erkinger, Richter, V. & T. Schmid eds, LIT Verlag, Vienna, pp. 66—80.
Flaker, V. (2016b), Social work is the art of remaining human in the inhuman conditions. Dialogue in praxis, vol. 5 (18), spec. Iss., str. 68-80. Dostopno na: http://dialogueinpraxis.net/index.php?id=5&a=article&aid=65
Flaker, V. @Boj za (2012), Direktno socialno delo. Ljubljana: Založba /*cf.
Goffman, E. (2019) Azili. Ljubljana: Založba /*cf.
[1] Na slednje (pravilnike, ministrstva, inšpekcije ipd.) se nadrejeni pogosto tudi sklicujejo. S tem lahko zamaskirajo svoja lastna pričakovanja oz. zahteve, ki pa jih vseeno s tovrstnim sklicevanjem uveljavljajo. Žrtvi odgovornosti pa onemogočijo delovanje oz. upor resničnim interesom nadrejenega.
[2] Poleg občosti je javnost tudi neskončna. V njej ni končnega števila ljudi, vedno obstaja še naslednji član javnosti. To je podobno konceptu sublimne skupnosti, ki sem ga razvijal (Flaker, 2016-a, 2016 b), morda gre celo za isto reč.
[3] V tem se kaže bistvena razlika med realnim javnim prostorom (površinami) in virtualnim, družbenim javnim prostorom. Prvi je gladek, drugi progast, segmentiran – pogosto do te mere, da ni več na očeh javnosti.
[4] V tem smislu je pomembno postaviti vprašanje, koliko je nek zavod odgovoren skupnosti, v kateri je lociran, in koliko neki skupnosti, ki ji streže. Poanta dezinstitucionalizacije je v tem, da to postane ena in ista instanca.
[5] Kar je sploh koren pojma solidarnost, ki ga je iz pravnega termina prav odgovornosti v politični in socialni pojem oblikovalo delavsko gibanje (pozneje prevzeli tudi cerkev in država).
[7] Ta del storitvene odgovornosti zagotavlja tudi pravično plačilo (tarifo) oz. preprečuje izkoriščanje stiske uporabnika za višanje cene storitve.
[8] Kar se kaže tudi v konkretnih problemih timskega dela v neki ustanovi ali drugem kolektivnem načinu organizacije storitev oz. oskrbe. Pomen ključnih delavcev je prav v premoščanju protislovja med tistim, kar je dobro za kolektiv in tistim, kar je pomembno za posameznika. To je tudi med glavnimi temami timskega dela.
[9] Kar se na področju duševnega zdravja in intelektualnega onemogočanja pogosto zgodi, ko sorodniki, sosedje »urgirajo« in postanejo naročniki našega dela – ki naj bi ga opravili z uporabnikom.
Ni komentarjev:
Objavite komentar