Že več desetletij, pri nas vsaj tri, poteka terminološka vojna o tem, kako poimenovati ljudi, ki so jim včasih pravili »pohabljenec« ali »kripelj«. Eni se bojujejo proti človeka nevrednemu izrazu »invalid«, drugi ga hočejo ohraniti. V resnici pa najbolj verjetno ne gre za besede temveč za položaje. Prvi se bojujejo za spremembe, drugi hočejo ohraniti obstoječe stanje, s tem pa tudi privilegije, ki so jih pridobili – kot organizacije in kot posamezniki. Slednji svoje občinstvo prepričujejo, pravzaprav strašijo, da bodo izgubili pravice, ki jim ga status »invalida« prinaša, češ da bi sprememba poimenovanja, ki ga uradni dokumenti, zakoni uporabljajo, zbrisala tudi dajatve, ki so jih v tem imenu deležni.[1] Prvi poudarjajo, da če bomo drugače govorili, bomo tudi drugače ravnali, da če bomo spremenili ime, da se bosta spremenila tudi družbeni položaj in vloga poimenovanega. Niti eno niti drugo ni povsem iz trte zvito, a tudi »ne pije vode«.
Besede imajo do neke mere performativno moč, a nam zgodovina poimenovanja odklonskih, obrobnih skupin zelo dobro ilustrira, da nasprotno še bolj drži. Če se ne spremenita družbeni položaj in funkcija označevanja poimenovanih skupin, potem bo še tako domišljen, pravičen in fer naziv, postal psovka.[2] V tej vojni so besede bolj kot prapori, pod katerimi se zbirajo somišljeniki, simboli, ki ponazarjajo idejo, za katero se je vredno boriti. Kot da bi izguba prapora pomenila, da smo izgubili bitko.
Ta tridesetletna vojna se še zdaleč ni končala in ni prinesla zmagovalca. Obe strani sta ostali vkopani, vsaka na svojem bregu. »Invalid« je še vedno uradni označevalec, »hendikep«, predvsem pa »oviranost« pa sta postali alternativna označevalca, ki ju uporablja, slednjega bolj, velik del stroke, ki se usmerja k »socialnemu modelu« razumevanja tega pojava.
Tudi če mislimo, da je bolj pomembno, da spremenimo družbeno ureditev, v tem primeru položaj ljudi z nalepko, da je bolj pomembno kašo jesti, kakor kako jo bomo zapisali, moramo, ko o tem razpravljamo, uporabiti to ali ono besedo, ki bo odsevala našo intenco.
Meni osebno je slabšalni izraz »invalid« odvraten, nespoštljiv, a tudi izraza »hendikep« in »oviranost« se mi ne zdita povsem ustrezna. Zato sem sčasoma prišel do tega, da pravzaprav najboljši prevod mednarodno uveljavljenega angleškega izraza »disability« ni »oviranost«. Ta je seveda boljši, kot če bi bili zvesti izvirniku in rekli »nesposobnost«. A je še bolje, da v smislu nasprotja računalniških ukazov »disable« in »enable« uporabimo neposredni prevod »onemogočanje«, ki nam omogoči, da govorimo (in delujemo) v smeri »omogočanja«, kar je pravzaprav smisel našega početja.
Ta izrazoslovni eksperiment sva z Andrejo uveljavila v knjigi o dezinstitucionalizaciji, ki prav zdaj čaka na izid in se je, kljub začetnem vtisu okornosti, kar dobro obnesel.
Invalidnost – človeka nevreden izraz
Invalid je tujka, ki jo morda marsikdo, ko jo izgovori, ne razume v izvornem pomenu ali celo več pomenih, ki jih lahko zaznamo, če si jo prevedemo. Podobno kot, ko rečemo »televizija« ne pomislimo na daljnogled.
»Valeo« v latinskem korenu pomeni predvsem biti močan, pa tudi biti zdrav (»invalid« potem pomeni »bolehen«, »nemočen«, kar v prvi vrsti naštejejo slovarji). Pomeni pa tudi biti spoštovan, imeti veljavo, vpliv, biti vreden, zmožen. Torej invalid pomeni biti »nevreden«, »nezmožen« ali celo »neveljaven« (kakor v angleščini »invalid ticket«). Kaj takega se preprosto ne spodobi reči kateremu koli človeku. Pa četudi mu to rečemo v latinščini. »Diareja« še vedno pomeni »driska«, pa četudi se ne sliši tako grdo.[3]
(nadaljevanje bloga kmalu – verjetno že jutri)
[1] Seveda je res, da bi uradno preimenovanje povzročilo bistveno več preglavic, kakor ga sem in tja povzroči preimenovanje neke ulice, ko morajo ljudje zamenjati osebne izkaznice in hišne številke. A bi breme takšnega preimenovanja nosili predvsem birokrati, ki bi morali spreminjati besedila uradnih dokumentov.
[2] To je še posebej očitno pri ljudeh, ki danes nosijo uradno nalepko »duševne manjrazvitosti« oz. »intelektualnih ovir« oz. v duhu tega zapisa so »intelektualno onemogočani«. Strokovnjaki so od začetka »znanstvene« in »strokovne« obravnave ljudi, ki so jim ljudsko rekli »bebci«, poimenovali z latinsko-grškimi izrazi, ki sodijo danes med bolj sočne psovke. »Kreten«, »idiot«, »debil«, »imbecil« so izrazi, ki naj bi oznanjali boljši družbeni odnos do ljudi, ki so jih tako začeli označevati. Več o tem v Flaker, V. (1992), Priročnik vsakdanjosti nevsakdanjega. spremna beseda k David in Althea Brandon: Praktični priročnik za osebje v službah za ljudi s posebnimi potrebami. VŠSD, Ljubljana, str. 3–8 in Flaker, V. (1997), Preoblikovanje jezika duševnega zdravja. Altra 2, 1: 3–5.
[3] Kakor tudi »anus« vseeno pomeni »rit«, pa čeprav psihoanaliza ne govori o »ritnih« in »kurčevih« fazah in karakterjih 😊.
Ni komentarjev:
Objavite komentar