Operaciji C+D: Stopnjevanje intenzivnosti posega je tudi stopnjevanje moči ali nemoči (operacije 18, krepitev moči 4, odnos 7)

Tale blog sem napisal ob razpravah s študenti. En namen je ponazoritev stopnjevanja posegov v življenjski svet uporabnikov. Predvsem pa sem hotel s primerom nazorno pokazati, da krepitev moči ni le upoštevanje perspektive moči, ali kot raje rečem, da se izognemo tej zmedi – vrlin, opogumljanje v pogovoru, skratka, da to ni le pogovorna praksa, temveč tudi praksa delovanja, ukrepov in povsem stvarnih, pa tudi nestvarnih, preureditev.

Vzemimo primer, kakor ste ga navajali v razpravi, in ga z malo domišljije dopolnimo. Prijateljica ima težave v šoli. Ima slabe ocene, učiteljica jo je vzela na piko, grozi ji, da bo razred ponavljala, ali celo, da jo bodo vrgli iz šole.

Raven pogovora. Kot prijateljici, se o njenih težavah pogovarjata. Tolažita se, šimfata učiteljico, ki jo je vzela na piko, iščeta rešitve, razmišljata o tem, kako bi se lahko bolje naučila, kako bi se lahko postavila zase pred učiteljico, snujeta taktike, kako povedati za težave staršem itn.

Podpora. Skupaj poizvesta, kaj se je treba naučiti. Posodite ji zvezke, knjige. Skupaj se učita. Gresta skupaj na pogovor k učiteljici.

Pomoč. Inštruirate jo v predmetih, ki jih obvladate. Stopite do učiteljice in ji pojasnite situacijo in se dogovorite za dodatna izpraševanja. Napotite oz. usmerite jo k šolski svetovalni delavki, s katero se poznate, saj ste sodelovali pri nekem skupnem projektu.

Koordinacija (oskrbe). Zagotovite inštrukcije od sošolk oz. sošolcev, ki dobro obvladajo gradivo. V razredu naredite majhno zbiralno akcijo, da si kupi knjige, ki ji manjkajo. Dogovorite se s predsednico razreda, da opozori razredničarko, da jo imajo nekateri učitelji na piki. S starši se dogovorite, da jo ne bodo izpisali iz šole in v času, ko bo popravljala ocene, ne bodo preveč obremenjevali z delom doma. Zraven pa poskrbita za rekreacijo in sprostitev, določita čas in aktivnosti, ki jo bodo razbremenjevale.

Premestitev. Ker so razmere doma neznosne, se za čas intenzivnega učenja prijateljica preseli k vam. Skupaj gresta med prvomajskimi počitnicami se učit na vaš vikend. (Varianta B – se preseli v internat ali v stanovanjsko skupino; varianta C (lahko tudi v kombinaciji z B) – ker ima na šoli tako zelo slab sloves, se »prešola«).

Ali pa primer iz doma za stare (z malo domišljije dopolnjen). Stanovalka se ne razume s svojo cimro. Imata drugačen življenjski slog, ena gre zgodaj spat, druga gleda televizijo; ena ima rada pospravljeno, druga razmetava. Pogosto se sporečeta itn.

Pogovor. Stanovalka se s svojo stisko in pritožbami oglasi pri socialni delavki. Pogovarjata se tako o stiskah, ki jih doživlja, kakor tudi skupaj iščeta možne rešitve – bodisi v tem, kako se bosta s sostanovalko dogovorili o boljšem sožitju, bodisi o tem, kako se lahko situaciji bolje prilagodi. Raziskujeta tudi možnost formalne pritožbe, o možnostih preselitve v drugo sobo.

Podpora. Socialna delavka informira stanovalko o možnostih pritožbe, ki stanovalka pri njej v pisarni spiše in se pri tem posvetuje s socialno delavko. Skupaj se pozanimata pri glavni sestri o prostih mestih in sobah. Socialna delavka večkrat obišče sostanovalki, da bolje spozna situacijo in tudi da se lahko mimogrede kaj pogovorijo in morda kaj uredijo.

Pomoč. Socialna delavka pokliče glavno sestro in se dogovori za preselitev k drugi sostanovalki. Varianta B: zagotovi ji dodatek za tujo postrežbo in pomoč – tako da si lahko privošči nadstandard enoposteljne sobe. Varianta C: ker preselitev trenutno ni možna (ali pa ker socialna delavka presodi, da bo v drugi sobi spet ista situacija – kar je lahko le opravičilo za nezmožnost prve J) se pogovarja skupaj z obema, kako se bolje razumeti in skupaj živeti.

Koordinacija oskrbe. Ker se v pogovorih izkaže, da je neznosnost življenja v istem prostoru, le ena izmed težav, ki jih stanovalka doživlja, se odločita s socialno delavko, da bosta naredili osebni načrt. Ta poleg cilja preselitve v drugo sobo, zajema tudi več izhodov iz doma (v spremstvu), udeležbo v več dejavnosti v domu in bolj intenzivno družabno življenje, več stikov z vnuki in pa, v času do preselitve, nekoga, ki bo posredoval v sporih dveh sostanovalk.

Premestitev. Preselitev v drugo sobo. Lahko tudi v drug dom ali pa nazaj domov. V slednjem primeru z osebnim paketom storitev, ki bo stanovalki zagotavljal oskrbo, ki jo  potrebuje in zaradi katere je sploh prišla v dom.

***

Kljub temu, da bi morda kdo drug postavil kakšno od naštetih dejavnosti v sosednjo kategorijo, naj bi ta primera dobro ponazarjala tako prehod iz ene stopnje intenzivnosti posega v drugo, kakor tudi logiko, ki velja na eni ravni, na drugi pa ne.

Iz teh dveh ponazoritev je tudi razvidno, da, ko »prestavimo« v intenzivnejšo stopnjo posega, lahko prenesemo oz. nadaljujemo z dejavnostmi nižje stopnje, le da zdaj dobijo drugačen predznak oz. so drugače umeščene v celoten sklop dejavnosti. Prijateljici se namreč še vedno pogovarjata, posvetujeta in svetujeta, vendar zdaj tudi o tem, kaj bosta zares skupaj naredili, kako bosta v svoje akcije vključili še druge, ali celo na kakšnem drugem kraju. Vsaka povečana stopnja intenzivnosti vključuje torej dejavnosti manj intenzivnega posega.

Seveda pa velja tudi obratno, da vsaka manjša stopnja, po definiciji, ne more vsebovati bolj intenzivnih posegov, oz. jih lahko vsebuje le kot posredno posledico svoje lastne intenzivnosti – npr. prijateljici v pogovoru uvidita, da je »prešolanje« najboljša rešitev in potem prijateljica v težavah zamenja šolo, vendar to stori sama, brez podpore, pomoči ali koordinacije svoje prijateljice. A to lahko stori le, če ima za kaj takega dovolj moči (če je pa nima, jo pa bodo drugi vrgli iz šole – brez večjega upora).

Razlika v moči je torej ključ prehoda z ene stopnje na drugo. Gre za razlike v moči med močjo, ki jo človek dejansko ima in ki jo potrebuje, da bi uresničil svoje želje oz. cilje, hkrati gre za razliko v moči med tistim, ki mu pomagajo in agentom pomoči, pa tudi razliko v tipu moči, ki jo generira neka stopnja intenzivnosti posega.

Izhajamo iz tega, da torej prehod z ene intenzivnosti na drugo označujejo primanjkljaj moči, nuja dodatne moči in iskanje novih virov moči in njihova uporaba.

Vir moči v pogovoru je srečanje – z enim ali več sogovorniki, ki odpre prostor za razmislek in za širjenje zavesti o možnostih delovanja. Gre za zgolj osebno okrepitev, ki izhaja iz medsebojnega spoštovanja, perspektive vrlin (moči).

V podpori je vir moči moč drugega, torej gre za dodajanje moči z navzočnostjo v realnem življenjskem svetu človeka, ki je podpore deležen.[1]

Pri pomoči je vir moči tudi moč drugega, a je ta investirana. Bodisi tako, da pomočnik deluje kot pooblaščenec človeka, ki mu pomaga – na primer, prijateljica se gre pogovarjat z učiteljico; bodisi tako, da je investicija v moč pomočnika družbena ali celo institucionalna. Pri uporabi tega vira pomoči gre za nadomeščanje (primanjkljaja) moči oz. za prenos moči na drugega, uporabo moči pomočnika v interesu pomaganega.

Pri koordinaciji oskrbe gre za vire zunaj življenjskega sveta človeka, ki je je deležen, pa tudi zunaj odnosa pomoči. To so navadno institucionalni viri (denarne ali storitvene dajatve), lahko pa tudi viri, ki so na razpolago v življenjskem svetu drugih ljudi. Gre za organizacijo moči, njen uvoz oz. posredovanje (brokerstvo) in redistribucijo.

Pri premestitvi gre tudi praviloma za institucionalne vire, ko gre za strokovno pomoč, pri neformalni pa večinoma za alternativne vire, torej druge vire, ki zamenjajo, tiste, ki jih je človek doslej uporabljal. Vendar v tem primeru ne gre za nadomeščanje moči, kot gre pri odnosu pomoči, temveč za priključitev na te alternativne vire, nadomeščanje »mesta« oziroma, še zlasti kot gre za institucionalno premestitev, prav tistih osnovnih virov za življenje (streha nad glavo, hrana). Ker gre za premestitev, lahko rečemo, da gre za »presaditev« - torej črpanje iz povsem drugih virov kot v prejšnjem življenjskem svetu. Če gre za premestitev emancipatornega značaja, za preselitev – torej zapuščanje nekega življenjskega prostora z namenom večje samostojnosti, neodvisnosti (npr. od staršev, šefa ipd.), gre za velik korak k totalni okrepitvi, medtem ko če gre le za premestitev oz. namestitev v institucijo, pa (sicer ob pridobitvi življenjskih virov) za totalno izgubo moči – redukcijo na predmet pomoči.

Zgornja primera sta se razlikovala v tem, da je v enem šlo za neformalno, v drugem pa za formalno pomoč. Videli smo, da je logika prestavljanja iz ene stopnje v drugo bolj podobna kot različna. Podobno tudi funkcionalne vloge, ki so jih pomočniki (prijateljica in socialna delavka), prevzemali. A smo videli, da so med njimi tudi razlike, ne le ceremonialne, temveč tudi razlike v moči.

Videli smo tudi, da so pogosto izidi lahko res okrepitveni, lahko pa so seveda tudi »razkrepitveni«. Dvojnost možnih izidov, ki je na prvi pogled zelo očitna pri premestitvi – razlika med premestitvijo kot emancipacijo in institucionalizacijo – zasledimo tudi na manj intenzivnih stopnja poseganja v življenjski prostor.

O tovrstnih dvojnih možnih izidih in premenah vlog formalnih in neformalnih pomočnikov v naslednjem blogu.

---

[1] Eventualno tudi za posojanje moči, ko gre za vzajemno, tovariško pomoč, pri kateri načelna simetrija odnosov zagotavlja »vračanje uslug«.

Operacija D: Ustvarjanje delovnega odnosa, zavezništva – dialog in kraj srečanja (operacije 12, odnos 1)

V socialnem delu gre za odnose. Hkrati pa je socialno delo tudi odnos. Poseben odnos – odnos dela in zavezništva. V socialnem delu gre za to, da ljudje pridejo skupaj, da bi skupaj ustvarjali zanje pomembne spremembe v svojem življenju. Zato torej delovni odnos, zavezništvo dejanj.

Vendarle pa preden s socialnim delom začnemo, moramo vedeti, kaj storiti. Zamisli o tem morajo odražati tako notranjo kakor zunanjo stvarnost, morajo pa se tudi ozirati oz. izhajati iz dogodkov in okoliščin nekogaršnjega življenjskega sveta. Morajo biti tudi utopične – prinašati nekaj, česar še ni, hkrati pa biti dovolj pragmatične, da jih lahko izvedemo. Prav res, zamisel mora biti izvedljiva, zasnovana tudi v tem, kako jo bomo izvedli.

Dialog

Najpomembnejše orodje za tako operacijo, verjetno pa tudi med najpomembnejšimi v socialnem delu sploh, je dialog. Dialog ne pomeni pogovora dveh ljudi, predpona »dia–» ne označuje števnika »dva« temveč »skozi«, »počez« … Dialog dobesedno pomeni govoriti (in misliti) skozi (stvar, stvarnost, zadevo). Pomeni razglašati, kaj naj postane.

Skozi Freirovo prizmo dialog pomeni videti skozi materialne sile, je način, kako vključiti ljudi, z njimi ustvariti zaroto pogleda in kako videti, kaj bo nastalo. Dialog je način, kako pretvoriti družbene ureditve v materialne (redukcija substance v materijo) – z namenom njihove preobrazbe. Kot je zaljubljenost razlog, da se lepše oblečemo.   

Dialog je način, kako ustvariti varen prostor, v katerem lahko stvari izrečemo, poimenujemo svet, da bi spremenili (Freire 1972, tudi v Flaker 1988). Pomeni ustvariti »teoretične (miselne) kontekste«, v katerih predstavimo in dekodiramo dejanski kontekst sveta, v katerem živimo, v katerem lahko ustvarjamo nove kode, ki bodo vodilo dejanj v resničnem kontekstu. 

Nujni predpogoj za skupno delo je srečanje, stik. Uporabnike socialnega dela druge službe ali drugi uporabniki navadno napotijo k socialnim delavkam ali delavcem, ko zaznajo, da bi zadeva lahko sodila na področje socialnega dela; ali pa pridejo sami »da bi nekaj uredili«, pa naj bo to enostaven socialni prejemek ali pa sicer zapleteno življenje. Neredko pa je tudi naloga socialnega dela, da »poišče« uporabnika ali uporabnico, kot je primer, ko gre za zaznano nevarnost, ki zadeva zakonsko, javno ali moralno obvezo.

V vsakem primeru pa se moramo srečati, to pa navadno, ker v socialnem delu ne gre za popravljanje ali izdelovanje »stvari«, ampak ravnanje s človeškimi, osebnimi ali eksistencialnimi zadevami, pomeni srečanje dveh človeških bitij. To morda ni pomembno, ko je skupna naloga preprosta, je pa ključnega pomena, ko imamo opraviti s preurejanjem »celega življenja«. Pri tem zgolj zaupanje, ki ga sicer namenimo strokovnjaku, ni dovolj – moramo ustvariti avtentično človeško zaupanje. Udeleženci morajo spoznati en drugega – to mora potekati dvosmerno, v bolj ali manj simetričnemu procesu. Socialni delavec ali delavka mora spoznati človeka v situaciji, prevzeti »perspektivo uporabnika«, ugotoviti človekove vrline. Uporabnik mora spoznati socialnega delavca ali delavko, ne le v smislu tega, kar lahko ponudi, da bi približno vedel, kako socialno delo deluje, kakšni viri so na voljo, temveč tudi, kako doživlja to vrsto stiske, ki jo uporabnik predstavi, kakšna prepričanja in vrednote ima – torej vsaj malce – kakšen človek je. Uporabiti perspektivo vrlin je pomembno, saj gre pri tem za vzpostavljanje skupnih vrednot. Za skupno delo potrebujemo skupne vrednote.

Kraj srečanja

Točka, na kateri se srečamo, bi naj načeloma bila nekje na pol poti med dvema življenjskima svetovoma. Za socialnega delavca ali delavko bi kdaj pa kdaj bilo priročno, da se srečata v njegovi ali njeni pisarni, kar pa ni nujno perspektiva uporabnika. Čeprav je pisarna socialnega delavca ali delavke lahko načeloma varen prostor, prostor, v katerem lahko izrazimo svoje tesnobe, skrbi, želje …, pa uporabnik morda tega ne vidi tako. Lahko jo doživlja kot tuje območje, ozemlje nekoga drugega, lahko bi se počutil utesnjeno zaradi predpostavljenih ali dejanskih pravil (npr. prepoved kajenja) ali pa zaradi pričakovanj, kako naj se vede.

Srečanje na uporabnikovem domu tako perspektivo obrne, ne le da se uporabni počuti doma in da je gostitelj, da se razlika v moči zmanjša, ampak socialni delavec oz. delavka sreča in spozna uporabnika v situaciji, ne zgolj njegove abstraktne persone ampak tudi njegove materialne in nematerialne podaljške.

Srečanje na nevtralnem terenu, pogosto na javnem prostoru (kafiču, parku, trgu) je tudi pripravna možnost, še posebej na začetku. Ne le da tam ni bremena institucionalnih pričakovanj ali hišnih pravil, ampak omogoča srečanje, ki je primae facie izmenjava enakih.

Institucionalne prostore pogosto uporabljamo zaradi nuje (bolnišnica, zapor, dom za stare). V teh primerih je treba poiskati nišo, ki bo dovoljevala osebno srečanje, nadomestek za dom, pisarno ali javni prostor – ki bo dovoljevala zasebnost, enakovrednost in suverenost.

Referenci

Flaker, V. (1988), Problematizacija, ozaveščanje, dialog - pedagogika Paola Freira. V: Randall, R., Southgate, J. Skupinska dinamika v skupnosti. Ljubljana: ZKOS in VŠSD (56-60).

Freire, P. (1972) Pedagogy of the Oppressed, Penguin Books.

Operacija C: Psihologizacija in individualizacija moči (operacije 11, krepitev moči 3)

Pojem okrepitve, četudi so si ga izmislili in prvič uporabili v boju proti apartheidu, je politični koncept par excellence. Sedanja raba je ta koncept razvodenila, izgublja svojo ost in dobiva pomen psiholoških zmožnosti kot npr. asertivnosti (odločnosti), poguma, socialnih spretnosti ipd. Malo boljše, pa še vedno zgrešeno, ga zvedejo na pristop perspektive moči.[1]

Perspektiva moči oz. vrlin je pristop, ki se osredotoča na človekove vrline (njegove močne strani), ne pa na slabost, primanjkljaje in napake. Za socialno delo je pri delu z ljudmi pomembno vedeti, kaj zmorejo, da jih lahko uzremo v dobri luči, ne pa da se osredotočimo na to, česa ne zmorejo, kaj je z njimi narobe in kaj jim manjka. Pri tem je pomemben paradigmatski premik spoznavanja ljudi prav v njihovem življenjskem svetu. Je velikanski korak k temu, da uzremo uporabnike kot heroje preživetja namesto žrtev poraznih okoliščin (revščina, nasilje, stres) ali celo krivce zanje (kot je to značilno za uživalce drog, ljudi z duševno stisko, …).

Perspektiva moči (vrlin) je pomemben del krepitve moči, vendar pa okrepitve ne moremo zvesti le nanjo.

Tako razvodeneno rabo izraza krepitve moči lahko imamo za »ideološko revizijo« pojma, verjetno nenamerno, ki spregleda strukturne lastnosti situaciji, v katerih se dogaja.  

Če vprašanje moči umestimo v posameznika in v njegov ali njen psihološki ustroj, še bolj pa če hočemo »okrepiti človeka«, ga imamo za »predmet krepitve moči«, potem spreobrnemo bistvo operacije – s tem ko ga naredimo objekt okrepitve zamenjamo vzrok za posledico, ga imamo za vir izgube moči, ali nasprotno za njen vir in ne nosilca. Tovrstna operacija ponovno uvaja napako, krivdo – ljudem postavlja vprašanje »Kaj sem storil narobe, kje sem naredil napako?«. Na drugi strani pa tudi odraža nemoč in pomanjkanje virov strokovnjakov. Na primer, »okrepitev« žrtve družinskega nasilja s svetovanje in družinsko terapijo lahko odraža nezmožnost priskrbeti materialnih virov, predvsem stanovanjski, denimo, stanovanja, v katerega bi se žrtev lahko preselila (in ki bi tudi okrepilo možnosti svetovanja in zmožnost in možnosti pogajanja.

Na strukturni ravni imamo tudi pojmovanje, da je družba sestavljena iz enakopravnih posameznikov, ki posameznika postavi na mesto registra blagostanja – to pa usmerja pozornost v posameznika. Dober in močen primer za to je dezinstitucionalizacija – s katero se pravzaprav postavimo v obrambo posameznika pred zatiralnim kolektivom. To je dobro izhodišče in tudi destinacija, jo je pa treba, kot proces in operacijo, videti kot kolektivno zadevo – ko gre za okrepitev posameznika s kolektivno akcijo ali pa ko gre za okrevanje – ponovno osvajanje skupnega polja. Vložek v posameznika je tudi vložek v skupnosti, in narobe.

---

[1] Zato sam raje uporabljam za ta pojem, torej pogleda na človeka z vidika njegovih vrlin (in ne napak), izraz »perspektiva vrlin«.