V pogovorih in publicističnem slogu pisanja izraze »polje«, »struktura« in »sistem« uporabljamo sinonimno. Ker se mi zadnja leta zdi, da je polje precej bolj uporaben in produktiven pojem, ki ga je v socialnem delu ali nasploh, ko hočemo nekaj spreminjati, primerneje uporabiti. V tej glosi poskušam te tri pojme med seboj primerjati predvsem na podlagi slovarskih definicij. Za zdaj nimam ambicije, da bi med seboj primerjal teoretska izročila, ki en ali drug pojem postavljajo v ospredje. Je pa tudi skromno, in upam primerno, novoletno darilo Bernardu in vsem tistim, ki nas to utegne zanimati.[1]
***
Glede na slovarske definicije (SSKJ) lahko povzamemo, da je sistem celota povezanih enot, ki jo urejajo bodisi naravni bodisi človeški, družbeni zakoni. Struktura pa je predvsem zgradba, ki jo določajo razmerja med njenimi elementi. Polje pa razsežnost (planjava), ki določa vrednost elementov (množico), ki jih vsebuje.
Vsi trije pojmi zajamejo pojem celote, vzpostavljajo odnose med njenimi deli.
»Sistem« poudarja povezave med enotami celote. Ti potekajo na podlagi zakonitosti (te so lahko eksplicitne in sistem iz njih deduktivno izpeljemo ali pa ostanejo implicitne in jih lahko induktivno rekonstruiramo – v obeh primerih so tako rekoč ontološka podlaga, podstat sestave).
»Struktura« poudarja razmerja v sestavi. Ta uvajajo skupno lastnost celotne zgradbe. Razmerja so lahko količinska (delež istovrstnih elementov v celotni zgradbi), za samo zgradbo pa so bolj pomembne pozicije v zgradbi, strukturi. Slednje velja za telesa v trdnem stanju (ali pa če si jih lahko statično predstavljamo – npr. struktura atoma). Manj pa to velja za tekoča ali plinasta stanja; pri teh lahko ugotavljamo predvsem (količinsko) strukturo zmesi plina ali tekočine. Pozicionalnost pa v teh stanjih lahko ugotavljamo glede na sloje, plasti – usedline, ustaljene pasove.
»Polje« vzpostavi predvsem razsežnosti celote (prostorske; ko gre za hodološki prostor tudi časovne). Polje vzpostavlja celoto oz. njen obseg s svojo jakostjo, ki v različnih intenzitetah seva do njegovega oboda, meje. Na delce v polju vpliva le, če imajo odzivno lastnost nanj – valenco. Če delci nimajo naboja, niso motivirani oz. ne ustvarjajo svojega lastnega polja, ji le v prostoru orientira.
Struktura je torej statičen pojem, polje pa dinamičen. Po tej lastnosti je sistem bolj podoben strukturi, s tem, da predpostavlja, da točke v sistemu med seboj komunicirajo, pošiljajo in prejemajo informacije. V tem smislu je struktura danost, nekaj kar obstaja je, polje se poraja, nastaja, je aktivno; sistem pa deluje, funkcionira.
Struktura se spreminja s prelomi, gre za prestrukturiranje. Polje, se vedno spreminja, spreminjajo ga nove sile, njihovi seštevki. Sistem se prilagaja inputom iz okolja, če pa ne deluje več, pa se reformatira.
Dogodek v polju (vedno?) lahko beremo kot rezultanto delovanja sil v polju, v strukturi kot razmerja med deli strukture, v sistemu pa hkrati kot posledico zakonitosti, ki povezuje sistem in izmenjav med njegovimi deli. Dogodek v strukturi, ki je statična tvorba, pomeni vsaj minimalno spremembo strukture. Dogodki v polju, kot dinamični entiteti, so stalnica – v polju se mora nekaj dogajati, delovati.
Če se v polju vzpostavi kvazistacionarno ravnotežje, potem polje dobi podobo strukture (se pretvarja, da je struktura). Struktura je tudi lastnost sistema, v družbeno ustvarjenih sistemih izraža tudi njegovo normativno podlago.
V družbeni strukturi se človek zgolj nahaja. Svoj položaj lahko spremeni, lahko si prizadeva za spremembo tudi same strukture.
Za vstop v družbeni sistem človek potrebuje pooblastilo – ta pa določa njegovo vlogo in naloge v sistemu.
V družbenem polju se človek znajde. Nanj delujejo sile v polju, ker pa je tudi sam po sebi polje, deluje tudi nanje. Za uresničevanje svojih ciljev, se mora po pravilu povezovati s konjunktivnimi silami v polju.
V strukturi je človek del nekega dela strukture, grupacije, sloja. V sistemu je človek točka, ki deluje glede na soležne točke. V polju je človek dejavna sila.
Neformalno oskrbo lahko pojmujemo kot sistem, strukturo ali polje.
Strukturno je sloj oskrbe, ki si ga formalni sloj vedno skuša podrediti. Je pa tudi struktura sama po sebi, struktura neformalnih (sorodstvenih, sosedskih, prijateljskih, tovariških) razmerij.
Sistemsko bi bilo videti, da je podsistem splošnega sistema oskrbe, je pa hkrati formalni sistem glede nanj tujeroden. Ta sistema obvladujeta povsem drugačna seta pravil. Lahko sta komplementarna (npr. subsidiarna), a zaradi drugačne logike delovanja inkompatibilna.
Neformalna oskrba se navadno porodi kot posebno polje iz stisk (pa tudi virov) neke neformalne skupine (ali pa v neformalnem vidiku delovanja formalnih skupin), kljub temu pa nanjo vplivajo silnice formalno zakoličenih polj – na eni strani indukcijska polja zunaj konkretnega polja oskrbe (npr. službene obveznosti članov podporne mreže) ali pa sile, ki dejansko delujejo v polju, a izvirajo zunaj njega (npr. vstop formalnih oskrbovalk v polje oskrbe).
Sistem, struktura in polje so videti kot le kot kategorije, ki jih lahko uporabimo za opisovanje enega in istega pojava, saj ga pač opisujejo z različnih vidikov. Zares pa ne gre le za poljubne vidike, temveč tudi za to, kako se do pojava postavimo in kaj lahko glede tega naredimo.
Ko se nekega pojava lotimo kot sistema, nam to lahko pomaga, da disfunkcije sistema popravimo – bodisi da nek del popravimo tako, da deluje v skladu z zakonitostmi sistema bodisi tako, da sistem prilagodimo, da bo del postal funkcionalen. Težko pa sistem v celoti reformatiramo – pri obstoječih družbenih sistemih je tveganje preveliko.
Ko uzremo v pojavu strukturo, se moramo spoprijeti s podobno bojaznijo. Lahko se bojimo, da bo razpadla, ali celo da se bo trdna struktura utekočinila ali celo uplinila. Zgradbo lahko ali adaptiramo (nekatere elemente preložimo) ali pa jo v osnovi spremenimo (porušimo in na novo izgradimo).
V polju negacija obstoječega ni nujno grožnja destrukcije polja (kot je grožnja sesutja sistema ali zgradbe), utopija želenega (upanja) obstaja kot ena izmed sil v polju, ki pa se mora za svojo uresničitev združevati s silami, ki jo afirmirajo, in se spopadati s silami, ki ji nasprotujejo. Pojmovanje polja kot celote nam omogoča njegovo kartografijo, zemljevide smiselnega delovanja, pojmovanje sil kot poveznic v polju, pa njihovo vektorsko izračunavanje, oblikovanje tvornih povezav.
Referenci:
Stritih, B. (1975). Teorija polja Kurta Lewina. V T. Lamovec, J. Musek& V. Pečjak (ur.) Teorije osebnosti. Ljubljana: Cankarjeva založba. Glej tudi: Stritih, B. (1980). Teorija polja Kurta Lewina. V G. Čačinovič Vogrinčič & B. Stritih Teorije osebnosti (Teksti k predavanjem iz Psihologije osebnosti in Svetovanje v socialnem delu – izbor besedil iz T. Lamovec, J. Musek& V. Pečjak (ur.) Teorije osebnosti, Ljubljana: Cankarjeva založba, 1975), (str. 88–122).. Ljubljana: Višja šola za socialne delavce.
Stritih, B. (1980). Teoretična izhodišča raziskave: Lewinova teorija polja, teorije učenja, skupinska dinamika. V B. Stritih, G. Čačinovič Vogrinčič, L. Kunič, V. Flaker, A. Kavar-Vidmar, B. Mesec, V. Miloševič-Arnold, P. Rapoša-Tajnšek & F. Stopajnik, Vpliv družbenega prostora na socializacijo otrok (str. 27–103). Ljubljana: Višja šola za socialne delavce.
[1] Novoletno darilo zato, ker sem tole napisal na Silvestrovo 2024. Bernardu zato, ker je med prvimi o Lewinu pisal (1975; 1980 )in tudi zato, ker se je v določenem času prav okoli njegove dejavnosti vzpostavljalo polje sodobnega socialnega dela (cf.: Flaker, V. (2023). Bernard Stritih – v viru našega socialnega dela (ob 85-letnici). Socialno delo kot naprava družbene solidarnosti: izbrane problematike v zgodovinski in izkušenjski optiki (spletna stran, april 2023). Ljubljana: Center za proučevanje zgodovine socialnega dela pri Fakulteti za socialno delo.
