[V naslednji seriji blogov objavljam besedilo, ki je nastalo ob posvetu Tri osi razvoja socialnega varstva, ki ga je pripravila katedra za duševno zdravje na Fakulteti za socialno delo, 14. junija, 2022. Oblikoval sem ga sam, pri pripravi posveta in nastanku besedila pa so sodelovali še: Janko Cafuta, Vera Grebenc, Andraž Kapus, Vili Lamovšek, Lea Lebar, Juš Škraban, Mojca Urek, Marjan Vončina, Darja Zaviršek, Jelka Zorn in drugi.][1]
V socialnem delu in varstvu imamo več časa imamo pred seboj tri glavne izzive, reforme, premike. Predstavljamo si jih lahko kot tri osi, vzdolž katerih se moramo premakniti in ki tvorijo polje sprememb.
Osi so komplementarne s ciljem in namenom, da bi postavilo v ospredje uporabnico, njene potrebe, želje in nuje. Jo okrepile tako, da bi postala suverena v svojem življenju in nasproti tistim, ki posegajo vanj. Hkrati pa omogočilo stroki, da bi bila res v njeni službi (in ne v službi režima – tistih, ki imajo moč). Premik, ki si ga želimo, bi naj omogočil razvoj številnih in raznovrstnih storitev in drugih dajatev – po osebni meri in v prid skupnosti – njihovo preglednost, zveznost (kontinuiranost) in povezanost (integralnost), celovitost in prečnost – trans- in inter-disciplinarnost in porajal sistem, ki bi ga upravljali od spodaj (in le krmilili od zgoraj). Gre za osi, ki so komplementarne – vsaka po svoje prispeva k skupnim ciljem.
Socialno varstvo, in socialno delo z njim, je že dolgo potrebno temeljite prenove, reforme.[2] Zakon o socialnem varstvu je zastarel. Že ob nastanku je bil bolj mišljen kot sredstvo prehoda iz sicer dovolj nosilnega a okornega sistema, a je ostal ujet v svojem času in nezmožnosti akterjev, pa tudi pomanjkanju resničnega interesa načrtovalcev javnih politik in socialnega varstva, postaviti stvari drugače, spremeniti medsebojna razmerja – v prid uporabnikov in stroke. Spodaj povzemamo glavne kritične lastnosti v tem, kako sistem deluje, in v tem, kakšne ima učinke na svoje uporabnike.
|
Delovanje sistema |
Učinki na uporabnike |
|
Segmentiran in fragmentiran |
Logika skrbništva |
|
Pomanjkanje vizije |
Institucionalnost - nameščanje in premeščanje uporabnikov[3] |
|
Birokratizacija |
Opredmetenje uporabnikov – postajajo »predmet« primer in ne ljudje |
|
Centralizacija |
Prokurstizacija (prilagajanje uporabnikov storitvam) |
|
Avtoritarnost |
Netransparentna oskrba – ni jasno, kaj uporabniki dobijo. |
|
Neenak položaj izvajalcev |
|
|
Sekuritizacija[4] |
|
Razpredelnica 1: Značilnosti sistema
Gre torej za sistem, v katerem se človek zgubi, v katerem predvsem prevladujeta institucionalizem in logika skrbništva, kot poglavitna aksioma urejanja zadev. Uporabniki so prisiljeni izbrati storitve, ki jim ne ustrezajo – če jih v nepregledni mreži sistema sploh lahko najdejo.
Dosežki
In vendarle so pred tem časom zastoja in tudi med njim tisti akterji (v stroki in znanosti, v gibanjih), ki so imeli dovolj poguma, navdiha in vztrajnosti ustvarili veliko vrednega, na kar smo lahko ponosni. V zadnjih desetletjih smo ustvarili nove metode in oblike dela, nova sistemska orodja in novo znanje.
Nove metode:
delo z družino in socialno svetovanje (delovni odnos, skupno ustvarjanje, edinstveni osebni projekt), krepitev moči in perspektiva vrlin (moči), osebno načrtovanje, ravnanje v krizi, ob družinskem, spolnem nasilju in trpinčenju otrok, skupinsko delo, analiza tveganja, zmanjševanje škode, tehnike validacije (pri demencah), etnografski pristop pri terenskem delu, pripovedovanje zgodb, … → štiri osnovne operacije (moč, pogum, stvarnost in tovarištvo) in štirje registri delovanja socialnega dela (terensko delo, dialog in pogovarjanje, zapisovanje (in vpisovanje), organizacija in timsko delo).
Nove oblike[5]
Vmesne strukture: stanovanjske skupine, dnevni centri, skupine za samopomoč, varne hiše, krizni centri, svetovalnice.Razpršene osebne storitve: oskrba na domu, osebna asistenca, osebni načrti in paketi storitev; pa tudi: zagovorništvo, rejništvo, oskrba v drugi družini in druge, nestandardne oblike namestitev.
Skupnostne: Socialni, skupnostni, medgeneracijski centri; prostovoljno delo, tabori; skupnostni prevozi, stanovanjske in oskrbne zadruge, vključevanje obrobnih skupin v skupnostne organizacije (taborniki, inkluzivni judo, ulično delo, knjižnice itn.); ozaveščanje javnosti in mobilizacija skupnosti.
Nova sistemska orodja
HOPS, katalog, prevrednotenje vlog (normalizacija).
Nova znanja
Poleg »znanja za ravnanje« - metod, organizacije, postopkov ipd. tudi: etnografsko znanje o življenjskem svetu nekaterih skupin, kritična dekonstrukcija družbenih vlog, metodologija akcijskega raziskovanja in kvalitativne analize podatkov, kritične analize socialne politike in delovanja sistema.
Sklici
Flaker, V. (1998), Opis Stanovanjskih skupin v Sloveniji in analiza življenja v njih. Socialno delo, 37 (3–5), str. 257–269.
Flaker, V., Rafaelič, A., Bezjak, S., Ficko, K., Grebenc, V., Mali, J., Ošlaj, A., Ramovš, J., Ratajc, S., Suhadolnik, I., Urek, M., & Žitek, N. v sodelovanju z Dimovskim, V., Kastelicem, A., & Pfeifferjem, J. (2015). Izhodišča dezinstitucionalizacije v Republiki Sloveniji (Končno poročilo, verzija 3.2). Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.
Jerman, D. (1991). Dezinstitucionalizacija in nova psihiatrija – o stanovanjskih skupinah. Subpsihiatrične študije, Hrastovški anali za leto 1989, tematska številka Časopisa za kritiko znanosti, 19 (138—139), str. 103–112.
Rafaelič, A. & Flaker, V. (2021). Dezinstitucionalizacija I: neskončna. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.
Videmšek, P. (2012a). Prehodnost stanovanjskih skupin – kje se izgublja proces dezinstitucionalizacije? Iz-hod iz totalnih ustanov med ljudi, tematska številka, Časopis za kritiko znanosti, 39 (250), str. 74–85.
[1] Lahko štejemo, da je besedilo nastalo tudi v okviru raziskovalnega programa »Socialno delo kot nosilec procesov družbenega vključevanja in socialne pravičnosti v Sloveniji – teoretske podlage, metodološke in metodične usmeritve in zgodovinski razvoj« (številka: P5-0058) pa tudi raziskovalnega projekta »Dolgotrajna oskrba ljudi z demenco v teoriji in praksi socialnega dela« (številka: J5-2567), ki ju financira ARRS.
[2] Lahko bi rekli, da se je ves čas nekaj prenavljalo, a je zdaj vse zmedeno in fragmentirano. V resnici pa ni vizije in načrta za naprej, kaj bi radi in ves čas samo krpamo zadeve. Problem je tudi v tem, da so vsi načeloma za najboljše teoretične prakse, ni pa volje za izvedbo. In v vsem tem se je socialno delo zgubilo.
[3] Kljub razvoju skupnostnih oblik stopnja institucionalizacije in njena logika vztrajata skoraj nespremenjeni, kot sta obstajali pred letom 1991.
[4] Poudarek na varnosti – na našem področju v zadnjem času: forenzični oddelek, uvajanje zaprtih oddelkov za otroke, varnostniki na CSD.
[5] Nekatere od teh oblik so tudi že zastarele in tudi disfunkcionalne. Stanovanjske skupine smo, denimo, imeli za bistveni napredek in možnost prehoda iz institucij (Jerman, 1991; Flaker, 1998), pa so zdaj cokla razvoja (Videmšek, 2012; Flaker idr. 2015; Rafaelič in Flaker, 2021). Podobno, morda še bolj velja za rejništvo, ki ostaja v okovju v 50-tih let prejšnjega stoletja (in temelji na predvojnem razvoju in ima začetke v Habsburški monarhiji. Ostaja v ruralnih okoljih (delovna sila, finančni prispevek gospodinjstvu) in je pogosto preveč dolgotrajno itn. Manjkajo pa urbana, specializirana rejništva, boljše vodenje in selekcija rejnikov.
Ni komentarjev:
Objavite komentar